Rio de Janiero slovi kot mesto plaž, zabave in plesa.
Okoliški hribi, med katerimi izstopa Corcovado, na katerem stoji kip Kristusa odrešenika, znamenita Sladkorna štruca in najlepše peščene plaže v Braziliji.
Med plažami izstopajo Copacabana, Ipanema in Leblon, za katerimi se skriva laguna Rodrigo de Freitas, so prepoznavni simboli mesta, v katerem živi več kot deset milijonov prebivalcev.
Brazilci in Brazilke živijo za nogomet, karneval, ples in dneve na peščenih plažah, kjer je mogoče dobiti caipirinho že v zgodnjih jutranjih urah.
Premožnejši del prebivalstva pa ima čas še za ostala veselja, med katere spada tudi golf, ki pa v Braziliji še dolgo ne bo priljubljen med množicami, saj ni primeren za ležerno in kaotično življenje Brazilcev.
Šele v zadnjih letih so turistični delavci dojeli, da gostje ne uživajo samo ob turističnih obiskih mestnih znamenitosti in nočnega življenja, ampak si želijo tudi drugačnih športnih užitkov.
Nova igrišča rastejo ob vseh boljših hotelih in golf med Brazilci počasi podira tabuje, saj postaja dostopen širši množici ljudi.
A ker je v Riu de Janeiru pozidan vsak košček zemlje, urejajo nova igrišča daleč ven iz mestnega središča. Ali pa v sklopu varovanih stanovanjskih kompleksov, kot je Golden Green v Barri da Tijuca, kjer so med stolpnicami zgradili 6 lukenj, na katerih igrajo predvsem njihovi prebivalci.
Gavea
Najbližje znamenitim plažam in mestnemu središču leži Gavea, najstarejše igrišče v mestu.
Golf in country club v kraju Sao Corado je bil ustanovljen že 1921.
Po petih letih gradnje so odprli prvih devet lukenj, čez tri leta pa dokončali igrišče, kot si ga je zamislil škotski arhitekt Morgan Davidson.
Zaradi pomanjkanja prostora je narisal 5990 metrov dolgo igrišče s parom 69, ki ga sestavljajo trije pari 5, devet parov 4 in kar šest parov 3.
Igrišče je kljub temu zelo zahtevno, saj je ozko in obdano z drevesi. Mnoge zelenice so dvignjene, luknje ob oceanu, ki so bolj izpostavljene vetru, pa so daljše od tistih pod hribi in jih loči cesta, ki povezuje mestno središče z Barro da Tijuca.
Luknje ob plaži Sao Corado so obdane z visokimi apartmajskimi bloki, ki so lepo vidni tudi iz okoliških hribov, s katerih se spuščajo zmajarji in jadralni padalci.
Članstvo v Gavei je omejeno na 500 izbrancev in je dedno, zato se le redke družine odločijo za prodajo, čeprav je povpraševanje veliko.
Gre namreč za družbeno elito, zato tudi nič kaj radi ne vidijo gostov na svojem igrišču. Na njem lahko igrate, samo če vas povabi kdo od članov ali če prebivate v enem izmed hotelov s petimi zvezdicami, ki imajo dogovor s klubom.
Turisti lahko igrajo samo med delavniki, saj so konci tedna rezervirani za družabna srečanja in klubske turnirje. Tudi sicer člani in vodstvo kluba zelo neradi vidijo, da kdo moti njihov mir, in se raje odpovejo zaslužku, kot da bi na igrišču gledali goste iz drugih držav.
Itanhanga
Pravi golf v Riu de Janeiru je zato doma v Itanhangi, ki je predel mesta tik pred Barro da Tijuca in je sedež kluba s 27 luknjami.
Šampionsko igrišče s parom 72 in 6427 metri dolžine je bilo zgrajeno že 1933, na njem pa so igrali številne mednarodne turnirje.
Pred desetimi leti so zaradi želje po večjem prilivu denarja od gostov, ki niso člani kluba, zgradili dodatnih devet lukenj, ki pa slovijo bolj kot vadbeni poligon za začetnike, saj nimajo veliko bunkerjev in vodnih ovir, po katerih slovi stari del igrišča.
Igrišče je skrbno vzdrževano in tudi varovano, saj je v okolici revnejši predel mesta.
Tako tudi v golf klub ne morete drugače kot mimo vratarja, ki preveri vašo identiteto in vam šele nato dvigne zapornico.
Direktor igrišča Nico Barcellos mi je pojasnil osnovne značilnosti igrišča, ki je leta 2000 gostilo evropsko turo najboljših profesionalcev.
Turisti lahko igrajo za 100 dolarjev, popustov pa ne poznajo, zato tudi večdnevno igranje ni cenejše.
Igrišče je vrhunsko vzdrževano, bermuda trava na zelenicah in ledinah je skrbno negovana. Igralna polja so ozka in obdana z množico dreves, a zgrešeno žogo najdete z lahkoto, saj so odstranili vso podrsat in grmičevje.
Manj vešči igralci se bodo ustrašili številnih vodnih ovir v obliki jezer, potokov in stranskih jarkov.
Igrišče zahteva veliko taktičnega igranja, saj so nekatere pristajalne cone zelo ozke, svoj davek pa zahteva tudi vročina.
Ob izvrstni postrežbi v klubski hiši je potrebno omeniti še bližnjo plažo v Barri da Tijuca, na kateri lahko zaključite dan s kozarcem caipirnhe v roki.
Olympic golf Course
Na lanskih olimpijskih igrah v Rio de Janeiru so privrženci golfa po 112 letih čakanja znova lahko veselili nastopa najboljših svetovnih igralcev in igralk, saj se je golf vrnil v olimpijsko športno družino.
Za njihov turnir so zgradili moderno igrišče v naravnem rezervatu Marapendi blizu Olimpijskega parka, ki ima odlike links igrišča, saj na njem ni nobenih dreves.
Arhitekt Gilbert Hanse je upošteval navodila svetovne golf zveze in narisal igrišče,ki je primerno za organizacijo največjih turnirjev, saj ima dovolj prostora za postavitev montažnih tribun. Velika jezera služijo za namakanje in otežujejo igro pri igranju proti prostornim in hitrim zelenicam.
Najboljši igralci na svetu so igrali iz črnih udarjališč iz katerim igrišče meri 6522 metrov s parom 71, ženske pa so morale premagati 5944 metrov za vseh osemnajst igralnih lukenj.
V bližini je tudi nova stanovanjska soseska z visokimi bloki in manjšimi vilami, a igralcev med njimi ni veliko.
Po svetovnem spletu so leto po končanem olimpijskem turnirju že zaokrožile fotografije, ki kažejo klavrno podobo golfskega igrišča in ostalih športnih objektov.
Stroški vzdrževanja so namreč previsoki, da bi lahko vzdrževali igrišče tako, kot je potrebno.
Če boste letošnje zimo obiskali karneval v Rio de Janeiru in vam 110 evrov za igranje na igrišču na katerem je olimpijsko zlato medaljo osvojil Britanec Justin Rose ni preveč, se vam splača z taksijem zapeljati do Barra de Tijuca.
Množice igralcev ne igrišču ne bo, saj ni veliko turistov, ki svoj dopust na rajskih plažah popestrijo tudi z igranjem golfa.
Besedilo in fotografije: Aleš Fevžer
