Tokrat gremo v Gruzijo, zibelko vinarstva.
Ja, z vinom lahko potujemo tja, kjer je bilo pridelano. Arheološke najdbe so priča, da so na ozemlju današnje Gruzije že 6000 let pred našim štetjem takratni ljudje v neolitiku iz grozdja pridelovali vino.
Sicer so nam arheologi pred kratkim ponudili nova spoznanja o tem, da naj bi južno od Gruzije, v Armeniji, še tisoč let prej pridelovali to žlahtno pijačo, vendar v Armeniji vina ne pridelujejo več, v Gruziji pa se je starodavna metoda pridelave ohranila do današnjih dni, zato lahko s povsem mirno vestjo trdimo, da je Gruzija zibelka vinarstva.
Gruzija se torej lahko pohvali z 8000 letno neprekinjeno tradicijo pridelovanja vina, Gruzijci imajo za sabo 8000 trgatev, res neverjetna, impozantna številka.
Sami se še kako dobro tega zavedajo, zato je vino vedno in povsod vključeno v njihovo vsakdanje življenje. Vino je simbol Gruzije, je njihova duša, njihova kultura, praktično vse v Gruziji, sploh na duhovni ravni, se začne in konča pri vinu.
Več kot 530 sort grozdja, od 5000 sort na svetu, je gruzijskih, še celo gruzijska unikatna abeceda je “oblikovana” po obliki in potezah vinske trte.
Ne dela pa samo 8000 letna tradicija pridelovanja vina Gruzijo tako zelo posebno, vseh teh 8000 trgatev, letnikov, si je praktično nemogoče predstavljati brez kvevrijev.
Kvevri je glinena posoda, do vratu zakopana v zemljo, namenjena za fermentacijo, maceracijo in zorenje vina.
Pri nas se še vedno prevečkrat zmotno uporablja beseda amfora, katera je bila namenjena zgolj za transport in hrambo vina, nikakor pa v amfori niso potekali procesi nastajanja vina, kot to poteka v kvevrijih.
Tudi UNESCO je kvevrije in starodavno pridelovanje vina v njih leta 2012 uvrstil na svoj seznam kulturne dediščine.
Takrat pa se je zganila celotna Gruzija, vključno z najvišjimi veljaki in državnimi uradniki na čelu.
Do UNESCOvega priznanja kvevrijev in njihove uvrstitve na seznam kulturne dediščine, je bila njihova izdelava odmaknjeno na rob. Le peščica ljudi se je ukvarjala s samo izdelavo teh glinenih posod, te obrtnike, rokodelce, bi lahko prešteli na prste dveh rok.
Nato pa so naredili spisek, seznam vseh mojstrov, ki so še obvladali te starodavne metode in postopke izdelovanja ter tako naredili velik korak, da so pred kratkim v mestu Telavi, ki je v pokrajini Kakheti, katera leži na skrajnem vzhodu Gruzije in je tudi najbolj poznana po vinarjih, ki pridelujejo svoja vina v kvevrijih, odprli akademijo za izdelovanje le teh.
Tako se lahko zdaj “učenci” na tej akademiji naučijo starodavnih metod izdelovanja kvevrijev, katera je bila še do pred kratkim zavita v tančico skrivnosti in se je v odmaknjenih predelih Gruzije prenašala zgolj iz roda v rod.
Ta akademija naj bi vsaj za silo zadostila tudi potrebam po kvevrijih drugje po svetu, saj se želi vedno več vinarjev širom zemeljske oble “preizkusiti” v pridelavi vina v teh glinenih posodah. Tudi zamejski Slovenec, Joško Gravner, ve povedati, kakšne težave je imel pri uvozu in transportu kvevrijev iz rodne Gruzije.
Zmotno pa je prepričanje, da so vsa Gruzijska vina pridelana v kvevrijih.
Sicer vedno več vinarjev res prideluje vina po tej starodavni metodi, vendar pa še vedno velika večina gruzijskega vina prihaja iz ogromnih kompleksov in kleti po sodobnih tehnoloških procesih, ki ga nato večino izvozijo v Rusijo.
Pridelovanje vina v kvevrijih tako še vedno ostaja domena zelo majhnega kroga ljudi.
Ti vinarji pa svoja vina izvozijo predvsem v države zahodne Evrope, na Japonsko in v ZDA.
Razbiti moramo še en mit, ki ne drži, oziroma drži le polovično. Čebelji vosek, ki je najpogosteje uporabljen kot premaz znotraj kvevrija, ni nanešen na stene zato, da bi dal vinu medene note in arome, ampak ga nanesejo zaradi zaščite pred bakterijami, ki bi morebiti zašle v sam kvevri od zunaj, iz zemlje, v katero je zakopan, saj vemo, da je glina naraven material, ki diha.
Posledično pa seveda lahko govorimo o tem, da pa zaradi tega nanosa voska, vino pridobi medene note, vendar, kot že omenjeno, je primaren cilj in namen plasti voska v kvevriju povsem drugje.
Če sem toliko prostora namenil glinenim posodam, v katerih je to vino fermentiralo in zorelo, je nujno, da izpostavim še vinarja, ki je zaslužen za pridelavo.
Koba Kvatchrelishvili prideluje vina po naravni metodi. Ne uporablja nobene mehanizacije, strojev, črpalk. Pridelava je butična v pravem pomenu besede saj na leto napolni zgolj okoli 3000 steklenic.
Večkrat se mu je že zgodilo, da letina ni bila dovolj radodarna, zato ni napolnil niti ene same steklenice vina.
Ime vin Naotari je poimenovanje ozemlja, rastišča, na katerem rastejo njegovi vinogradi.
Najbolj poznana pridelava vina v kvevriju je Kakhetijska, njen tipičen predstavnik pa je prav vinar Koba. Tega zanimivega človeka sem imel posredno priložnost spoznati preko Davita Ugrekhelidzeja, ki njegova in ostala gruzijska vina uvaža v Slovenijo.
Tudi Davit je Gruzijec, ki se je preko košarke znašel v naših krajih, se tu poročil s Slovenko, zdaj pa živi in dela v Mariboru.
Preko njegovega podjetja Marani lahko tudi sami doživite Gruzijo z njihovimi vini. Obiščite www.marani.si in si privoščite ta tako zelo, zelo posebna vina.
Zdaj pa se posvetimo letniku 2015, ki sem ga ta čas, ko sem pisal te vrstice, pustil zračiti v kozarcu.
Kraljevo vino, sestavljeno iz avtohtonih gruzijskih sort rkatisteli (40%), kisi (40%) in khikvi (20%). Kraljevo vino se imenuje zato, ker je to vino pridelano po recepturi iz 18. stoletja, katera se je uporabljala za vino kralja Erekle II., kateri je kraljeval pokrajini Kakheti in celotni takratni državi.
Erekle II. je za časa svoje vladavine želel imeti svoje vino, zato so vinarji, ki so delali zanj, eksperimentirali in iskali kombinacije, katere bi bile všeč njihovemu kralju.
Nad vinom, katerega so zanj ustvarili vinarji, je bil Erekle II. navdušen, ta receptura pa se je kasneje prenašala iz roda v rod in na koncu nekako prišla tudi do našega vinarja, Koba Kvatchrelishvilija.
Koba je tako edini vinar v Gruziji, ki ima znanje za pridelavo tega vina, hkrati je tudi edini vinar, ki dela zvrst in sort rkatsiteli, kisi in khikvi.
Gre za naravno vino, katero je bilo šest mesecev v stiku z jagodnimi kožicami in stekleničeno brez filtracije. Rkatsiteli je glavna sorta, kot hrbtenica vina. Grozdje rkatsiteli je najbolj pogosta sorta v Gruziji, saj zavzema več kot 40% vseh trt na skupno 20.000 hektarjih.
Kisi ima v vinu “nalogo”, da poskrbi za tanine, Koba pa je eden izmed izjemno redkih vinarjev, ki si “upa krotiti” to sorto, saj je izjemno zahtevna za gojenje v vinogradu.
Tako so leta 2004 imeli v celotni Gruziji samo en hektar te sorte, šele, ko se je država vključila v projekt oživljanja vinarstva po starodobnih metodah, so bile vzgojene nove trte sorte kisi, katero pa negujejo in iz nje pridobivajo vino samo največji gruzijski vinarji.
Sorta khikvi pa daje vinu aromo in je prav tako tipična predstavnica vzhodnega dela Gruzije ter pokrajine Kakheti.
Vino je globoke barve jantarja. Vonjamo med, vosek, karamelo, suho sadje, ter zemeljske in animalične note. V ustih suho, z višjimi kislinami, srednjega telesa. Po devetih letih še vedno v izjemni kondiciji.
Impozantne kisline dajejo tekočini neverjetno sočnost in pitnost ter živahnost.
Harmonično, s še vedno dovolj taninskega oprijema, še vedno malce trpko. Na eni strani smo priča povsem nevsakdanjim, že kar divjim zaznavam, na drugi strani pa je vino tehnično brezhibno pridelano.
Dobesedno okusno na nek drugačen, svojstven način, saj takšnih vonjev in okusov enostavno nismo vajeni.
Neverjetno globoko in široko, praktično neskončno, s pravo posebno energijo in karizmo.
Z vsakim novim požirkom bolj odkrivam 8000 let staro tradicijo pridelave vina na drugem koncu sveta. Odkrivamo kraje, ljudi, način življenja v zibelki vinarstva.
Tako zelo prija ravno na današnji turoben dan, ko so misli in dojemanja še bolj izostreni. Še toliko več mi ta steklenica pomeni, saj mi jo je podpisal sam vinar Koba Kvatchrelishvili.
Si upate?
Le dajte, bodite hrabri, bodite nori, ko bi radi malo eksperimentirali, ko bi radi naredili nekaj novega, nekaj odbitega, si odprite steklenico tega vina in pričnite s potovanjem pod starodobnim Kavkazom. To vam omogoča www.marani.si.
