Iz relativno vsakdanjega dogodka lahko samo veliki mojster napiše sorazmerno debelo knjigo, pri kateri je pribl. 400 strani standard.
Ta dogodek poveže z izkušnjami, strahovi in dogodki posameznikov, ki posledično povzročijo, da svet ni več takšen, kot ga poznamo.
Je črn, z mogočnimi odtenki krvavo rdeče barve, ki na sliko pronicajo iz najbolj nepričakovanih površin platna slike, ki jo gledamo.
Če je Štefan Kralj (Stephen King) tako doma, v ZDA, in po skoraj vsem svetu neprekosljiva zvezda v žanru grozljivk, je pri nas skoraj nepoznan.
Konec koncev je pri nas nepoznanih kar precej literarno-umetniških žanrov, katerih osnove so knjige, kar izhaja še iz časov rajnke Jugoslavije, ko so neki sterilni dušebrižniški državni organi odločali in določali, kaj je primerno za bralce v avtoritativno vodeni državi.
Če to nekako križamo s slovensko samo-omejenostjo, pa dobimo situacijo, v kateri smo zdaj.
Samo ozrimo se po striparski sceni. V Sloveniji od časov Zvitorepca in drugih Mustrovih risanih junakov (od sredine sedemdesetih dalje) pravzaprav ni bil izdan niti en t. i. mainstream strip.
Razlog za ne-izdajanje je bil po navadi skrit v dveh točkah. Mnenje založnikov, da je to šund (te pogrošnosti žal mi ne bomo izdajali) in da ni zaslužka (kar sploh ni bilo res).
Dobri stripi za odrasle (in tu ne mislim erotike in pornografije) so v svetu popularni in znajo širiti obzorje bralcev, saj tudi vizualno zelo mejijo na umetnost oziroma to so!
Tudi ta trg obstaja, vendar se pri nas rapidno krči, saj se ljubitelji stripov v originalnem, angleškem jeziku lahko s temi izdelki oskrbijo le v eni ali dveh trgovinah v Sloveniji.
V času Jugoslavije je bilo tovrstnih edicij ogromno in uspešna prodaja je dokazovala popularnost, ki se je pozneje v Sloveniji zaradi pomanjkanja tovrstnega čtiva zaprla v majhne, toda zelo trdovratne niše.
No, edini pozitivni moment tega pomanjkanja je bil vzpon domačega avtorskega stripa, od katerega je izšlo nekaj velikih mojstrovin, ki pa so zaradi sedaj precej omejenega trga komaj pokrile stroške izdaj.
Zato ta panoga velja za neprofitno. Če ne drugega – serije so majhne in cene posameznih zvezkov so logično visoke.
Podobna »krivica« se je zgodila tudi znanstveni fantastiki, fantaziji in grozljivkam na slovenskem knjižnem trgu.
Od klasik dalje (Agatha Christie, Bram Stoker, Sydney Sheldon in še množica drugih) v slovenskih prevodih pa nekih »močnih igralcev« skoraj ni.
Pravzaprav jih je ogromno, vendar gre v tem primeru za tretjerazredne grozljivke in trilerje »knjig za na plažo«, katerih vsebino bralec ob prvem skoku v vodo pozabi.
Konec koncev smo tudi prvi prevod Tolkienovega Gospodarja prstanov (izšel je leta 1937) dobili šele v obliki »udarniškega prevoda« treh prevajalcev leta 1995.
Pravi, profesionalno prevedeni (Branko Gradišnik) Tolkien pa nas je doletel leta 2002, ko je Peter Jackson na globalni trg poslal prvi del filmske trilogije.
In zakaj vse to razlagam?
Za lažje razumevanje, zakaj slovenska publika, ki bere knjige v maternem jeziku, Stephena Kinga skorajda ne pozna.
Ne glede na to, da je po svetu doslej prodal pol milijarde knjig in da so po njegovih delih posneli 60 filmov, ki so prinesli skoraj štiri milijarde dolarjev.
No, da ne bom samo jamral.
V slovenščini se je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih pojavilo kar nekaj prevodov njegovih hurikanskih uspešnic, kot so Mačje pokopališče, Cujo (izg.: Kužo), Christine, Hujšaj, Gospod Mercedes, Zelena milja in Veliki pohod, Buick 8).
Ampak to je od vsega njegovega več kot obsežnega opusa (55 romanov in več kot 200 kratkih zgodb) zares malo.
Sklepam pa, če bi prvo njegovo knjigo, prevedeno v slovenščino. Mačje pokopališče (prevod Jure Potokar, 1989) prodali v takšni nakladi kot kakšno s kuharskimi recepti, bi verjetno v našem jeziku brali vse.
Stephen King
Narava zla
V vseh njegovih delih je nasprotnik ustaljenih družbenih praks (družina, otroci, služba, vsakodnevno dogajanje, otroške igre in podobno) zlo, ki nastopa in se pojavlja v vseh oblikah in načinih.
To lahko spomini na stare grehe, ki so se recimo v otroštvu končali s smrtjo katerega od akterjev in se potem, po mnogih desetletjih spet vrnejo.
(It – Tisto), lahko so to stavbe – hiše (Shining – Bleščanje) ali mehanske stvari, kot so avtomobili (Christine, Buick 8), ki zaradi dogodkov ali gnusnih zločinov, ki jih je v njihovi notranjosti storil človek, sprožijo rojstvo perfidnega in skoraj neuničljivega zla, ki se hrani s človeško krvjo in psiho.
Nedolžno, kar tako nastalega zla v njegovem opusu ni, saj ga je vedno povzročil bolan, krut in obseden človek.
In potem takšno zlo ždi skozi leta, desetletja in stoletja ter čaka na prave žrtve, se ob tem redi, bogati in postaja vedno močnejše.
Pravzaprav pa je zlo, ki se največkrat pojavlja v njegovih delih, tisto zlo iz naše psihe, ki se kot lišaji v gozdu vedno bolj razrašča v naših možganih.
In tukaj je Stephen King nenadkriljiv pripovedovalec.
Prav vsaka beseda, ki bi jo povprečen pisec čisto nedolžno uporabil za opis nekega dogodka, izpod njegove tipkovnice na računalniku zveni grozljivo.
Tako kot skoraj poetsko lepo opisuje družinski izlet na sončni dan v naravo v knjigi Mačje pokopališče (Pet Sematary; 1983), bralec ob vsaki novi vrstici težje požira slino.
Ker se ne zgodi nič posebnega in groznega, ampak King vam je že »vsadil črva v možgane«, saj podzavestno nekaj pričakujete.
Dokler otroka ne piči čebela, na katere pike je otrok alergičen. Doživi anafilaktični šok in družina je daleč od mesta, civilizacije in zdravnika …
Pravzaprav King bralca čaka v zasedi.
In vedno tam, kjer je najmanj možnosti za kaj grozljivega. Izhaja iz povsem vsakodnevnih dogodkov, ki v trenutku postanejo apokaliptični z zelo nepredvidljivimi zaključki. In njegovo zlo ubija zelo neselektivno in neusmiljeno.
Če se kaj zgodi skupini ljudi, kjer je kakšen dojenček ali otrok, bralec v nas sočustvuje in navija za manjše zlo v stilu: »Ne otroka, ne dojenčka.«
Toda Kralj je neusmiljen – na najbolj grozljiv in briljantno opisan način pokonča ravno tistega, za katerega navijamo.
To daje dinamiki ter psihozi zgodbe še dodaten element, ki nas vodi v t. i. »požiranje« knjige.
Stephen King
Tudi glavni junaki njegovih zgodb, predvsem tisti z nadnaravnimi močmi, po navadi med bojem dobrega in slabega končajo zaradi teh moči, kar nas spet strezni in govori:
»Fino je sicer imeti vse te moči, ampak to se lahko konča tragično in lepo je, da jih nimamo.«
Lep primer je velika literarna in filmska uspešnica Carrie z zgodbo o srednješolki s tem imenom, ki je vzgojena ob versko blazni materi, ima pa mogočne nadnaravne moči.
Podobno, še bolj čuteče in pozitivno se tega fenomena loti v večkrat nagrajenem romanu Zelena milja (The Green Mile; 1995), ki je doživel izjemno uspešno ekranizacijo.
Glavno vlogo jetniškega čuvaja je odigral Tom Hanks.
Zlo pa je po drugi strani lahko popolnoma človeško, kar lepo prikazujeta tako knjiga kot film Misery, kjer uspešen pisatelj pozimi zgrmi s ceste in ga reši gospodinja.
Izkaže se, da je strastna oboževalka njegovih romanov in predvsem lika dekleta Misery, ki jo je pisatelj v zadnji knjigi serije »ubil«, saj je imel serije že čez glavo.
Gospa poškodovanega pisatelja na razne načine najprej zdravi, potem pa muči, da bi Misery vseeno obudil in nadaljeval serijo, vendar ji ni nobena verzija všeč, zato ga začne mučiti.
Glavni vlogi v filmu (1990) sta odigrala briljantna James Caan in Kathy Bates.
Sicer pa so lokacije na samotnih, izoliranih in nedostopnih krajih v njegovih delih zelo priljubljene.
Vprašanja v stilu, »Kako se bo zdaj junak izmazal iz tega«, so vedno močnejša, konča pa se vedno na najbolj nepredvidljiv način.
Nekaj primerov: v Cuju je glavna junakinja zaprta v avtu pred hišo svojega prijatelja, ki ga je ubil njegov stekli pes, bernardinec Cujo, ki ne zapušča prizorišča.
Podobno je pri Bleščanju (Shining), kjer propadli pisatelj Jack Torrance s svojo ženo in sinom prevzame zimsko varovanje starega hotela v zasneženih gorah Colorada, od koder izhoda ni. Hotel je zaklet in zlo se naseli v Torrancu, ki spozna vse umorjene, ki jih je zlo naredilo v hotelu.
Pisatelj hoče ubiti ženo in otroka, njegov sin pa telepatira s starim temnopoltim hišnikom, ki ve, za kaj gre. Film sam je eden izmed najboljših, kar so jih sploh naredili po njegovih delih.
Leta 1980 je to delo za filmsko platno izmojstril Stanely Kubrick, v glavni vlogi pa je svet o svojih čudovitih igralskih sposobnostih prepričal Jack Nicholson (glej prejšnjo številko naše revije).
Konec koncev se k temi izolacije vrača z enim od zadnjih romanov z naslovom Gerald’s Game (Geraldova igra), ki je takoj po izidu doživel še filmsko obdelavo.
Zakonca Gerald in njegova žena Jessie se odpravita na romantičen konec tedna v samotno slikovito kolibo ob gorskem jezeru, da bi rešila svoj zakon.
Seveda se živahno predajata vsem posteljnim radostim, toda Gerald ženi vedno znova predlaga spolne prakse, ki se jih doma nista nikoli šla.
Zato se ji vse skupaj zdi precej nenavadno. Vmes kuhata, jesta in pijeta, vmes pa Jessie dobrohotno hrani ogromnega prijaznega potepuškega volčjaka, ki se potika okoli hiše.
Gerald vzame dve viagri in nekako prepriča Jessie, da se mu pusti z lisicami prikleniti na posteljo, kjer začneta eno od iger.
Na vrhuncu pa Geraldu odpove srce in mrtev se skotali s postelje. No, zgodba se takrat šele dobro začne in Jessie je na milost in nemilost prepuščena vsem elementom.
Od svojih podzavestnih strahov, od otroških prikazni in ne nazadnje tudi od potepuškega psa, ki pride v hišo in si za začetek privošči nogo njenega pokojnega moža.
Vmes gola in vklenjena na posteljo vročično razmišlja, kako bi se rešila, vendar ji ne uspeva …
Pri vseh teh situacijah pa se King sprašuje tisto, kar so se spraševali že antični dramatiki:
»Ali smo gospodarji ali žrtve svojih usod? Ali lahko zlo obsede vsakega od nas tudi proti naši volji samo zato, kjer je nekaj v nas, da mu damo to priložnost?
Oziroma obratno – ali lahko s svojo voljo in argumenti zlu to tudi preprečimo?
Stephen King
Zgodba o mladem Štefanu Kralju
Stephen na svet priveka 21. septembra leta 1947. Da je imel težko otroštvo, ni treba posebej poudarjati. Ko je imel dve leti, je njegov oče odšel iz hiše »po cigarete« in se nikoli več ni vrnil.
Mama se je težko prebijala skozi življenje, vendar je vseeno zgledno skrbela zanj in njegovega brata.
Pozneje, ko je bil že slaven, je povedal, da mu je mama v zgodnji mladosti pokazala množico popisanih papirjev, kar naj bi bile očetove knjige, ki pa jih nikoli ni odnesel do založnikov.
Prebrati jih ni utegnil, ker je mama v navalu besa vse zažgala.
Njegovo mladost sta močno zaznamovala dva dogodka.
Mama ni dobila službe in je dolga leta delala v umobolnici kot strežnica, otroka pa sta jo obiskovala in večkrat bila tam, ker ju mama ni mogla paziti doma.
Sam pravi, da sta z bratom dolge ure opazovala bolnike in precej likov njegovih zgodb včasih »opremi« z izsledki teh opazovanj.
Ko je bil star dvanajst let, so se s prijatelji igrali ob železniški progi in enega od njih je zaradi neprevidnosti povozil vlak. Tudi to mesarjenje si je, navzlic velikemu šoku, dobro zapomnil, saj zna masakriranje v svojih delih izvrstno in podrobno opisati.
Prve poskuse pisanja zgodb je s pomočjo svojega brata naredil že v srednji šoli in spodbujen z uspehom se je vpisal na univerzo v Mainu, kjer je študiral angleščino.
Ker ni imel denarja za študij, je veliko delal in ta šola mu je dala dodatne izkušnje.
Bil je hišnik, delavec v pralnici, delavec na bencinski črpalki in še bi lahko naštevali. Ves čas je pisal, toda večino zgodb je vrgel v smeti.
Prva zgodba, ki jo je uspešno prodal in z njo tudi nekaj zaslužil, se imenuje The Glass Floor (Steklena tla) in je izšla leta 1967.
Po diplomi bi lahko šel za učitelja angleščine v kakšno srednjo šolo, vendar je raje izbral pisateljevanje. Kratke zgodbe je prodajal v razne moške revije in je s svojimi grozljivkami in kriminalkami postajal vedno bolj uspešen.
V tem obdobju je začel tudi precej piti in ta težava ga je spremljala deset let. Ne glede na to, da se je poročil in dobil prvega otroka.
Veliki preobrat se je zgodil leta 1973, ko je roman Carrie prodal založniški hiši Doubleday za 2.500 dolarjev.
Samo iz naslova avtorskih pravic je pozneje za to dobil 400.000 dolarjev. Ampak to je bil šele začetek. Samo knjigo so v dobrem letu dni prodali v nakladi milijon izvodov in kaj kmalu je sledila ponudba iz Hollywooda.
Avtorske pravice je za 200.000 dolarjev kupil studio United Artists, ki so za režiserja angažirali takrat enega najboljših mojstrov trilerjev in grozljivk.
Briana de Palmo, ta pa je v glavne vloge postavil Sissy Spacek, Johna Travolto in Piper Laurie. Slednja igra versko blazno mamo samohranilko, ki sebe in tudi hčer Carrie (Sissy Spacek) muči z osnovno krščansko krivdo – spočeti smo bili v grehu, zato moramo trpeti.
Jasno, zaradi krivde spočetja otroka zunaj zakona in še bolj zaradi tega, ker je v tem uživala, v njuni hiši vlada psihotično vzdušje.
Mama hčeri v puberteti tudi ne pove ničesar o menstruaciji, ki jo nesrečna punca dobi pod šolskim tušem po uri telovadbe in naredi paniko.
Sošolke to razbobnajo po vsej šoli in Carrie postane predmet posmeha.
Nihče – in tudi Carrie sama – pa ne ve, da ima dekle posebne telekinetične spodobnosti (premikanje stvari na daljavo s pomočjo misli), ki najbolj pridejo do izraza, ko se dekle razjezi.
John Travolta igra fanta, ki ga vse punce na šoli občudujejo in pristane na igro, da bo na končnem plesu njen soplesalec, kar si naivna Carrie srčno želi.
Zlobne »prijateljice« jo sicer izvolijo za t. i. »prom queen« – kraljico plesa – in med podelitvijo nagrade ji na glavo zlijejo vedro svinjske krvi, kar naj bi bila asociacija na njeno nesrečno menstruacijo.
Carrie sicer v šoku in mirno in brez vznemirjenja z močjo misli zapre vsa okna in vrata, povzroči požar, v katerem zgorijo skoraj vsi udeleženci in odide domov, kjer obračuna še z mamo.
Noži letijo po hiši in mamo v orgazmičnih krikih nabadajo v stilu starih cerkvenih slikarij mučenikov.
Končni prizor je še največji šok in preračunano v današnji denar (z inflacijo vred) je film zaslužil malo manj kot 150 milijonov dolarjev.
To je Kinga izstrelilo v orbito in od tam se še ni spustil.
Ni še napisal slabe knjige in tudi filmi, posneti po njegovih delih, so v veliki večini uspešni, čeprav za njih sam v veliki večini primerov ne najde dobrih besed.
Ko pa je leta 1977 napisal še Bleščanje (Shining), ki ga je Kubrick nadgradil z briljantnim filmom, je postal formula za uspeh.
Velikokrat se je zgodilo, da so mu določeni založniki kar tako »na lepe oči« dali predujme v višini nekaj milijonov dolarjev, »naj nekaj napiše«.
To je vedno uspešno naredil, saj je obseden s pisanjem in je deloholik. Dnevno ustvarja po šest ur in si je postavil normo najmanj 2.000 besed. Idej ima ogromno, in zapleti so vedno več kot vznemirljivi.
To pa je tisto, kar bralce – in posledično tudi gledalce – drži v napetosti in to imajo vsi radi.
Stephen King
Besedilo: Janez Jež