Verjetno v razvitih družbah skorajda ni človeka, ki ga ne bi kdo vsaj enkrat peljal na tenak led oz. ga nategnil. No, mene so – in to nekajkrat. Pa brez panike, ne bom pisal o tem, ker bi bil ta feljton zelo dolg in bi na koncu pomislili, da gre osel enkrat na led, jaz pa večkrat. Je pa množica ljudi, ki vedno padajo na iste finte. Tale nadaljevanka ni priročnik preživetja, kako se temu ogniti, pač pa dokaj poljudno in zabavno čtivo o množici trikov, kako ljudem iz žepov povleči denar in zaslužiti na račun določenih psihoz in prepričevanj.
Če človek racionalno koplje po izvorih bogastva določenih posameznikov, hitro ugotovi, da je tistih, ki so do njega prišli na pošten način, zelo malo. In to se je v zgodovini naše vrste dogajalo že od takrat, ko je ena skupina opičjakov s koli in kamni potolkla moške pripadnike sosednjega tropa, jim pobrala ogenj, hrano in samice. Hm, legendarni avtor Avtoštoparskega vodnika po vesolju, Douglas Adams, celo trdi, da je bila prva napaka storjena, ko so šli naši predniki z dreves na tla, in teorijo razvije v smer, da bi bilo morda celo najbolje, če sploh ne bi prišli iz vode na kopno.
In zdaj resno – dobro premislimo, kaj je bila osnova velikih kraljev in imperijev v zgodovini? Pravi odgovor je zmagovanje v vojnah, graditev kraljestva, cesarstva in na koncu imperija, ki je prej ali slej implodiral, se zvrnil sam vase. In vse vojne, od tistih izpred votlin v prejšnjem odstavku do današnjih, imajo skupni imenovalec – rop. Roko na srce – res nismo kakšna fina pasma bitij, ki bi bila znana po sočutju in empatiji, ki so ju v naše glave zadnjih dvesto let zelo pozitivno vbijali Voltaire in njegovi simpatizerji. Morda smo samo navzven malo bolj dozoreli, v samem bistvu pa ima spomin našega DNK-ja v sebi še vedno večino prirojenih in zdaj s civilizacijo v plitvine potlačenih vzorcev delovanja, ki nam niso v čast, pa naj mislimo kdorkoli, da smo. Na kratko – v osnovi smo barabe in lumpi, ki bi radi na hitro prišli do bogastev, s katerimi nas intenzivno ‘pumpajo’ množični mediji.
Kratek pogled v zgodovino vse to potrdi – pod krinko takšnih in drugačnih izgovorov so se, odkar človeštvo ve zase, dogajale vojne, ki so bile osnova za vse imperije – ne glede na to, kdo je zmagoval. Ali mislite, da bi bila naša civilizacija kaj drugačna, če bi recimo Hanibal v punskih vojnah porazil Rimljane? No, kakšne kozmetične spremembe bi že bile, ampak tudi Kartažani bi naredili imperij, ki bi temeljil na sužnjelastništvu, tudi njim bi nagajala okoliška plemena, tudi oni bi širili meje in tudi oni bi enkrat prišli do kulminacije.
Krvavi orel – jezdi v pohlepu in se kopa v krvi
Ker so vladarji skozi zgodovino vladali z jekleno roko, se je izoblikovalo plemstvo, ki si je na svojo kožo napisalo pravice in manj dolžnosti, plebsu pa je preostalo le to, da več uboga in poskuša preživeti. In kdo so bili v Evropi prvi plemiči po padcu Rima? Roparski vitezi, ki so se z nasiljem dvignili nad prebivalce in si jih prisvojili. Je bila pa vseeno bolj privlačna vizija prihodnosti, da je človek živel na gradu in se ukvarjal z vojskovanjem, kot da je vse dni delal na poljih ali pozneje v tovarnah. RVC (razlika v ceni, izraz, ki ga radi uporabljajo naši poslovneži; bolj izobraženi pa temu rečejo dobiček) je bil vedno velik, apetiti pa nenasitni. Ampak takšni ljudje pač smo – ste se končno že sprijaznili s tem?
Oblike in izrazi so se spremenili, vendar tudi danes gledamo zelo podobno igro; z malenkostnimi spremembami. Prva je, da smo del igre, in tudi če teoretično vemo, kako se odvija, ne moremo kaj dosti narediti, da bi jo spremenili. Tudi nam ustreza udobje, tudi nam ugaja imeti malo več, kot bi zares potrebovali. In seveda – radi dobimo več kot zaslužimo. Tukaj smo si vsi enaki. Težava nastane, ker vsi pač ne moremo biti v skupini tistih, ki dobivajo. Tudi želje niso enake. Nekdo si morda želi, da bo napraskal toliko denarja, da si bo lahko kupil nove zimske gume za avto, drugi pa o avtu šele sanja. Da ne govorim o tistem, ki ima na računu 100 milijonov, pa bi jih rad imel 110. Jaz s svojim trenutnim položajem v družbi sicer ne znam odgovoriti na vprašanje, zakaj bi jih potreboval še deset več, dotični pa vam bo to zelo natančno pojasnil in na koncu mu boste skoraj dali ‘žegen’ v smisli: »No, pa jih vzemi!« In čeprav zdajle pod prisego pišem, da bi jih raje vsaj deset dal za vbogajme, kot da bi jih še dodatno zaslužil, ne vem, kako bi se obnašal, če bi zares imel toliko denarja. Še enkrat – zdajle, v trenutni koži mislim, da je to tako ali tako preveč denarja za posameznika, ampak bog ve, kaj šine človeku v glavo, če ima zares toliko. Bi se znal obnašati temu primerno? Kje bi se ustavile moje želje in z njimi tudi potrebe? Bi zbiral drage avtomobile in dvorce po svetu? S stotimi milijoni si jih ne bi mogel kupiti veliko, saj jih ima Abramovič več …
Ker pa je obdobje po drugi svetovni vojni (vsaj na severozahodu globusa) prineslo odmiranje starih spon in razsvetlitev večjega števila ljudi, so pridobitniki morali zaigrati nove igre, da so lahko ropali dalje. In res so jih lepo dodelali, zapakirali in s svojim življenjskim slogom spodbudili tudi tiste, ki teoretično (vsaj mislimo tako) razumemo več od meglic, ki nam jih spuščajo v glavo. Ob tem globalnem plenjenju, ki ga še vedno odobravamo, pa se je znašlo na tisoče prebrisancev, ki si instinktivno ali celo analitično polnijo žepe na račun naivnosti in nevednosti množic.
Navsezadnje so nas vsaj večino starši poskušali vzgojiti v poštene ljudi – in podobno počnemo s svojimi otroki. Neki prijatelj je rekel: »Dajmo, vzgojimo otroke v prevarante visokega kova in videli bomo, kdo bo imel potem v lasti večino dobrin! Naši bodo od malega trenirani, ne bodo se igrali z medvedki, pač pa z monopolijem, vojsko in policijo!« Teorija je nekaj, resničnost je drugačna. O tem ne govori nihče. Ne glede na vse visoko doneče trditve in izjave o čistosti, poštenosti in podobnem. Največ poštenih ljudi nima nič oz. živi blizu praga revščine. Bogati so (večinoma) prebrisani, nekateri tudi nepošteni. To je podobna korelacija kot tam, ko človek ugotavlja, ali res vse nepridiprave doleti pravična kazen? Po navadi gredo v ‘večna lovišča’ v večjih količinah preprosti poštenjaki, ki si želijo predvsem skromen mir. Pa bi si ga želeli tudi, če bi spali na milijonih? Bi bili tako tolerantni in skromni? Odgovora nimam, lahko pa podam samo zaključek stare pravljice, ko je graščak za en dan izbral kmeta, mu prepustil upravljanje gradu in dežele. Po prej kot dnevu se je izkazalo, da je kmet še hujši ropar, še hujši posiljevalec in še bolj krut gospodar kot graščak, čigar vrnitev so prebivalci huronsko pozdravili. Tak’le ‘mamo. Več prihodnjič.
Anonymus
