Če ne drugače – v raznih filmih vidimo, da so ljudje venomer bežali pred vojskami. Vsakdo si želi mirnega življenja in biti obkrožen z družino in prijatelji. Nasilje in vojna to porušita in grozita nadaljnjemu fizičnemu obstoju posameznika in ljudstva. To se je dogajalo od nekdaj in se še dogaja. Prav v današnji številki naše revije v rubriki o-KULT-no kolega Jež piše od mongolskem zavojevalcu Džingiskanu, ki je na svojih osvajalskih pohodih na oni svet poslal okrog 40 milijonov ljudi. Če se izrazim z današnjim izrazoslovjem, je bila večina teh ljudi – civilistov. Skušali so pobegniti – in nekateri tudi so – večini pa ni uspelo. Podobno se je dogajalo v vsej prejšnjih in kasnejših spopadih po vsem svetu, kajti noben kontinent ni izjema.
Vedno – prav vedno so bili civilisti najbolj ranljive in priročne žrtve. Ko je domača vojska izgubila bitko na bojnem polju, domačih ni mogel braniti nihče več in so bili prepuščeni na milost in nemilost zmagovalcev. Milost je pomenila, da so ostali živi in so jih odpeljali v sužnost, nemilosti pa je bilo po navadi več – klanje vseh, ki so se znašli pred meči in sulicami zmagovalcev. In seveda – posiljevanje vseh povprek, ne glede na starost in tudi spol. Če je vodja sovragov še zaukazal absolutni poboj vseh, so čete to po navadi izvršile. Skozi zgodovino se ni nič spremenilo, saj je Hitler svojim četam med prodorom v Rusijo zaukazal: »Total Vernichtung« – popolno uničenje! In so uničevali – vse.
Pravzaprav nič novega, saj so to počeli že v starem Egiptu in verjetno tudi prej, le kredibilnih pisanih virov za to ni (še) bilo. Ko je novi vodja prevzel oblast, je bilo treba izbrisati vse sledi prejšnjega, zato je veliko kipov in hieroglifov v piramidah uničenih, saj so uporniki na ta način hoteli izbrisati spomin na mrzke voditelje.
Ljudje pa so bežali po dolgem in počez in si reševali gola življenja – in včasih tudi uspeli! Po nekih ustnih izročilih so vedeli, da je tam nekje (za devetimi gorami in devetimi vodami) neka dežela, kjer je mir in kjer bi lahko produktivno živeli dalje.
Zdaj imamo povsem identično težavo. Ne samo mi – ves svet jo ima. Med zadnjimi revolucijami v Severni Afriki je prišlo do nekaj strašnih spopadov, najhujša pa je bila državljanska vojna v Iraku. Evropska kriza z begunci je nekaj takega, kot so Feničani pred Babilonci pobegnili na ozemlje današnje Tunizije in kot pametni trgovci ustanovili novo državo – Kartagino, ki pa so jo po nekaj stoletij in treh velikih vojnah porušili Rimljani. Razlika je bila le v tem, da so se Feničani skupaj umaknili v del sveta, kjer še nikogar ni bilo. Begunci iz Severne Afrike pa bežijo tja, kjer so že naseljeni kraji, polni drugačnih ljudstev. Težava je v tem, da ta ljudstva ne razumejo njihove stiske, jim nočejo pomagati in se obnašajo kot največji ignoranti, ki jim je čisto vseeno, ali bodo ti begunci živeli ali umrli.
Ko vmes udarijo še verske razlike med islamom in krščanstvom, so ti begunci res prekleti. Res je tudi, da v nekaterih muslimanih tli ideja skrajnega islamizma, ki pa vseeno ni tako močna, kot prikazujejo nekateri v stilu – zavzeli so nas, saj se bolj množijo kot mi, zažigajo naše zastave in grozijo našim ženam in hčeram. To se sicer dogaja in je več kot zaskrbljujoče, vendar ima večina zahodnih držav, kamor se muslimani priseljujejo, to pod kontrolo; ne glede na določene videe, ki kažejo ekstremiste pri divjanju. Te filmske lepljenke so skupek zares realnih dogodkov, ki pa se zgodijo vsake toliko časa v glavah norih ljudi – nekateri posnetki so stari po več kot deset let.
Velika večina beguncev pa je prišla na varno. Dobili so kolikor toliko spodobne službe, živijo med svojimi, lahko se posvečajo svojemu bogu in kulturnim navadam. Pač delajo tisto, kar bi počeli tudi doma, če jih krogle ali granate ne bi pregnale z domov.
Obrnimo pogled – v Sloveniji pride do državljanske vojne med rdečimi in črnimi. Situacija pobegne in kontrole ni več. Vašega soseda ubijejo pred hišnimi vrati, ženo mučijo in hčer posilijo. Bi to mirno gledali? Takoj bi skovali načrt za pobeg. S seboj bi vzeli najbolj nujne potrebščine stlačene v nahrbtnike in jo čim prej pobrisali proti mejam, kjer bi trčili ob nepregledne kolone enako mislečih. Nekje blizu meje v Brdih, sredi razrušenih vinogradov, kjer bi vas od varne Italije ustavili naši in italijanski vojaki, pa bi vam ukazali, da se morate vrniti domov; vašega doma pa ni več. Seveda bi iskali divje prelaze in skušali uiti, a ko bi prišli v Italijo, bi vas italijanski prostovoljci divje lovili po gozdovih in streljali na vas, kajti menda boste njim odžirali kruh. Vi pa bi samo hoteli preživeti …
Podobna scena je v vsej Afriki, ki je gojišče uzurpatorjev in diktatorjev, ki imajo svoje države za svoja podjetja, ki jih »izčrpavajo«. In to tako ekstremno, da ljudje res umirajo do lakote, diktatorji pa svojim ženam kupujejo Rolls Royce … (dogodek je resničen iz tega meseca).
Zahodna in vzhodna Evropa to mirno gledata in jim prodajata luksuzne dobrine in orožje, s katerim ena opcija obračunava z drugo. Plemena izbirajo najbolj sposobne moške in fante ter jim za velike denarje skušajo omogočiti pristanek v obljubljenih deželah, kjer z eno plačo lahko prehranijo vse družine. Če seveda uspejo priti tja …
Podobno je v Latinski in Južni Ameriki in tisti, ki so za to krivi (peščica milijarderjev in botri Američani) zapirajo meje v stilu: »To ni naša stvar in naj crknejo!«
Pravi zdravnik išče vzrok bolezni in ne zdravi le posledic. Vzroki pa so neustavljiv pohlep bogatih, ki se hranijo na ranah revnih, in velika delitev med še bogatejše in še revnejše se neizogibno bliža. Združeni narodi bi morali to urejati – pa čeprav z združeno vojsko, ki bi s silo odstranjevala tovrstne voditelje – vendar so nesposobni, saj morajo ubogati svoje financerje – ki pa so spet bogati in imajo vse niti v rokah.
Po drugi strani pa so se navalu beguncev najbolj pametno »nastavili« Nemci. Ugotovili so, da se bo njihova država sesula brez milijona novih delavcev, kajti demografsko se – tako kot vsa Evropa – stara. In z migranti pred štirimi leti so jih dobili. Tisti od njih, ki so pričakovali nedelo in sladostrastje ob posiljevanju plavolask, so bili odstranjeni. In evropska lokomotiva – Nemčija, gre dalje.
Tomaž Sršen, odgovorni urednik
