Tunizija se počasi, a vztrajno vrača med najbolj zaželene destinacije evropskih, pa tudi slovenskih gostov.
Krvava senca terorističnih napadov izpred nekaj let je zbledela. A za to je bilo potrebnega veliko več časa, kot v evropskih mestih, ki so jih ravno tako prizadeli teroristični napadi.
Tunizija je bila v preteklosti znana predvsem kot poceni all inclusive destinacija.
To želijo spremeniti. Predvsem s poudarjanjem prednosti, ki bi turiste privabljale vse leto, tudi zunaj glavne turistične sezone. Spoznal sem, da je lahko zima odličen čas, ko si lahko privoščiš razvajanje v odličnih hotelih in restavracijah po nižjih cenah, še vedno prijetne temperature omogočajo eleganten obisk puščavskih območij.
Pregrešne sladice
Tokrat so me od prvega dne kot rdeča nit spremljale odlične jedi. Še zdaj vonjam jutra v prestolnici. Sveže, a obetajoče, ko od vsepovsod zadiši po pravkar kuhani kavi. Marsikje spominja na turško, vsaj tradicionalno jo kuhajo tako. In to po nadvse prijazni ceni, saj je za dišečo razvado včasih dovolj že pol evra – seveda se plačuje v domači valuti – tunizijskem dinarju.
Tudi ljubitelji pravega čaja v Tunisu pridemo na svoj račun. Le to je potrebno poudariti, da ga želiš z manj oziroma brez sladkorja, sicer v vsaki skodelici skupaj s toplo tekočino konča nekaj žličk sladkorja. Če mi je sladkor v čaju odveč, pa se ne morem upreti sladicam. Še posebno ne tradicionalnim, ki jim nikakor ne moreš ubežati.
sladicam se ni mogoče upreti – makroudh.
V hladnejših mesecih plaže samevajo.
Že zajtrk se običajno začne z bogatim izborom sladic, ki v številnih hotelih presega ponudbo preostalih jedi. Potem pa so tu vse tiste mamljive slaščičarne in prodajalci sladkih pregreh na tržnicah. Na največjem suku v mestu sem imel prve dni ob izdatni pomoči zgovornih domačinov uvodno spoznavanje sladkih skrivnosti te severnoafriške države.
Za začetek se mi je v ustih stopila baklava. Nepogrešljivo sladico pripravljajo z različnimi nadevi, a prav vedno je zaradi medenega sirupa pregrešno sladka. Potem me vsrka labirint uličic in obokanih prehodov v starem delu mesta – medini, ki je med drugim na seznamu Unescove svetovne dediščine.
K sladkemu postanku me prisilijo bambalouni. Krofom z luknjo podobne ocvrte sladice običajno potresejo s sladkorjem, včasih pa poškropijo z medom. Podobni so jim manjši krofi imenovani yo-yo. Razlikujejo se predvsem po prelivu, ki je narejen iz limoninega sirupa in jim tako prida osvežilen okus.
restavracija Dar abderrahman Zarrouk je podobna etnografskemu muzeju.
jedi so običajno postrežene na slikoviti tunizijski keramiki.
Sladkega dne pa še ni konec: ne morem mimo prodajalne z v lične skodelice pripravljenim riževim pudingom imenovanim mhalbiya. Njegova posebnost je dodana rožna voda, ko se ohladi, pa ga umetelno okrasijo z mletim cimetom in oreščki. Sladka zgodba se nadaljuje tudi naslednji dan.
Po kosilu preprosto ne morem mimo sladice samsa. Po okusu je podobna baklavi, a običajno listnato testo z nadevom zvijejo v obliki majhnih rolad. Poseben okus pa ji doda hidrolat iz pomarančnih cvetov. »Še tele pokusi!« mi s prstom pokaže na rombasto oblikovane piškote prodajalec, ki ne skriva navdušenja nad sladkosnedim kupcem.
Na vitrini je pisalo makroudh. Tako imenujejo ocvrte ali pečene piškote polnjene z datlji in oreščki ali datljevo pasto, ki so izdatno preliti s sladkornim sirupom ali medom. Včasih jih potresejo še s sezamom.
Med številnimi obiski tržnice je skoraj zmanjkalo časa za ogled glavnih mestnih znamenitosti. Ducata mošej in muzejev, katedral, prostranih trgov, parkov … Tudi v modernejših predelih mesta ni šlo brez sladkih skušnjav. Prevečkrat mi je pot prekrižala kakšna slaščičarna atraktivnega videza. V njihovih vitrinah so se ponujale tako tradicionalne slaščice kot čokoladni pralineji, vse narejeno iz najboljših sestavin in z velikim deležem mandljev, pistacij in pinjol.
Kulinarično razvajanje v muzeju
Zadnjo noč pred odhodom na jug sem se pustil razvajati v bližnjem mestu Gammarth. Dobre pol ure vožnje iz prestolnice je iz nekdanje ribiške vasice na morski obali zraslo prestižno letovišče z najdražjimi trgovinami in hoteli. Prostrana hotelska avla je spominjala na palačo iz zgodb 1001 noči, ob prihodu pa me je pričakal koktajl in v sobi bogato obložena košarica s sadjem in sladkimi datlji.
Hotel je bil pisan na kožo tako poslovnežem kot gostom, ki si želijo spa razvajanja ali le oddiha na peščeni plaži. Slednja sredi zime ni prav nič mikavna, zato se naslednje jutro navsezgodaj ni bilo težko posloviti.
»Obvezno se ustavi v Kairouanu!« me je na pot pospremil receptor. A ne le zaradi velike mošeje. Sprehodi se skozi stari del mesta za obzidjem, kjer boš našel nekaj odličnih restavracij!«
Hotel Ksar rouge spominja na utrdbo.
Najboljša sladica so sveži datlji.
Kairouan je po legendi nastal v 7. stoletju, ko se je konj generala Uqba Ibn Nafija spotaknil ob zlato čašo, ki je izvirala iz Meke. Ko so jo izvlekli iz peska, so našli izvir vode, kar so si razlagali za dober znak in so začeli graditi mesto. Glavna znamenitost četrtega najsvetejšega islamskega mesta je Velika mošeja, katere hodnike podpira več kot štiristo stebrov.
Po obveznem ogledu mošeje se spomnim nasveta receptorja. In res, stari del mesta me hitro prevzame. Še bolj pa restavracija Dar Abderrahman Zarrouk. Urejena je v 300 let stari hiši, katere notranjost je videti kot etnografski muzej.
S številnimi starimi predmeti, ki krasijo stene ali pa nadomeščajo kose pohištva. Ob nekaterih mizah so urejeni separeji s posteljo, da nehote pomislim na harem v sultanovi palači.
No, za žensko družbo boste morali poskrbeti sami. Glede hrane pa se lahko zanesete na natakarja, ki bo vedel svetovati, kaj najboljšega ta dan ponuja šef kuhinje. V prvi vrsti so to značilne tunizijske jedi.
Navdušil me je z lokalno specialiteto – piščancem z mandlji, datlji in marelicami. Na mizi so se zvrstili še paradižnikova juha s čičeriko in lečo, kuskus z ovčetino, brik – ocvrto testo z ribjim nadevom, harissa – pikantna omaka iz rdeče paprike, mechovia na žaru popečena zelenjava servirana s kaprami, olivami in tuno, ter za sladico mestuf – sladkan kuskus z oreščki in mlekom.
Na tunizijske prehranske navade so vplivale številne civilizacije, ki so si na severu Afrike podajale roke: Rimljani, Bizantinci, Arabci, Španci, Turki, Francozi, Berberi – ne nujno, da v tem vrstnem redu.
Nastala je raznovrstna kuhinja, v osnovi podobna sredozemski: z veliko paradižnika, olivnim oljem, začimbami, ribami in mesom, zaradi verskih razlogov seveda brez svinjine. Včasih so me presenetile neobičajne kombinacije. Kot na primer z rozinami, na katere sem naletel tudi tam, kjer jih res ne bi pričakoval. A so se dobro podale!
Tako v rižoto, kot v čebulno omako in kuskus. Z rozinami oslajenemu kuskusu pravijo farka. Pripravljajo ga podobno kot drugod ovsene kosmiče. Med kuhanjem v mleku ali vodi dodajo še različne oreščke, rozine in datlje, po želji tudi sladkor.
Okus po Sahari
Mesto Tozeour mi je ostalo v spominu po tisočerih datljevih palmah in njihovih sladkih plodovih, ki jih prodajajo na vsakem koraku. Sveži datlji so bili krivi, da se vsaj v tem mestu nisem pretirano posvečal iskanju slaščičarn. Najbolj privlačni so sveži datlji, ki na stojnicah izstopajo, saj se še vedno držijo dolgih rumeno obarvanih pecljev.
Stari del mesta zaznamujejo hiše iz rjavih zidakov, ki na pročeljih tvorijo privlačne vzorce. V ulicah in na majhnih trgih se stiskajo prodajalne tradicionalnih ročnih izdelkov, med katerimi seveda ne manjkajo preproge. Starodavno podobo je kazal tudi rdečkasto obarvani hotel Ksar rouge, ki na robu mesta spominja na razkošno utrdbo.
Puščava je le za izkušene voznike.
Prizorišče s snemanja Vojne zvezd.
Obokani hodniki in prostorne sobe z razgledom na bazen in palme so postali moj dom za nekaj dni. In to pri prijetnih temperaturah, ki pa v poletnih mesecih zlahka narastejo na štirideset stopinj Celzija in več!
Tozeour se razprostira na robu puščave in velikega slanega jezera Chott El Jerid. Vode v njem je običajno le za vzorec, v nezemeljski pokrajini pa smo bili na trenutke deležni fatamorgane, ki je ustvarjala videz lebdečih gora v daljavi. Številni strokovnjaki pravijo, da je to najbolj Marsu podobna pokrajina na Zemlji.
Preko jezera vodi skoraj ravna cesta do mesta Douz na robu puščave, ki mu pravijo tudi vrata v Saharo. Neobičajna pokrajina je dala navdih številnim filmskim ustvarjalcem. Tu so snemali filme Jezus iz Nazareta, Angleški pacient, Vojna zvezd. Na slednjega še danes spominjajo kulise fantazijskega naselja, ki so mi nudile odlično priložnost za fotografiranje.
V bližini se dvigujejo visoke sipine, preko katerih si lahko privoščite adrenalinske spuste s terenskimi vozili. Edinstvena izkušnja, ki je ne smete zamuditi! A le z izkušenim voznikom! Do sipin in filmskih kulis je sicer mogoče priti tudi z običajnim avtomobilom. Če nimate najetega avtomobila, pa lahko poiščete v Douzu taksista. Vožnja ni dolga, zato se v hotelu prej pozanimajte, koliko bi znašala razumna cena.
Pri beduinu
»Dobrodošel v našem paradižu!« me po krajši vožnji po zaprašeni cesti pozdravi zagoreli možakar s turbanom na glavi. V Douzu so me prepričali, naj obiščem restavracijo Elbey. »Tam strežejo pravo beduinsko hrano. Takšno, kakršno puščavski nomadi uživajo že stoletja.« Slišati je bilo obetavno. In prvi vtis v majhni oazi je bil tudi vzpodbuden.
sredi slanega jezera smo naleteli na čoln …
sadok vas popelje v saharo ali vsaj za bogato obloženo mizo.
Restavracija je spominjala na beduinski kamp s številnimi šotori. V njih so bile razvrščene mize, ob katerih lahko razvajajo tudi večje skupine. Osrednji del predstavlja belo opleskana kuhinja, pretežno postavljena pod vedrim nebom. Streha pravzaprav ni potrebna, saj tu skoraj nikoli ne dežuje.
Nepogrešljiv del kuhinje je velika lončena peč taboona, delno vkopana v zemljo. V njej kurijo ogenj in potem med žerjavico polagajo posebne glinene posode tradicionalnih oblik, ki sp
Beduinski šotor lahko spremenijo tudi v restavracijo.
Priprava jedi v tradicionalni peči taboona.
ominjajo na majhne amfore. Narejene so v obliki ovalnih pokritih posod, jedi v njih pa se pečejo, dušijo in kuhajo več ur dolgo. Zato je potrebno na ta način pripravljen obrok naročiti več ur vnaprej.
Vse postrežene jedi z nepogrešljivim kuskusom so bile okusne. In tudi kot ne prav velik ljubitelj mesa sem moral priznati, da je bila ovčetina odlična. Kar stopila se je v ustih … »Vidim, da ti je všeč!« k mizi prisede domačin v tradicionalni črni obleki in s turbanom na glavi. »Sadok,« se predstavi in nadaljuje po italijansko. Hitro sva ugotovila, da je to edini jezik, v katerem se lahko za silo sporazumevava.
Čarobna peščena prostranstva vabijo daleč na jugu.
Sadok izvira iz beduinske družine. Čeprav zadnja leta dela s turisti v svoji restavraciji in jih vodi na izlete v puščavo, se ni pretirano navzel zahodnjaških navad. Po srcu je še vedno pravi otrok puščave. Kadar potrebuje sprostitev, preprosto na konju odjezdi v puščavo in tam ostane čez noč. Včasih tudi dlje.
Lep visokorasel mož s skrbno pristriženo bradico in brki deluje mladostno, čeprav se verjetno bliža štiridesetim letom. V beduinski opravi, z ruto čez nos in usta, ki ga ščiti pred puščavskim peskom, ter črnim turbanom, izpod katerega gleda le par bliskajočih se oči, je vedno pravi magnet za goste. Vsi bi radi poklepetali z njim ali se vsaj fotografirali …
Noč pod zvezdami
Žal nisem bil deležen puščavskih doživetij v spremstvu Sadoka. Imel je drugačne načrte. Je pa svetoval obisk dobro uro vožnje oddaljenega kraja Ksar Ghilane. To je najjužnejša tunizijska oaza in eno izmed izhodišč za potovanje v Saharo.
Arabska beseda ksar pomeni grad. V okolici so namreč našli ostanke rimske postojanke. Ta je ena glavnih atrakcij za turiste, ki jih pot zanese sem.
skušnjave tuniške tržnice.
Bi zajahali kamelo?
V idiličnem kraju z vodnimi izviri živi kakšnih petdeset beduinskih družin, ki se preživljajo z rejo koz, ovac in kamel ter gojenjem datljev. Vedno pomembnejši pa postaja turizem. Poleg treh avtokampov je v kraju še nekaj restavracij in trgovin s spominki, številni podjetni domačini pa organizirajo izlete v puščavo.
Lahko s kamelami, konji ali pa manj romantično, a zato bolj adrenalinsko s terenskimi motorji ali štirikolesniki. Sredi oaze vabi termalni izvir ujet v tolmun kristalno čiste vode, v katerem je mogoče zaplavati. Idealna osvežitev v vročem puščavskem dnevu! Med avtokampi je eden celo luksuzen z velikim bazenom in razglednim stolpom.
eden izmed najbolj razkošnih kampov – Ksar Ghilane.
Oaza s privlačnim izvirom – Ksar Ghilane.
Pravzaprav gre za hotel, ki pa namesto betonskih sob nudi luksuzno opremljene šotore s klimatskimi napravami. Življenje v oazi še vedno teče počasi. Kljub skupinam turistov, ki občasno vznemirijo vsakdanjo idilo. Ob enajstih zvečer utihnejo generatorji, ki proizvajajo elektriko in oaza se pogrezne v temo. Osvetljujejo jo le zvezde in luna. Kraj, ki si ga vsak zapomni!
Tunizija me je očarala tudi tokrat. Pa čeprav sem morje občudoval le od daleč. Ali pa morda prav zato? Največji čari dežele se skrivajo daleč stran od udobnih hotelskih naselij …
Besedilo in fotografije: Igor Fabjan
