Tokrat sem jo mahnil od doma še v temi in prišel na cilj pred čudovito poslopje, ko se je delal dan.
Kljub zgodnji uri me je Danilo pričakal nasmejan in prešerne volje. V trenutku sva se ujela, v trenutku je bila energija tista prava, tista, ko veš, da bo pokalo. In je pokalo, močno je pokalo, saj so naju dokončno prebudile steklenice, ki so si na degustaciji sledile kot po tekočem traku. Vmes je seveda moj tokratni sogovornik tudi kaj povedal o sebi, svojih začetkih na vinarski poti, raznih prigodah …
Prva generacija vinarstva
V vasi Plitvica, blizu Gornje Radgone, se je leta 1934 začela pisati zgodba po imenu Steyer.
Čeprav to leto nima še nič skupnega s pridelavo vina, je bilo odločilno za nadaljnjo pot in razvoj njihove družine. Takrat je namreč Danilov dedek postavil kovačijo na istem mestu, kjer se danes bohoti čudovit objekt vinske kleti Steyer. Vmes se je pod očetovim vodstvom kmetija iz kovačije preobrazila v poljedelsko in živinorejsko. Nato pa je zdajšnji gospodar še tretjič postavil zadeve na glavo, ko se je preusmeril zgolj v vinogradništvo in vinarstvo.
Danilo je imel to srečo, da je imel v svojem očetu in materi dovolj razgledana sogovornika, ki sta prisluhnila svojemu sinu, ko je ta izrazil željo po novi poti. Tako sta mu pri rosnih dvaindvajsetih letih prepustila v upravljanje vse posle vključno s financami. Moram iskreno priznati, da za ta, štajerski del Slovenije, nisem vajen tovrstnih zgodb, kjer bi starši zaupali svojim mladim sinovom v upravljanje svoje kmetije. Te zgodbe o mladih prevzemnikih kmetij sem do sedaj slišal pripovedovati predvsem na našem zahodu. Tam so predvsem v Brdih nekje konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja očetje prepustili kmetije mlademu rodu, ki je nato naredil dobesedno revolucijo v slovenskem vinarstvu. To so zgodbe po imenu Movia, Simčič, Ščurek, Dolfo … Vse drugo je zgodovina.
Zgodba po imenu Steyer pa se je začela rojevati, ko je Danilo začel študij na biotehniški fakulteti in sta mu starša kupila prvi vinograd.
Pisalo se je leto 1992, že naslednjega leta pa so prišle na trg prve steklenice z njegovim imenom. V prvem vinogradu je bil poleg laškega rizlinga in chardonnayja posajen tudi traminec. Verjetno vam je že jasno, na kaj napeljujem, pa vendar gremo naprej z zgodbo mladega vinarja.
Sogovornik mi je iskreno priznal, da danes vina pod blagovno znamko Steyer verjetno ne bi poznali, če ne bi šel v Ljubljano na študij.
Študij mu je odprl oči, dal širino, nadgradnjo znanja, poznanstva in prepotrebno samozavest. Tudi pri študiju sta ga podpirala starša, kar za tiste konce takrat spet ni bilo ravno značilno. Tam, kjer so imeli zemljo in kmetijo, so večino svoje mladeži forsirali s čim prejšnjim vključevanjem v delo na sami kmetiji, ne pa s študijem. V tem času je spoznal sedanjo ženo Magdo, s katero sta skupaj začela pisati vinske zgodbe. Začetki so bili seveda težki. Povsem novo, neprepoznavno ime na trgu. Z ženo sta hodila po gostilnah v Ljubljani in pobirala prazne steklenice, ki sta jih doma najprej očistila, nato pa napolnila s svojim vinom in jih spet peljala nazaj v Ljubljano. Ko je Danilo hodil po gostilnah in restavracijah, mu je marsikdo navrgel, da bi z njegovim imenom lažje prodajal traktorje kot pa vino, saj so za traktorje po tem imenu že slišali, za vina pa še ne.
Ker pa tako močne želje in strasti ne more nič ustaviti, je ob obisku ene izmed gostiln spoznal takratnega grosista Provin, in zadeve so se začele premikati hitreje. V istem času je spoznal tudi Stojana Ščurka, ki mu je v težkih začetkih zelo pomagal in mu stal ob strani. Poklopile so se tudi zadeve pri nakupu novih zemljišč in vinogradov. Ravno takrat je namreč v Sloveniji potekala denacionalizacija, ki je poskrbela, da je bilo mogoče po ugodnih cenah priti do nove zemlje. Tako so dobesedno naenkrat kupili dvakrat po štiri hektarje novih površin. Okoliški vinarji so se držali za glavo, saj so bili sami pripravljeni na novo kupiti in dosaditi zgolj kakšnega pol hektarja vinograda. Vizija in cilj sta bila tako močna, da so šli dobesedno na glavo in skozi zid pri vsaki novi oviri in priložnosti.
Kot sem že omenil, je bila sorta traminec posajena v njihovem prvem vinogradu. Iz izkušenj in šole je vedel, da ta sorta najbolje uspeva ravno v Radgonsko-Kapelskih goricah. Tako je bil Danilo na začetku nove poti, imel je vinograd s sorto, ki je dajala odlične rezultate, ker mora vsak imeti neko osredotočenost, je padla odločitev, da se bodo osredotočili ravno na sorto po imenu traminec. Če nekaj tako dobro rodi in uspeva v tvojem domačem kraju, bi se bilo neumno osredotočati na druge sorte. Prve cepljenke so pripeljali z Južne Tirolske in Alzacije, pozneje pa so tudi pri nas že imeli cepljenke te sorte. Traminec pa ni zgolj eden, ampak jih poznamo več vrst. Poleg dišečega traminca, po katerem nosi klet Steyer ime, poznamo še belega, rumenega in rdečega. Zraven dišečega so v zadnjem času zasadili tudi nekaj rumenega traminca. Ta daje v svojih zaznavah preplet eksotičnega sadja v obliki citrusov, ličija. Dišeči traminec pa nas na drugi strani napelje k cvetju, predvsem vrtnici.
Od zemlje do steklenice
Trenutno obdelujejo 20 hektarjev vinogradov, glavna sorta je seveda dišeči traminec, ki zavzema 11 hektarjev. Preostale sorte v naboru so še ranina, sauvignon, chardonnay, sivi pinot, laški in renski rizling ter modri pinot in zweigelt. Sicer razmišljajo o krčenju sortnega sestava, saj se zavedajo, da bo ostal dišeči traminec tudi v prihodnje njihov paradni konj, zraven pa bi imeli še podporno sorto ali dve. Zavedajo se, da restavracije v svoji ponudbi ne morejo imeti deset, petnajst tvojih vin. Eno ali dve sta na eni strani premalo, s štirimi ali petimi kakovostnimi etiketami pa si lahko na trgu zelo konkurenčen. Sicer je širok nabor sort zanimiv s strani vinogradnika in vinarja, da lahko opazuje, kako se določena sorta obnaša v določeni zemlji, vremenskem pojavu, v kleti … S tem si vinar vsekakor krepi znanje in širino, na drugi strani pa to predstavlja prevelik stres in nezmožnost osredotočanja na določene sorte in na njihovo najvišjo možno kakovost.
V prihodnje se mislijo tako več posvečati sorti po imenu ranina. Gre za avtohtono slovensko sorto, ki jo je leta 1900 v vinogradih pri Gornji Radgoni odkril avstrijski vinar Clotar Bouvier. Predvidevajo, da je ranina križanec med belim pinotom in zelenim silvancem. Je zelo zgodnja sorta, od tod tudi njeno ime. Njeno domovanje je v Radgonskih goricah, kjer ji pravijo tudi special. Poleg domačih pivcev je Steyer prepričan, da je ta sorta zanimiva tudi za tujce, ki vedno iščejo nekaj posebnega, nekaj tipičnega za okolje, v katerega pridejo. Ker chardonnay in sauvignon najdejo povsod po svetu, je s tega stališča ranina zares nekakšna dodana vrednost, in kot takšna vredna naše pozornosti. Hkrati pa je Danilo prepričan, da ima velik potencial tudi pri sami kakovosti.
Kmetujejo okolju prijazno, že nekaj časa ne uporabljajo herbicidov. Tudi v kleti skušajo doseči, da iz grozdja prinesejo čim več primarne zgodbe v samo steklenico, kar jim omogoča sodobna tehnologija. V celotno zgodbo fermentacije, ko nastaja iz soka vino, skušajo čim manj posegati. Postopke želijo zgolj voditi, usmerjati, ne želijo pa zgodbe olepševati, zato tudi ne uporabljajo čistil. Na leto napolnijo 80.000 do 100.000 steklenic vina. Od tega izvozijo 30 do 40 odstotkov v več kot dvajset držav po vsem svetu. Prednjači predvsem Azija s Kitajsko in Japonsko, v Evropi so prisotni na Hrvaškem, v Nemčiji, Italiji … Še vedno je Slovenija njihov glavni trg, še vedno želijo navduševati ljudi s svojimi etiketami predvsem doma.
Njihova vina polnijo v tri različne kakovostne linije.
V prvi liniji, ki nosi ime preprosto Steyer in je prepoznavna po beli etiketi ter navojnem zamašku, so sveža vina. Zorijo jih v inoks cisternah, le dišeči traminec je tu in tam deležen zorenja v rabljenem lesu. Svežo linijo zastopajo chardonnay, sauvignon, ranina, renski rizling ter dišeči traminec kot suho, polsuho in polsladko vino. Naslednja linija nosi ime Steyer Mark, ki je zloženka priimka in imena sina. Mark trenutno obiskuje srednjo šolo za vinogradništvo in vinarstvo pri Dunaju. Gre za linijo, ki je ne pridelajo vsako leto, ampak ob zares zelo dobrih letinah in prihaja z izbranih leg. To zorijo v lesenih sodih akacije in hrasta. Za akacijo so se odločili, ker njen les ne dodaja taninov in noto traminca še lepše poudari. Čas zorenje je odvisen od leg, ne pa stila, ki ga želijo pridelati. V tej liniji, ki se predstavlja s črno etiketo, najdemo rdečo in belo zvrst, macerat po imenu Extreme ter nekakšno nadgradnjo same linije po imenu Exclusive, ki jo zastopata dišeči traminec in sauvignon. V tretji liniji Steyer Vaneja, ki nosi ime po hčeri, pa najdemo penine in predikate. Vaneja je končala srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Avstriji, trenutno pa v Nemčiji obiskuje študij mednarodnega vinskega marketinga. V naboru so tri penine, Melody, brut dišeča penina in brut natur iz čistega dišečega traminca z zorenjem na kvasovkah pet do šest let ter rose iz že omenjenih rdečih sort. Melody je pridelana po tankovski, charmat metodi, s sekundarnim zorenjem v inoks cisternah, preostale tri pa po klasični, šampanjski metodi, s sekundarnim zorenjem v steklenicah.
Ob prijetnem klepetu v prečudoviti degustacijski sobi mi je gostitelj pripravil tudi bogato in poučno degustacijo.
Šla sva praktično skozi vsa njihova vina in linije. Ker se je v kozarcu znašlo preveč različnih tekočin, da bi vse opisoval, sem se nekako odločil, da bom v zadnjem delu predstavil tri, ki so se me vsaka na svoj način še posebej dotaknila. Vam, drage bralke in bralci, pa prepuščam, da preostala vina zaužijete sami in se nato ob našem srečanju o njih tudi kaj v živo pogovorimo. Za vsakega se bo nekaj našlo. Tako za ljubitelje mehurčkov, sladkih solzic, svežih in aromatičnih tekočin, do brutalnih enoletnih maceratov za najbolj izkušene in tiste, ki radi eksperimentirajo ter meditirajo.
Razigrani tris
Ranina letnika 2020 je prvo vino, ki ga bom predstavil podrobneje.
Zato, ker gre za našo avtohtono sorto, in zato, ker je enostavno dobro. Samo sorto sem podrobneje opisal že zgoraj, zato se bom na tem mestu posvetil predvsem samim organoleptičnim lastnostim vina. Blede, nežne limonine barve s popolno prevlado muškatnih vonjav v obliki limone, limete, zelenega jabolka, ananasa, vrtnice … Glede na zaznave v nosu sledi popoln šok, ko vino prvič okusimo v ustih. Nos z muškatnimi zaznavami vleče in spominja na ostanek sladkorja, v ustih pa je povsem nasprotno – vsebina je ekstremno suha. Res zelo zanimiva in poučna zgodba. Sicer je ta ranina srednjega telesa z lepimi kislinami, ki pridajo ekstremno sočnost in pitnost. Sadno, nezahtevno vino, ki pa kljub temu premore dovolj telesa za raziskovanje in za izkušenejše. Kdorkoli si bo odprl to steklenico, mu ob njej ne bo dolgčas. Z njo bo užival v obliki aperitiva ali lahkotnega srkanja po napornem delovniku. Čisto, jasno, z občutkom pridelano vino. Vsekakor bom še naprej z zanimanjem spremljal ranine, ki bodo prihajale iz kleti Steyer.
Naslednji korenjak je sauvignon in prihaja iz linije Mark Exclusive, ki je, kot sem že omenil, nekakšna nadgradnja v liniji Mark in demonstrira, do kod so v kleti zmožni poseči.
Na trg pride zgolj takrat, ko se tako v naravi, tj. vinogradu, kot v kleti vse poklopi. Pri sauvignonu letnika 2018 prihaja grozdje zgolj z izbrane lege Polana, ki se nahaja na obronkih Pohorja, gre torej za single vineyard. Poznejša trgatev, maceracija, ki so jo sprožile avtohtone kvasovke, je potekala 48 ur pri kontrolirani temperaturi, vino je nato leto dni zorelo na drožeh v akacijevem sodu in nato še leto dni v samih steklenicah, preden je prišlo na trg. Preden si boste to vino zares privoščili, vas moram opozoriti na nekaj »malenkosti«. Praktično nujno je, da ga prej prezračite, nalijete v večje kozarce, najbolje kar v kelihe za rdeča vina in postrežete pri višji temperaturi. Skratka, dajte ga razvajati, božati, negovati …, saj vam bo ves vaš trud povrnil z obrestmi. Navduši že sijoča, zlatorumena barva. Ker smo ga prezračili, se sorta v trenutku razkrije, kljub temu pa po sauvignonsko ne doživimo brutalnega napada vseh mogočih zelenih vonjav, ampak so note umirjene in elegantne. Navdušijo bezeg, kosmulja, zelišča, ribez in malce medenih zaznav. Tudi v ustih se zgodba lepo pelje naprej. Srednjega telesa, z oljnato teksturo in fascinantnim kislinskim oprijemom. Suho, fokusirano, ravno prav pikantno, dobesedno čisto. Na tem mestu vinarju javno izrekam pohvale za pridelavo. Gre za moj stil vina, pri katerem ničesar ne pogrešam, na drugi strani pa ni ničesar preveč. Uporaba lesa je bila mojstrsko, dobesedno inteligentno opravljena. Veš, da je vsebina zorela v lesu, lesa pa v vinu ni čutiti. Leseni sodi so vino dvignili na višji nivo, mu pridali globino, niso ga pa oropali sortnosti, napetosti, svežine, sočnosti. Čeprav v zadnjem času s sorto sauvignon nisem ravno na ti, pa me je to vino povsem zadelo in nagovorilo, da se naj sorti še naprej z zanimanjem posvečam. Čudovito, izjemno vino, ob katerem bomo ponudili perutnino s krepkejšo, medeno omako, teletino, kitajsko hrano.
Povsem za konec pa še Steyer Mark cuvee belo 2015, da izpolnim kvoto dišečega traminca, če sem že bil v kleti, ki je znana prav zaradi njega.
Gre za zvrst, v kateri igra glavno vlogo dišeča sorta s 50-odstotnim deležem, četrtinski delež pa si delita še sivi pinot in chardonnay. Maceracija s kontrolo temperature je potekala 48 ur, vino pa je zorelo leto in pol v lesenih sodih. Največ tega vina roma na Kitajsko, predvsem v mesto Šanghaj, kjer se je lastnik enega najboljših vinskih barov, po imenu Wine Universe, dobesedno zaljubil v to vino in ga ponuja na kozarec. Tudi tukaj upoštevajte priporočila, ki sem jih podal že ob sauvignonu Exclusive, da bodo užitki popolni. Globoka zlatorumena barva s sijem in dominacijo traminca v nosu v obliki nezmotljivih vrtnic in suhega cvetja. Srednjega telesa, z lepimi kislinami in prijetno grenčico v pookusu. Kot pri sauvignonu, tudi tu zadeve stojijo, tudi ta zvrst je tehnično brezhibno izpeljana. Več kot očitno je, da tudi ta esenca prihaja iz iste kleti kot prejšnje vino. Lepa zaokroženost in mehkoba ter oljnata tekstura poudari umno šolanje v lesu. Po šestih letih niti najmanjše sledi o kakšnem pešanju ali celo starikavosti tekočine. Nasprotno, vino je v izjemni formi in bo še kar nekaj let kljubovalo zobu času in razveseljevalo pivce. Nežnejši spol bo šarmiral z vonjem, močnejšega pa s teksturo v ustih. Ja, gre za nekakšno seksi, erotično vino s pridihom mističnega orienta, ki kar kliče po prepovedanih mislih …
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič