Richard Strauss – Tako je govoril Zarathustra (Also spracht Zarathustra), ena najbolj bombastično-pompoznih glasbenih tem v resni glasbi. Mesečeva senca počasi odkriva čedalje več Zemlje, kjer se dani in postanemo priče »Zore človeštva« v afriški puščavi. Žvižgajoči veter vrtinči ostanke lesa in redke trave. Kamera se usmeri na skupino človečnjakov, ki se zbira okrog vode v puščavi, tedaj pa jih napade sosednje »pleme« in jih prežene od dragocenega vira življenja. Premaganci zaspijo v soteski in se ob zori zbudijo ob črnem monolitu, ki oddaja nemogoče visoke zvoke. Prestrašeno – radovedno začnejo po opičje kričati in nekateri se temnega predmeta gladkih površin čez čas s strahospoštovanjem tudi dotaknejo. Kmalu se ga dotikajo vsi in čedalje bolj navdušeno kričijo.
Naslednji prizor: opičnjaki, ki so se dotikali monolita, se pogumno spopadejo s konkurenčno skupino, a zgodi se nekaj nenavadnega. Včerajšnji premaganci začnejo uporabljati orodje/orožje in s to pridobitvijo preženejo vsiljivce. Eden od zmagovalcev s stegnenico ubite živali tolče po kosteh in jih razbija, melje in navdušen nad svojim »odkritjem« kost vrže v zrak. Simbolika? Seveda, saj je režiser Stanley Kubrick iz tega prizora na zelo jasen način prikazal, da so prvi ljudje, ne samo predljudje, najboljše izume uporabljali za boj proti sebi enakim. Mar se to ne dogaja tudi zdaj?
Hal in njegovo rdeče oko.
Ovitek Clarkove knjige, ki je navdahnila filmsko mojstrovino.
Režiser Stanley Kubrick in glavni igralec Keir Dullea.
In potem – zgodovinski prizor: opičnjak vrže stegnenico v zrak, kamera ji sledi v dodelanem počasnem posnetku in kost se spremeni v sofisticirano vesoljsko ladjo, ki se skozi neskončno temo elegantno giblje ob zvokih dunajskega valčka Na sinji modri Donavi, ki ga je napisal Johann Strauss II. ( z Richardom, ki je napisal uvodno temo, nista bila v sorodu). Nekaj sekund za več kot sto tisoč let evolucije, zgodovine, rojstva in propada kultur, skozi vsa epohalna odkritja do sodobnih ljudi, ki se jim ni treba več stiskati v krdelo, da bi bili varni. Rasa je postala krona stvarstva, končni člen v prehranjevalni verigi.
Tako nekako se začne eden najbolj znanih in gledanih filmov vseh časov, Odiseja 2001 (2001 – A Space Odyssey), ki ga je veliki ameriški režiser Stanley Kubrick posnel leta 1968. To je film, ki vsebinsko, filozofsko, večpomensko, etično, tehnološko in duhovno odpira množico vprašanj in deloma celo odgovarja nanje.
Monolit
Čeprav ni nikjer zapisano, je dejansko skrivnostni monolit glavni igralec v tem kultnem filmu. Že v prej opisanem prizoru kot nekakšen »božji odposlanec« s svojo prisotnostjo določene primate obdari z inteligentnostjo, ki je do takrat niso imeli, in to omogoči človekov vzpon. Vesoljska ladja, ki nastane iz leteče stegnenice, na Mesec ponese vrsto znanstvenikov, ki proučujejo nenavadno žarčenje iz našega satelita, ki seva proti Jupitru. Ko najdejo vir sevanja, je to spet črni monolit, tokrat zakopan pod Mesečevo površino, ki izbruhne v kakofonični krik, ta pa bi znanstvenike skoraj onesposobil. Sledi odprava na Jupiter, da bi dognali izvor tega nenavadnega predmeta, ki pa je ne vodijo samo ljudje, temveč superračunalnik Hal 9000. Ko monolit prhne mimo vesoljske ladje Discovery, se Hal prvič zmoti in sledi velik etični konflikt med strojem in človekom, ki še vedno inspirira množico filozofov in umetnikov. Na koncu, ko ladja drsi v neskončnost, edini preživeli astronavt, dr. Gary Bowman (igra ga Keir Dulea), srečuje sebe kot starca na smrtni postelji in konča kot zarodek v maternici ob spremstvu monolita. Film na vprašanje, kaj naj bi bil monolit, sploh ne odgovori in to prepusti gledalcu.
Kako se je začelo
Odgovore pa ponudi malce bolj natančno brskanje po delu režiserja Stanleyja Kubricka in soavtorja scenarija Arthurja Clarka. Ko se je Kubrick, potomec avstrijskih Židov, leta 1964 odločil, da bo posnel film o temi, ki ga je že dolgo mučila, o morebitni drugi inteligenci v vesolju, je bil že zelo spoštovan režiser. Za seboj je imel mojstrovine, kot so: vojna drama Steze Slave (The Paths of Glory; 1957), zgodovinski spektakel Spartak (1960) o uporu rimskih sužnjev, moralno dvomljivo provokacijo Lolita (1962) in vojno satiro Dr. Strangelove (1964). Ob prebiranju znanstvenofantastičnih zgodb tistega časa je vzljubil dela britanskega pisatelja Arthurja Clarka, kateremu je predlagal sodelovanje. Zanj se je odločil po prebiranju njegove kratke novele The Sentinel (Stražar; iz leta 1948). Clarke pa ni bil samo odličen pisec in vizionar, bil je odličen inženir, ki je med drugo svetovno vojno pripomogel k nastanku velike angleške premoči nad Nemci – radarja. Je tudi oče geostacionarnih satelitov in še množice drugih zelo uporabnih idej v vesoljski tehnologiji.
Zgodba Sentinela je relativno preprosta. Stara, tehnološko zelo napredna civilizacija je na Mesecu pustila monolit, ki radijske valove oddaja v vesolje in tako »poroča« o napredku opic, ki so jih ti obiskovalci pred milijoni let videli na obličju tretjega planeta od Sonca. Ko/če bo rasa toliko napredovala, da bo prišla na svoj naravni satelit in monolit našla, bo prenehal oddajati signale. Takrat se bodo mehanizmi stare, morda že izginule civilizacije, ki je stražarja pred milijoni let nastavila za opozarjanje, premaknili. Odločitev, ali bo to uničenje ali pa je to uspešno opravljen izpit za sprejem v pisano druščino vesoljskih kultur, pa Clarke prepušča bralcu.
Vzajemnost in pomisleki
Naslednja štiri leta obeh mojstrov so bila potem v celoti namenjena ustvarjanju filma Odiseja 2001. Film in knjiga sta nastajala vzajemno. »Veliko je bilo dograjevanja in dopolnjevanja,« se spominja bard znanstvene fantastike. »Nazadnje so najini možgani delovali kot eno.«
Ena največjih provokacij in moralnih dilem je sicer dandanašnja, ko brez računalnikov skorajda ne moremo shajati. Izziv, ki ga daje umetna inteligenca, je čedalje večji. Računalniki čedalje bolj suvereno in neodvisno vodijo naše življenje. Kaj bo potem, ko nas ne bodo več ubogali ali pa bodo začeli misliti drugače, kot smo si mi zaželeli? V zadnjih dvajsetih letih je filmska proizvodnja s pisci znanstvene fantastike vred to temo obdelala iz vseh mogočih kotov in povečini so scenariji precej črni; če si le ogledamo vse štiri Terminatorje, ki so v tem najuspešnejši.
Ko se super računalnik Hall 9000 zmoti, se »budna« astronavta (dr. Gary Bowman in dr. Frank Polle; igra ga Gary Lockwood) odločita, da ga bosta izklopila. Ker je Hall vseprisoten, se za to dogovorita v reševalnem vesoljskem čolničku, kamor Hallovi zvočni senzorji ne sežejo. Zato pa njegove »oči« vidijo in s pomočjo branja z ustnic prebere »zaroto« ljudi proti njemu. Z lažnim obvestilom o zunanji okvari se dr. Poole odpravi v vesolje na popravilo, da ga Hall ubije – z umetnimi rokami reševalne sonde mu prereže cev s kisikom. Bowman to vidi in pohiti do drugega čolnička, da bi rešil umirajočega prijatelja. Uspe mu ga ujeti in pride do vstopne komore, vendar je Hall noče več odpreti. Medtem je tudi pobil vse druge hibernirane – zamrznjene člane posadke, ki bi se morali zbuditi ob prihodu na Jupiter. Bowmanu ne preostane drugega, kot da umirajočega Poola spusti v vesolje in se nekako prebije v Discovery. Hall ga opozarja in pregovarja o nesmiselnosti tega početja, vendar ga edini preživeli počasi izklaplja. Ti prizori in dialogi so enkratni, saj Hall počasi iz superuma postaja otrok. Sledita drvenje skozi večnost in Bowmanova inkarnacija v vesoljski fetus.
Dediščina
Po vseh tehnoloških biserih, ki jih je pozneje vesoljska znanost resnično uporabila in so odlično predstavljeni v filmu, je treba avtorjema priznati sposobnost gledanja v prihodnost. Film traja 142 minut (premierna verzija je bila dolga celo 161 minut) in dialogov je le za 45 minut. Vse drugo nam Kubrick govori z močjo odlične pripovedne fotografije, večplastnostjo prizorov, in gledalca vedno zasipa z eksistenčnimi vprašanji. To je bil takrat eden prvih filmov, ki je zahteval aktivno gledalčevo sodelovanje, kajti brez tega Odiseje 2001 ne morete niti poskusiti razumeti.
Zanimivo je, da je film narejen za tehnologijo projiciranja Cinerama, ki je s svojo večplastnostjo omogočila tisto, čemur danes pravimo 3–D. Ker seveda vse dvorane te tehnologije takrat niso imele (pri nas je bil takšen le kino Center v Kranju), so ga predvajali v navadnih dvoranah. Večina efektov vesoljskih posnetkov je bila revolucionarno nova in so plod Kubrickovega dolgoletnega dela. Svet do takrat takšnih vizij vesolja še ni videl. Po snemanju je režiser vse modelčke uničil in s tem precej otežil delo režiserju Petrtu Hymasu, ki je posnel drugi del filma, kajti Clarke je dvajset let pozneje napisal Odisejo 2061 in še pozneje Odisejo 3001, kjer dokončno razkrije vse skrivnosti in Jupitrova luna Evropa postane drugo sonce našega osončja.
Kritiki povsod po svetu so bili nad filmom navdušeni, občinstvo pa malo manj, saj gre za precej kompleksno delo. Zanimivo je, da je film dobil samo enega oskarja – za posebne efekte.
Zaradi zgodbe in same narave dela na filmu ga vodilni svetovni režiserji uvrščajo med svetle vzore in Kubricka označujejo za režiserja režiserjev. Skozi leta in pogosta predvajanja po raznih televizijskih mrežah je film postal kult generacijam, ki jih v času snovanja te mojstrovine še ni bilo.
Oba glavna tvorca sta že umrla. Clarke je napisal še vrsto odličnih knjig in je leta 2007 v starosti 90 let umrl na Šrilanki, kjer je živel dolga desetletja. Kubrick je posnel še vrsto odličnih filmov. Smrt ga je prehitela med montažo zadnje mojstrovine, intimne drame Eyes Wide Shut (Oči široko zaprte; 1999), kjer sta skupaj prvič in zadnjič zaigrala Tom Cruise in Nicole Kidman. Ker ju je režiser v zahtevnem filmu čustveno tako razgalil, sta se ločila.
Besedilo: Janez Jež
