Eden izmed največjih ameriških bendov na splošno nima prave koncertne plošče. To zveni zelo neverjetno, saj so veljali za eno izmed največjih svetovnih koncertnih atrakcij. Prisostvovati njihovemu koncertu je veljalo za ultimativni glasbeni užitek, dogodek brez primere! Pozabite spektakularni show z dodanimi filmi, razstreljevanjem letal nad odrom, letečimi pevci in kitaristi – Aerosmith so bili čisti rock’n’roll s prvinsko energijo žanra, ki je mlela vse pred sabo.
Bobnar Joey kramer se snemanja albuma Night in the Ruts sploh ne spomni
Čisto nič zvezdniški brad Whitford
Steven Tyler tudi zdaj poje kot pred 50 leti!
Pravega koncertnega albuma res nimajo; čeprav bi to bila mega uspešnica, imajo namesto tovrstnega projekta tole reč. Kitarist Joe Perry je povedal:
Kot so bili v začetku zgodovine rock glasbe koncertni albumi izjemno cenjeni in so v bistvu prikazovali kakovost izvajalcev brez pomoči dela v studiu, se je to kmalu spremenilo. Gramofonske založbe so ugotovile, da njihovi varovanci niso tako dobri, saj je vedno kdo »fušal«, vendar so tovrstne pomanjkljivosti znali spretno prikriti. Poseg se imenuje dosnemavanje. Kaj so naredili? V studiih so določenemu glasbeniku ali pevcu pripravili ravno tak zvok, kot ga je imel na koncertu in glasbenik je moral svojo napako samo pravilno dosneti. S tem so dosegli to, da so določeni bendi dajali vtis, da so tudi v živo perfektni glasbeniki in da ne fušajo.
To pa je bilo tisto, ki je šlo iskrenim rockerjem, kar so Aerosmith tudi bili, na živce. Zato nikoli niso privolili na izdajo »uradnega« koncertnega albuma. Zavedali so se, da na koncertih niti oni niso bili nikoli najbolj natančni, ampak so želeli publiki svoje nastope predstaviti na originalen način, brez dosnemavanj. Bolj so se nagibali v izdaji nekaj takšnega, kot je »ilegalni«, bootleg album, ki so predstavljali svetovne znane zvezde brez ličil – se pravi tudi v obliki, kjer tudi fušajo in se motijo.
Joe Perry ima doma okrog 400 kitar
V drugi polovici sedemdesetih je kvintet iz Bostona presegel vsa pričakovanja. Albumi so se prodajali v desetmilijonskih nakladah, razprodani koncerti so se iz dvoran preselili na gigantske stadione. Res je sicer, da so bili pretežno vseameriška atrakcija, ki se je redko pojavila v Evropi in na Japonskem, ki sta bila takrat glavna dva trga za tovrstno glasbo. So pa zato doma bili več kot superzvezde. In do ekscesnega življenja mladih glasbenikov ni bilo daleč. Najprej alkohol, potem pa droge vseh vrst so pljusknili v bend. Glavna avtorja, pevec Steven Tyler in kitarist Joe Perry, sta si pridobila nadimek The Toxic Twins (Zastrupljena dvojčka), saj so bili na odru in zunaj njega skoraj vedno v drugačnih stanjih. Bobnar Joey Kramer se denimo sploh ne spominja snemanja albuma Night In the Ruts (1979), ki je zaključil prvi del njihove kariere.
Fantje so zaradi izmučenosti in zadrogiranosti dobesedno padali po tleh in z odra. Odpovedi koncertov je bilo zaradi predoziranja z mamili enostavno preveč.
V takšnih razmerah se je rojeval njihov pravi koncertni „bootleg“ album. Glasbeno gledano jih album predstavlja v najboljši luči! Igranje in petje je natančno, skladbe pa so več kot energično zaigrane. Tako, kot se za dober koncertni bend tudi spodobi.
Prva stran prve plošče vsebuje njihove največje hite, ki so sedaj že klasika: Back in the Saddle, Sweet Emotion, Lord of the Thighs in Toys in the Attic. Vse je perfektno zaigrano, še posebej pa izstopa Sweet Emotion, kjer briljira prvi kitarist Joe Perry s svojim talkboxom, posrečenim izumom, ki po eni strani kombinira kitarsko frazo z glasom, katerega kitarist v ustih oblikuje skozi nekakšno cevko, ki se v mešalni mizi združi v poseben efekt.
Drugo stran začne frenetični Last Child, ki se nadaljuje v najboljšo verzijo skladbe Beatlov Come Together. Če vam je original Beatlov všeč, vam bo ta verzija zaradi ostre neposrednosti še bolj! Sledi Walk This Way, ki jim je pet let pozneje v kombinaciji z rapperji Run DMC spet pomagala nazaj na svetovni vrh. Bombastični Sick As a Dog končuje prvo ploščo in naša ušesa pripravlja na spektakularno nadaljevanje.
Steven Tyler s svojo hčero, znano igralko Liv Tyler
Druga plošča pa je presenečenje, saj razen velikega hita Dream On tam ni nobene njihove avtorske skladbe. Je pa množica bluesov in rock’n’rollov, ki so jih preigravali med prebijanjem na sceno v majhnih klubih.
Vsi veliki bendi so se leta in leta učili in vadili v manjših prizoriščih, da so se zares utrdili za velike zgodbe in tega nikoli niso pozabili. Zato so te skladbe zaigrano tako sproščeno in z rutinsko lahkoto.
Skupina je material za ta album snemala na različnih koncertih med turnejo v letih 1977/78.
Odstrupljevanje
Po izidu zelo slabega albuma Night in the Ruts so prijatelji in menedžerji dosegli, da je kompleten bend odšel na odvajanje od mamil. Tyler je ob neki priložnosti povedal: »Naš računovodja nam je razložil, da smo za mamila zagonili 64 milijonov dolarjev. Ni variante, da si ob takšnih dejstvih lahko sploh še živ!« Vmes so se še skregali in oba kitarista, Joe Perry in Brad Whitford, sta zapustila bend. Za dobro leto dni, a je bilo dovolj, da so se začeli zavedati svojih neumnosti.
Leta 1984 so ozdravljeni prišli s klinike Betty Ford, se pomirili in začeli delati na novem materialu, ki je ugledal luč dneva leta 1987 pod naslovom Permanent Vacation.
Mojster štirih strun – basist Tom Hamilton
Čeprav je bil material na tej plošči več kot odličen, pa je publika na njih zaradi drugačne modne glasbe malce pozabila. Imeli so veliko srečo, ko so temnopolti rapperji Run DMC ob pomoči Tylerja in Perrya naredili priredbo skladbe Walk This Way in se izstrelili na vrhove lestvic. Imeli pa so srečo, da je v tistem času izšel tudi album Permanent Vacation, ki je postregel z vrhunskim rock materialom in številnimi singli, ki so jih vrnili na prestol rock glasbe. Po tem delu so šli Aerosmith še višje, kot je kadarkoli letel katerikoli rock bend. Naslednjih petnajst let so dejansko vladali rock sceni in služili na desetine milijonov dolarjev. Nič čudnega, da jih je televizija MTV označila za Rock ikone, kar potem ni uspelo še nobenemu izvajalcu.
Člani benda so v kasnejših letih odpuščali scenske delavce, če so pili samo pivo, saj so zapovedali popolno prohibicijo za odrom. Kar je bila prej vrlina – je bil zdaj greh. Skozi leta so se omehčali, vendar prav nihče od peterice ni zabredel nazaj v močvirja raznih odvisnosti, kar se sicer ljudem izpod žarometov rado dogaja. Pa še nekaj – občasno še nastopajo in svet nestrpno pričakuje poslovilno turnejo prihodnje leto, saj so prvi album izdali leta 1970. Razen v letu dni prekinjenih medsebojnih odnosov so še vedno v enaki zasedbi kot na začetku. Pa tudi na odvajanje odvisnosti so šli skupaj.
Aja – Live! Bootleg je našel pot do sedmih milijonov podpornikov njihove glasbe in še vedno se prodaja. Če računamo, da gre za dvojni album, je število prodanih plošč 14 milijonov …
Besedilo: Matjaž Medved
