Lump iz Bordeauxa – Jean–Luc Thunevin. Legende.

Nekdo je zapisal:

Če gledamo življenjsko pot francoskega trgovca in vinarja iz Bordeauxa, Jeana-Luca Thunevina, je njegova filozofija natančno to. Bad Boy, kot se imenujeta njegovo osnovno belo in rdeče vino pa ni njegov izraz, temveč mu ga je ob okušanjih njegovih tekočih mojstrovin dal sam Robert Parker, ki mu je s tem nehote odprl vrata v sobano uspešnih posebnežev.

Jean–Luc Thunevin

Jean–Luc Thunevin

Spoznal sem ga med enim od izletov v Bordeaux. Glavni štab ima v vasici Saint Emilion, enem od centrov odličnih vin na desnem bregu reke Garonne, ki ločuje to proslavljeno francosko regijo na dva dela.

Odločno zatrjuje, da ni vinar ali vinogradnik, ampak zase pravi, da je »negociant«, trgovec. Toda – biti tovrstni trgovec v Bordeauxu ni mačji kašelj.

Vina te pokrajine in njihova okrožja je treba odlično poznati, predvsem pa je treba vedeti že na predpremiernih pokušinah mladih vin, imenovanih »en primeur« – na prvo, kako ta vina ovrednotiti in predvsem – kako se bodo starala. 

Šele potem sem izvedel, da ima samo v Saint Emilionu deset vinotek. Ko sem se z njegovo tajnico dogovarjal za obisk, mi je ta »podrobnost« skočila iz drobnega tiska. Jaz sem preko spleta gledal eno trgovino, gospa pa mi je predlagala drugo. Šele potem sem opazil, da jih je več. 

Med vohljanjem po steklenicah je iz prvega nadstropja, iz njegove glavne pisarne, prišel visok francoski suhec z velikim nasmehom na obrazu: »Sem ravno na spletu poizvedoval o vas,« je začel in nadaljeval: »Vašega jezika ne poznam, sem pa velikokrat zraven zasledil besedo vino, ki mi je nekako znana (smeh).

Kot mladenič sem s svojim spačkom (zlata sedemdeseta) prepotoval vašo bivšo državo vse do Grčije, kjer mi je zmanjkalo denarja in sem se moral vrniti nazaj. A je Bled še tako lep? V mojem spominu je to eden najlepših krajev na svetu!« 

Jean-Luc Thunevin se je rodil v začetku petdesetih v Alžiriji, ki je bila takrat francoska kolonija, po osvobodilni vojni pa je njegova družina odšla v rodno Francijo, kjer je obiskoval šole in začel delati kot računovodja.

Dolgo ni zdržal v tem poslu, kajti vina so ga vedno bolj privlačila in po slabem desetletju študija in spoznavanja vin je v Saint Emilionu odprl prvo trgovino z vini. Takrat je spoznal svojo ženo, Murielle Andraud, potomko stare vinarske družine in skupaj sta začela razmišljati o lastni vinski blagovni znamki. 

Kdo je dal idejo za ustanovitev kleti?

Murielle je bila tista, ki me je shecala v to. Jaz sem bil globoko v trgovskem poslu, kjer sem še sedaj.

Njena družina pa je imela 0,5 ha vinograda na odličnih legah blizu Chateau Pavieja. Do takrat so grozdje prodajali temu Chateauju, potem pa sva začela delati sama in rezultati so bili odlični.

Ampak v začetku so bile serije res majhne, toda v ZDA so ta vina sprejeli z obema rokama. Za prvi letnik vina Chateau Valandraud, kot sva poimenovala posestvo, to je bil 1991, nama je Parker dal 88 točk, napolnila pa sva 1.600 steklenic, ki sva jih prodajala po 13 evrov.

Leta 2005 pa sva bila že pri 8.000 steklenicah in ceni 165 evrov za eno. Od takrat naprej nimava več ocene pod 93 točkami. 

Kje pa sta imela klet?

Pravzaprav ni bila klet, bila je neka garaža v bližnji vasici. Ko sva z leti povečevala klet pod najino hišo, sva proizvodnjo preselila v center Saint Emiliona.

Ampak tista garaža Američanom ni šla iz glave in kmalu so me razglasili za »garažista«.

Nekako sva padla v ta trend malih, butičnih vinarjev, katerega del je bil (in še vedno je) tudi Danec Peter Sisseck s svojo špansko prestižno kletjo Pingus v Ribera de Dueri. Biti garažist ob menjavi tisočletja je bilo tudi najbolj trendovsko!

Ampak zdaj je posestvo večje.

Res je, sčasoma sva odkupovala okoliške vinograde in zdaj jih imava 4,5 ha.

Je pa res, da so tukaj trte najstarejše. Od 40 do 60 let so stare in rodijo malo. Toda pridelek je več kot odličen. Kasneje sva začela odkupovati manjše parcele za druga vina naše blagovne znamke.

Ampak Valandraud je prvi. Je grand vin, ki ga zdaj napolnimo povprečno v 15 do 20.000 steklenic.

Jean-Luc Thunevin ali se imate za vinarja?

Ne, sploh ne. To je moja žena. Jaz pa vem, katero vino ima kakšne potenciale in v katero smer bo šlo.

Jaz sem prvenstveno trgovec, svetovalec. Lahko gremo v eno od mojih trgovin in vam bom lahko povedal za kakšno blagovno znamko, ki je ne poznate, kaj je z njo. Vem, da iščete dobra vina, ampak za ne previsoko ceno. 

Pa smo šli v eno od njegovih 12 trgovin, ki jih ima v St. Emilionu, in kupili kar nekaj dobrih steklenic, pač toliko, kot so nam dopuščali kovčki, saj smo bo Bordeauxa leteli z letalom. Ob vsakem vinu, ki smo ga okusili, predvsem pa ob tistih, ki jih nismo, je povedal vse do zadnje podrobnosti. 

Zanimivo pa je, da čeprav ste v St. Emilionu, je večina vašega sortnega sestava merlot, cabernet franc pa je drugi. 

Glavno je, da je vino dobro. Nekateri okosteneli trdorokci nam sicer oporekajo, ampak vino dosega odlične rezultate. 

Kakšna je zgodba Bad Boya?

Ah, Mauvis Garcona mislite? (Ta izraz je Slab fant – Bad Boy po francosko; op. pisca).

Ko se je blagovna znamka Chateau Valandraud ustalila, sva iskala nove vinograde za lažje, cenejše in kupcem bolj pristopno vino.

Našla sva jih v satelitskih vaseh okrog St. Emiliona, posadila vse tri glavne bordojske sorte in iskala preprosto pitkost.

Verjetno pa zgodbo o Parkerjevem komentarju teh naših mladih vin poznate. Všeč mu je bilo, da nisem najbolj upošteval vseh pravil in sem recimo enega polnil samo s syrahom, sorto, ki je načeloma v Bordeauxu sploh ni. Pa je šel lepo skozi. 

Bad Boy

Kot vem, pa svoje dejavnosti niste omejili zgolj z Bordeauxom, šli ste še naprej. 

Vedno so mi bila všeč vina iz naše regije Languedoc – Roussilion, ob obali Sredozemlja. Dlje časa sem tam iskal primerne vinograde in jih našel v bližini vasice Maury.

Kupil sem 10 ha 60 let starih vinogradov carignana in grenacha in rezultati so navdušujoči. Klet se imenuje Calandray. Popolnoma logično je, da sem tako v Perpignanu kot v Montpellierju odprl še dve vinoteki. 

Kako pa je vaša vinska filozofija blizu tisti, ki jo zagovarjajo naravna vina?

Saj so vsa naravna, a niso? (Smeh). Že dvajset let se tukaj v St. Emilionu trudim pridelati vina s čim manj poseganja v proces in nama to kar uspeva.

No, včasih kakšne kvasovke zaidejo, pa jih je treba usmeriti, ampak to delamo brez kemije. V Calandryu delamo zelo podobno. Če človek pazi na čistočo in kolikor toliko pozna mikrobiologijo, so stvari precej lažje. Na etikete pa tega ne pišemo. Tisti, ki nas poznajo in kupujejo naša vina, vedo, kako je s tem. 

Okušanje dveh najboljših:

Virginie de Valandraud Saint Emilion Grand Cru 2011; 90 točk; 41 €

Mlajše trte iz prestižne lege Valandrauda, ki pa jim dajo povsem enak tretma kot za prvo vino. Na nosu dominirata črna češnja in ribez, les pa je lepo vkomponiran v zgradbo.

Okus je eleganten, tanini so se že zmehčali in navdušujejo v svoji žametni slajši mehkobi. Vino je na začetku svojega obdobja, ko je primerno za pitje, v tej formi pa bo še kakšnih pet let. Osebno pa pogrešam malo več svežine. 

Chateau Valandraud Saint Emilion Grand Cru 2011; 95 točk; 175 €

Narejen je iz osnovnih, starejših 50–60 let starih trt prvega vinograda. Poleg klasičnih treh bordojskih sort z merlotom v glavni vlogi, sta tu še v manjših količinah malbec in carmenere.

Na začetku navduši intenziven vonj gozdnih sadežev in gozdne podrasti. Kasneje pa, drug za drugim še usnje, tobak, tartufi in kakav pridejo na plano po nekaj  minutah vrtenja rahlo ogretega vina v pravih kozarcih. V ustih je omamno in kar kliče po naslednjem požirku.

Pookus je gladek in žametno taninast. Ta ekstaza traja več kot dve minuti! Fenomenalno vino! In tisto, kar sem pri mladem Valandraudu pogrešal, je tukaj.

Ravno pravšnja mera kisline, kar vinu daje opojno svežino in s tem seveda veliko pitkost. A je ta razlika petih točk, vredna 134 evrov, kolikor je to vino dražje od Virginie?

Seveda ne, ampak za vinske perfekcioniste z globljimi žepi, seveda je. Vino bo za piti čez kakšno leto, trajalo pa bo tam nekje do 2030!

Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen