Živeli ste v zmoti, če ste mislili, da nam je Sevnica »dala« zgolj prvo damo ZDA. Za ljubitelje žlahtne kapljice je zanimivo nekaj povsem drugega. Iz mesta ob Savi prihaja družina Krajnc, ki se med drugim ukvarja tudi z izdelavo lesenih sodov za vino. Kar nekaj naših najbolj znanih vinarjev zori svoja vina v njihovih sodih. Pa brez skrbi, ne bomo se potepali zgolj po mizarski delavnici v Sevnici. Kot se za rubriko Vina za moj okus spodobi, vas tudi tokrat ne bom pustil žejne. Skupaj bomo okusili dve izjemni vini, ki sta se rojevali v sodih z imenom Krajnc. Ste pripravljeni? Akcija!
Umetnost sodarstva
Še preden sem se pripeljal do delavnice in poslopij Krajnčevih, sem ob cesti občudoval kupe zloženega lesa, hlodov, desk …, po katerih sem vedel, da sem prispel na pravi naslov. Sicer se žaga nahaja v naselju Metni Vrh, le streljaj iz Sevnice. Kljub že opisanemu lesu okoli objektov in vsej mehanizaciji za obdelavo, pa prvi trenutek nikjer nisem zasledil tistega, zaradi česar sem se pripeljal na Metni Vrh. Na prvi pogled ni bilo videti, da bi tu potekala proizvodnja prestižnih lesenih sodov za zorenje vina. Ko pa sem stopil v delavnico, so se moja obzorja zbistrila, na obraz se je zarisal nasmeh, saj sem takoj uzrl sode različnih dimenzij in oblik.
Umetnost sodarske obrti mi je razkrival Jože Krajnc, ki skupaj z bratom Antonom vodi celoten posel, obema pa že pomagata tudi njuna sinova. Jože mi je v pogovoru iskreno priznal, da sodarstvo ni njihova primarna usmeritev, glavnina posla je v drugih panogah lesarstva. Sodarstvo je njihov hobi, strast in predvsem navezanost na tradicijo. Tako na leto izdelajo nekaj sto sodčkov barik in le nekaj lesenih sodov v obliki jajca. Tradicija sodarstva Krajnc bo kmalu dopolnila sto let. Že Jožetov in Antonov oče je okoli leta 1930 začel izdelovati sode, še prej pa se je učil teh veščin pri svojem bratu, ki je začel s to obrtjo leta 1920. In prav zaradi te tradicije ter navezanosti na svoje korenine, še vedno poteka proizvodnja lesenih sodov, kot jih ni daleč naokoli. Svoja vina v sodih Krajnc negujejo in zorijo številni slovenski bolj ali manj znani vinarji. Kar nekaj izmed njih je okoliških vinarjev iz vinorodne dežele Posavje, pa Batič, Jakončič, Marjan Simčič, Ščurek, Kristančič, Erzetič … Poleg slovenskih vinarjev so njihovi sodi našli tudi kupce na Češkem, v Avstriji, v Argentini …
Pri izdelavi lesenega soda gre za zelo kompleksen in dolgotrajen proces. Zato je prav, da se ob užitkih, ki vam jih bo ponudilo kakšno vrhunsko vino, v mislih ne zahvalite zgolj vinarju, temveč pomislite tudi na ljudi, obrtnike, ki so z zares izjemnim znanjem in veščino naredili lesen sod, v katerem je vino zorelo. Izbira lesa za sodčke barik se začne že v gozdu. Krajnčevi uporabljajo zgolj hrastov les najvišje kakovosti, katerega sečnja poteka pozimi.
Debla – hlodi, morajo biti čim bolj ravni, s čim bolj gosto rastjo oziroma čim bolj gostimi letnicami. Že povsem na začetku je narejena izjemna selekcija hrastovega lesa. Od te selekcije, od teh debel, pa na koncu uporabijo za izdelavo soda zgolj kakšnih 20 odstotkov lesa. Preostalih 80 odstotkov ni dovolj visoke kakovosti in ga uporabijo dobesedno za drva. Na hidravličnem nožu debla nato razcepijo in obžagajo. Tako nastale t. i. doge gredo na staranje za najmanj tri, pa tudi tja do osem let. Staranje poteka na prostem, pod milim nebom, v dežju, snegu, na žgočem soncu, ob tem pa les spreminja svojo barvo v temnejšo. S staranjem dosežejo slajenje taninov, saj so zadnje, kar želimo v vinu, grenki tanini. Po dolgoletnem staranju na prostem nadaljujejo doge svojo pot v prešo. Navlažene s paro jih nato obdelajo in sod začne dobivati obliko. Eno izmed najbolj bistvenih opravil pri celotnem procesu izdelave je žganje soda. Sode žgeta zgolj najbolj izkušena, brata Jože in Anton. Gre za neprecenljiv občutek, ki traja do dve uri pri živem ognju ob laserski kontroli temperature ognja. Odvisno od naročila, ampak vsak sod mora z žganjem pridobiti pravo pečenje oziroma toast. Kljub temu da pri opisanem postopku izdelave soda uporabljajo nekaj strojnih pripomočkov, pa velika večina opravljenega dela poteka ročno. Ob dejstvu, kako izdelujejo sode drugje po svetu, sploh npr. v priznani Franciji, lahko govorimo, da gre pri Krajnčevih za ročno obrtniško spretnost.
Še veliko bolj zahtevna od izdelave sodčkov barik je izdelava sodov v obliki jajca, ki so v zadnjem času pri nekaterih vinarjih zelo popularni. Za to obliko soda je treba vsako dogo posebej ukriviti s frekvenco. Cel mesec traja zgolj ukrivljanje t. i. dog za en sod v obliki jajca povprečne velikosti. Izkoristek lesa je še manjši kot pri navadnih barik sodih, zato dosegajo ta jajca zares visoke cene. Jože Krajnc mi je zagotovil, da tako popolne oblike, kot jo dosegajo sami, ni naredil še nihče drug na svetu. Delo je tako naporno in natančno, da jim praktično nobenega soda do sedaj še ni uspelo izdelati v enem kosu. Pride trenutek, ko to delo človeka tako izžame, da se za kakšen dan ali dva rajši posvetijo kakemu drugemu delu in opravilu, k sestavljanju jajca pa se vrnejo, ko so zopet fizično in psihično dovolj spočiti ter pripravljeni na nove napore in filigransko delo. V tako jajčasto oblikovanem sodu naj bi vino najbolj idealno zorelo. Jajce pomeni obliko življenja in v tako oblikovanem sodu medij, v našem primeru vino, po zakonih termodinamike ves čas kroži. Zaradi naravnega fizikalnega procesa vina v jajčastih sodih ni treba mešati ali pretakati. V jajčastih sodih se ustvarja naravna sur lie metoda mešanja vina.
Verjamem, da imate po vsem opisanem lesu, barikih, jajcih … že pošteno osušena usta. Kot sem obljubil že v uvodu, vas tudi tokrat ne bom pustil žejne. Skrajni čas je, da vam tudi tokrat natočim čistega vina. Izbral sem dve vini, ki sta zelo povezani s sodarstvom Krajnc. Verjemite mi, obe vini sta zares izjemni. Za svojo izjemnost pa ne gre zahvala zgolj naravi in spretnosti vinarja, temveč, kot sem vam želel prikazati, tudi spretnosti in znanju sodarstva Krajnc iz Sevnice.
Jakončič – Uvaia 2016
Največ Krajnčevih sodov v obliki jajca imajo pri nas v kleti Jakončič. Pridelali so povsem novo vino, ki je zorelo v tako oblikovanih sodih. Njegovo ime je Uvaia. Pri vinu Uvaia gre za 100-odstotni sivi pinot. Grozdje prihaja iz 35 let starega vinograda, vzgojenega po sistemu enojnega guyota, gostota sajenja pa znaša 5.400 trt na hektar. Trgatev je potekala ročno v začetku septembra. Od grozdja so ločili pecljevino in ga nato macerirali 4–6 dni. Alkoholno fermentacijo so začele naravno prisotne kvasovke v že omenjenem sodu v obliki jajca. Oblika soda omogoča, da se kvasovke ne posedejo na dno posode, pač pa so ves čas dvignjene in v kontaktu z vinom. S tem dobimo učinek naravnega battonaga. Tako pridelano vino ima značilno oranžno barvo ter večjo koncentracijo vonja in okusa.
Pa poglejmo, ali vse našteto drži tudi v praksi. Odprimo prav posebno vino, prav posebno steklenico, odprimo steklenico vina Uvaia. Res je, vino je prav posebne, oranžne barve. V nosu doživimo zelo diskretne, plahe, vendar lepe vonje cvetja, mandljev, suhega koščičastega sadja ter kanček maslenih zaznav. Tudi, ko sem nesel vino prvič v usta, so se mi najprej ponovile maslene zaznave, takoj za tem pa me je popolnoma navdušila dobesedno perfektna kislina. Seveda so tanini prisotni, opazni, pa vendar zopet ravno prav, ravno prav za ta stil vina. Kljub precejšnji alkoholni stopnji, ki se je po podatku na steklenici ustavila pri 14 odstotkih, deluje vino izjemno sočno, sveže, pitno, kot bi ga pravkar natočil iz kakšnega potoka nekje v gorskem svetu neokrnjene narave. Ni kaj, zelo lepo uglajeno vino, ki očara s svojo fineso, preciznostjo in šarmom. To vino bo zapeljevalo tako močnejši kot nežnejši spol, saj je brezčasno. Iz vina veje prav posebna energija, lepa harmoničnost, zaokroženost. Nič čakati, vino v kozarce za rdeča vina natočiti, poskrbeti, da v kozarcu malce zadiha, se ogreje na višjo temperaturo, potem pa ob njem brezskrbno meditirati in uživati življenje. Zares zelo dobro vino, ki je absolutno in popolnoma brez ene same mikrometrske pomanjkljivosti. Bravo, Jakončičevi, takoj ste s tem vinom zadeli v črno, pardon, v oranžno ter med plahe, vendar lepe vonje cvetja, mandljev, suhega koščičastega sadja ter kanček maslenih zaznav.
Batič – Angel 2016
Tokratno zgodbo o sodarstvu Krajnc bom zaključil tam, kjer se je v bistvu začela, v kleti Batič. Ob obisku povsem nove kleti Batič mi je Miha zaupal, da je v njihovi kleti daleč največ sodov prav Krajnčevih. Od trenutka, ko so kupili prvi njihov sod, zaupajo najbolj prav njihovim barikom. Od 197 barikov, v katerih zori vino letnika 2018, je kar 190 barikov, ki so bili narejeni na Metnem Vrhu pri Sevnici. Vina Batič se pač najbolje počutijo v sodih z imenom Krajnc. Njihov les doda vinom mehke, zrele tanine, vina ne prekrije, ampak poudari letnik, sorto, rastišče, iz katerega je prišlo grozdje …
Vsak vinar želi pridelati vino, pod katerega se bo lahko s ponosom podpisal. Največji podpis, ki odraža vinarstvo Batič, je vino Angel. Vino Angel je posvečeno sinu, ki nosi isto ime. Sleherno vino se rodi v vinogradu, vendar bo le povsem zdravo, vitalno grozdje lahko dalo vrhunsko vino. V primeru vina Angel in vseh drugih vin Batič gre za biodinamično grozdje. Miha mi je poudaril, da vino sicer »šolajo«, ni jim pa cilj, da bi vino spreminjali. Vino mora biti originalno, karakterno, v vinu se mora čutiti njihova zemlja in naše nebo. Angel je zvrst, v katerem so za letnik 2016 sorte chardonnay, sauvignon in pinela. Sicer se z letniki v vinu spreminja tudi sortni sestav. Z zvrstjo lahko vinar v vinu doseže odtenek več od določene letine, kot ga lahko ponudi sortno vino. V zvrsti skuša vinar poudariti najboljše od vsake posamezne sorte, ki je zastopana v vinu. Tako, kot npr. slikar, ki z večjo barvno paleto ustvari lepo sliko. Vino je fermentiralo s svojimi kvasovkami, zorelo pa je leto in pol v rabljenih barikih sodarstva Krajnc.
Da gre pri vinu Angel belo 2016 za prav posebno vino, pa priča naziv najboljšega naravnega vina na svetu. Sicer že od leta 2005 Batičevi svojih vin ne dajejo več na ocenjevanja, saj menijo, da ima vsak človek svoj okus, in tako je edino prav. Tokrat pa je celotno zadevo »zakuhala« Marijana Siljeg, uvoznica vin Batič za Nizozemsko. Miha je steklenico Angela 2016 podaril Marijani, ta pa vina ni spila, ampak ga je poslala na ocenjevanje Proefschrift 2018. Čez kakšna dva meseca ga je poklicala in mu povedala, da je Angel 2016 šel skozi predizbor od kakšnih 2000 vin, od katerih napreduje mogoče zgolj 10 odstotkov vin. Marijana je nato sama v Sloveniji poiskala nekaj kartonov tega vina, da ga je imela do konca festivala in ocenjevanja, saj ji ga je Miha ob vsem delu v vinogradu in kleti pozabil poslati. Nato pa je sledil pravi šok, vino Angel 2016 je na ocenjevanju zmagalo in postalo najboljše naravno vino na svetu. Iskrene čestitke vinarstvu Batič tudi z moje strani, čestitke gredo pa tudi Marijani za takšno požrtvovalnost in zaupanje v vina Batič. Hvala, Marijana in reviji Dolce Vita, ki je to novico objavila edina v Sloveniji.
Angel 2016 je fino, nežno vino za vsa naša čutila in zaznave. Tako v sami barvi, vonju in okusu prevladujejo finesa, eleganca, harmoničnost in vsesplošna všečnost. Najprej občudujemo bistro, zlatorumeno barvo s čudovitim leskom. V nosu nam vino ponudi prefinjene zaznave zelišč, rumenih sadežev, dimnih not, maslenih zaznav, lesna nota je v vinu brezhibno vkomponirana. V ustih deluje vino polno, bogato, malce pikantno. Ravno pravšnja, oljnata tekstura prida svilen občutek in žlahtnost samega vina. Kljub ošabnemu, bogatemu karakterju, precizna kislina poskrbi za sočnost, svežino in izjemno pitnost, saj vsak narejen požirek pokliče po še. Vino je popolno zaokroženo, ničesar ni preveč, ničesar ni premalo, vse je na svojem mestu. V maniri celotnega »paketa« je tudi pookus precizen, prefinjen in predvsem dolg. Gre za zares izpiljeno, veliko vino, ki je šele začelo svojo pot in nas bo razveseljevalo še kar nekaj let. Ves čas trdim, da vina Batič pobožajo predvsem našo dušo. V vinih Batič čutim odsev poštenih ljudi, njihove predanosti, čutim naravo in energijo prav posebne vrste, ki jo je težko opisati z besedami. Pri slehernem požirku njihovih vin se ti občutki okrepijo, in tudi Angel 2016 ni nobena izjema. Gre za vino, ki nam s svojo energijo sporoča, da se umirimo, postanemo in z vsemi svojimi čutili prisluhnemo celotnemu kozmosu, ki nas obdaja. Gre za vino, ki nas prizemlji in nauči spoštljivosti ter ponižnosti. Enkrat Batič, vedno Batič.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
