Ne, nisem pozabil na njih. Na velike štiri – na The Fabs. Ali Fab Four.
Na tiste, ki so bili zraven na začetku in vse skupaj dvignili do oblakov. Na Beatle.
Pred leti sem napisal slavospev o enem izmed njihovih najpomembnejših albumov, Sgt. Pepper’s Lonely Heart’s Club Band in zdaj me je bližajoča se petdeseta obletnica izida albuma Abbey Road spet izvleka iz luknje, da lahko preberete nekaj o tej legendarni mojstrovini liverpoolske četverice.
Ne samo, da so se odlično prodajali – v zgodovini popularne glasbe so naredili tudi toliko pretresov in novosti, da lahko še danes vsak, ki se ukvarja z glasbo (in to s kakršno koli), stoji mirno in v tišini v njihov spomin vsaj eno minuto!
Še spomin v obliki številk – vsega skupaj so po takratnem štetju prodali malce manj kot 200 milijonov albumov (brez malih plošč).
Tisti, ki te stvari štejejo in se v to poglabljajo, pravijo, da bi v današnjih časih bila številka verjetno še enkrat večja. Kakorkoli že – John, Paul, George in Ringo bi bili še bolj sanjsko bogati. Popravek – bogata bi bila (in sta še vedno) samo Ringo in Paul, saj sta John Lennon in George Harrison že nekaj desetletij mrtva in njune milijone veselo zapravljajo njuni dediči.
Poznavalci se že nekaj desetletjih prepirajo o tem, da bi morali ta album označiti za njihov zadnji.
Ne pa – da ima ta naziv Let It Be, ki je izšel leto dni pozneje. Ko človek bere njihovo biografijo, ugotovi, da sploh niso imeli posebnih terminov za snemanje določene plošče, ampak da so v določenih obdobjih bolj stikali glave in kitare skupaj – temu so rekli snemanje plošče.
Snemali pa so v glavnem kar tako – brez nekega posebnega cilja in reda.
Ko je pač kdo imel kakšno idejo, so jo posneli – pod vodstvom njihovega producenta Georga Martina. Ko se je nabralo dovolj materiala, so se dobili za kakšen teden ali dva, posneli še nekaj skladb, jih dodali že prej posnetim in album je bil tukaj!
Legende v letu 1963
Če zdaj kakšen glasbenik posname en album v dveletnem razmaku, ga ljudje označujejo za deloholika.
Kaj bi potem rekli za izvajalce v šestdesetih sedemdesetih, ki so posneli po dva albuma na leto?
Da so glasbeniki ohranjali ta smrtonosni tempo, ki so ga narekovale gramofonske založbe, so morali slediti. Da so preživeli, so morali jemati dodatno energijo. Kako se je za številne od njih to končalo, vemo. Vendar se je vedno vse začelo in končalo pri kreativnosti. Več albumov je bilo, slabši in bolj slabokrvni so bili. Zato so se tisti izvajalci, ki jim je to uspelo, vpisali med nesmrtne. In Beatli so to bili!
En odstavek nazaj in nadaljujemo – Abbey Road je res izšel leta 1969 in Let It Be leto pozneje.
Ampak material za Let It Be je bil posnet na različnih studijskih seansah pred letom 1969.
Zadnja skupna dela so bila na albumu Abbey Road, zato lahko ta album, ne glede na datum izida, velja za zadnjega.
Vsi, ki so sodelovali pri snemanju, so občutili emotivni nemir in slabo energijo med člani skupine. Predvsem Paul in John – prva avtorja benda – sta bila hudo razdražljiva in se nista najbolje prenašala.
Jasno, glavna krivka za razdor v skupini je bila takratna Lennonova spremljevalka in kasnejša žena, Japonka Yoko Ono.
Bila je na vseh vajah in snemanjih. Vsakemu glasbeniku in tonskemu tehniku je govorila, kako naj kaj odigra, naredi. Tudi, ko je v bolnišnici ležala zaradi poškodbe v prometni nesreči, je Lennon velel njeno bolniško posteljo prinesti v studio. In šele, ko je producent George Martin, najbolj spoštovana oseba velel, da prepirov ne sme več biti, so se psihološke vojne ustavile in glasba se je začela rojevati.
In v letu 1968
Še to – čeprav sta skoraj pod vsemi skladbami Beatlov podpisana Lennon in McCartney, je večina skladb delo enega ali drugega
. Razen tistih, ki sta jih napisala in zapela George Harrison in Ringo Starr. Drži tudi, da je res malo skladb, ki bi jih skupaj napisala John in Paul.
Zadnje skladbe so snemali v studiu Abbey Road, na malo znani londonski uličici, kjer je deloval studio enakega imena.
Tam je nastala tudi fotografija ovitka, ki jo je posnel Iain Macmillan. Ker je bila ulica prometna, je oblikovalska ekipa zaprosila bližnjega policista, da je deset minut zadrževal promet, Macmillan pa je skupino fotografiral z velike lestve, ki so jo postavili na sredo ceste.
Naredil je šest fotografij, od katerih je tisto, ki jo vidite na naslovnici, po podrobnem pregledu izbral McCartney.
Prvi hodi čez cesto John Lennon v beli obleki, sledi mu Ringo Starr v črni, za njim hodi preko prehoda za pešce Paul McCartney, ki je bos, zadnji pa je kitarist George Harrison v jeansu. Fotografija bosonogega McCartneyja je povzročila svetovno paniko, saj so ljudje iz tega razbrali, da je umrl.
Kaj bi bilo šele zdaj, v času družbenih omrežij?
Muzika
Stran A
- Come Together. Ostra Lennonova rock skladba, ki temelji na odlični bas frazi, ki jo igra McCartney. Skladba je v začetku oktobra 1969 izšla kot dvojni single. Na drugi strani je prekrasna Harissonova balada Something. Ob izidu je takoj skočila na prvo mesto v ZDA, v Veliki Britaniji pa na četrto. Znanih je okrog 80 priredb.
- Something. Skladanje in dojemanje glasbe, kot ga je imel „tihi Beatle“ George Harrison, se ni nikoli povezalo s tistim od Lennona ali McCartneyja. Vseeno pa je ta prelepa balada, ki jo je George (tako kot vse svoje pesmi) tudi sam zapel, najlepša skladba za Johna Lennona, ki je rekel, da bi bil Abbey Road odličen, čeprav bi bila na tem albumu samo ta pesem.
- Maxwell’s Silver Hammer. Tipičen, preprost in klubovsko privlačen pol-hit izpod rok Paula McCartneyja, ki tukaj poje, igra bas in klavir. Lennonu ni bil nikoli všeč. »Glasba za stare mame,« je komentiral.
- Oh! Darling! Spet McCartney, vendar zelo drugače. Medtem ko so instrumentalni del posneli v drugem poskusu, se je Paul s pevskim delom mučil ves teden. »Hotel sem, da moj glas zveni utrujeno in na pol hripavo, kot bi ves teden popival!« Pravi ton mu je uspelo zadeti, ko je v studio prišel zgodaj zjutraj z neke zabave …
- Octopus’s Garden. Tukaj je bil glavni bobnar Ringo Starr, ki je v katalog skladb Beatlov prispeval najmanj. V tem primeru je to zelo prijetna pesmica, ki je postala srednje velik hit in Ringa proslavila tudi kot pevca. Da gre tako prijetno v uho, je v veliki meri zaslužen George Harrison s svojim melodičnim kitarskim delom, ki je tako kot vedno Ringu tudi največ pomagal.
- I Want You (She’s So Heavy). Še ena pesem, ki so jo posneli za prejšnji album, napisal pa jo je John Lennon. Ena od najbolj nenavadnih skladb skupine, ki govori o Johnovi ljubezni do Yoko in o tem, da včasih razmišlja, da morda to ni prava stvar, na koncu pa se seveda zbudi v največji ljubezni. Začetek skladbe je v zelo drugačnem, 6/8 ritmu, skladnost pa dodajo vokalno-zvočni eksperimenti. Za meditativne hipije, za na lestvice pa ne.
Stran B
- Here Comes The Sun. Še ena mojstrovina Georgea Harrisona, ki je nastala na vrtu njegovega prijatelja Erica Claptona. Drugo kitaro, bas in spremljevalni vokal je dodal McCartney, Starr pa je bobnal. Zanimivo, da Lennona na tej skladbi sploh ni, kajti takrat je bil v bolnišnici, kjer je okreval po avtomobilski nesreči.
- Because. Odlična Lennonova mojstrovina, ki dosega recimo Lucy in the Sky With Diamonds ali Strawberry Fields Forever. Skladba je koncipirana kot klasičen blues z množico psihedeličnih dodatkov, ki se prepletajo in navdušujejo.
- Medley (Mešano). Najdaljša skladba na albumu (18 minut), ki pa ni simfonija, ampak neke vrste zvočni dokumentarec s snemanja materiala za njihov najbolj prodajani album – White album iz leta poprej (prodali so ga v nakladi 24 milijonov izvodov). Kolaž sta sestavila McCartney in George Martin in prikazuje skupino sredi določenih kreativnih procesov. Deluje bolj kot informacija in ne skladba.
- Her Majesty. Če je Medley tako zelo dolga, je ta McCartneyjeva skladba kratka. Sicer lepa in spevna tema, ki je dolga natanko 28 sekund.
Album je bil huronski hit, z zadnjima dvema skladbama pa so dokazali, da bodo ljudje od blagovne znamke Beatles kupovali prav vse.
Skupina je v času teh izdaj umirala. Ko so člani skupine s snemanj nagnali Yoko Ono, je Lennon 20. septembra, teden dni pred izidom, protestno zapustil bend in ustanovil Plastic Ono Band.
Drugi razlog je bil, da skupina ni hotela igrati in posneti njegove skladbe Cold Turkey, ki govori o odvajanju od heroina.
Konec avgusta se je iz benda umaknil Paul McCartney, ker se mu je takrat rodila hči. Ko skupina ni obstajala več, so leta 1970 izdali še zadnji (prej posneti) album Let It Be.
Preostalo je zgodovina. Abbey Road je našel pot do 12 milijonov kupcev.
Besedilo: Matjaž Medved
