Naslov: Pot k Savi 9, Ljubljana
Splet: www.gostilnakovac.eu
Telefon: 01 53 71 244
Odprto: vsak dan od 12. do 22. ure; sobota in nedelja zaprto
Ta priljubljena gostilna ima več kot 200-letno zgodovino in kot takšna velja za eno izmed najstarejših gostiln v Ljubljani in okolici.
Tomačevo, kot se imenuje okoliš ob Savi, je bil včasih vas ob Ljubljani, zdaj pa je Ljubljana že tam. V začetku so sloveli po dobrih domačih avtohtonih jedeh, skozi razvoj in mondenost okusov pa so se v zadnjih petnajstih letih hitro prelevili v skoraj izključno ribjo restavracijo.
Sestavine so sveže in pripravljajo klasične morske krožnike, ki po navadi goste zadovoljijo.
Rok Babnik, prvi človek gostilne Kovač.
Zanimivo je, da je skozi leta gostilna Kovač postala precej mondena; v glavnem zaradi skupine močnih direktorjev in poslovnežev, ki so jo spoznali za svoj drugi dom.
To ji je dodalo še kanček ekskluzivnosti višjega cenovnega razreda, kar je tudi zdaj.
In – ni kaj – servis je zelo profesionalen in natakarji znajo dobro svetovati. Začeli smo zelo morsko – tris hladnih morskih predjedi je bil več kot korekten; najbolj pa je navdušil tunov carpaccio, ki je bil duhovito začinjen s kaprami, ki so tej jedi dodale lepo mero poskočnosti.
Rakovica (grancevola) je bila na svojem klasičnem visokem nivoju, solata iz hobotnice pa je iskala (in tudi dobila) sveže in zelo okusno oljčno olje. Klasično stran je zastopala vrhunska bučna juha, ki je bila zgolj in samo produkt pasiranih buč, brez dodatkov smetane ali katerih koli drugih ojačevalcev. Šolski primer dobre in iskrene bučne juhe.
Tris hladnih predjedi.
Po drugi strani pa je gost, ki si je za toplo predjed omislil pečene gambere na rukoli, malce preklinjal svojo usodo. Gamberi sami so bili izvrstni in pečeni tako, kot se spodobi. Težava je bila v na zelo debelo narezanih rezinah česna, ki so ob cvrtju z gamberi precej uničevali prefinjen okus lupinarjev, sami pa so močno grenili.
Piko na i pa je dodala rukola, ki je bila zaradi prepojenosti z oljem že na videz precej utrujena, po okusu pa še bolj. Na drugi strani pa so rezanci s tartufi potegnili daljši konec, saj so bile testenine skuhane ravno prav (al dente), omaka pa je navzlic merici tartufovega olja, ki je sovražnik vsake jedi s tartufi, zapeljivo dišala in bila prav takšnega okusa.
Pečeni gamberi na rukoli s česnom.
Pri glavnih jedeh je bil telečji ramsteak jed tega opoldneva, saj je bilo meso pazljivo izbrano, lepo sušeno in predvsem pravilno (nežno roza) pečeno.
Slastnost in sočnost sta navduševali, dodatek pečene zelenjave pod mesom pa je bil lepo dodelan. Ne vemo sicer, kaj naj bi si mislili o rezini zeliščnega masla na vrhu, saj je zelo spominjal na tistega iz supermarketa. Sicer pa smo imeli za mizo takšna sumničenja tudi o topli popečeni francoski štruci z masleno-česnovim polnjenjem.
File grdobine na nabodalih s pirejem in tartufi.
Kovač ima pestro ponudbo belih rib, vendar jih prodaja zgolj v kosu – se pravi, filejskih porcij ni in takšno ribo je treba pojesti celo.
Naše omizje ni bilo za to, zato smo od rib naročili edino, ki je bila porcijske narave: pečeno grdobino na nabodalu s pirejem, tartufi in lisičkami. Moram priznati, da plemenite bele ribe na takšen način še nismo jedli. Ideja je bila vizualno prav simpatična, okus pa ne, saj je bilo ribje meso prepečeno, suho in presoljeno.
Še več – pire krompir s tartufi je tudi bolehal od viška soli, prav tako pa tudi na žaru pečene lisičke pod nabodalci. Kuharju se je očitno pri tej jedi roka odločno premočno zatresla in soli je bilo za izvoz. Kakorkoli že – tudi, če bi vse bilo pripravljeno tako, kot je treba, lisičke se ne podajo k beli ribi na žaru!
No, dokaj povprečno sliko celotne ponudbe sta na koncu popravili sladici – slastna mascarponejeva torta in jabolčni zavitek. Preprosto in direktno!
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
