Ali je morda še kaj, česar o največjem glasbeniku vseh časov še ne vemo? O ja, je. Še mnogo tega. Res je, da je češki režiser Miloš Forman malce po svoje, dramaturško in spektakularno leta 1984 njegovo življenje razkril v s številnimi oskarji ovenčanim filmom Amadeus, drugače pa o njegovem življenju ne vemo kaj dosti. Tudi mi ne bomo odkrivali Amerike, ampak vseeno. WAM (Wolfgang Amadeus Mozart v nadaljevanju besedila) si zasluži še en, malce drugačen pogled v zaodrje. Če ne drugega – bil je prva velika zvezda rok formata klasične glasbe, kar je sto let pozneje presegel le madžarski pianist in skladatelj Franz Lizst.
Pa začnimo malce drugače. Kaj vse je potrebno, da se neki genialni otrok s svojimi darovi lahko proslavi in postane najboljši? Kipar, slikar, komponist, glasbenik, pisatelj, fizik, matematik in še in še? Poleg velike loterije, ki se imenuje DNK in je posledica mikronskih kombinacij genov staršev, je tukaj tudi časovno obdobje, v katerem je oseba rojena, in kaj se v določenem segmentu od njega pričakuje. Kaj bi pomenil neki genialni matematik v času, ko smo bivali v jamah? Ali pa novi Mozart v Islamski državi, ki je prepovedala vsako glasbo? Kvečjemu dobesedno izgubo glave, nič drugega.
Zatorej tudi tukaj – tako kot pri vseh izrednih dosežkih – velja troedino pravilo: s pravo stvarjo je treba biti na pravem mestu ob pravem času!
Plakat za film Amadeus.
Njegova najbolj znana slika iz časa, ko je imel 17 let.
Constanze Mozart, njegova žena.
In WAM je bil! Obdobje globoke evropske glasbene klasike v Evropi je bilo eno od bolj plodnih. Po drugi strani je bilo takrat – kot tudi prej in pozneje – zelo pomembno, kdo je obiskoval koncerte ali opere. To je bilo »in« in komponisti, pianisti, pevci in dirigenti so lahko tudi dobro služili. Velikih vojn takrat ni bilo in konec 18. stoletja je bilo gospodarstvo zdravo. Kot se vedno dogaja v takšnih razmerah – družba začne uživati in zapravljati. Konec koncev je bilo to obdobje razpada velikega svetega Rimskega imperija (tega ne gre zamenjevati s starimi Rimljani) v manjše mestne državne tvorbe na ozemlju današnje Nemčije in Italije. Kopica manjših, a bogatih mest se je tedaj borila za prevlado. To so počeli tudi preko umetnosti – zgrajenih je bilo nič koliko novih palač in cerkva, krasili so jih odlični slikarji, glasba sama, ki se je izvijala iz renesančno-baročne podobe v nekaj bolj kompleksnega, pa je bila v zenitu.
In Wolfy se je rodil ravno sredi tega razkošnega vrtinca, bolj natančno leta 1756 v avstrijskem Salzburgu, takrat zelo močnem in bogatem mestu. Ata Leopold in mama Maria sta imela sicer štiri otroke, vendar je WAM kot edini sin preživel in dočakal polnoletnost. Z njim je odraščala starejša sestra, Maria Anna. Leopold je bil dirigent, violinist in vodja orkestra v Salzburgu in je vedel, da z dobrim znanjem inštrumentov lahko pridejo otroci hitro do denarja. Zato se je najprej zelo intenzivno ukvarjal s hčerjo, toda vedno več zanimanja je požel mali Wolfy, ki je že pri treh letih z glasom ponavljal vse melodije, ki jih je slišal, pri petih je začel pisati prve kompozicije, pri osmih pa je odlično igral klavir, violino, čembalo in violo. Bil je pravi wunderkind – čudežni otrok!
Dresirana živalca
Ata Leopold je na sinov račun dobro služil in tudi življenjska raven se je za družino v Salzburgu precej dvignila. Mali Wolfy je bil sicer živahen kot vsi majhni otroci, vendar so njegovi gostitelji in plačniki na njegove lumparije gledali z nasmeškom v stilu: »Saj je le otrok!« Tudi Leopold se je ob tem dobro počutil in nenadoma se je obema življenje zazdelo lahko in lepo. Ni pa pozabil, da mora otrok glasbeno napredovati in trdi delovni ritem glasbenega izobraževanja se je dogajal vsak dan. Ko je dopolnil enajst let, je Leopold ugotovil, da ga sam ne more naučiti prav ničesar več, zato ga je odpeljal v zasebno glasbeno šolo v München, kjer so bili takrat najboljši evropski glasbeni pedagogi. Tudi te je WAM v dveh letih presegel.
Wunderkind.
Strogi in podjetni oče Leopold Mozart.
V Londonu se je srečal z Johannom Cristianom Bachom, sinom velikega nemškega skladatelja, ki je izjavil, da ima mladi Wolfgang božji dar! Oče Leopold je pridno skrbel za turneje svojih otrok, ki sta z leti postajala vse boljša in boljša. Čeprav so Mozartovi največ koncertirali po Nemčiji in Angliji, je bila njihova skrivna želja, da bi osvojili Italijo. Leta 1769 so prišli v Rim in med nastopi so jih povabili v Sikstinsko kapelo na koncert dela Miserere. Izvedba tega dela ni bila redna, okrog nje je bilo veliko mitov – v stilu – to je božje delo, teh notnih zapisov ne sme videti nihče in podobno. Zvečer, v hotelski sobi, pa je WAM do zadnje podrobnosti zapisal prav vse partiture te skladbe in ponosni oče je to zjutraj odnesel v Vatikan, kjer so najprej preverjali, ali slučajno teh not ni ponoči kdo ukradel.
Ko so videli, da je bil zapis do zadnje note pristen, se je o Mozartovih začelo na veliko govoriti. Tako oče kot sin Mozart pa sta gojila še eno veliko ljubezen do Italije – do opere! Kmalu zatem je napisal svojo prvo italijansko opero z naslovom Mitriadte, Re di Ponte, ki je požela velik uspeh, sledili pa sta še dve, ki so ju uprizorili v Milanu, prestolnici oper.
Ko se je vrnil v domači Salzburg, je pri svojih devetnajstih letih že bil zvezda. Še večja čast ga je doletela, ko ga je novi nadškof postavil za dvornega koncertnega mojstra. Plača sicer ni bila visoka, a si je slavo izgradil v dveh letih, saj je imel priložnost pisati različna dela, s katerimi se prej ni ukvarjal: godalni kvarteti, maše, operne arije, simfonije, klavirske koncerte (iz tega obdobja je tudi znameniti koncert št. 9 v E-duru), in še marsikaj. Vse to je dosegel do svojega enaindvajsetega leta!
Rokovski zvezdnik
Ves čas pa je Wolfy sebe in druge zabaval s svojimi otročjimi vragolijami, ki pa bile so z njegovim odraščanjem vedno manj zabavne. Postale so šokantne in to seveda budnim očesom katoliške cerkve ni ušlo. Ščipanje deklet v zadnjice, dvigovanje njihovi kril v javnosti in podobno ga ni ravno proslavilo. Odkril je radosti alkohola in se tudi na tem področju meril z najbolj razvpitimi. Denar, ki ga ni imel malo, je hitro zapravil. Po drugi strani pa je občinstvo osvajal z briljantnimi deli in nastopi, ki so mu prinašali velikanske zaslužke. Iz evropskih mest se je usmeril na Dunaj, prestolnico habsburške monarhije. Njegov prvi mentor je postal Jožef II., veliki cesar osebno. Takrat mu je šele steklo.
Če bi takrat na dvorih poznali mamila, kakršno je danes recimo kokain, bi bil WAM glavni konzument. Ker pa tega ni bilo, se je zadovoljeval z alkoholom, in se ni ustavil pri steklenici ali dveh. Večkrat so s prijateljčki pili do onemoglosti.
Čustveno življenje pa je vseeno prilagodil takratnim družbenim normam in se je leta 1782 poročil s Constance Weber, s katero je imel šest otrok, od katerih sta le dva preživela otroška leta.
Tom Hulce kot Mozart iz Formanovega filma.
Tu nekje pa moramo začeti brati zgodbo Formanovega filma, kajti pisec knjige Amadeus Peter Scaffer je materiale o njegovem življenju nabiral vrsto let. Po njegovi verziji se je Mozart na cesarjevem dvoru bodel z do takrat najljubšim Jožefovim skladateljem, Antoniem Salierijem. Slednji je zaradi Mozartove glasbene superiornosti rokovskega mladca iskreno sovražil in mu metal množico polen pod noge, ta pa se jim je elegantno izogibal. Zdaj pridemo do dvoumnosti Salierijevega lika v pravi Mozartovi zgodbi, saj uradna biografija teh sporov sploh ne omenja oziroma se jih komajda dotika. Verjetno je resnica nekje vmes, saj so Italijani povsod po evropskih dvorih vodili orkestre in bili dvorni skladatelji, zato so težko prenašali neitalijansko konkurenco.
Kakorkoli že – Salieri se po Scafferjevi literarni predlogi spoprijatelji z WAF-om in ga, potem ko zboli, počasi zastruplja. Ob tem ljubezensko-sovražnem odnosu ga še bolj spozna in vsakič še bolj trpi, ko vidi genialnost sovražnika. Finalni del filma, ko mu Mozart na smrtni postelji narekuje svoje zadnje in nikoli dokončano delo Requiem, je briljantno posnet in odigran, in film v velikem klimaksu pripelje do bridkega konca, ko Mozart v mukah umre. Sicer hollywoodsko, vendar zelo efektno.
Kaj pa je bilo zares? Leto 1791 je bilo njegovo zadnje. Bilo pa je tudi najbolj plodovito, saj je velik del svojih mojstrovin napisal prav v zadnjem obdobju svojega življenja. Prvo mesto vsekakor zaseda neponovljiva opera Čarobna piščal, ne smemo pa mimo klavirskega koncerta K 595 v B molu, koncerta za klarinet K 622, cele serije godalnih kvartetov, motet Ave Verum Corpus in že prej omenjeni in nedokončani Requiem. V hudih bolečinah, ob vročičnosti in bruhanju je 5. decembra 1791 na Dunaju umrl. Ker sta njegova žena in mlajša sestra, ki sta z njim prebijali zadnje trenutke, ves denar porabili za zdravnike, nista imeli sredstev, da bi ga pokopali v lastni grob. Tako ga je mesto Dunaj „odvrglo“ v skupni grob za reveže in berače, tako da nihče pravzaprav ne ve, kje so njegovi posmrtni ostanki.
Z vsakim letom od njegove smrti se je svet zavedel, kakšen genij je bil Mozart. Ne samo, da je napisal več kot 600 različnih glasbenih del, veliko je naredil za razvoj klavirja, ki je bil do njegovih dni le nadgradnja čembala, uredil je tonske sisteme in do popolnosti razvil harmonične načine, ki jih uporabljamo še sedaj.
V zasebnem življenju je bil (po slovarju sedanjosti) neodgovorni veseljak, neutrudni žurer in ženskar, kar je nekaj podobnega, kot so pred kakšnimi petimi desetletji počeli divji rokerji in nekateri to počnejo še zdaj.
Seveda pa je Formanov film, v katerem je Mozarta upodobil Tom Hulce, pridodal mnoge, ne ravno pristne vidike življenja tega glasbenika, ki je več kot zaznamoval svoj čas in glasbo na splošno.
Besedilo: Janez Jež
