Obmejna območja zahodne Andaluzije so me presenetila z nenavadnimi nasadi mogočnih dreves, katerih debla so bila videti, kot bi bila olupljena!
Nad gladkimi rdečkasto obarvanimi deli debel so se k nebu dvigovale mogočne razvejane krošnje. »To so hrasti plutovci,« je domnevo potrdil Peter. Prijazni gostitelj za nekaj dni. V razredčenem nasadu je pred dvajsetimi leti postavil šest atraktivnih hišk, ki jih oddaja turistom.
Unikatna prenočišča
Skupaj s partnerko Monico je začel spoznavati kraje v okolici hribovskega mesta Aracena že v devetdesetih letih preteklega stoletja. Nizozemski par je imel na voljo nekaj denarja od prodaje solastniškega deleža uspešnega podjetja.
Iskala sta samotno lokacijo v hribih in blizu reke, kjer bi postavila hišo in oddajala sobe.
Aracena predstavlja največje mesto hribovitega dela zahodne Andaluzije.
V igri je bila tudi Francija, a na koncu je na njunem spisku potencialnih lokacij zmagal stari mlin v bližini majhnega kraja Alajar.
Toda potrebovala sta kar leto dni, da sta lastnika prepričala k prodaji, čeprav je bila zgradba močno dotrajana. Mlin sta spremenila v prijeten dom, mlinski kamni pa so dobili novo vlogo v obliki unikatnih miz.
Posestvo, namenjeno tudi turistom, sta poimenovala Mlin na reki Alajar (molinorioalajar.com).
Ker hiše nista želela deliti z obiskovalci, sta na bližnjem posestvu postavila bungalove. Ves čas gradnje sta skrbno spremljala delavce, da je vse potekalo po njunih zamislih.
Udobne hiše so zgrajene iz pretežno naravnih materialov. V različnih kombinacijah se vrstijo kamen, les, glina. Vsaka hiša je unikatna, tako po obliki kot z notranjo opremljenostjo. Tramovi ostrešja so vidni, pod njimi pa prevladujejo namensko izdelano pohištvo ali pa kosi starega pohištva.
Slednje sta z Monico kupila v okoliških vaseh in skrbno obnovila. Monica ima smisel za notranjo opremo, saj vse od študija na umetnostni akademiji rada ustvarja iz različnih materialov.
Privlačne hiške in bazen na posestvu Molino rio Alajar.
Zidane omare so obdane z andaluzijsko keramiko in zaprte z vrati iz starega, tudi recikliranega lesa. Spalnice zaznamujejo slikovito pobarvane kovinske postelje, vse prostore pa preproge in barvita dekoracija.
Hiše seveda ponujajo vse udobje, ki ga pričakujejo današnji gostje, od rustikalne, a sodobno opremljene kuhinje, do talnega gretja.
Hiše krasi barvita notranja oprema – Molino rio Alajar.
Za vgradnjo slednjega je Petru malo žal: »V zimskih mesecih je zelo priročno, toda stroški za elektriko so zadnja leta tako narasli, da razmišljam o alternativah.
Za začetek smo postavili manjšo sončno elektrarno. Kljub visoki investiciji računam, da se nam bo v nekaj letih povrnila.«
Hiše so poimenovane po živalih, ki naseljujejo tukajšnje gozdove, kjer je mogoče naleteti tako na srne in zajce kot tudi orle. Nepogrešljiv del posestva so skrbno urejena trata, nekaj trt in zelenjavni vrt, na katerem si lahko gostje sami naberejo pridelke.
Cena najema je zelo dostopna, še posebej za večje hiše z do šestimi ležišči: od 140 do 220 evrov na dan.
Nič čudnega, da so hiše zasedene večji del leta, za vikende pa je potrebna rezervacija daleč vnaprej. Številni se radi vračajo, nekateri pa so celo kupili nepremičnino v regiji!
Alajar se stiska v dolini pod gozdnatimi griči.
Pohodniški paradiž
Nizozemski par je navdušen nad življenjem v naravi. V dobre četrt stoletja sta postala odlična poznavalca tega dela Španije in sta prehodila skoraj vse poti v okolici. Nad hojo je še posebej navdušen Peter, ki se je nekoč odpravil na romarsko pot do Santiaga de Compostela kar iz Amsterdama.
Priložnost za fotografijo…
Prehodil je dobrih dva tisoč kilometrov!
Bivanje pri gostoljubnih Nizozemcih je pravi odklop za vse, ki si želijo aktivnosti v naravi. Med kostanji in hrasti na posestvu so urejeni bazen, teniško igrišče, balinišče.
Gostje lahko raziskujejo številne pešpoti, jih prevozijo s kolesi, se odpravijo na jahanje, spoznavajo gozdove v družbi izkušenega gobarja ali se sproščajo na tečaju joge.
Območje privlači tudi ljubitelje opazovanja zvezd in drugih nebesnih teles, saj v okolici ni večjih naselij, ki bi ponoči s svetlobo onesnaževala nebo.
Na potepanje se lahko odpravite tudi v družbi oslov.
Pri organiziranju različnih aktivnosti zadnja leta pomaga Francozinja Vanessa.
Nad južno Španijo se je navdušila že pred desetletjem in na posestvu našla privlačno zaposlitev, ter svoj drugi dom.
»Tudi pozimi mi je všeč, saj sneg redko kdaj zapade in še takrat skopni v nekaj dneh. Poletja so sicer tudi tukaj vroča, toda v primerjavi z dobrih sto kilometrov oddaljeno andaluzijsko obalo in Sevillo, je klima veliko prijetnejša. Še posebej ponoči, ko se temperature spustijo na okoli 20 stopinj Celzija.«
Novodobni hipiji
Ena izmed poti, ki jih priporoča Vanessa, vodi skozi zaselek El Calabacino.
Do njega sicer vodi ozka makadamska cesta, a večina se, tako kot domačini, med raztresene hiše poda peš. Vas je bila pred pol stoletja zapuščena, hiše v ruševninah, majhne njive in izviri pitne vode pa zaraščeni.
K sreči so se za propadajoče naselje začeli zanimati posamezniki, ki so iskali možnost alternativnega življenja v sozvočju z naravo. Začeli so kupovati na pol porušene hiše in jih počasi obnavljati.
Sprva se zanje nihče ni zmenil, kasneje pa je širše območje postalo del naravnega parka Sierra de Aracena in stvari so se zaostrile.
Za obnavljanje hiš je bilo treba pridobiti ustrezna dovoljenja in strogo slediti predpisom, ki niso dovolili večjih posegov, sploh pa ne novih gradenj. Prišlo je tudi do tožb in kazni zaradi neupoštevanja pravil, težave novih naseljencev pa so razdelile domačine v bližnjem mestu Alajar.
Številni prišleke iz različnih koncev Španije in tujine podpirajo, saj so vendar vrnili življenje v zapuščeno vas.
Manj gostoljubni pa menijo, da morajo pravila veljati za vse in na priseljence gledajo z nezaupanjem. Zaselek ima elektriko in vodo, a življenje v njem je zaradi težjega dostopa in odsotnosti trgovin vseeno manj udobno kot v običajnih vaseh.
Zaradi z naravo povezanega življenja se je naselja oprijelo tudi ime vas hipijev, čeprav ne gre za neko tesno povezano skupnost.
Stari in mladi preprosto iščejo svoj prostor pod soncem, kjer lahko živijo pod bolj ohlapnimi družbenimi pravili. V Andaluziji je takšnih krajev še nekaj, posebej v okolici hribovskega mesta Orgiva, ki se ponaša z obiljem sončnih dni.
Atraktivni razgledi in vabljiva mesta
Ena izmed pešpoti skozi El Calabacino vodi do razgledne police Pena de Arias Montano, ki se nahaja nad prepadno steno.
Na njenem robu so postavili neobičajen zvonik, v ozadju pa stojita cerkvica in priljubljeno gostišče.
Obiskovalci, peš ali z avtomobili, prihajajo predvsem zaradi mirne okolice in lepih razgledov na gozdnato pogorje ter mesto Alajar z okoli tisoč prebivalci. Slednje je videti kot na dlani.
Zaselek El Calabacino obnavljajo že več desetletij.
Mesto predstavlja večja gruča hiš, ki se stiskajo okoli cerkve in ob labirintu s kamni tlakovanih ulic. Premorejo šolo, zdravstveni dom, nekaj trgovin in še več gostiln z odlično, pretežno domačo hrano.
Med slednjimi me je najbolj navdušila El padrino, katere notranjost je videti kot etnološki muzej. Navdušujejo predvsem z jedmi na žaru, v vinski kleti pa pripravljajo vodene degustacije vin pridelanih v širši regiji.
Nenavaden zvonik predstavlja tudi atraktivno razgledišče – Pena de Arias Montano.
Aracena, največje mesto tega dela Španije, je oddaljeno manj kot pol ure vožnje po ovinkasti cesti.
Po številu prebivalcev se lahko primerja s Postojno, prav tako pa se nahaja na zakraselem območju. Prav sredi mesta je v eni izmed hiš vhod v eno lepših španskih jam, Gruta de las maravillas (Jama čudes).
Atraktiven vhod na grajsko posestvo – Aracena.
Jama se ponaša z običajno paleto kraških pojavov, ogledati pa si jo je mogoče v dobri uri. Nad privlačnim mestom se dviguje mogočna graščina iz 13. stoletja. Do nje se je mogoče pripeljati, a bolj privlačen je kratek vzpon, ki je nagrajen z lepimi razgledi na mesto.
Vhod v grajski kompleks s cerkvijo vodi skozi monumentalna vrata enega bolj slikovitih delov velike graščine. Mesto s presenetljivo veliko cerkvijo se ponaša še z nekaj privlačnimi trgi in muzeji.
Pod mestnimi ulicami se skriva kraška jama – Aracena.
Med njimi je nekaj posebnega Muzej pršuta. Dobro zamišljen, a ne v najboljši izvedbi. Zato se je bolje podati na eno izmed okoliških kmetij, na katerih zorijo menda najboljši španski pršuti.
Zgovoren spomenik pred Muzejem pršuta.
Pršut za sladokusce
»Družina Eiriz prideluje najboljši pršut daleč naokoli,« me v spoznavanje skrivnosti španske specialitete usmeri Vanessa. »V Araceni imajo trgovino, a bolje bo, da se zapelješ do njih. Tam ti bo jasno, zakaj je njihov pršut res vrhunski!«
Degustacijo pršuta so pospremila izbrana vina.
Družinsko posestvo Eiriz (jamoneseiriz.com) sem našel sredi prijetno zaobljene gričevnate pokrajine, v vasi Corteconcepcion.
Klavnico in pršutarno imajo že več kot dvesto let, tako da o njihovem znanju in izkušnjah ne gre dvomiti. Na njihovi domačiji se odvija vse, od vzreje prašičev, zakola, pa do sušenja svinjskih stegen.
Ugodne podnebne razmere tod omogočajo kvalitetno sušenje in zorenje mesnin. Eirizovi na prostem redijo izključno avtohtono ibersko pasmo prašičev. V okolici vasi imajo za vzrejo na voljo nekaj več kot deset hektarjev velik starodaven nasad hrastov plutovcev.
Manuel je pravi strokovnjak za pršut.
Hrasti zaznamujejo večji del pokrajine, saj je proizvodnja plute kljub pretežno ročnemu delu še vedno dobičkonosna. Pluto pridobivajo na ta način, da nekaj centimetrov debelo skorjo hrastov olupijo vsakih devet let.
Vešči obrtniki to naredijo tako, da ne škodujejo drevesom in je pluta brezhibno ohranjena v največji možni meri.
Eirizove bolj kot zaslužek s pluto zanima možnost reje prašičev.
Ti se prehranjujejo z vsem, kar najdejo v naravi, v jesenskih mesecih pa je pomemben del njihove prehrane želod. Za doseganje najvišjih meril kakovosti iberskega pršuta (jamon iberico) mora želod predstavljati vsaj četrtino prehrane prašičev.
Za pršut z geografskim poreklom sta poleg hrane predpisani tudi pasma in način reje. Vsak prašič mora imeti na voljo vsaj hektar zemljišča!
Zato jih sami redijo le deset, preostale pa kupijo od preverjenih okoliških rejcev.
Značilnost iberskih prašičev je vitkejše telo, saj načeloma živijo ves čas na prostem. Lahko so črni ali pa imajo po telesu le velike črne lise.
Na posestvu organizirajo vodene oglede, ki se zaključijo s težko pričakovano degustacijo. Naši skupini se je posvetil Manuel, eden izmed mlajših družinskih članov, ki je že nekaj let dobro vpeljan v poslovanje podjetja.
Najbolje se počuti v vlogi vodnika in voditelja degustacij pršuta ter vina.
»Prašiči niso nevarni, le včasih so nadležni, saj vedno iščejo hrano,« Manuel potolaži ženski del obiskovalcev, ki se je malo v dvomih raje držal nekaj metrov stran od prašičev.
»Če se preveč približajo, jih kar odženite, lahko pa jim vržete pest koruze in zapodili se bodo za nepričakovanim priboljškom.« Sprehod med hrasti plutovci je pospremilo kruljenje prašičev, ki so hitro postali zvezde fotografiranja.
»Izdelava pršutov še vedno poteka po starodavnih postopkih,« s ponosom pove Manuel v predelovalnih prostorih. »Sušenje pršuta v prvih mesecih nadzorujemo ročno, z odpiranjem zračnih odprtin glede na vremenske razmere. Ko pršut delno dozori, ga prestavimo v zaprte klimatizirane prostore. Vsekakor pred poletjem, ko se temperature pogosto dvignejo nad 30 stopinj Celzija.«
Ogled je zaključila degustacija v družbi izbranih vin.
Manuel je znal prepričljivo pojasniti razlike med slabim in kakovostnim pršutom. »Za številne je najbolj pomemben okus, ne gre pa zanemariti tudi vsebnosti maščob, teksture in arome.
Iberski pršut ima majhno vsebnost vode in maščob, kar pomeni, da med sušenjem izgubi manj mase.
Tanko narezan pršut oreškastega okusa je mehak in se opazno zmehča, če ga položimo na toplo dlan, kar je tudi eden izmed preizkusov kakovosti,« zaključi predstavitev Manuel.
Še enkrat več sem se prepričal, da je potepanje po hribovitih predelih med Sevillo in mejo s Portugalsko vedno zanimivo.
Zadovolji lahko vsakogar, še posebej pa ljubitelje narave ter dobre hrane. In to v vsakem letnem času.
Besedilo in fotografije: Igor Fabjan
