Galicija – Španija, ki ni Španija. Tako nekako bi lahko kratko in jedrnato opisal ta prekrasni del te države, ki domuje na severozahodu Pirenejskega polotoka.
Če mislite, da vam bo tukaj bolj vroče kot drugje na tem polotoku, s seboj raje vzemite še nekaj dolgih hlač in majic, kajti to ni vročinska Španija.
To je zelo posebna, čarobna dežela z divjo in prelepo atlantsko obalo, s slikovitimi gorami in vijugastimi rekami, ob katerih so verjetno najbolj strmi vinogradi na svetu in seveda – zelo pomembno – z ekskluzivno kulinariko.
Galicija
Večina Slovencev za Galicijo še slišala ni, so pa nekateri, ki jo odlično poznajo.
Pa niti ne tako zaradi množičnega poletnega turizma, kot zaradi najbolj znane romarske poti na svetu – Poti svetega Jakoba (Camino de Santiago), katere znak je jakobova školjka – po gastronomsko in italijansko – kapesanta.
No, morda pa so nekateri slišali za Galicijo, kajti v Evropi obstajata dve – z enakim imenom. Še ena leži na vzhodnem Poljskem ob meji z Ukrajino in je bila sredi 14. stoletja zelo velika država. Zdaj, po mnogih prerekanjih in vojnah, je del Poljske.
Medtem ko je Španija v naših glavah vroča, razigrana in polna flamenka, je Galicija drugačna.
Je predvsem hladnejša, gorata in umirjena z množico edinstvenih, prav tako mirnih turističnih destinacij, ki jemljejo dih.
Tukaj so doma tudi fantazijska bitja iz keltske mitologije, saj so prebivalci potomci legendarnih Keltov.
Imajo tudi svoj jezik, ki je po melodiji čisto galski in zveni tako kot tisti, kar govorijo Irci, ki se imajo za najbolj keltske od vseh, kar jih je še v Evropi – prebivalci francoske Bretanije ter Angleži v Walesu in Cornwallu. Kljub temu pa se imajo za Špance in nimajo secesionističnih teženj kot Baski in Katalonci.
Kip keltske pra-matere pred Herkulesovim stolpom
Herkulesov stolp
Kelti so bili skupina plemen ali narod, ki so se na ozemlju današnje Evrope pojavili po koncu bronaste dobe (okrog 1.200 pr. n. št.), in jih lahko štejemo za prve Evropejce. Čeprav si zgodovinarji in arheologi še vedno niso edini, kje naj bi bil „epicenter“ tega naroda, ne moremo mimo dejstva, da je bila na neki način Evropa njihova in je kot takšna postala še enkrat – za slabo stoletje v 8. stoletju našega štetja v veliki frankovski državi Karla Velikega. Nekateri zgodovinarji pravijo, da so se razvili iz t. i. Halštatske kulture na ozemlju današnje Avstrije, drugi navijajo za severozahodno Francijo, tretji pa dajejo prednost iberskim koreninam; bolj natančno izviru iz današnje Galicije. Dežela se je prvotno imenovala Galaeci – Galija oz. Galicija – in takšno so leta 62 pr. n. št. zavzeli Rimljani pod vodstvom Julija Cezarja. Konec koncev so bili Kelti tudi prvi prebivalci ozemlja današnje Slovenije; če odštejemo plemena iz neolitika.
A Coruña
Najbolj primeren polet za slovenske popotnike je (kot po navadi za ta del Evrope) z beneškega letališča Marco Polo do glavnih mest te pokrajine, A Coruña ali Santiago de Compostela.
Toplo priporočam letalsko družbo Vueling, kajti vse drugo traja preveč časa in je predrago. Mesto je čisto, lepo ohranjeno, zelo urejeno in bo navdušilo ljubitelje mestnih jeder, toda pravi zakladi se skrivajo onkraj mestnih obzidij.
Le dobrih deset minut vožnje iz centra v smeri proti obali pridemo na zeleno obalo strmih pečin, kamor se zaletava divji Atlantik. Nad vsemi naravnimi lepotami pa se vzpenja svetilnik, imenovan Herkulesov stolp. Odveč je poudarjati, da je svetilnik del Unescove dediščine.
Rimljani so takoj, ko so zavzeli Galicijo, ugotovili, da je ravno na strmih bregovih nad divjim morjem pravšnja lokacija za izgradnjo svetilnika, ki naj bi se kosal z legendarnim iz Aleksandrije.
Pravzaprav so že domorodci – Kelti – na tem hribu zgradili stolp, na katerem so Rimljani leta 126 zgradili petdeset metrov visok svetilnik, kar je bilo za tisti čas zelo visoko.
In kar je najbolj zanimivo – svetilnik neprekinjeno deluje še sedaj! Ko si ga človek ogleduje od zunaj, je videti preveč sodoben, da bi lahko rekel, da je star skoraj 1.900 let.
Toda Španci so ga že v srednjem veku »oblekli« v sodobnejšo opravo – in s tem rimski original zaščitili.
Tako imamo zdaj fenomen – stari svetilnik v novem, ki pa venomer deluje. Vode okrog sicer pomembnega pristanišča A Coruña so polne čeri in temu primerno divje, saj je le nekaj kilometrov južneje del obale, ki se imenuje Obala smrti (Costa da Morte), saj je tam našlo pogubo na desetine ladij!
Miti in legende
»Saj takšne pripovedke sodijo na Irsko ali v Anglijo,« porečete vi, radovedni bralci! Galsko-rimsko izročilo pravi, da se je prav na teh strminah, kjer je zdaj ta svetilnik, nekje v začetku časa z velikanom Geryonom boril grški polbog Herkules. Boj je trajal tri dni in tri noči in Herkul je na koncu zmagal, obglavil velikana in na kraju, kjer je zakopal glavo, ukazal, naj ljudje zgradijo mesto.
Breogana, legendarni praoče Galcev
Galicijski nad-topovi
Ob poti, ki vodi do svetilnika, je še nekaj zanimivih kipov.
Eden od njih ponazarja Breogana, legendarnega praočeta Galcev, ki je od tukaj s pomočjo svojega sina vsa plemena iz Evrope popeljal na Irsko, ki je od teh krajev oddaljena skoraj 1.000 km.
Njegov kip pa stoji ob neke vrste kompasu, ki ponazarja osem keltskih plemen, ki so se od tam razkropili po svetu. Podobno zgodbo boste v Jeruzalemu slišali o izraelskih plemenih! Verjeli ali ne, zgodbe so zelo zanimive.
Na sosednjem hribu pa sta dva največja topova na svetu, ki merita na morje.
Zgradili in postavili so ju po španski državljanski vojni Angleži, merita pa samo na morsko stran.
Naročnik je bil fašistični Francov režim, ki je med drugo svetovno vojno sodeloval s Hitlerjem, kateremu je iz Galicije dobavljal strateški element volfram. Edini, proti katerim bi Španci lahko uporabili ta dva topova, bi bili lahko samo Angleži. No, topov niso uporabili niti enkrat, zdaj pa sta del muzejskega kompleksa.
Vinca rujna
Tukaj so res rujna, kajti 90 odstotkov vin v Galiciji je belih. To je popolnoma logično, saj dežela leži zelo severno, vinogradi so višje v gorah, temperature so nižje in sonca ni preveč.
Padavin je veliko in njihovih šest vinorodnih okrožij je bolj podobno tistim južneje – na severnem delu Portugalske, ki se imenuje Viño Verde.
Imajo približno 10.000 ha vinogradov in 450 vinarn. Večina grozdja, ki ga pridelajo (60 odstotkov), ne spada med teh 10.000 ha in to se popije kot namizno vino.
Tistih, ki vin ne polnijo pod svojimi etiketami, je kar 14.600 in delujejo kot neke vrste kooperanti večjih proizvajalcev.
Po navadi imajo manj kot en hektar vinogradniških površin. Razen v okrožju Rias Baixas, nikjer ni pričakovati povečanja vinorodnih površin, saj so lege izjemno težke in težko dostopne, to pa je tudi eden od razlogov, da so ta vina precej redka in povpraševanje je zaradi izjemne kvalitete zelo veliko. In kar ni najbolj nepomembno – zaradi vseh teh pogojev imajo ta vina nižje alkohole, kar jih dela za zelo pitna!
Albariño (izg.: Albarinjo) – prvo vino te regije, ki je belo. Odlikuje ga lepa svežina in sadnost, ki spominja za breskve in marelice.
Treixadura (izg.: Treišadura) – bela sorta, ki jo tako kot albariño najdemo tudi na severnih legah južno ležeče Portugalske. Ima močnejše telo in limonaste note, ki poudarjajo svežino. Lepo se meša z albariñom.
Godello (izg.: Godeljo) – čeprav ni najbolj razširjena sorta, pa je po mnenju strokovnjakov prva sorta te dežele. Še posebej lepe rezultate daje na mineralnih tleh.
Mencia – edina rdeča sorta, ki po stilu spominja na modri pinot, zmešan z lagreinom, rdečo sorto iz Južne Tirolske (Alto Adige). Ker je po tem vinu veliko povpraševanja, ga (pre)hitro prodajo, tako da pravega potenciala ni mogoče predvideti.
Antonio Lope Ferreiro s sinom
V večini so njihova vina zelo sveža, iskriva in (za moj okus) prevečkrat filtrirana. To naredijo tudi do trikrat, saj pravijo, da takšna morajo biti. Po mojem mišljenju pa je to preveč, saj večkrat uporabim skovanko: filtracija = kastracija. Zato smo se odpravili iskat vinarne, ki delajo sonaravna vina, gojijo svoje kvasovke in z njihovo pomočjo delajo nadstandardna vina.
Takšne kombinacije se velikokrat izključujejo, a nekaj smo jih našli:
1. Pazo de Galegos – leži ob poti svetega Jakoba; oziroma je kar na poti, ki vodi mimo družinske hiše, ki je tudi hotel z devetimi sobami. Romarji v vinarno ne zahajajo in vsi so zadovoljni.
Če bi vedeli, kakšne ocene dobivajo vina te kleti, bi jih bilo verjetno kar precej na obisku. Antonio Lope Ferreiro je dolga leta delal v Londonu kot vodja restavracije, zato ima zelo angleške navade.
Vse goste sprejme v popolni angleški obleki s kravato, njegova angleščina je brez naglasa. Vina so stilsko zelo dodelana; lahko bi rekel skoraj popolna. Letno napolnijo zgolj 12.000 steklenic, ki jih takoj prodajo po dokaj visokih cenah.
Njihov albariño ni sicer zelo močan na nosu, kar je odlika te sorte, ampak okus je briljanten, eleganten in dolg. Polnijo tudi mencio, ki jo »držijo nazaj« tri leta, ostalo prepuščajo kupcem. Tale je drugačna, zelo drugačna in – zelo redka. Eleganca na nosu – eleganca na okusu.
Gozdni sadeži, zelišča in rahlo pikantno. Zanimivo je tudi, da imajo na dvorišču hiše hotela iz 15. stoletja posajeno eno trto (drevo) stare sorte cascan, ki se razprostira na površini 120 m2.
Tako, kot smo v Galiciji videli tudi ogromne trte albarina v obliki drevesa, ki nosijo po 30 kg grozdja, tudi ta cascan še rodi; in to bogato. Trta je stara najmanj 500 let in je med najstarejšimi na svetu. Ko sem Antoniu omenil našo najstarejšo trto, je samo zamahnil z roko …
Več kot 500 let stara trta cascana na posestvu Pazo de Galegos.
Fabio Gonzalez, krmar in kapitan kleti Adega Algueria.
2. Adega Algueria – z območja Rias Baixas nas je pot vodila do slikovite pokrajine Riberia Sacra, ki se razprostira na strmih – za normalnega človeka – prestrmih pobočjih reke Sil. Več o težkem življenju prejšnjih rodov kmetov, ki so za dobro grozdje tudi padali v reko, je povedal lastnik in enolog te zelo priznane kleti, Fabio Gonzalez.
Prav vsa vina, ki jih pridelajo, sekajo ločnico 90 točk in navdušujejo. V sklopu vinarije je tudi restavracija, ki jo nadgrajujejo v hotel. Glasbeni producent, ki si je kruh služil v londonskih tonskih studiih, se je vrnil domov in od očeta počasi prevzema posestvo. »Tukaj je zelo pomembno, na kateri strani reke ima kdo vinograde.
Če so na zahodni, je to primerno zgolj za mencio, drugače pa so bolj zaželeni tisti na vzhodni strani, saj niso tako vroči. Zaradi skalnih in peščenih podlag so nekateri starejši od stotih let in datirajo pred obdobje invazije trtne uši. Imamo tudi nekaj takšnih, za katere sploh ne vemo, kaj je tam posajeno.
Vsekakor so vina odlična in z njimi začinjamo druge sorte, da zaokrožimo naš okus, naš vinski stil.« Odgovor na vprašanje, kako med trgatvijo sploh spravijo škatle z grozdjem do vrha in traktorjev, je pokazal ogled vinogradov, kjer so po sredini speljane neke vrste konstrukcije žičnic, ki potem grozdje peljejo navzgor.
Podobne kreacije lahko vidimo tudi v Nemčiji, ob strminah renskih rizlingov ob Renu. »Tisto grozdje, čisto ob reki, pa pobirajo kar iz čolnov, ga potem odpeljejo do pristanišča in kasneje do preše v klet,« je na koncu pribil Fabio.
3. Ronsel do Sil – smo še vedno v Ribeiri Sacri. Pot nas vodi po strmi in zelo vijugasti cesti prav do rečne gladine oz. nekaj metrov nad njo. Čarobna reka – domačini, ki jih še vedno preveva keltska mitologija, pravijo, da ponoči ni varno hoditi ob reki, saj se lahko srečate z ne najbolj prijetnimi pravljičnimi bitji, ki prebivajo v reki.
Šarmantna Maria Jose Yravedra Soriano, ki je absolutna gospodarica tega posestva, pravi, da se njej še nikoli ni zgodilo nič hudega, ko zvečer sama ali z gosti uživa ob kozarčkih in prigrizkih na zunanji terasi ob pogledu na prav kičasto romantičen sončni zahod. »Ampak stari ljudje pa vedo povedati mnogo zgodb,« nadaljuje, se navihano nasmeji in obenem naredi grimaso na obrazu z izbuljenimi, humorno – grozečimi očmi. .
Maria Jose je zelo posebna ženska. Njen oče je bil iz teh koncev, v Madridu pa je v španski vinski družbi napredoval v vodilni razred in je pravzaprav »zakrivil« to, da je vseh šest galicijskih vinskih okrožij postalo DO (Denominacion de Origen – kakovostno poreklo; označba za vrhunsko kakovost). Gospa je odraščala v Madridu, doštudirala arhitekturo in se poročila z uspešnim arhitektom. Ampak njeno srce je bilo v Galiciji, v Ribeiri Sacri.
Maria Jose Yravedra Soriano, prva vinarka Galicije iz kleti Ronsel do sil.
Leta so tekla in staro družinsko posestvo je obiskovala vedno pogosteje, dokler se pred slabim desetletjem ni odločila za novo pot – vpisala se je na študij enologije, svoje znanje povezala z avtohtonimi sortami in starimi vinski prijemi, prodala svoj studio v Madridu in se preselila v svoj genetski dom; ob reko Sil.
Ne napolni veliko steklenic – okrog 45.000 jih je, kar jih pridela na desetih hektarih vinogradov (ležijo med 250 in 550 metri nadmorske višine; vsa na strminah ob dolini reke), pri osnovnih vinih pa kupuje grozdje od sosedov, da nekako naredi pozitivno finančno konstrukcijo.
Veliko pozornosti posveča svojim kvasovkam in mlečno-kislinskim bakterijam, saj ima v kleti tudi majhen laboratorij. Da je popolnoma predana avtohtonosti, priča dejstvo, da je v zadnjih letih poleg že razširjenih avtohtonih sort posadila še nekaj zares redkih, za katere pravi, da so odlične in jih tako ščiti pred izumrtjem. To sta rdeča sorta merenzao, ki po strukturi sega nad popularno mencio in ima odličen potencial za staranje, prava mojstrovina pa je čista sorta dona branca, ki jo po navadi mešajo z albarinom.
To vino je čarobno: citrusno – mineralni vonji vseh razsežnosti, z okusom sveže mineralne sadnosti, ki nakazuje podobo, ki jo dobimo – nekako tako, kot če bi zmešali najboljše burgundce in rizlinge iz Alzacije – le da je pookus elegantno in sadno skladen.
Ko sem Jose Marii po koncu degustacije povedal, da bi bil njen oče zelo ponosen na njeno delo, mi je skočila okrog vratu in zavpila: »Ljubim te!« Hm, dobro, da njenega moža in moje žene ni bilo zraven …
Eden izmed ene vrste 80 rakov v galicijskem morju, katerega so Xurxo in njegovi prijatelji snedli po našem obisku kleti Bodegas Albamar
4. Bodegas Albamar – Rias Baixas. Verjetno najmanjša klet od vseh, kar smo jih obiskali, ampak najbolj proslavljena – predvsem v ZDA. Kot se velikokrat zgodi, veliki slavi botrujejo naključja. Ko je enolog in lastnik družinske kleti Albamar, Xurxo (izg.: Čurčo) Alba nekaj svojih redkih steklenic dal prijatelju, ki je odhajal v ZDA, je ena nekako prišla v roke Robertu Parkerju.
Ker možakar dobiva na stotine takšnih in podobnih steklenic vsak dan, je pač izbral eno (Albarino Alma de Mar 2015), da bi jo okušal med kosilom. Bil je šokiran in ji namenil kar 94 točk! Še bolj so bili šokirani v kraju Cambados, kjer prebiva družina Alba. Seveda so takoj dobili uvoznika za ZDA in tako gre zdaj 90 odstotkov sicer majhne proizvodnje preko Atlantika.
Razgled iz madridskih balkonov.
Pred vhodom v parador Santo Estevo.
Vedeti moramo, da imajo pri Albah zgolj 2,5 ha lastnih vinogradov, za osnovne linije pa grozdje kupujejo od sosedov.
Tudi Xurxo uporablja svoje kvasovke in skuša delovati čim bolj sonaravno. Ko je slišal, da poznamo Joška Gravnerja, smo takoj postali prijatelji in tudi on ga ima visoko na prestolu. Le ne razume, zakaj naši eko – bio – naravni vinarji vsaj minimalno ne žveplajo svojih vin, kar je po njegovem velik nesmisel.
Goji samo albarino, vendar na različnih tleh. Tisti iz vinograda na grantino – peščeni podlagi je zapeljivo kremast z dotikom lepe, a ne agresivne svežine, čeprav mlečnega razkisa ni doživel. Pookus je magično dolg in mineralno svež. Tako kot pri kleti Pazo de Galegos, so tudi njegovi vinogradi visoki – neke vrste latnik.
Dvorišče v paradorju San Estebo.
Ampak tudi to ima svojo razlago – predvsem vinogradi v okrožju Riaz Baxas so blizu morja in so izpostavljeni vlagi, zato se v zatravljenih delih spodaj hitro množijo razne fungoidne bolezni, kot sta recimo peronospora in oidij.
In ko se utrujeni popotnik odpravlja iz objema reke Sil, si je treba ogledati madridske balkone – naravne terase, odkoder so družine opazovale in mahale svojim možem, ki so z l adjo odhajali na delo v špansko prestolnico. Pogled je unikaten in po svoje strašljiv, kajti strmine so skoraj navpične (ne, tukaj ni vinogradov), ladje na reki pa so videti kot igračke.
Če ste se v prejšnji številki naše revije navdušili nad edinstvenimi španski hoteli iz skupine Parador, lahko povem, da jih je v Galiciji največ. Ker je bilo v srednjem veku tam zelo veliko samostanov, kjer so duhovniki govorili z bogom v absolutnem miru na višinah okrog reke Sil, so izbrali 12 superiornih lokacij, ki tudi vas lahko začarajo s svojim mirom sredi divjine. Obiskali smo parador Santo Estevo (Sveti Štefan; 130 sob), ki osupne s svojo velikostjo in grandioznostjo. Večerja pod dvajset metrov visokim stropom, savne z razgledom v skoraj neprehodni gozd, ki obkroža bivši samostan in nadvse udobna soba, ki je včasih gostila moleče duhovnike, so res nekaj posebnega. Največji parador v Galiciji pa je v sveti prestolnici in se seveda imenuje Santiago. Ima 150 dvoposteljnih sob, cene za romarje pa so se vedno znižale. Da je povezan z romarji, pa priča dejstvo, da so ga leta 1499 zgradili in namenili kot bolnišnico za romarje.
Morske zgodbe
Kot sem že napisal, je Galicija morska dežela.
Večina jedi, ki jih človek dobi v navadnih »betulah« ali restavracijah z michelinkami, prihaja iz morja. Kaj ne bi, saj imajo tam v okoliških globinah kar 80 vrst različnih rakov in okrog 120 vrst različnih školjk.
Ribjih vrst pa jim menda še ni uspelo prešteti. Morska flora in favna je podobna tisti iz Baskije, saj si obe regiji delita velikanski odprti Biskajski zaliv. Zato so obiski ribjih tržnic neskončna paša za oči in po pol ure je treba nujno na kakšen tapas, ki je v sklopu tržnice.
Ena izmed najbolj značilnih jedi iz Galicije se imenuje Pulpo a la Gallega (Hobotnica po galicijsko) in jo lahko dobite skoraj povsod v Španiji v (predvsem) tapas gostilnah.
Sestavine: hobotnica (pribl. dva kilograma), ½ kg krompirja, sladka paprika v prahu, pikantna paprika v prahu (če le gre, naj bosta iz Navarre; lahko pa so tudi katere druge), oljčno olje, sol Priprava: hobotnico skuhamo v vreli vodi in v zadnje pol ure dodamo še krompir. Počakamo, da ti dve sestavini postaneta mlačni in ju razrežemo. Položimo ju na lesen pladenj, začinimo z obema paprikama v prahu, zalijemo z ne preveč aromatičnim oljčnim oljem in solimo po okusu. Zraven postrežemo bel kruh (če le gre – francosko bageto) in kozarec albarina.
Kike Pineire in Eloy Cancela iz restevracije La horta do Obradoiro.
La horta do Obradoiro – pozdrav iz kuhinje.
Z michelinkami ovenčanih restavracij je v Galiciji malo, saj so tradicionalne (beri: morske) jedi tako slastne, da kakšnih posebnih nadgradenj ne potrebujejo.
V mestih so pulperie (gostilnice, kjer je Pulpo a la Gallega glavna jed) kar na gosto posejane in so venomer polne. V večjih mestih, kot so A Coruña, Santiago de Compostela in Vigo, pa je precej restavracij modernega tipa, ki prikazujejo špansko kulinarično umetnost na višjih ravneh.
V restavraciji La horta do Obradoiro (Delavnica na zelenjavnem vrtu), ki jo vodita spretna Kike Pineire in Eloy Cancela, nastajajo odbite morske jedi, ki navdušujejo. Že sam pozdrav iz kuhinje (na fotografiji) je bil impozanten!
Ta restavracija se nahaja v z romarji nabitem Santiagu de Campostela, le nekaj sto metrov stran pa je tudi edina michelinka v tem mestu – Casa Marcelo.
Lahko rečem, da je to verjetno najbolj odbita restavracija, ovenčana z Michelinovo zvezdico, kar sem jih kadarkoli obiskal.
Lastnik, Marcelo Tejedor je tudi član skupine prestižnih galicijskih chefov, z imenom Nove in skušajo galicijsko kulinariko dvigniti na višjo in sodobno raven. Kar je najbolj zanimivo, njega skoraj nikoli ni v restavraciji, saj deluje le v svojem laboratoriju in kuharje trenira v dojemanju njegovih trikov in mojstrovin.
Tintanegra – iz soli odkopane sobe kot notranji del gostilne.
Duhovita predjed – iberico pujsek v kremasti omaki in s pekočo papriko v prahu na originalnem krožniku.
Marinirani in na hitro popečeni inčuni.
Mizic in intimnega vzdušja ni, prav tako ni jedilnika, kajti vsak dan je na sporedu druga hrana. Gosti lahko jedo ob velikih visokih mizah za pribl. 20 ljudi (!) ali ob pultu za šankom. Nas je doletela druga opcija in tako smo lahko tudi opazovali pripravo jedi; tako kot v kakšnih suši barih.
Nekaj jedi vidite tu poleg, lahko pa rečem, da vse ni bilo tako dobro, da bi jim človek dal eno zvezdico. Zelo solidno – da – ampak za zvezdico ne.
Ob obali, v ribiških vasicah pa človek dobi morsko pristnost. Recimo v vasici Comaro v gostilni – tapas baru z imenom Tintanegra. Gostilnica deluje na treh ravneh – v starodavnih, na novo odkopanih sobah starih solin (na fotografiji), v prvem nadstropju za bolj zahtevne goste in najlepše – na pomolu, zastrtem z zavesami, ampak vseeno domiselno zaščito proti soncu. Jedi so navduševale, in galebi z njimi vred. Jih je toliko, da so Alešu s krožnika pred njim ukradli cel kos kruha!
In za konec najbolj zanimivo!
Ne samo pokrajina, vina in jedi, Galicija je tudi prestolnica svetovnega romarskega turizma! Kakšnih 800.000 romarjev se letno odpravi na to pot, ki se konča pred katedralo svetega Jakoba v središču Santiaga de Compostele.
Lahko rečemo, da celotno mesto z okolico živi od tega, čeprav popotnikov, ki v veliki večini niso med najbolj premožnimi, skozi vse poti ne izkoriščajo in jim nudijo zelo človeške in prijazne cene.
Seveda v to špansko mesto vodijo številne poti iz vse Evrope; tudi iz Slovenije. Slovenski krak se začne na slovensko-hrvaški meji, v Slovenski vasi, gre do Ljubljane na Golovec (tam so tudi oznake s simbolom školjke), pot nadaljuje na Primorsko skozi stare kraške vasi na italijanski strani in se konča v Benetkah.
Zemljevid poti
Romarska knjižica Boštjana Povšeta
Kolesarkini zadnji metri; mnogi to pot prepotujejo tudi s kolesi
Ta del sicer lahko preskočite in pot nadaljujete po italijanskih nižinah, se usmerite v Francijo, nadaljujete po Azurni obali in tik ob meji s Španijo na robu Pirenejev pridete na Iberski polotok, od tam pa naprej v Santiago. Ker pa nihče nima toliko časa, da bi potoval iz Slovenske vasi do konca – to bi naneslo približno dobre štiri mesece, kajti razdalja je okrog 2.500 km, se velika večina popotnikov do Santiaga odpravi iz španske Pamplone (pribl. 800 km = približno en mesec hoje), številni pa gredo s francoske strani Pirenejev (St. Jean Pied; 900 km).
Kot velika večina krščanskih zgodb je tudi ta precej pravljična. Jakob je bil eden od dvanajstih Kristusovih apostolov, ki so ga Rimljani ujeli, mučili in na koncu obglavili.
Njegovi prijatelji so truplo dali na ladjo, ki jo je vodil angel in pokopali so ga na kraju, kjer je danes katedrala. Leta 812 je takratni španski kralj Alonso I. razglasil kraj za sveto mesto in romarji iz vse Evrope so se začeli neprekinjeno zlivati v Španijo. Romarska pot je postala tretja najbolj obiskana – za Jeruzalemem in Rimom.
Večina današnjih romarjev ni tam iz verskih prepričanj, pač pa je njihov glavni razlog »odklop« od vsakodnevnih stresov in težav, kar pa vodi tudi v razne meditacije, pridobivanje samozavesti, ozaveščanje in še kaj bi našli.
Tam je bil tudi naš prijatelj, eden najboljših slovenskih sommelierjev, Boštjan Povše, ki je svoje občutke ob enomesečnem pešačenju strnil v tale zapis:
Več o tem:
Besedilo: Tomaž Sršen
Fotografije: Aleš Fevžer
