Naslov: Stancija Meneghetti 1, Bale
Splet: www.meneghetti.hr
Telefon: 0385 52 528 800
Odprto: vsak dan od 12. do 22. ure, nikoli zaprto (razen v času zimskih počitnic, ki trajajo do konca februarja)
O stanciji Meneghetti smo v naši reviji pisali že večkrat.
To je ena od dveh lokacij v sosednji Hrvaški, ki je v elitnem klubu Relais & Chateaux, pridelujejo svoja vina, ki so ena najboljših na Hrvaškem, pa tudi njihova oljčna olja so tam nekje v stratosferi.
In to ni vse.
Lani so sicer delali bolj malo, ker so prenavljali in predvsem povečevali spalne kapacitete, restavracija sama pa je tako kot prej še vedno ena najboljših v Istri na splošno.
Če bi bili lani odprti, bi Michelinovi ocenjevalci verjetno za najboljše v Istri izbrali njih, in ne rovinjske restavracije Monte.
Kuharski duo, Danijela Pifar in Bojan Vuković sta ekipa iz časa, ko sta oba delala za hotel in restavracijo Valsabbion, ki je bil v prejšnjem desetletju vodilni igralec na istrskem polotoku in skupaj sta odšla k Meneghettiju.
Danijela Pifar in Bojan Vuković – Dream Team.
Po neke vrste pozdravu iz kuhinje, ki takoj predstavi kar četverico odličnih oljčnih olj s tam pečenim kruhom, nas je doletela že prva jed.
Rahlo popečena tuna na žafranovi omaki in s čipsom iz tapioke je bila briljantna jed, ki je – tako kot je to pri najboljših – imela vse.
Lepe in skladne teksture, nežno razporejene okuse, kot se pri prvih jedeh spodobi in slastno hrustljavost tapiokinega čipsa, ki je imel poseben okus.
Tudi drugi prvi krožnik ni bil čisto hladen.
Carpaccio iz romba je bil ravno toliko pečen, da ni bil surov, slastni dodatek pa je bila marinirana cvetača s tam narejenim »oljčnim kaviarjem«.
Bilo je tako nesramno dobro, da so brbončice kar trepetale. In trepetale so tudi naprej, kajti naslednji krožnik je v svoji preprostosti bil čez vse.
Pena pireja je bila na drobno začinjena z malce naribane limete (!), to pa je pokrivalo še en »carpaccio« – na tenko narezani surovi kos govedine na dnu.
Na vrhu krožnika so bili doma narejeni ravioli s sirom, ki so bili genialni, vendar bi bilo po mojem mnenju boljše, če jih na tem krožniku ne bi bilo.
Široki rezanci z bakalajem in lososovimi ikrami.
Potem je prišel zvezdnik v obliki fileja divjega brancina, ki ga aromatizirajo s sredozemskimi začimbami in na hitro popečejo.
Na krožniku ga obdajo s kremo iz buče in popra, za nasprotje okusov pa v sredino dodajo še grahovo kremo. Vse to pa je tako lepo nežno, da okusa ribe ne povozi.
Sedaj po raznih gostilnah pogosto srečujemo mesnine, pripravljene po sistemu sous-vide, vendar teh trikov z morskimi bitji še nisem opazil.
No, pri Meneghettiju to počnejo z aromatizirano hobotnico, ki jo – potem ko se je na nizki temperaturi kuhala šest ur – prekrijejo z glazirano omako, ki so jo naredili iz redukcij njenih sokov. Priloga je hrustljava čipsasto pečena polenta, ki nosi vonj čistega Sredozemlja.
Rombov carpaccio s cvetačo a la kus kus.
Še vedno trdim, da so tople predjedi velikokrat boljše in bolj domiselne od glavnih.
Ena takšnih z dodatkom tradicije in svete preprostosti so bili nedvomno široki rezanci (jasno, doma narejeni) z bakalajem in smetano in lososovimi ikrami.
Mene je ta kombinacija stare primorske jedi (testenine z bakalajem) in malenkostnega pokljajoče-kislinskega dodatka čisto presunila in doma sem že veliko gostov navdušil s to preprostostjo.
Hobotnica pripravljena v sous-vide z glazirano omako.
No, Meneghetti dela tudi nekaj izbornih mesnih jedi.
Od izbranih biftekov do istrskih jagenjčkov, ki so že v vonju mesa prepojeni s tamkajšnjimi zelišči.
Tudi sladice niso iz tega sveta, saj Pifarjeva in Vuković uspešno plujeta po mešanici avtohtonosti in visoke kuhinje.
Pirejeva pena s sirovimi ravioli, začinjena z drobno naribano limetino lupino.
Vsekakor je obisk stancije Meneghetti nujnost za vsakega pravega dobrojedca.
Če pa vam globina denarnice omogoča, vam priporočam tudi spanje in vse drugo, kar ponujajo.
Poleg njihovih lastnih vin, ki so iz premium lige, ponujajo najboljše iz Istre in sveta, osebje je iz prve kategorije in nekako tako se boste tam tudi počutili.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
