Za prave odvisnike belega prahu ni nikoli dovolj. Za nekaj dni užitkov smo se pripravljeni odpeljati na drug konec sveta, saj takšnega pršiča, kot ga poznajo v Kanadi in na Aljaski, ne najdeš nikjer na svetu.
Globoko v divjini, do kamor lahko prideš samo po zraku, so neskončne doline, nad katerimi se dvigajo zasneženi vrhovi, iz katerih je mogoče ves dan smučati po deviškem snegu.
Tišina visokogorja, ki jo pretrga samo zvok helikopterja je nekaj, kar se ti vtisne globoko v spomin, ko prvič okusiš pravo helikoptersko smučanje. V kanadski pokrajini British Columbia so že pred dvajsetimi leti začeli s to turistično dejavnostjo v odmaknjenih gorskih predelih, kjer se pozimi temperature spustijo tudi pod minus 20 stopinj Celzija.
Neskončen teritorij zasneženih hribov in ledenikov je po površini večji kot alpski del Evrope, zato je v njem dovolj prostora za več ponudnikov nepozabne adrenalinske smučarske izkušnje.
Eden izmed pionirjev tega športa je tudi John Forrest, ki je bil direktor treh agencij, preden se je pred petnajstimi leti odločil, da v malem mestecu Terrace skupaj s partnerji odpre Northern Escape.
Njihov slogan “ It is deeper here” je zelo primeren za hribe, ki mejijo na Pacifiški Ocean, zato vsaka vremenska fronta prinese nov sneg in preko čez zime zapade skupaj tudi več kot deset metrov svežega pršiča.
A pot v Terrace je dolga, saj je treba iz Evrope najprej do olimpijskega Vancouvra in od tam leteti še uro in pol z majhnim letalom, na katerem so večinoma delavci, ki delajo v naftni industriji v okolici mesta.
Tako ste na poti skoraj 30 ur, preden znova ležete v toplo posteljo. Še sreča, da je prostorna lesena koča ob reki Skeena od letališča oddaljena vsega pol ure vožnje in da se z avtom ni potrebno treba voziti še tri do štiri ure v divjino proti Aljaski, kjer imajo svoje postojanke druge podobne agencije.
Yellow Cedar Lodge ob reki Skeena je poletni ribiški raj, saj lososov tam kar mrgoli, ob začetku zime pa postane baza za možakarje, ki vodijo Northern Escape in prihajajo iz vseh koncev Kanade.
Prostorne sobe, bar z biljardom, jedilnica za dvajset oseb in zunanje ognjišče za popoldansko obujanje dnevnih dogodivščin ob kozarcu piva hitro povežejo goste v veliko družino. Drugače niti ne gre, saj si v gorah poleg svojega znanja odvisen predvsem od izkušenih vodnikov, ki so edina prava pomoč ob kakšni nesreči.
Ravno zato je varnost pri helikopterskem smučanju na prvem mestu in vsak dan ob šestih zjutraj vodniki na sestanku pregledajo vse satelitske karte in izmenjujejo podatke z drugimi agencijami, ki imajo svoje koče v tem predelu Kanade. Vsak dan ni primeren za letenje, zato imajo vodniki na voljo tudi snežne mačke, kot pravijo ratrakom, ki imajo zadaj kabino, v katero sedejo smučarji med vožnjo po hribu navzgor. Čeprav gre počasneje kot s helikopterjem, je v meglenih dneh, ko pilot helikopterja v visokogorju ne vidi nič in je zato prisiljen ostati v dolini, vseeno možno mogoče smučati, saj je med drevesi vedno možno najti svež sneg.
Po pravem hotelskem zajtrku, nas vodniki seznanijo z dnevnim načrtom letenja in takoj se odpravimo v sobo z smučarsko opremo in se pripravimo na prvi polet.
Navodila in praktični način reševanja ob nesrečah smo opravili takoj po prihodu v kočo, zato smo vključili reševalne oddajnike in si nadeli nahrbtnike z napihljivo varnostno vrečo, ki jo moramo sprožiti s potegom za vrvico v primeru, če bi nas zasul plaz.
Polet iz baze do hribov je bil dolg vsega 15 minut in vsi smo bili polni adrenalina, ko smo pod seboj zagledali brezmejno pokrajino, pokrito s svežim snegom. Beli vršaci se sicer dvigujejo manj kot 3000 metrov visoko, a so zato spusti dolgi tudi do dva tisoč višinskih metrov.
Reševalni oddajniki
Površina terena, na katerem lahko izvajajo smučanje meri več kot sedem tisoč kvadratnih kilometrov in hitro smo pristali ob oranžnih zastavicah na vrhu hriba, ki označujejo prostor za pristanek. Mrzel piš vetra nas je pričakal ob izkrcanju, ko smo iz helikopterja zložili smuči in varnostne nahrbtnike. Šele tedaj se zaveš, kako odvisen si od znanja in pomoči gorskega vodnika, ki skrbi za skupino petih smučarjev.
Vsak izmed fantov, ki si sredi zime štiri mesece služijo kruh kot smučarski vodniki, ima za seboj več kot desetletje aktivnega dela v kanadski gorski vodniški in reševalni službi in vse potrebne izpite, ki jim omogočajo, da pravilno ocenijo nevarnost plazov ali ledeniških razpok.
Tvoje življenje je v primeru nesreče v njihovih rokah, saj ob plazu odločajo izkušnje in minute znajo biti dolge kot večnost, preden te s pomočjo oddajnika, lavinske žolne in lopate izkopljejo izpod kupa snega.
A ob pogledu na strmino hitro pozabiš na nevarnosti, in ko naš vodnik odsmuča prvih nekaj zavojev, komaj čakam, da mu lahko sledim.
Med zavoji sneg puhti mimo moje glave, usta pa imam pokrita z ruto, saj sicer ne bi mogel dihati.
Ko se prvič ustavim, vriskam od veselja, enako kot ostali smučarji, ki pripeljejo do vodnika. Še dvakrat se ustavimo in prvih 900 višinskih metrov smučanja je za nami. Spnemo smuči, in jih zložimo na eno stran majhnega pristajalnega mesta in se kot ovce stisnemo v gručo na drugi strani, tako da lahko pilot helikopterja z kirurško natančnostjo pristane blizu nas. Motor deluje ves čas in hitro se vkrcamo ter poletimo nazaj proti vrhu hriba.
V helikopterju
Po štirih vožnjah noge že bolijo in z užitkom naredimo mali premor in iz helikopterja zložimo zaboje s hrano in si jedilnico skopljemo kar v snegu. Sendviči, topla juha in čaj, nekaj energijskih ploščic in piškoti nas napolnijo z energijo za popoldansko smučanje, ki je še vedno polno adrenalina.
Po osmi vožnji, ko noge že pečejo, sem kar vesel, da vodnik označi konec smučanja za prvi dan.
Polet nazaj do koče mine v pričakovanju skoka v jacuzzi na terasi, kjer se namakamo kot opice ob japonskih naravnih toplicah. Pivo ob ognjišču nas ogreje za večerjo, za katero se glavni chef izkaže in v štiri hodih dokaže, zakaj je v elitni druščini najboljših v zvezni državi.
Lastnik John Forrest mi pozneje pove, da ga dobro plačajo, da štiri mesece na leto dela pri njih, ostali čas pa v drugi restavraciji. Vinska karta je bogata, vendar povsem razumljivo ponuja večinoma kanadska vina. Vina iz Evrope in ostalega sveta je bolj malo, saj morajo v Kanadi ves uvoz odobriti uslužbenci državne agencije in zato privatnega zasebnega ali črnega uvoza sploh ne poznajo.
Malica
Naslednji dnevi so bili podobni, a dovolj različni, da smo po koncu našega smučanja začeli resno razmišljati, da se prihodnje leto spet vrnemo v Kanado.
John in njegova ekipa se dobro zavedajo, da je treba gosta razvajati, in zato ne čudi, da se več kot 70 odstotkov gostov vrne nazaj v Terrace.
Še posebej, ker sicer precej draga avantura postane cenovno bolj ugodna ob zgodnji prijavi, preden se zapolnijo vsa prosta mesta v posameznih terminih. In ko pomisliš na modro nebo, puhast sneg in odlično večerjo s steklenico dobrega vina, odločitev ni težka.
Besedilo in fotografije: Aleš Fevžer
