Slogan za naslov tega intervjuja si je pred leti izmislil naš Gorazd Selič, ki je znan oboževalec tega posebnega vipavskega vinarja. Sicer pa je vse v zvezi z Batiči tako posebno in izven serijsko, da si portret te kmetije zasluži res poseben pristop.
Za obisk smo se dogovarjali kar nekaj mesecev, vendar je bilo poletje na obeh straneh razprodano, tekom trgatve pa naša družba ni mogla najti termina za obisk pri njih. Drugo leto bo minilo dvajset let, odkar je naša družna, ki je izšla iz Slow Food gibanja prvič prišla k njim v goste in na trgatev. In prav toliko krat smo pri njih trgali, se pogovarjali o vinih, tehnikah in korakih naprej. Ko na ta način postaneš dober prijatelj z vsemi, se vrata (in ne samo v vinsko klet) na široko odpirajo.
Šempas
Pravzaprav sem Ivana Batiča prvič osebno spoznal v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem poleg predstavitev raznih gostiln prvič v Sloveniji pričel predstavljati tudi vinarje. Ivan je name naredil močan vtis in kar nekaj stavkov sem si vtisnil v spomin. Eden najbolj pomembnih je bil: „Vina se delajo v vinogradu!“ Zelencu in vinskemu neznalcu je bilo to nekaj popolnoma novega, drugačnega. Mislil sem si:“Vina se delajo v kleti, v vinogradih samo nastaja osnovna materija!“ Ja, tako amatersko sem si vse skupaj predstavljal. Pa me je Ivan kaj hitro podučil z naravnimi in preprostimi znanji, ki jih je kot bister kmetovalec pridobil tekom svojega življenja. Moje vedenje o vinu nikoli ni bilo isto in še bolj intenzivno sem padel v magični svet vina, ki ga zdaj „morda“ bolje razumem.
Tekom mojih obiskov v Šempasu, kjer domujejo, sem opazil, da Ivan Batič ne deluje tako, kot velika večina vinarjev.
Zdaj bi njegovo vinarjenje vsak neuki vinski snob označil za naravnega, vendar takrat tega izraza še sploh ni bilo. Ivan se je močno oziral na luno (po očetu biodinamike Rudolfu Steinerju) in ostalih do takrat nevidenih praksah v slovenskem kmetijstvu. Predvsem pa je zelo pomembno, da je imel vedno odlična vina in je za njih pobiral številka odličja. Zadnje desetletje pa delo prvega vinarja kleti prevzema njegov sin Miha, ki je vina te kleti še bolj pognal v višave.
Family bussines
Tekom končno dogovorjenega srečanja, ko sta bila na nasprotni strani mikrofona Ivan in njegov sin Miha Batič, je nastalo tole:
Miha – povej mi – v stilu starega angleškega pregovora, ko nekdo nasledi delo od nekoga slavnega in uveljavljenega – kako je bilo stopiti v Ivanove čevlje?
Kaj pa vem. Celo življenje živiš v eni okolici in tega premostitvenega momenta v bistvu nikoli ni bilo. Pričenjal sem kot mulc, dobival vedno nove zadolžitve in na koncu sem lahko že enakovredno prispeval s svojimi idejami za določena vina. V bistvu sem rasel s kmetijo.
Ivan – ti si posestvo podedoval od očeta in nonota…
Sem drugi sin. V navadi je bilo, da kmetijo nasledi najstarejši sin. Ko sem se vrnil iz odsluženega vojaškega roka, pa sem se vrnil v propadajočo kmetijo, ki ji takratni utrip časa ni bil naklonjen. Kmetija je bila na najnižji točki svojega štiristoletnega obstoja. Ta dan sem spoznal svoje poslanstvo. Takrat sem bil edini mlad kmet med Gorico in Šempasom.
Obiranje rebule
Ivan – ti si posestvo podedoval od očeta in nonota …
V bistvu od vseh, ki so bili pred menoj. Mi smo bili vedno stara in velika kmetija.
Legende krožijo naokrog, da si bil ti pred vstopom v vinarstvo, trobentač v nekem bendu, ki je v glavnem igral v tujini in šele, ko je oče umiral, te je poklical nazaj, da si obljubil, da boš ostal doma in skrbel za kmetijo.
Miha: To so si izmislili novinarji iz revije Lady, da bi vse skupaj zvenelo bolj bombastično.
Ivan: Res sem bil trobentač v ansamblu, igrali smo tudi v Italiji. Igrali smo popevke in ne jazz, kot pravijo. To je bilo leta 1966.
Ampak kaj je s tem, da te je oče poklical domov?
Ivan: Jaz sem bil vedno doma, haha. Vedno sem delal in vinar sem postal s šestnajstimi leti. Težava je bila v tem, da smo Vipavci v zadnjih desetletjih zamenjali pet držav in se morali prilagajati trgu – v začetku Avstro-Ogrski, ko smo prodajali vina na Dunaj, potem stari Jugoslaviji, kasneje Italiji, potem novi Jugoslaviji in šele zdaj, zadnja tri desetletja, Sloveniji. Najboljše smo delali pod Avstro-Ogrsko, moj tata je v Jugoslaviji pridelal 60 hektolitrov, pod Avstrijo pa petkrat več. Potem smo zasadili rdeče sorte, saj smo morali vsi saditi belo vino. Mi pa smo začeli saditi barbero in merlot in mi smo bili eni prvih, ki smo začeli saditi oba caberneta.
Miha
Kje se začne tvoja zgodba vinarja?
Ivan: Z kletarjenjem sem začel pri šestnajstih letih. Prva dva ha vinograda merlota in cabernet franca pa sem zasadil pri dvaindvajsetih letih na Jazbinah. Takrat sem zasadil trte cabernet franca, ki so se zaradi svoje bujne rasti vedno osipale in nas vsakič znova prikrajšale za trgatev. Če sem bil takrat še nedozorel, pa sem imel v sebi vztrajnost. Z leti se je situacija izboljševala. Danes verjamem, da se moramo prav slednjemu vinogradu zahvaliti za obstoj kmetije.
Znano dejstvo je, da so slovenskim vinarjem v veliki trsnici v furlanskem mestu Rauscedo Italijani v večini prodajali carmenere (staro rdečo bordojsko sorto, ki je svoj preporod doživela v Čilu). Vi ste znani po najboljših cabernet francih v Sloveniji. Pa imate to sorto ali carmenere?
Ivan: Imamo oboje, ampak to smo izvedeli šele kasneje. Leta 2016 smo se odločili za dosaditev cabernet franca še v vinogradu Rimc. Tokrat z razliko iz moje mladosti je trsna ponudba cabernet franca veliko širši. Današnji kloni imajo tudi odpravljene stare pomanjkljivosti pri rasti, osipanju in dozorevanju. Na podlagi okusa vina, smo se odločili, da cepiče za nov vinograd naredimo iz obstoječega vinograda Jazbine zasajenega leta l971.
Nova klet
Nova klet
Kako je prišlo do vašega razvpitega roseja?
Ivan: Rose je nastal po sili razmer. V osemdesetih je bila je moda pitja belih vin. Prodaja rdečih vin se je popolnoma ustavila. Da smo sploh kaj prodali, smo naredili rose, katerega osnova sta bila cabernet franc in merlot. Takrat so vinarji delali roseje iz sort, ki so bogato obrodile. Po mojem je uspeh tega roseja, ker je bil iz izbranega grozdja in ne iz mase. Pozneje smo rose pridelovali iz cabernet sauvignona.
Ti si dober prijatelj vinskih mojstrov iz Oslavja, ki prisegajo na bela macerirana vina. Zakaj si ti mislil, da je rose prava pot?
Ivan: Na poti do vina je veliko kmetovih sobot, nedelj in praznikov preživetih v vinogradih. Po letu, dveh morda več, stalne pazljivosti, da vse v vinogradih in kleti štima, pride tistih deset minut, ko steklenico odpremo in včasih govorimo o „umetnosti“. Imam pa tudi družino, za katero je potrebno poskrbeti, da bo imela dostojno življenje. Če se vrnem – rose ima razen barve vse značilnosti belega vina. In tako kot bela vina, ki se razlikujejo med seboj po svojem namenu in kvaliteti, je podobno tudi z roseji. Biodinamična obdelava vinogradov, nizek hektarski donos – do 3 tone na hektar, optimalna dozorelost grozdja in vipavski teritorij, dajejo roseju Batič tisto, kar imajo skupnega vsa velika svetovna vina. Rose Batič ima nadpovprečno dolgoživost. Leta 2025 prihaja na tržišče Rose Batič letnik 2015. Gre za isti Rose, kot je bil na voljo pred šestimi leti, vendar oplemeniten s časom.
Zdaj ste se usmerili v merlot. Ivan, kaj praviš na rezultate?
Ivan: Merlot je danes najbolj razširjena vipavska vinska sorta. In kot z vsem kar je v presežkih, je tudi z merlotom težko uspeti. Hkrati pa za njen primat v razširjenosti na vipavskem, stoji preprost odgovor. To je nad-sorta vipavski zemlji. Nobena rdeča sorta se v naši dolini kvalitetno ne more primerjati z merlotom. Po sklopu naključij je danes je v naših vinogradih tretjina vseh trsov vrste merlot. Klet Batič ne slovi po merlotu. Sledil le logičen odgovor. Hektarski doprinos smo pri slednjem vinu zreducirali na dve toni na hektar. Zaveznik takšnega vina je čas.
Vinograd
Kako pa se je začela zgodba Zarie?
Ivan: Moje prvo vino, ki sem ga naredil, je bilo macerirano, brez žvepla. To so bila šestdeseta leta.
Potem je moralo preteči pol stoletja spoznanj, da smo ponovno prišli do vina brez žvepla podobnega tistemu iz leta 1966. V današnjem sterilnem svetu, ko je več kontrol, kot kdaj koli prej, je potrebno veliko predznanja, da iz grozdja pridelamo vino brez žvepla, ki ne bo kis in bo stabilno. Točneje, v vinogradu je potrebno ponovno vzpostaviti ritme flore in favne, ki jih sodobna sredstva za zaščito trte rušijo. V moji mladosti so bili potoki polni rakov, vinogradi polni živalske pesmi.Vino Zaria je v svojem bistvu utrinek iz preteklosti. Predstavlja klasičnega vipavca – mešano belo macerirano vino največkrat brez žvepla.
Ivan Batič z ženo Palmiro
V čem se razlikuje vinograd Angel od vinograda Zarie?
Miha: Ko v kleti pridemo do vina, ki je brez žvepla, sledi samoumevno vprašanje kaj pa vinograd brez škropljenj? Tu se je začela zgodba vinograda Angel. Ker sem prepričan, da so avtohtone sorte bolj odporne od udomačenih, smo v kompleksu Angel, na ca. 300 metrih nadmorske višine zasadili pinelo, zelen in vitovsko – avtohtone vipavske sorte. Vinograd je obdan z gozdom – odmaknjen od drugih vinogradov in nasadov.V njem so stalno prisotni rahli vetriči. Zaradi specifične mikroklime ga dnevno preletava stotero jadralnih padalcev. Je idealen kraj za gojenje trte brez škropljenj.
Rose – odličen tudi po 14 letih!
Kdaj bo slednje vino prisotno na tržišču?
Miha: Sem velik tradicionalist. V tej veri smo trinajst let vse do 2020 obdelovali vinograd Angel povsem brez škropljenj. Za liter vina je bilo potrebno 20 do 30 trsov, kar je skregano s zdravo kmečko pametjo. Takrat sem spoznal, da ni vse najboljše, ker je le domače. Zavedal sem se, da je včasih večji uspeh od vztrajnosti, priznati si napako. Danes pinele, zelena in vitovske – takih ki bi jih lahko gojil brez škropljenj kot nekoč – ne iščemo več po imenu temveč po karakteristiki trte. V naravi trta nima imena. Tudi vino v ustih nima več etikete. Ostane le njegov okus in njegova vitalnost. Tu pa se začne zgodba o vinu Marlon.
Kateri so vaši glavni izvozni trgi?
Miha: Največ popijemo doma, haha. Potem je tukaj Kitajska, ZDA, Japonska … Izvažamo v 30 držav. Doma, v Sloveniji, prodamo okrog 30 odstotkov proizvodnje in na to sem ponosen.
Besedilo: Tomaž Sršen
Fotografije: Miha Batič in Tomaž Sršen
