Tesnoba, obup, groza in strah.
Vse to bi lahko dodali naslovu gotovo najbolj znane norveške upodobitve krika na svetu. Toda kako upodobiti ta predirljivi, močan, rezek, predvsem pa neprijeten zvok, ki ga v stanju določene čustvene evforije izrazimo?
To je zagotovo uspelo norveškemu umetniku Edvardu Munchu leta 1893.
Edvard Munch, Serija Krikov, 1893–1910
Kadar govorimo o Kriku Edvarda Muncha, je dobro vedeti, da jih je bilo več, gre pravzaprav za en in isti prizor narejen v različnih tehnikah.
Umetnostni svet pozna dve naslikani oljni podobi in dva pastela, 1895 pa je Munch napravil tudi litografsko varianto, in kar nekaj odtisov iz te kamnite plošče se je ohranilo. In pri tem se vprašam, kje je vzrok, da je umetnika ta podoba tako zasvojila, da ji je posvetil kar 17 let?
Odgovor po navadi tiči že na začetku, v letu 1893, ko je nastal »prvi« Krik v tehniki olja, tempere in pastela na karton in je danes na ogled v Narodni galeriji v Oslu. Drugo olje iz 1910 in pastel iz leta 1893 sta tudi v Oslu, v Munchovem muzeju.
Redko ali skoraj nikoli ne zapustijo lokacij, tako da boste morali, če jih boste želeli videti, potovati na Norveško. Razlog za to tiči predvsem v varnosti, kajti iz obeh nahajališč so dva Krika tudi že ukradli. Četrti Krik, pastel iz 1895, pa je v zasebni lasti. Pred dvema letoma so ga prodali kot drugo najdražje prodano sliko nasploh, za slabih 120 milijonov dolarjev.
Edvard Munch -avtoportret
»Narava je kričala v moji krvi«
Osebni dnevniki umetnikov so vedno biblije za razumevanje njihovega razmišljanja in bistva vsebine naslikanega.
Tudi Edvard Munch je v svojem dnevniku leta 1892 opisal okoliščine nastanka Krika: »Sprehajal sem se po poti z dvema prijateljema – sonce je zahajalo – in kar naenkrat je nebo postalo krvavo rdeče.
Ustavil sem se, bil sem izčrpan, in se naslonil na ograjo – nad modro-črnim fjordom in mestom so bili kri in zublji ognja – prijatelja sta hodila naprej, jaz pa sem stal tam in se tresel od tesnobe – in zaznal sem neskončen krik, ki je odmeval v naravi.«
Munch je z jasnimi detajli prizor postavil v konkreten prostor, na grič (klif) Ekeberg nad Oslom, takrat provincialnim mestom imenovanim Kristiania. Ob vznožju tega griča sta bili dve poslopji, v bližini katerih je Munch tudi živel.
To sta bili ženska psihiatrična bolnišnica in klavnica za živali. Kriki so bili del njegovega vsakdana. Območje je bilo izjemno priljubljeno med samomorilci in tu si je vzel življenje tudi eden izmed Munchovih boljših prijateljev. Figura stoji na cesti in se naslanja na ograjo, spodaj pa se grozeče razteza fjord z mestom Oslo in cerkvenim zvonikom. Našli ga boste, če dobro pogledate, v modri krivulji ob desnem zgornjem robu slike.
Edvard Munch, Krik
Upodobitev zvoka
Kako primerno in uporabno za slikarja ekspresionista, ki s potezo izraža svoja čustva! To dejstvo, da je izjemno priljubljena podoba neprijetno morbidnega stanja še danes eno najbolj reproduciranih del v pop kulturi, kaže na najbolj jasno bistvo, ki ga je Munchu uspelo naslikati.
Čustveno stanje neme podobe, ki kriči. Preko hitrih in gostih potez ter zelo enostavne kompozicije, ki kar kliče po reprodukciji v smislu grafičnih manipulacij. V ospredju je razčlovečena figura, morda spominja na vesoljca, mumijo, majhnega otroka, ki z gesto krika zre v opazovalca.
Za njim je slikar z močnimi barvnimi poudarki, ki spominjajo na kri in nam občutek tesnobe še večajo, upodobil trenutek v naravi, ko sonce zahaja v tej tipični norveški podobi močne krvavo rdeče barve.
Edvard Munch je torej eden prvih ekspresionistov, ki je začrtal pot umetnikom v iskanju prvinskosti in čustvene globine na določenem slikarskem mediju.
In ob tem se upravičeno lahko znova vprašam, kdo tu zares kriči? Je to figura ali okolje, ki jo obdaja? Bolj kot opazujem Krik, bolj je to nočna mora, ko kričiš, pa te nihče ne sliši, nekaj podobnega … Kot je kasneje zapisal tudi sam: »Vrsto let sem bil skoraj nor … Poznate mojo sliko, Krik? Prignan sem bil do svoje skrajne meje – narava je kričala v moji krvi … Po tistem sem se odpovedal upanju, da bom še kdaj zmožen ljubiti.«
Obupani, zapiti in prevarani Munch
Duševno neravnovesje, ki kar vre iz podobe Krika, je bilo Edvardu Munchu položeno že v zibko. Rojen je bil 12. decembra 1863 v neki norveški vasici nevrotičnemu in versko fanatičnemu zdravniku Christianu in materi Lauri.
Bil je drugi od petih otrok. Ko je imel pet let, je mama zbolela za tuberkulozo in umrla, enako tudi starejša sestra. Ena od mlajših sester pa se je morala kasneje zaradi psihičnih motenj zdraviti v ženski psihiatrični bolnišnici v Oslu, ob vznožju griča Ekeberg. Psihične težave (predvsem zaradi očeta) je imel tudi Edvard Munch že v rani mladosti, a kljub vsemu je vseskozi kazal neverjeten umetniški talent, ki ga je razvijal tudi z večkratnimi obiski takratnega središča moderne umetnosti, Pariza.
Portret Edvard Munch
Leto pred nastankom Krika je živel in ustvarjal v Berlinu.
Povsod se je družil z avantgardo, boemi, razvratneži in pijanci ter se zapletal v tvegane ljubezenske trikotnike. Prekomerna uporaba absinta v tistem času seveda ni skrivnost. Tudi Munch je zapadel pod vpliv alkohola, kar se je predvsem po letu 1892 močno odrazilo v njegovem delu in življenju nasploh.
Psihične težave so se samo še stopnjevale. Konec stoletja se je zapletel še v energično ljubezensko razmerje s Tullo Larsen, elegantno predstavnico višjega sloja, a jo je kmalu raje zamenjal za žlahtno kapljico. Ženske so odločilno vplivale na njegovo samopodobo in življenjske cilje.
Pri svojih 22 letih se je goreče zaljubil v Millie Thaulow, bratrančevo ženo, s katero je tudi izgubil nedolžnost. Millie ga je nečastno zavrnila in od tedaj je bil njegov pogled na odnos med žensko in moškim izkrivljen in prevaran. Otrok ni nikoli imel zares, jih je pa, kot je sam dejal, imel več kot tisoč. Svojih umetnin seveda!
Krik sodobnosti
Zaradi enostavnosti kompozicije in malega števila elementov na upodobitvi je bilo delo neštetokrat reproducirano v obliki že skorajda neokusnih izdelkov. Lahko si privoščite na primer tudi veliko napihnjeno podobo figure, ki pa je žal iztrgana iz »svojega« okolja, ali pa morda obesek za ključe in še kaj bi se našlo. Zakaj je ta nemogoča podoba krika in figure v ospredju tako priljubljena? Zakaj jo publika po vsem svetu pozna?
Munch je, čeprav se tega najbrž ni zavedal, napravil brezčasno podobo. Krik, ki je lahko tudi krik sodobnosti, grozeče narave, ki preti s svojo močjo v obliki katastrof, krik razpada družbe in človeka samega, in ne nazadnje vizualno zvočna reakcija na divji kapitalizem, ki ta razpad še poglablja.
Naj popravim tezo, da se te brezčasnosti podobe Munch ni zavedal. Globalno res ne, a glede na to, da se je z njo ukvarjal 17 let, je podoba pomenila njegovo osebno brezčasnost duševnega nemira in težav, od očetovih versko fanatičnih izgredov, do materine prezgodnje smrti, smrti in bolezni sester, ljubezenskih težav in alkoholizma. Ob takšnem pogledu na Krik pa naj se zgodi po kriku čas tihega miru in ravnovesja. Srečno!
Besedilo: Tina Ponebšek
