„The truth is out there“ (Resnica je tam zunaj) je bil slogan, ki je devet let begal in navduševal množice zanesenjakov, ljubiteljev znanstvene fantastike, trilerjev, dobrih scenarijev in zapletov ter vseh tistih, ki v televizijskih nanizankah uspejo najti več kot samo ceneno zabavo. Še bolj zanimivo pa je, da si snovalci serije v samem začetku niso prizadevali, da bi tovrstne vsebine postale zvezdniške in nosile gore denarjev. Hoteli so posneti donosno kultno serijo, ki pa bi zaradi izvirnosti v kasnejših desetletjih postala nek referenčni mejnik.
Toda zgodilo se je drugače – Dosjeji X so trajali devet sezon (202 epizode) in se postavili v sam vrh najbolj popularnih (in seveda tudi donosnih) televizijskih serij vseh časov!
Nekje sem prebral, da naj bi bilo v ZDA več kot 3.000 oseb, katere naj bi ugrabili vesoljci. Še nekajkrat več je tistih, ki pravijo, da so videli NLP-je, čudne svetlobe in slišali nezemeljske zvoke. No, vsaj trdijo tako. Ker pa so ZDA tudi po plati domišljije in ekscesov prvi na tem planetu, je na dlani, da so v tej številki zajeti tudi vsi tisti, ki morda rabijo pogovor z ljudmi v belem; no – ali pa vsaj malo več pozornosti. Ko sem se o tem pogovarjal z ženo in omenil, da je zanimivo, da pri nas (ali v bližnji geografski okolici) ni skoraj nikogar, ki naj bi se mu to zgodilo, je zelo pomirjujoče odgovorila: “Jih prej odpeljejo v psihiatrične ustanove.“ Kakorkoli že – izmišljeno ali resnično – vsaj delček procenta teh trditev pa verjetno drži. V teh mejnih znanostih vedno najdejo racionalno rešitev za 99,9% primerov, tisti 0,1% pa zaradi svoje posebnosti dviguje lase vsem. In kaj je boljšega, če množični mediji uporabijo prav ta delček nenavadnega, neverjetnega in intrigantnega kot zasnovo za svoje zgodbe?
Kje dober pisec dobi osnove za dobre zgodbe?
Kalifornijec Chris Carter, avtor scenarijev za Dosjeje X, je po izobrazbi novinar. Kot novinar je tudi delal nekaj let, preden ga je odneslo v Hollyood pisat scenarije. In njegova glavna obsesija je sledenje vsem možnim dogodkom, ki se dogajajo na svetu in o katerih različni mediji poročajo različno. Bolj naključno kot ne, je pričel pisati nekatere zgodbe za mladostniške televizijske komedije, vendar ga to ni zanimalo preveč. Želel je delati na resnih projektih, kot so življenjske drame, kjer se razkrivajo osebnosti in tam, kjer psihologija razkriva skrito. Počasi ga je nosilo po zagonetnih vodah hodnikov hollywoodskih studiev, dokler ni dobil ponudbe, da ustvari nekaj kar bi bilo podobno črno – beli seriji misterioznih srhljivk iz začetka šestdesetih let, The Twilight Zone (Zona somraka). „To me je kar privzdignilo“, se spominja Carter. „Ta serija je bila del mene in ob njej sem odraščal!“ Zgodbe Zone somraka (nekaj epizod smo pred mnogimi leti z navdušenjem gledali tudi pri nas) so bile prepletene z raznimi nadnaravnimi, grozljivimi pojavi in dogodki, ki pa so končni zaključek ponavadi puščale gledalcem – da si sami ustvarijo konec. Prav ta element je bil eden najbolj unikatnih delov, ki so pripomogle k enormnemu uspehu serije.
Chris Carter
Ker je Carter novinar in v življenju velik realist, skorajda nikoli ni bral znanstvene fantastike. V to ga je – še preden je dobil ponudbo za snovanje nove serije – vpeljal njegov prijatelj John Edward Mack, ki je eden glavnih strokovnjakov za obiske zunajzemeljskih bitij na zemlji (pardon, v ZDA). Mack celo trdi, da kar trije procenti prebivalstva ZDA trdijo, da so jih ugrabili vesoljci in da so na njih delali poskuse! „Z Mackom sva imela za seboj množico neprespanih noči, ko sva se o tem pogovarjala. In najbolj zanimivo je bilo soočanje racionalnosti in znanstvenega znanja (jaz) in verovanja in znanja o tistem, kar je „izven škatle“ (Mack). Takrat se mi je utrnila ideja, da bi morala v seriji biti dva osrednja lika, katerih mnenja in prepričanja bi morala biti na nasprotnih bregovih“, se spominja Carter. Ker pa mediji vsak dan množično objavljajo takšne in drugačne zgodbe, od katerih jih je mnogo nenavadnih, je bilo snovanje glavnih zapletov za informacijskega manijaka Carterja preprosto delo.
Moulder in Scully
Ko je studio Fox odobril snemanje serije, je Carter dobil 600.000 dolarjev za snemanje „pilota“ (prvega nadaljevanja, ki naj bi v programu poskusil zaintrigirati čim več gledalcev in s tem v prihodnosti tudi doseči stalno gledanost). Dobil je nekaj dobrih režiserjev in tudi karakterje glavnih dveh igralcev je imel izdelane. Po burnih nočeh pogovorv z Mackom je razdelil vloge: znanstveni, na trdnih tleh stoječ lik, ki verjame v nekaj šele takrat, ko to vidi, preizkusi, otipa in dobi potrdilo od uradne znanosti, bo ženska – zdravnica po osnovni izobrazbi, ki pa dela v FBI. Moški, drugi agent, pa je njeno popolno nasprotje – strastno sledi vse mejne znanosti in odkritja, vedno ima za vsako situacijo razlago o obstoju oz. zaroti zunajzemeljskih bitij. Da pa ga je Carter še bolj identificiral s takšnimi zaključki, pa mu je biografijo zapisal, da so mu vesoljci, ko je bil še otrok, ugrabili mlajšo sestrico. Junakoma je dal že imena: moški bo Fox Moulder, ženska pa Dana Scully, oba pa že kar nekaj let delata na oddelku za t.i. dosjeje X, težke primere, kjer uradne policijske raziskave niso mogle dati nobenih rezultatov in zato jih ne morejo zapreti. Zdaj je Carter moral dobiti še glavna igralca.
David Duchovny, odlični študent angleške književnosti iz prestižne univerze Princeton, ki je potem podiplomsko delo nadaljeval na še bolj prestižnem Yalu (manjka mu samo še doktorat), je v filmski posel prej padel kot stopil. Ob koncu študija je namreč padel v oči producentom reklame za nemško pivo Löwenbrau, ki mu je odprla prenekatera vrata in mu prinesla tudi povabilo za avdicijo na Dosjeje X. Ko ga ja Carter videl in slišal, je vedel, da mora biti Duchovny tisti, ki bo igral Moulderja.
Gillian Anderson, takrat 24 letna študentka morske biologije, si je denar ob študiju služila kot statistka v filmih in reklamah. Igranje jo je tako prevzelo, da se je preselila v New York in pričela obiskovati igralsko šolo. Ob tem je veliko igrala v raznih gledališčih in hitro zaslovela – že v prvem letu na odrskih deskah si je prislužila nagrado za Najboljšo mlado igralko! Kmalu potem pa je sledila ponudba za avdicijo v Dosjejih X, ki jo je zlahka opravila. „Mislila sem, da bom igrala eno sezono – se pravi 13 nadaljevanj, kar je standard na ameriški televiziji. No, to se je raztegnilo na devet sezon in dva celovečerna filma…“, se spominja Andersonova.
Zarote, zarote in še enkrat zarote
Ena glavnih tem in rdeča nit skoraj vseh epizod je bilo dejstvo, da vlada ZDA veliko stvari prikriva in resnico zamegljuje z raznimi triki, katerih posledica so nerazjasnjeni umori in razni nenavadni dogodki. Vse to pa je narejeno z namenom, da se pozornost javnosti usmeri drugam, na bolj „zemeljske“ teme. Osnovno sporočilo pa je bilo, da je vlada ZDA že dolga leta ve za obstoj ne-zemljanov, ki živijo na Zemlji in so se celo vklopili v vodenje države. Ta del konspiracije je Carter tekom let pisanja scenarijev za Dosjeje X pobral iz veno bolj glasnih teorij, da se to zares dogaja. V svojih scenarijih pa je možakar zelo modro doziral vpletenost vlade in tajnih služb, saj so se zaključki na prvi pogled nenavadnih zapletov velikokrat razkrili kot popolnoma običajni naravni pojavi – se pravi tako, kot je zadevo zagovarjala Scully. Približno tolikokrat so se primeri razkrili kot „zunajzemeljski“, veliko zaključkov pa je bilo v stilu Carterjeve otroške kultne serije, Zona somraka, ko pravega konca sploh ni bilo in si ga je moral gledalec razložiti vsak po svoje. Da jima ne bi vse teklo po načrtih je Carter v zgodbe modro vpeljal nekaj zelo skrivnostnih likov. Poleg njunega nadrejenega Walterja Skinnerja (Mitch Pileggi), za katerega ni bilo nikdar jasno, ali ju podpira ali onemogoča, se je skozi vse sezone in večino epizod pojavljal skrivnostni „Kadilec“ (William B. Davis), ki je kmalu postal njun glavni nasprotnik. Kadilec je posebni agent skrivnostnih vladnih organizacij, ki ščitijo dokaze o obstoju zunajzemeljskih bitij na zemlji, ima pa tudi dovoljenje za ubijanje. Tekom epizod se tudi razkrije, da je Kadilec eden tistih, ki pripravlja teren za kolonizacijo Zemlje v prid prišlekov iz vesolja, v zadnji, deveti sezoni, pa se razkrije kot oče Foxa Moulderja. Pestro, ni kaj!
V zaodrju
Prvih pet sezon niso snemali v Hollywoodu, pač pa v Kanadi, v Vancouverju. Tako Carter kot vsi režiserji, so to z veseljem sprejeli, saj so jim gozdovi, jezera in pogosti dež dajali naravno kuliso skrivnostnosti, ki so jo Dosjeji X potrebovali. Večina dogajanja je v temačnih hišah in tunelih, ob mraku, če že ne ponoči, ko na plano rada prilezejo kakšna nenavadna bitja…. Za takšne prizore so bili kanadski gozdovi več kot pravšnja izbira. Kanadsko deževmo vreme pa ni bilo všeč vsem. Ko je enkrat Duchovny v nekem intervjuju izjavil, da mu v Kanadi zaradi nenehnega deževja ni všeč, si je nakopal množične proteste prebivalcev Vancouverja in se je moral za to opravičiti. Vseeno pa je bil po petih letih dela na seriji že tako vpliven in popularen, da je preko svoje managerke dosegel, da so zadnje tri sezone snemali v Los Angelesu.
Čeprav v ZDA serije z znanstveno-fantastično tematiko nikoli niso bile preveč popularne, so Dosjeji X to trditev postavili na glavo. V najbolj gledanih epizodah novembra 1997 so imeli v ZDA več kot 27 milijonov gledalcev!
Posli so tekli kot namazani, Duchovny in Andersonova pa sta bila zvezdi svetovnega formata. Carterju njegova domišljija ni dala miru in že nekaj let se je ukvarjal z mislijo, da bi posneli celovečerni film. Leta 1998 je bila svetovna premiera filma z naslovom The X Files – Fight The Future. Zaplet je še bolj zamotan kot pri televizijskih epizodah, saj se začne pred 35.000 leti, ko jamski človek ubije prišleka iz vesolja in se okuži z njegovo krvjo, ki se tekom nepovezanih slučajev obudi v današnjem času. Oba posebna agenta FBI nekako pričneta slediti novih žrtvam in Scully izgine, saj jo ugrabi Kadilec, ki jo potem izpusti na Antarktiki. Konec je v stilu televizijskih epizod – agenta sicer ustavita invazijo vesoljcev, vendar je še mnogo stvari neodgovorjenih. Film je stal 66 milijonov dolarjev, zaslužil pa jih je skoraj 200. Videti je bilo, da uspeha Dosjejev X ne more ustaviti nihče.
Čeprav sta imela Duchovny in Andersonova vlogi v seriji dokaj enakomerno porazdeljeni, je bil Duchovny tisti, ki je „vlekel“. Seveda se je tega zavedal in peto sezono je že dobival po 500.000 dolarjev na epizodo. Zdaj je hotel več. Zanimivo je, da je največji zaslužkar v tv serijah lansko leto bil Hugh Laurie (Dr. House), ki je na epizodo dobival med 400.000 in 500.000 dolarjev. Duchovny pa je toliko dobil že pred petnajstimi leti! To kaže na izjemno popularnost serije in seveda denarje, ki jih je prinašala.
Bilo je pred začetkom snemanja osme sezone, ko so objavili, da se šefi studia in Duchovny ne morejo dogovoriti glede povišanja njegovega honorarja. Zato so naredili nekaj dokaj „praktičnega“- igralec je dobil toliko, kot bi sicer dobil za vseh 13 epizod ene sezone, vendar se je pojavil samo v dobri polovici – v sedmih. Carter je kot odličen scenarist takoj naredil izvrsten zaplet, kjer vesoljci ugrabijo Moulderja, tako da se ne pojavlja v vseh epizodah, Scullejvi pa se pridruži nov, posebni agent FBI, John Dogget (igral ga je Robert Patrick). Ne glede na dobre ideje in zaplete je popularnost serije padala, saj se Duchovny v zadnji deveti sezoni sploh ne pojavi več, ker je preprosto zapustil projekt.
Zanimivo je, da pa je bil Duchovny pripravljen posneti z ekipo še drugi celovečerni film, ki je na velika platna prišel leta 2008. Imenuje se The X Files -I Want To Believe (Dosjeji X – Hočem verjeti). Deset let po zadnjem filmu in osem let po koncu devete epizode, je bila tudi baza oboževalcev serije že krepko okrnjena. Film sicer ni naredil izgube, prinesel pa je le 10 milijonov dolarjev dobička. Zato tretjega filma, za katerega je Carter že naredil scenarij, ne bodo snemali.
Romanca?
Iz sezone v sezono je rasla gledanost serije in s tem popularnost obeh likov. Kot se ponavadi dogaja v nadaljevankah, kjer sta glavna junaka moški in ženska, publika najprej podzavestno pričakuje, potem pa zavestno zahteva romanco med njima. Od pogovorov in prepričevanj enega in intelektualnih argumentov drugega so med igralcema rasle simpatije; tako privatno kot v scenariju. No, privatno se ni zgodilo nič, čeprav je Duchovny nekajkrat povedal (in Andersonova ni zanikala), da sta bila večkrat na robu „skoka“. „Moje glavno načelo je „Don’t shit where you eat“ – Ne seri tam, kjer ješ (ta izraz se v angleščini uporablja takrat, ko se nekdo zaplete v romanco s sodelavcem iz službe); pravi Duchovny. Čerpav se je med snemanji zdravil zaradi odvisnosti od sexa (kar je kasneje s pridom uporabil v nanizanki Californication), je bil takrat prvič poročen z igralko Teo Leoni, s katero se je leta 2008 razšel, pa se spet poročil in zdaj sta zopet razvezana.
Andersonova je bila doslej poročena dvakrat in ima z vsakim možem po enega otroka. Tudi ona priznava, da je bilo tekom snemanja nekaj „magnetnih trenutkov“, ki pa sta jim z Duchovnyem uspela nekako uiti. Če je pa bilo kaj resnega, vesta samo onadva.
Carter in producenti pa so se počasi uklanjali željam publike, vendar direktnega izpostavljanja romance med glavnima junakoma ni bilo. V sedmi sezoni je bilo največ namigov. V epizodi z latinskim naslovom Per Manum (Z roko) agentka Scully odkrito razmišlja o družini in ugotavlja, da zaradi zahtevnega dela ne more imeti moža; lahko pa ima otroka. Takrat Moulderja odkrito vpraša, če bi daroval svoje seme. Posebni agent in dobri prijatelj seveda pristane na to, vendar se kasnejši dogodki te problematike ne lotevajo več. V epizodi All Things (Vse stvari), ki je sledila nekaj tednov kasneje, so šokirani gledalci na začetku zagledali oba glavna igralca gola in speča pod rjuho, ko ju zbudi telefon. Seveda se hitro oblečeta in odhitita reševat nov misteriozni primer.
Lahko rečem da je Carter tako skrivnostno, kot je reševal mejne primere v seriji, tudi s temi namigi „nahranil“ ljubezni lačno publiko.
Serija je tekom svojega delovanja na novo odprla vrsto vprašanj, ki se nam zastavljajo skoraj vsak dan in o katerih uradni mediji, vlade in viri nerodno molčijo. Dosjeji X pa so „politično korektno“ ponudili množico namigov v obliki odgovorov, do katerih pa se bomo morali prikopati sami. To je bila ena od največjih odlik serije, saj ni hotela prepričevati nikogar v ničesar. Bila pa je izredno gledljiva, vrhunsko posneta in zaigrana. Nič čudnega, če jo je mogoče še zdaj videti na raznih satelitskih mrežah. Tudi zdaj, po skoraj dvajsetih letih deluje sveže in zanimivo, z ravno pravšnjo mero skrivnostnosti in nenavadnih zapletov. To pa je že dovolj, za vstop v kultne vode, kamor je bila serija tudi najprej namenjena. Verjetno pa je eden od glavnih vzrokov za njeno uspešnost tudi večplastnost. Ko človek brska po spletu opazi, da jo definirajo kot triler, znanstveno fantastiko, dramo, grozljivo in misterijo.
Da ne govorim o angleškem pop bendu Catatonia, ki je leta 1998 posnel zelo všečno uspešnico Moulder and Scully, s katero se je takoj prebil na vrhove svetovnih lestvic. Naslovno, mistično zvenečo temo v seriji je naredil in zaigral Mark Snow, znani in proslavljeni komponist filmskih tem, ki je s sodelovanjem v tej seriji dobil nov zagon in še vedno uspešno deluje.
Besedilo: Janez Jež
