Čeprav smo o tem že pisali, pa se zelo spodobi, da ob petdeseti obletnici izida tega zgodovinskega albuma še enkrat pogledamo, kako je mojstrovina nastajala:
Ko so se Pink Floyd v zasedbi Roger Waters – vokal, bas, David Gilomour – solokitara in vokal, Richard Wright – klaviature in vokal in Nick Mason – bobni in vokal leta 1972 dobili na sestanku pri Watersu, so ugotovili, da mora biti njihov naslednji album tak, da bodo »ljudje znoreli«.
Njihov prejšnji album Meddle (1971), šesti po vrsti, jih je dokončno utrdil na prestolu kraljev progresivne glasbe.
Študenti, a nikoli diplomanti iz Oxforda, so vestno sledili takratnim smernicam, raziskovali spremembe zaradi drogeraških eksperimentov in raziskovali človeško podzavest z glasbo.
V stilu, imenovanem psihedelija, so plavali kot ribe v vodi. Vendar je tisti čas vse to prenesel in nagradil, kajti z vsakim novim albumom so premikali meje v glasbi, poeziji in predvsem na multimedialnih koncertnih nastopih, ki so že takrat vsebovali sofisticirane igre luči, zvoka in filmov, ki so jih projicirali na platno za odrom.
Obisk njihovih sicer redkih nastopov je pomenil prisostvovanje avdiovizualni ekstravaganci, o kateri so ljudje še dolgo govorili.
Še en moment je bil močno prisoten – norost, ki jo je zagovarjal Waters.
Zmagovalna zasedba iz leta 1973 – Richard Wright (klaviature, vokal), Nick Mason (bobni , tolkala), Roger Waters (bas, kitara, vokal) in David Gilmour (kitare, vokal)
V obdobju eksperimentiranja z drogami, še zlasti z LSD, so sicer posneli nekaj zelo posebne glasbe, ki pa je enega člana odnesla.
Originalni kitarist in pevec Syd Barret se ni mogel več vklopiti v normalno življenje in je ostal jetnik svojih halucinacij. Dobesedno znorel je.
To je tudi edini album te skupine, ki so ga vsi štirje člani pripravljali skupaj. Osnovna glasba je bila končana februarja 1972, vendar so jo utrjevali na turneji, ki je trajala slabo leto dni. Da je bila skupina zelo ustvarjalna, dokazuje dejstvo, da so mimogrede posneli še en album – glasbo za film La Valée, ki ga je režiral francoski režiser Barbet Schroeder.
Zadnji koncert
Ko so se vrnili v London, so se za slabo leto dni pod vodstvom Alana Parsonsa zaprli v studio Abbey Road in Temna stran meseca je začela dobivati končno podobo. Prvič v zgodovini popularne glasbe so uporabljali 26-kanalni studio in opremo, ki je bila takrat v eksperimentalni fazi.
Po stotinah ur neprekinjenega dela je plošča januarja 1973 izšla. Ni bila samo hit, bila je – šok. Skladbe so bile zmiksane tako, da med njimi ni bilo presledka, in so ponazarjale obdobja v človekovem življenju.
David Gilmour in Roger Waters zdaj
Album se začenja in končuje s posnetkom srčnega utripa.
Vmes pa se dogaja hitrost sodobnega življenja (inštrumentalni On The Run), pehanje za denarjem (Money), stiska zaradi pomanjkanja časa (Time) – do čustvenih Breathe in Speak To Me in pesmi o osamljenosti (Breathe – Repise). Wright zablesti z lirično Us and Them, kjer poziva k strpnosti do drugače mislečih in drugačnih, medtem ko je briljantna The Great Gig In The Sky (Velika predstava na nebu) ob pomoči glasovnih akrobacij gostujoče pevke Clare Torry ena najlepših skladb o smrti in odhodu »na ono stran«, kar jih je bilo kdajkoli napisanih in izvedenih.
Brain Damage (Poškodba možganov) je bil »hommage« Sydu Barettu in priznanje njegovemu geniju, h kateremu so se pri naslednjem albumu Wish You Were Here (1976) in s skladbo Shine On You Crazy Diamond še bolj temeljito vrnili.
The Dark Side Of The Moon je skupino postavil na vrh Olimpa.
Vzpostavili so nove mejnike večkanalnega snemanja, postavitve zvoka in tudi kvadrofonije, saj je bil album posnet na ta revolucionarni zvočni način. Še danes, po toliko letih, je ta plošča pojem perfekcije za številne avdiofile, saj se tudi zdajšnji glasbeniki z digitalno tehniko ne morejo približati zvočni perfekciji Pink Floydov.
David Gilmour je dokončno spilil značilni kitarski stil in zvok, ki je postal vodilo tisočem mladih kitaristov, skupaj z Watersom pa sta dosegla, da sta z relativno povprečnimi glasovi ob uporabi dvoglasij postavila nov nivo.
Plošča je bila na Billoboardovi lestvici najbolje prodajanih albumov neprekinjeno kar 970 tednov (33 let).
Vsega skupaj so do zdaj prodali 45 milijonov izvodov in se še vedno prodaja. Leto 2002 (dvajset let po izidu) je bilo rekordno, saj so samo v ZDA prodali več kot 200.000 izvodov.
Skupino je leta 1985 zapustil glavni avtor in ustanovni član Roger Waters, preostali trije pa so delovali naprej in posneli nekaj zelo dobrih albumov.
Veličine stare zasedbe jim ni uspelo ponoviti, uprizarjali pa so ene najbolj spektakularnih koncertov v zgodovini sodobne glasbe, kar je lepo razvidno iz koncertnega DVD Pulse (posneto na turneji leta 1995; izšlo leta 2006).
Poslovilni koncert
Nazadnje so vsi štirje skupaj nastopili leta 2005 v okviru dobrodelnega koncerta Live 8 na londonskem Wembleyju.
Naslednji dve leti sta minili v špekulacijah o morebitni skupni turneji in novi plošči osnovne postave, saj so jim samo za vrnitev na oder ponujali več kot sto milijonov evrov.
Leta 2008 je za rakom umrl klaviaturist Rick Wright. Originalni član in idejni vodja benda, ki pa ni nikoli več prišel k sebi, Syd Barett, je umrl dve leti prej, leta 2006.
Piše: Martin Medved
