Nedavno tega sem ob otvoritvi enega izmed največjih novih hotelov v Ljubljani prisostvoval tiskovni konferenci, kjer se je lastnik in direktor spraševal, zakaj, hudiča, ima Salzburg toliko več obiskovalcev kot Ljubljana.
»Imamo Plečnika in njegove stvaritve, ki jih pozna ves svet!« je bil neomajen. Večina udeležencev mu je prikimala, le jaz sem bleknil: »Salzburg je pač Mozartovo mesto,« in poskrbel sem za grobno tišino.
Salzburg
Salzburg ponoči
In ne samo to.
Tam so snemali legendarni film iz šestdesetih let z naslovom Moje pesmi, moje sanje, ki je bil huronski hit več desetletij!
To nekako oprostim našim turističnim novinarjem, ki so bili na prej omenjeni tiskovki, tega o Mozartovem mestu pa ne. Ali smo res tako zaplankani?
Wolfy
Le kdo ni slišal za Mozarta?
Kar težko verjamem, da ljudje niso videli filma z naslovom Amadeus, ki je leta 1984 pobral največ oskarjev in mit Wolfganga Amadeusa Mozarta naredil za nesmrtnega.
No, pravzaprav je bil nesmrten že prej, v filmu ga je češki režiser Miloš Forman še privzdignil.
Originalne Mozartove krogle
V Salzburgu je skoraj vse posvečeno in podvrženo genialnemu skladatelju, čeprav se je rodil tam in zgodnja leta preživel v tem mestu.
Množica Mozartovih gostiln, trgovin in hotelov, raznih jedi in predvsem sladic, ki slišijo na ime Mozart kugeln (Mozartove kroglice) in so še več kot svetovno znane.
Paul Furst je izumil Mozartove kroglice
Vsem poznane masovke
Dve vrsti kroglic
Vsi že nekaj desetletij poznamo znamenite Mozartove kroglice, ki so se s pomočjo podjetja Mirabell razširile po vsem svetu.
Nazadnje so nas lani presenetili z objavo, da gre podjetje v stečaj, čeprav nihče ni vedel, zakaj.
Ampak so se nekako izmazali, mi pa smo (za vsak primer) kupili nekaj teh na marcipanovem okusu slonečih bonbonov.
Ampak verjetno ne veste, da so Mirabellovi bonboni le kopija originalnih, ki niso tako globalni, ampak ostajajo lokalni in ročno narejeni.
Leta 1884 je slaščičar Paul Fürst pripravil sladico, ki je navdušila vse.
Leta 1905 je za svoje kroglice dobil še prvo nagrado na sejmu v Parizu in uspeh je bil tukaj.
Podjetje Mirabell, ki se je takrat že ukvarjalo s sladicami, pa je odkrilo, da Fürst svojega izuma ni zaščitil.
Mozartova rojstna hiša HEIC
Nadaljevanje zgodbe je jasno – Mirabell je naredil kopijo Mozartovih kroglic in recept zaščitil, česar Fürst ni mogel več.
Kljub temu se njegove kroglice še vedno prodajajo v posebnih trgovinah v Salzburgu in njegovi potomci vseeno dobro živijo.
Hotel Mozart
Kakšen pa je okus?
Po mojem so precej boljše od globalnih Mirabellovih, ki so izrazito sladke, medtem ko so Fürstove manj sladke, a bolj elegantne. Slastni marcipan pa je v obeh variantah. Je pa res, da Fürstovih jih ni moč dobiti povsod.
Mozartovi
Leta 2015 je podjetje prevzel Martin Fürst, Paulov pra-pra-pra vnuk in družinski legendarni izdelek zaščitil in poimenoval Original Salzburger Mozartkugeln.
Sicer pa je podjetje Mirabell povzelo ime po istoimenskem dvorcu sredi starega dela mesta, ki ga je nadškof Wolf Dietrich von Raitenau podaril svojo ljubici in kasnejši ženi Salome Alt in ga poimenoval Altenau.
Tudi jaz sem zastrigel z ušesi, ko sem slišal to odkrito kršenje katoliškega kodeksa, vendar so mi razložili, da je včasih, ko je bil človek dovolj visoko v hierarhiji, lahko počel prav vse, tudi na očeh javnosti.
Vhod v park Mirabell
Wolf Dietrich von Raitenau je lepo poskrbel za svojih 15 otrok, ki jih je povzdignil med dedno plemstvo.
Mati in otroci so se zdaj imenovali Alt von Altenau. Vendar jim je to pozneje malo koristilo.
Po strmoglavljenju Wolfa Dietricha leta 1612 je njegov naslednik in nečak Markus Sittikus von Hohenems kmalu izgnal ženo in otroke iz gradu Altenau.
Da bi popolnoma izbrisal spomin na svojega predhodnika, je grad preimenoval v dvorec Mirabell. Mirabell je žensko ime iz italijanščine (mirabile – ‘občudovanja vredno’ in bella – ‘lepo’).
Dvorec Mirabell
Salzburger nockerln – sladica, ki je obnorela Avstro-Ogrsko
Še ena sladica, ki pa je res nekaj posebnega. Salzburški žličniki po domače so jed, ki preizkuša kuharje, saj je vsi ne znajo narediti. Je pa izjemno okusna, lahka sladica, saj je puhasta in glede tega zelo posebna.
Solnograški žličniki
Originalni recept izvira iz Salzburga, zato se originalno imenujejo salzburger nockerln, po domače pa se jim reče kar ´salzburški nokerli´.
Žličniki so zelo rahli in puhasti ter se kar topijo v ustih, potreseni s sladkorjem v prahu pa naj bi ustvarili podobo treh zasneženih salzburških vrhov: Mönchsberg, Kapuzinerberg in Gaisberg.
Strežejo jo v skoraj vseh gostilnah, na voljo pa je verzija, ki obsega kar tri porcije naenkrat.
Solnograd
Pravzaprav je prevod besede Salzburg Solnograd oziroma Solnograško, kot so Slovenci pred dobrimi sto in več leti to mesto tudi imenovali.
Že v časih neolitika so Kelti kot prvotni prebivalci tam kopali sol. Raziskave kažejo, da se je to dogajalo pred pribl. 7.000 leti! Dobro uro vožnje proti vzhodu pa je Hallstatt, ki velja za okrožje, kjer so ljudje prvič začeli pridobivati železo.
Lahko rečem, da so stari Kelti botrovali začetku železne dobe in trgovini s soljo ki je bila takrat zelo cenjena in zaželena. To je bila tudi osnova njihovega bogastva, ki se vleče v sedanjost.
Grad Altena
Ker je mesto v bližini Nemčije (Bavarska), je logično bogastvo, ki ga njihovi severni sosedi puščajo pri njih.
Nekaj kilometrov severneje, v biovasi Seeham (Biodorf Seeham), zdaj tudi ekološki prestolnici EU, ena od cest pripelje do večje stavbe, na kateri piše BioArt Campus.
Pol ducata investitorjev je v ta projekt, zamišljen kot kompetenčni center za ekološko pridelavo hrane, vložilo deset milijonov evrov.
BioArt Campus, odprt lansko jesen, je dom 28 podjetij s skupno 85 zaposlenimi, vsa delujejo prijazno do okolja.
Poleg biosupermarketa je v kampusu še pol ducata manufaktur: slaščičarna, pražarna kave, oljarna, kjer izdelujejo različna hladno stiskana olja, in druga mala podjetja.
Seeham
V pritličju so demonstracijska kuhinja, tudi večja kavarna z vrtom, zgoraj pa prostori možganskega trusta BioArt.
Profesionalni, elokventni kuhar Günther Grahammer v demonstracijski kuhinji v času sezone špargljev razkrije nekaj skrivnosti njihove priprave – in njihove spremljevalke, holandske omake.
Gostje pri pripravi lahko sodelujejo in na koncu jed kajpak tudi pojedo.
Restavracija Slon
-
Novi izdelek stare pivovarne
Na območju solnograških jezer ni veliko industrije, je pa nekaj zelo starih podjetij, kot je pivovarna Trumer v Obertraumu.
Ustanovljena je bila leta 1601, od leta 1775 je v lasti družine Sigl.
Sedanji lastnik Joseph C. Sigl je osma generacija njenih lastnikov, pivovarna pa je odprta za turistične oglede in degustacije.
Ni tako majhna – proizvede okoli 80 tisoč hektolitrov na leto, kar je približno odstotek celotne avstrijske proizvodnje piva.
Siglovi ponosno povedo, da so leta 1997 oblikovali prvi ročno izdelan, ustno pihan kozarec za pivo na svetu.
Ta tako imenovana vitka palica (Schlanke Stange) je bila razglašena za najelegantnejši kozarec za pivo na svetu in se je uvrstila celo v slovito zbirko sodobnega oblikovanja Muzeja moderne umetnosti v New Yorku.
Pivovarna Trumer je tudi dobitnica številnih mednarodnih nagrad za svoja piva. Lani je na trg uvedla popolnoma nov izdelek, »mleko« iz žit, ovsa in ječmena, seveda ekološko pridelanih.
Nagrajeni kozarec za pivo Trumer
-
Edina ladja, ki redno pluje po dveh jezerih
Na tem območju so sicer štiri od skupaj okoli 180 jezer na celotnem Solnograškem: Wallersee, Mattsee, Grabensee in Obertraumer See.
V pristanišču Obertrauma so zasidrane številne jadrnice. Tako kot preostala tri jezera regije ima tudi to zelo čisto vodo in je poleti zelo priljubljeno za kopanje.
Turiste po njem popelje ladja Seenland, katere kapitan in lastnik ladjedelnice, kjer je bila zgrajena, je Hermann Steiner, ki je tudi oblikovalec te do okolja prijazne ladje, ki jo poganjata dva elektromotorja.
Motorji, ki oddajajo izpušne pline, so namreč prepovedani na vseh jezerih tega območja.
Ne ravno ob obali, a tudi v občini Mattsee, je muzej starih avtomobilov, ki jih je skonstruiral legendarni Ferdinand Porsche.
Muzej je ustanovil njegov najstarejši vnuk. Turisti se lahko tudi peljejo z nekaterimi starodobniki iz muzejskega inventarja.
Med Obertraumom in Seehamom, v zaselku Schiessentobel, je prav tako zanimivo opazovati stara kovača, Franza Lechnerja in Hermanna Rosenstatterja, kako velike in manj velike žeblje izdelujeta na način, kot so to nekoč v teh krajih počeli Kelti.
Vineršnicl je kralj
Svinjina z zelenjavo in knedlom_-_tipična jed v Salzburgu
Kaj pa kulinarika?
Domačini pravijo, da so dežela za piva in ne za vina, saj ležijo preveč severno, da bi uspevale trte.
V izbranih vinotekah seveda lahko dobite izbrana vina vseh svetovnih regij. V mestnih gostilnah pa razsajajo s pivi. Tudi kulinarična ponudba je v glavnem preprosta – razne mesnine z omakami v velikih porcijah. Avstrijci so tisti, ki so Slovence pred desetletji naučili, da morajo biti porcije velike! V običajnih gostilnah to vsekakor velja.
Piščančja juha v čemaževi omaki
Skybar – še ena steklena lokacija na vrhu nebotičnika. Jedi povprečne, cene nadpovprečne.
Elefanten – stara gostilna sredi starega centra – nič posebnega in dobra piva
Sternbräu – verjetno največja gostilna v mestu, ki lahko naenkrat postreže 1.400 gostov. Kulinarika v obliki zrezkov in pečenk.
Gostujoči kuhar iz Tajvana, Kai Ho
Bil je velik ljubitelj letal in umetnosti in ko je pred dvajsetimi leti kupil staro letališče na obrobju Salzburga, ga je del preuredil v galerijo in restavracijo, ki jo je poimenoval Ikarus.
Njegov koncept je bil velik hit, saj so dobrojedci iz vsega sveta hiteli v Salzburg.
V kuhinji so se namreč menjali najboljši kuharji na svetu – vsak po en mesec – in gosti so imeli vedno najboljše mojstre pri roki!
Pred leti je tukaj kuhala en mesec tudi Ana Roš.
Zdaj nas je razvajal Kitajec iz Tajvana Kai Ho, ki ima v Tajpeju dve Michelinovi zvezdici. Če sem kdaj mislil, da kaj vem o kitajski kuhinji, sem izvedel, da nimam pojma. Poročilo sledi …
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
