Dvojec indijske kuhinje (Maharaja) in nepalske kulinarike je na spodnjem delu Vodnikove ceste v Šiški že petindvajset let.
Sicer lepo zamišljen projekt je deloval z mešanim uspehom (v okviru Dolce Vite smo jih obiskali že dvakrat) in vsakič je bilo popolnoma drugače. Najprej smo obiskovali indijski del, zdaj pa je tako, da je nepalski lepo pridružen in je vseeno, kam se človek posede.
Pozitivna stvar covidne izolacije je, da zaradi tega ni več možnosti nalaganja hrane na tase v stilu »all you can eat«, ampak zdaj natakarji vse naročeno prinesejo na mizo. In to zelo hitro. Ne glede na to, da smo naročevali kar precej jedi, smo bili zelo hitro postreženi. Hm …
Za predjed smo si omislili čebulo, panirano v čičerikini moki z raznimi začimbami. Okusi so bili sicer malce divji (hej, smo v Indiji!), čebule kot takšne skoraj nismo čutili in pikantnost je prevzela vse.
Tofu masala, bindi masala (okra) in karahi.
Ocvrta čebula v čičerikini moki.
Gamberi v čilijevi omaki.
Nepalski momo.
Gulab jamun.
Sledila je klasična samosa, tradicionalni kruhovi žepki, polnjeni z grahom, krompirjem, rozinami in začimbami. Okus je bil sprejemljiv, vendar je bila vsebina precej pocasta. Potem pa smo obenem dobili na mizo štiri različne jedi, ki so si bile po okusu in (tudi barvi) tofu masala, bindi masala (okra) in karahi (jagnjetina v omaki) prav sumljivo podobne – le glavne sestavine so bile drugačne. Slučajnost ali kaj drugega? Vsekakor je bilo začimb, predvsem precej pekočih (naročali smo vedno middle spicy), ogromno, tako da glavnih sestavin sploh nismo ugotovili. Nočem izpasti kot nekak tipičen Slovenec, ki mu je najbolj pekoča reč v življenju poper, ampak ta konglomerat pekočin ni dal nobenega posebnega doživetja za brbončice. Po drugi strani pa smo naročili pikantno omako za h gamberom v čiliju, ampak je bila jed popolnoma brez kakršnega koli ognja. Milo rečeno – nenavadno.
Sladica je bila gulab jamun, zelo podobna raznim turško-libanonskim poslasticam, saj gre za dve ocvrti mlečni kroglici v sladkornem sirupu, kakršnega sicer bolj pozna Bližnji vzhod. Je pa očitno res, da je kulinarika iz Indije in Kitajske potovala na Zahod, se spreminjala in delček tega je ostalo tudi na Balkanu.
Jaz sem veliko prepotoval in marsikaj pojedel. Kljub temu pa mi je kosilo v Maharaji obtičalo v želodcu in šele nekaj požirkov rasnega brinovca mi je odčepilo želodec. Nekateri udeleženci tega kosila pa so jo odnesli precej slabše.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
