Kuharica z mehiško dušo
Lily je bila rojena v prestolnici Mexico City, od koder jo je kulinarična pot vodila po celi Mehiki, dokler se ni ustalila na polotoku Jukatan. Tu so jo prevzele jedi, ki izvirajo iz majevske kulture. »Slednja še zdaleč ni zapustila le templjev!« me je prepričevala pred prihodom. »Skozi okuse, vonje in recepte na svojstven način spoznavam davno preteklost in jo predstavljam gostom.«
Lily je prava ambasadorka tradicionalne kuhinje.
Lily se rada spominja mladosti, katere pomemben del je bilo dogajanje v kuhinji, ki je v marsikateri mehiški družini še danes središče dogajanja. Ob pripravi hrane se pogosto zbere vsa družina. Prisotni so glasba, klepetanje, obujanje spominov in vse to v družbi številnih vonjav in pričakovanja slastnih jedi. Lily se je v kuhinji od malega držala za krilo babice Meye in z vsemi čutili srkala njeno spoštovanje hrane ter ljubezen do kuhanja. Odrasla hči Lupita gre po njenih stopinjah, saj uživa v kuhinji. Tudi sin Alex je velik ljubitelj hrane a se ji najraje posveča na krožniku. »Še posebej ga privlačijo najbolj pikantne jedi,« pravi Lily. »Že kot otrok je izbiral najbolj pekoče čilije. Pogosto jih je z užitkom grizljal, kljub temu da so mu po licih tekle debele solze! In danes ni nič drugače – zanj morajo biti jedi še posebej pekoče.«
Tamale – jed iz polente.
Srečanje v njeni pritlični hiši na robu obalnega mesteca Tulum je bilo kot obisk pri prijateljih. V kuhinjo z jedilnico me je napotil sin Alex, ki je po obilni večerji ravno odhajal v mesto. »Tu boste v dobrih rokah!« se je poslovil z nasmehom. Za mizo je že sedel sveže poročeni angleški par. John in Mary sta se hladila s hibiskusovim ledenim čajem – agua de jamaica.
Tako se nazdravi z meskalom.
Temno rdečo pijačo postrežejo z ledom in je zelo dobrodošla v vročih dneh. Le sladkorja po mojem okusu vedno dodajo preveč. Lily nas je za uvod popeljala skozi mehiško preteklost in vplive različnih narodov na nastanek številnih avtentičnih jedi. Potem smo se skupaj z njeno prijateljico in pomočnico zvrstili za lonci in štedilnikom. Po navodilih in ob izdatni pomoči so nastajale slastne jedi: tortilje, med katerimi so me še posebej navdušile tiste iz modre koruzne moke. Pripravili smo nekakšno rižoto, burrito z govejim mesom in fižolom, piščančjo enchilado, čilijeve ocvrtke, omako mole, paradižnikovo solato in še kaj.
Modre tortilje so paša za oči.
Za vzpodbudo je skrbelo še solidno mehiško rdeče vino tempranillo in za aperitiv meskal, tekili podobna žgana pijača iz agave. Tradicionalno jo postrežejo z rezinami pomaranče in zdrobljenim čilijem. Včasih tudi s praženimi kobilicami! »Ličinka v steklenici pa je bolj reklamna poteza,« pravi Lily. Ob slovesu je Lily priporočila ogled videospotov priljubljene pevke Ane Lile Downs Sanchez, ki s strastjo predstavlja življenje in tradicionalne vrednote staroselcev. Vsekakor vredno ogleda!
Okusna fižolova juha – tarasca.
Večerno druženje je ostalo v trajnem spominu. Tudi zaradi ducata receptov, ki so mi po elektronski pošti popestrili naslednji dan. Med njimi me poleg tortilj vedno znova navdušuje fižolova juha tarasca. Polovica njene sestavine je seveda fižol, drugo pa predstavljajo popečen paradižnik, čebula, česen in začimbe z nepogrešljivim čilijem. Vročo juho postrežejo skupaj z rezinami limete, nekaj kapljicami mehiške variante kisle smetane in nasekljanimi listi koriandra. Slednje lahko nadomesti peteršilj.
Majevski templji na plaži.
Majevski templji na plaži
S tradicionalnimi jedmi so me razvajali tudi v mestnem središču, ki predstavlja le niz restavracij in barov ob glavni cesti ter manjšem trgu. V nekatere restavracije zahajajo pretežno domačini. V njih je hrana vedno okusna, jedi pa je mogoče dobiti že za manj kot 3 evre! Še cenejša je hrana na uličnih stojnicah. Nekakšna »Odprta kuhinja« je v Mehiki že od nekdaj del vsakdanjega prehranjevanja. In kar brez skrbi, saj so jedi sveže pripravljene! Najbolj pogosto se imenujejo taqueria, ker ponujajo taco – tortilje polnjene z različnimi nadevi. Nekateri na ulicah ponujajo tamale, polentine zavitke kuhane nad soparo. Pripravljeni so z raznovrstnimi nadevi, obliko pa obdržijo z bananovim listom, v katere zavijejo jed pred kuhanjem. Za posladek poskrbijo z ocvrtimi sladkimi palčkami churros. Še boljše so nekakšne palačinke iz krhkega testa – marquesitas. Namažejo jih s čokoladno ali lešnikovo kremo, marmelado, medom, kondenziranim mlekom, včasih pa tudi z mehkim sirom. Zanimiva variacija je tudi dodatek sadja, predvsem banan.
Razvajanje na obali pri Tulumu.
Tulum je nekaj kilometrov stran od morja, tako da se večina turistov raje odloča za bivanje v hotelih na manj obljudeni obali. K sreči še vedno prevladujejo manjši hoteli in bungalovi, iz katerih lahko stopiš naravnost na belo peščeno plažo in se osvežiš v turkiznem morju. Bungalovi so pogosto postavljeni v sozvočju z naravo – prevladujejo leseni elementi, sobe so urejene minimalistično, a funkcionalno. V sobah so dobrodošle mreže proti komarjem. Malarije tod sicer ni, zato pa se pojavlja gripi podobna tropska mrzlica dengue, ki jo tudi prenašajo komarji. Ker javni prevoz šepa, se nekateri vseeno raje odločijo za bivanje v mestu in se potem do obale peljejo s kolesom ali taksijem. Prednost mesta so predvsem nižje cene v restavracijah in bistveno večja izbira trgovin, ter predvsem bližina majevskih ruševin. Slednje so ene izmed najbolj slikovitih v Mehiki, saj se dvigujejo tik nad prepadno obalo. Nekaj manjših templjev je zgledno ohranjenih, a se ne morejo primerjati z najbolj znanimi piramidami Majev. Vseeno je arheološko najdišče vredno obiskati, saj je videti kot velik, lepo urejen park. V njem so me skoraj tako kot ruševine navduševale meter in več dolgi kuščarji iguane, ki se uživaško nastavljajo soncu. Za povrh pa si je mogoče privoščiti še užitkarjenje na bližnji plaži ali celo snorkljanje na koralnem grebenu. Slednji je žal precej oddaljen od obale, tako da je do njega mogoče priti le z najetim čolnom.
Kolonialna podoba Valladolida.
Kolonialna dediščina
Le dobro uro vožnje stran me je navdušilo slikovito kolonialno mesto Valladolid. V starem mestnem jedru se okoli osrednjega trga vrstijo gostinski lokali, butiki, prodajalne spominkov in nekaj trgovin z odlično čokolado. Privoščiti si je veljalo tudi kakav, saj je prav Mehika domovina te priljubljene razvade. Nekoč so ga pili samo indijanski vladarji. A malo drugačnega, kot smo navajeni danes. Kakav v številnih lokalih pripravijo iz zdrobljenih kakavovih zrn in začimb, ki jih prelijejo z vročim mlekom. Preden ga postrežejo, ga spenijo s posebno leseno palico, da dobi videz velikega kapučina. In okus je res odličen, še posebej, če ne dodajo preveč sladkorja!
Ulične stojnice so odprte noč in dan.
Med množico trgovin je nekaj posebnega butik nemške oblikovalke Ariane Dutzi, ki je začela ustvarjati oblačila in modne dodatke v Parizu. Potem je odprla trgovino v mehiškem turističnem mestu na obali, na koncu pa si je zaželela življenja v mirnejšem kraju. Privlačne so predvsem njene torbice, narejene iz naravnih materialov. Ker želi pomagati Indijancem, zanjo delajo le majevske ženske.
Mesta zaznamujejo katoliške cerkve.
Na podoben način želi pomagati Majem tudi Američan Denis Larsen, ki v svojem butičnem hotelu in restavraciji Casa hamaca – Hiša viseča mreža, pretežno zaposluje Indijance. Denis je pred upokojitvijo iskal miren kraj, v katerem bi preživel stara leta. Ob obali so bile nepremičnine drage in tako se je podal v notranjost. Tam ga je očaralo majhno kolonialno mesto. Nedaleč stran od mestnega središča je kupil staro posestvo. Sprva je mislil v hiši le mirno uživati sadove minulega dela, potem pa se je odločil, da odpre manjši penzion in restavracijo.
Tudi kaktusi so užitni!
Vse od prvega obiska Mehike pred več desetletji ga privlači kultura staroselcev. Nekoč je Indijancem pomagal z delom v prostovoljskih projektih, danes pa Maje celo zaposluje. Stene Denisovega penziona so poslikane z indijanskimi motivi, sobe so poimenovane v majevskem jeziku, v njih pa je poleg udobne postelje našel prostor še za viseče mreže. Te so nepogrešljiv del majevskega življenja, saj številni tudi danes raje spijo v viseči mreži kot v postelji. Turisti so nad neobičajno opremo sobe navdušeni. Če mreže že ne uporabijo za spanje, pride prav vsaj za dremež v vročem popoldnevu. V Denisovi hiši je mogoče povsod občudovati rokodelske izdelke, na vrtu pa ima postavljeno celo manjšo majevsko hišo, v kateri si lahko privoščite tradicionalno masažo. Poleg hiše si je omislil še prav poseben čebelnjak iz votlih debel. V njem goji vrsto manjših čebel. Čebelarjenja se je naučil od Majev, ki te čebele cenijo že stoletja. Ne samo zato, ker ne pikajo, temveč predvsem, ker pridelujejo med odličnega okusa. Žal pa je količina veliko manjša kot pri drugih vrstah čebel, a zato med dosega višjo ceno. Denis nekajkrat letno v svoji restavraciji organizira dobrodelno prireditev. Na njej zbirajo denar, s katerim kupijo najnujnejše potrebščine za revne indijanske družine. Zainteresirani lahko obiščejo tradicionalno vas in poklepetajo z domačini.
Privoščite si kakav!
Z Denisom se je bilo zanimivo podati na lokalno tržnico. Američan poleg španščine pozna kar nekaj majevskih besed in na tržnici je bilo videti, da ga vsi poznajo. Za Denisa je nakupovanje hrane nekakšen jutranji ritual – na tržnici dobi najboljše in najbolj sveže za svojo restavracijo. Mehiške specialitete, ki prevladujejo na jedilniku v njegovi restavraciji, so tako res okusne.
Polotok se ponaša s številnimi podzemni jezeri – cenote.
Valladolid (istoimensko mesto je tudi v Španiji in je glavno mesto vinorodne pokrajine Ribera del Duero) je znan tudi po podzemnem jezeru – cenote, ki se nahaja blizu mestnega središča. Tako v Mehiki imenujejo podzemne jame z udrtim stropom, v katerih je ujeto jezero. Mnoge so bile nekoč svete za Indijance, danes pa jih brez zadržkov, za majhno vstopnino razkazujejo turistom. V številnih jezerih je mogoče kopanje, kar je nadvse osvežilno, saj ima voda vedno okoli dvajset stopinj Celzija.
Najcenejše restavracije so vedno dobro obiskane.
Pristno vzdušje v kantini
S še bolj impresivno kolonialno dediščino se postavlja Merida, prestolnica polotoka Jukatan. Del mesta s številnimi pisano pobarvanimi baročnimi hišami in cerkvami je danes pod Unescovo zaščito. Razkošne kolonialne hiše pričajo o tem, da je bilo mesto na račun okoliških plantaž nekoč eno izmed najbogatejših v Ameriki. Hiše so danes večinoma v lasti različnih podjetij, saj si posamezniki težko privoščijo drago obnovo in vzdrževanje. Nekaj je k sreči odprtih za javnost, saj so urejene kot restavracije, hoteli ali muzeji. Kolonialne hiše krasijo balkoni z umetelno oblikovanimi kovinskimi ograjami. Sredi opoldanske sieste, ko je tudi sredi zime prevroče za daljše postopanje na soncu, mestno središče deluje skoraj kot muzej. Vtis dopolnjuje še kak volkswagnov hrošč, ki priropota izza ovinka. Na cestah jih je še vedno veliko, saj so jih prav v Mehiki izdelovali najdlje časa.
Čili je obvezen dodatek vsake jedi.
Brez tortilj ne gre.
Najboljše so doma narejene tortilje.
Merido in lokalno kulinariko sem spoznaval v družbi spletnega znanca Benjamina in njegove sestrične. Obiskali smo pravo kantino, tradicionalno gostilno, v kateri ti poleg pijače postrežejo toliko prigrizkov, da se pošteno naješ. Ob pivu so se na mizi znašle številne tradicionalne mehiške jedi. Vsake bolj za vzorec, a skupaj več kot dovolj za obilno večerjo. Cena pijače je sicer višja kot v običajnih lokalih, toda to je pač posledica tega, da zraven brezplačno ponudijo prigrizke.
Igor Fabjan
