Blade Runner – pri nas zelo nespretno preveden kot Iztrebljevalec – je eden izmed najbolj kultnih filmov zadnjih petdesetih let.
Posnel ga je še bolj kultni Ridley Scott, eden izmed najboljših režiserjev sedanjosti, v glavni vlogi pa se je takrat, v letu 1982, k zvezdam še prebijal Harrison Ford.
Čeprav v samem začetku, razen dobrih kritik, ljudi ni pritegnil, se je to zgodilo pozneje. In se še dogaja.
Ampak – ali lahko kdo kultno mojstrovino še prehiti in izboljša?
Po mojem DA.
Sicer pa zdaj v kinih predvajajo drugi del z naslovom Blade Runner 2049, ki briljantno zgodbo z vrtoglavim zapletom odpelje še višje.
Nič pa ne bi bilo, če ne bi ameriški pisatelj Philip K. Dick leta 1968 napisal romana z naslovom Do Androids Dream of Electric Sheep? (Ali androidi sanjajo električne ovce?)
Vedeti morate, da Dick v času svojega življenja ni bil zvezda. Komaj je sestavljal konec s koncem, večkrat je bankrotiral in to tako, da so mu na koncu zaplenili tudi star avto, s katerim se je vozil naokrog.
Bil je anti-zvezda v najslabšem pomenu besede. V začetku ni imel oboževalcev in njegove knjige se niso najbolje prodajale. Razen glavnega urednika založbe, za katero je pisal, pravzaprav ni nihče verjel vanj.

DoAndroidsDream
Ceniti so ga začeli šele, ko je za svoja dela začenjal dobivati prestižne nagrade (v glavnem v svetu znanstvene fantastike).
Da ne bo pomote – veliko ljudi trdi: »Ne maram znanstvene fantastike« in ne vedo sploh, kaj govorijo.
Verjetno ne marajo Vojne zvezd ali podobnih del iz podžanra »space opera«, kjer bitij iz tujih planetov kar mrgoli.
Brez skrbi, pri Dicku tega ni in glavni protagonisti so samo ljudje v drugih časovnih dimenzijah. No, očitno pa je tudi takšno dogajanje nekaterim preveč …
Dick je bil prevečkrat v »drugačnih stanjih«, ki so bila posledica pogostih eksperimentov z raznimi drogami; nikoli pa za to ni bila kriva ena in ista.
Bil je raziskovalec vzporednih duhovnih svetov, in to je zelo uspešno prelil v svoje knjige.
Umrl je leta 1982 v starosti 53 let – ravno toliko mu je še preostalo, da je videl premiero filma, ki mu je prinesel nesmrtno slavo.
In ne samo to – po njegovih romanih so posneli vrsto zelo odmevnih in uspešnih filmov, ki so svojim snovalcem prinesli več kot dve milijardi dolarjev!
Če ste samo na hitro prebrali vsa ta imena, vam je jasno, da je Philip K. Dick eden izmed najbolj izrabljenih pisateljev sedanjosti za hollywoodske mega projekte.
Tole je sicer izbor slabe polovice filmov, ki so postali najbolj znani, možakar pa je v svojem življenju napisal 44 romanov in 212 kratkih zgodb, ki še vedno navdihujejo filmarje.
Poročen je bil petkrat in je skozi življenje pobral veliko prestižnih nagrad v žanru znanstvene fantastike.
Nekateri pravijo, da se njegovih del sploh ne da žanrsko opredeljevati in radi dodajajo, da so ta dela iz kategorije t. i. paranojske in filozofske fikcije …

PHILIP DICK
K bistvu
Zakaj je knjiga Ali androidi sanjajo električne ovce tako zaintrigirala britanskega režiserja Ridleya Scotta, ki je ob koncu sedemdesetih zaslovel s prvim Alienom (pri nas so ga prevajali kot Osmi potnik)?
Scott pravi, da ga je vedno vznemirjala nora resničnost Dickovih svetov, ki so tako hudičevo realni.
Zgodba se dogaja v bližnji prihodnosti, v Los Angelesu po veliki vremenski katastrofi, kjer venomer dežuje in je vse ozračje precej duhamorno. Glavni junak Rick Deckard je neke vrste lovec na ljudi, vendar v tem primeru ne lovi ljudi, pač pa replikante (umetne ljudi), ki so pobegnili iz delavske kolonije na Marsu.

Režiser prvega dela RIDLEY SCOTT ob najavi nove, originalne verzije prvega dela.
So bolj superiorni od ljudi in Deckardov cilj je, da jih onesposobi in ubije.
Knjiga se ukvarja s problemom soočanja človeštva s svojimi »produkti«, za katere se izkaže, da so bolj prilagojeni in spretni.
Vzporedna zgodba pa prikazuje civilizacijo prihodnosti, ki nima več živih bitij za hišne ljubljenčke, ampak so vse to umetna bitja, androidi v obliki psov, mačk, zajcev in sploh vsega, kar leze in gre.
In posedovanje le-teh je seveda velik prestiž.
Zato potem pojav umetnih ljudi ni presenečenje, presenečenje je le reakcija ljudi glede njihovega obstoja.
Tako Deckard in njegova žena si srčno želita eno takšno bitje, ki bi ju nekako »dvignilo« v višjo socialno kasto.
Ko Deckard po končnem obračunu v puščavi naleti na veliko kroto, jo ljubeče vzame k sebi domov, vendar pozneje z ženo ugotovita, da je tudi umetna – se pravi robot.

Dva Blade Runnerja-eden iz 2020, eden iz 2049
Pravi Dickov cinizem tukaj lepo prevzame vse temno in negativno vzdušje.
Morda je tale hitri vsebinski povzetek rahlo bizaren, vendar je knjiga večplastna in kot takšna odlično izhodišče za prvi Scottov film iz leta 1982.
Blade Runner
Kot veliki oboževalec tega filma sem si pred leti omislil poseben »box set« s štirimi DVD-ji o tem filmu.
Ridley Scott je sicer posnel kar sedem različic tega filma in vsaka ima drugačen konec.

HARRISON FORD v radioaktivnem Las Vegasu
No, v tem kompletu sta dve različici koncev – ena je tista iz kina, druga pa je bolj optimistična.
Bil sem malo razočaran, ker sem pričakoval vsaj en disk o samem snemanju filma, toda vse, kar je, je tisto, kar je v Hollywoodu najbolj pomembno – nabiranje sredstev za uresničevanje projekta.
No – konec koncev – pa je tudi to bila poučna lekcija, ki mi je precej razblinila iluzije o tem, kako nastajajo filmi.
Scott je glavno vlogo blade runnerja – iztrebljevalca – Ricka Deckarda zaupal takrat še mlademu Harrisonu Fordu, ki jo je odigral brezhibno.

Iz snemanja in iz leve – DENNIS VILLENEUVE, RIDLEY SCOTT, HARRISON FORD in RYAN GOSSLING
Tisto, kar je Dick v knjigi samo orisoval in namigoval, je režiser brezkompromisno postavil na trdna tla.
San Francisco je še bolj deževen in siv, v mestu dominirajo japonske reklame, sušiji so postali pogosti street-food in razni tihotapci organov (še posebej oči) obvladujejo podzemlje.
Oči pokojnikov, ki jih kradejo člani mafije so nareč edini izkaz o identiteti in možnost za pobeg iz policijsko vodene družbe.
Tudi zaplet je Scott uokviril bolj jasno – replikanti niso več pobegnili iz rudnikov na Marsu, pač pa iz sosednjih ozvezdij, kar jim dodaja posebno mistiko in nadmoč.
Dodal je še trdni vzrok pobega. Ne samo, da bi se na Zemlji zabavali – prišli so iskat ključ do večnega življenja, saj jih je njihov kreator, genialni genetski inženir J. F. Sebastian namenoma naredil ranljive.

RUTGER HAUER kot ROY BATTY, glavni negativni replikant iz prvega dela.
Njihova življenjska doba je namreč precej bolj omejena kot človeška in zavedajo se, da pozneje, ko ga bodo ujeli in prisilili, da jih genetsko poboljša, prej lahko umrejo.
Deckard se vmes zaljubi v prikupno tajnico naročnika, lastnika podjetja Tyrell, ki izdeluje tako umetne živali kot ljudi, ki želi imeti replikante mrtve, in romantičnemu paru nekako uspe izpeljati nalogo.
Kako zelo hollywoodsko. Ali pač?
Pač. Kajti Scott je vse prej kot Američan in režiser, ki ni obseden s Hollywoodom.
Tukaj je tudi eden najboljših končnih prizorov iz zgodovine filma, ko se na vrhu strehe spoprimeta šibki in človeški Deckard in brutalni vodja replikantov, Roy Batty (izvrstno ga je upodobil nizozemski igralec Rutger Hauer in se s to vlogo izstrelil v Hollywood).
Batty z eno roko drži Deckarda za plašč nad prometno ulico Los Angelesa v petdesetem nadstropju z namenom, da ga spusti in govori:
Tukaj pa se v umirajočem Battyu prebudi človeška sočutnost in izmučenega Deckarda nežno položi na površino strehe.
Ob tem stoječ umre. Dež, večni dež pada in pada, modra svetloba pa se prebija skozenj.
Deckard se nekako pobere in se s svojo drago odpelje nekam ven, nekam v svobodni svet, kajti svet, v katerem živi, ni svoboden.
Rachel, kot je ime njegovi ljubezni, je namreč replikantka in Deckard to ve. Vendar je novi, izpopolnjeni model, ki naj bi ga J. F. Sebastian naredil samo enega, vendar se na koncu izkaže, da je izdelek iz te zadnje serije tudi Deckard sam!«

Hologramska reklama v novem Blade Runnerju in RYAN GOSSLING
In zdaj – 35 let pozneje
Takšni zgodbi je res težko napisati nadaljevanje, vendar odlične ideje dokazujejo, da je možno prav vse.
Hampton Fancher (pisec scenarija za prvega Blade Runnerja) in Michael Green sta po poklicu pisatelja scenarijev in Blade Runner je za njiju (in še številne druge) ena največjih mojstrovin, ki so bile kadarkoli posnete.
Ko sta se pred osmimi leti naključno na neki zabavi srečala s Scottom, sta takoj povedala, da imata idejo za nadaljevanje. Stari lisjak je bil takoj za stvar, vendar je rekel, da ga zaradi obveznosti ne more režirati, lahko pa je v vlogi producenta.
Pisanje scenarija je trajalo skoraj pet let in Ridley Scott je bil zadovoljen.

Los Angeles v reklamah, lučeh in dežju v prvem delu.
V tem primeru so sredstva dobili hitro, glavno vlogo pa so ponudil Ryanu Gosslingu, medtem ko je svoje sodelovanje potrdil tudi Harrison Ford.
Režijski stolček je prevzel znani kanadski režiser Dennis Villeneuve, čeprav je bila za to vlogo v začetku predviden Christopher Nolan (trilogija Batmanov, Interstellar in Dunkirk).
Gossling igra tajnega agenta z imenom K, ki je deklarirani replikant, saj le takšen s svojo superiornostjo lahko konkurira pobeglim replikantom, ki še vedno hodijo po Zemlji.
Sicer ljudem ne naredijo nič hudega, vendar je človeški strah pred njimi prevelik.
Ko slučajno ob »ukinjanju« enega od replikantov odkrije na njegovem dvorišču skrivnostno skrinjo, za katero se izkaže, da je neke vrste krsta, v njej pa ženske kosti, je panika popolna.
Podrobna futuristična forenzična preiskava namreč pokaže, da je truplo ženska replikantka, ki pa je rodila otroka!
Človeštvo oz. človeški represivni organi so postali več kot zaskrbljeni in K. dobi nalogo, da odkrije otroka in ga ubije. Kaj bo seveda z ljudmi, če se bodo replikatni prosto množili?
Homo sapiens bo prenehal obstajati!
Kamera v rokah mojstra, kot je proslavljeni Roger Deakins, je enostavno fenomenalna.
V kombinaciji s počasnim pripovednim slogom režiserja nas film popolnoma zajame in postavi v nižjo prestavo.
Vse je mrko, deževno in oranžno, kajti planet je zasvinjan do konca. Optimizma ni in samo še hologrami skrbijo za zabavo in v primeru agenta K. tudi za partnerski odnos z enim/eno od programov.
Ob K.-jevem iskanju pridemo do radioaktivnega Las Vegasa, kjer se skriva stari Deckard in skupaj po številnih mukah rešita skrivnost, saj žensko replikantsko truplo pripada Deckardovi ljubici Rachel, takrat najnovejšemu modelu replikantov, ki je lahko dolgo živela.
Jasno, oče otroka pa je seveda (tudi replikant) Rick Deckard – Harrison Ford.
Blade Runner 2049 ni optimističen film, saj na koncu postreže še z določenimi presenečenji, saj se izkaže, da na vodilnih mestih ljudi skoraj ni več in da igro vodijo replikanti.
Je to prihodnost?
Morda tudi. Vsaj glede onesnaženosti, sužnjelastništva (predvsem otrok), brez osebnosti in pohlepa ima film prav.

Oranžni brezup
Tako prvi kot drugi del sta stilsko popolni film noir (črni film), kot so temu žanru v Franciji rekli v drugi polovici štiridesetih.
Čeprav so francoski reživerji glavni nosilci, so prve naredili Američani že med drugo svetovno vojno.
Glavni začetki so bili s Humporyem Bogartom v filmih Veliki spanec in Malteški sokol.
Osnovni lik je bil zasebni detektiv iz knjige Philipa Marlowa, ki sam komentira vse dogajanje, ki se dogaja v temi in sencah, vedno pa so poleg razne bizarne spolne zgodbe in nenavadni odnosi, povezani z umori.

Med dozorevajočimi androidi
Film kritiki kujejo v nebo in tudi spodaj podpisani sem bil zelo navdušen.
Je pa precej drugače s publiko, saj film po slabem mesecu prikazovanja še ni povrnil visokih stroškov (150 milijonov dolarjev).
Videti je, da gre po poti prvenca, ki je prvi konkretni dobiček prinesel šele deset let po premieri in se že pred tem z zlatimi črkami vpisal v zgodovino filma.
Takšnih filmov je žal vse manj in se mi zdi, da jih kar ne znamo več gledati, saj nas je filmska industrija vpela v svoje hiper-hitre akcijske bravure, da po nekaj minutah mirnih in lepih prizorov začnemo zehati ali gledati na uro.
Besedilo: Janez Jež