Intenzivno in občuteno. Tako bi lahko na kratko opisal tokratno avanturo. Pot me je vodila v mlado vinsko zgodbo po imenu Albiana.
Zagotovo gre za klet številka ena na Dolenjskem, tako pri prepoznavnosti kot pri sami dovršenosti njihovih vin. Pa vendar predvsem sami želijo še več, želijo še višje. Bum, ki se je zgodil v zadnjih letih v tem delu Slovenije, jih ni uspaval, ampak jim je dal še večji zagon za nove podvige. Po doživetem in okušanem vem, da so njihova vina šele dobro vzela zalet.
Nič več trepljanja
Kar nekaj časa je minilo od mojega zadnjega obiska katerega vinarja v vinorodni deželi Posavje. Po začetnem zagonu sem nekako začutil, da je veter v njihovih jadrih nekoliko uplahnil. Natanko to sta mi potrdila tudi gonilni sili, ki delujeta v vinski kleti pod imenom Albiana, Jernej Žaren, idejni oče in lastnik posestva, ter Miha Ritonja, zadnjih nekaj let glavni enolog kleti. Z njima sem preživel tokratno, še posebej zanimivo avanturo. Ker sta oba zelo naprednih in širokih misli ter spoznanj, smo se lahko o prav vseh stvareh pogovarjali povsem odkrito. Iskreno smo si natočili čistega vina in igrali z odprtimi kartami.
Še pred nekaj leti sem dolenjskim vinarjem dajal nekakšno potuho. Prikimaval sem njihovim vinom, jih trepljal po ramenih in kazal vsesplošno odobravanje. Zdaj, ko tako Dolenjsko kot celotno vinorodno deželo Posavje tretiram enako, z istimi vatli, kot vinorodni deželi Podravje in Primorska, sem se tudi do njih začel obnašati drugače, bolj profesionalno. Nič več ni vse zgolj samo dobro in v redu, zdaj sem tudi pri njih začel dlakocepiti, v nosu in ustih iskati to in ono ter kakšno stvar tudi iskreno povedati. Tisti dolenjski vinar, ki bo znal to ceniti in obrniti sebi v prid, mi bo zagotovo hvaležen, zaradi tistih drugih si pa tako ali tako ne bom razbijal glave.
Skratka, z obema sogovornikoma smo se strinjali, da je Dolenjska slovenska Šampanja, Burgundija in Chablis v enem kosu. Čeprav gre za najbolj mrzlo območje v Sloveniji, kjer pridelujejo vino, gre na drugi strani za izjemne naravne danosti, ki samo čakajo, da jih izkoristijo v popolnosti. Zato lahko še enkrat napišem, da jim ne bom dal miru, da jim bom težil in sitnaril vse dokler ne bodo v seriji pridelovali tako izjemnih penin, kot jih pridelujejo Brici na drugem koncu države, kjer človek zaradi povsem drugačne klime res ne bi pričakoval, da se bo kdo lotil pridelave penečih vin. Če sami trgajo en mesec pozneje kot Brici, in to fenolno zrelo grozdje, izgovorov enostavno več ne more biti, pika.
Ob tako odkritem pogovoru sta mi tako Jernej kot Miha dala vedeti, da javno pozivata vse posavske vinarje k še večjemu in trdnejšemu združevanju.
Albiana je pripravljena ponuditi svoje prostore, organizirati srečanja, seminarje, degustacije …
Vse za skupno dobro in dokončen preboj tako na slovenskem kot na svetovnem vinskem prostoru. Dajte Posavci migati in brcati naprej, ne zadovoljiti se s tem, do kam ste prišli do sedaj. Zelo dobro se zavedam, da bo vsak naslednji korak veliko težji, kot so bili prejšnji, ampak zato bosta na koncu cilj in premagana pot toliko slajša.
Albiana
Tokrat sem članek začel malce drugače. Tisto, kar bi marsikdo zapisal na koncu, se meni zdi tako pomembno, da sem izlil iz sebe na samem začetku. Za vsako napisano besedno trdno stojim in lahko zgolj še enkrat poudarim, da Dolenjcem ne bom dal miru, dokler ne bom v svojih ustih začutil, da so dosegli maksimum pri pridelavi svojih vin.
Začetki vinogradništva in vinarstva Žaren segajo v leto 1936, ko je Jernejev stari oče Albin v Leskovcu pri Krškem kupil posest. Z dolgoletnim delom v Kanadi je s prihranjenim denarjem kupil 10 hektarjev vinogradov in 10 hektarjev gozdov. Na istem mestu in z enakimi hektarji domačija deluje še danes. Do spremembe je prišlo zgolj pri povečanju vinogradniških površin, ki so jih dokupili in razširili na 21 hektarjev. Vinogradi so v njihovi lasti, razen enega hektarja najema od soseda, ki je ostarel, in štirih hektarjev dolgoročnega najema od sklada kmetijskih zemljišč. Kot sami malce v šali trdijo, so ti štirje hektarji njihov edini Grand Cru glede na raziskave zadnjih let in seveda kakovosti pridelka, ki pride v klet iz teh vinogradov.
Ob prihodu iz Kanade se je Albin poročil z Ano, Jernejevo staro mamo. Obe imeni starih staršev pa je sedanja, tretja generacija uporabila za ime blagovne znamke Albiana.
Albin žal ni preživel druge svetovne vojne, Ana se je vrnila domov sama s tremi otroki in začela dobesedno iz nič. Po vojni so bili res hudi časi, Jernejev oče Janez, ki je z ženo Berto ostal na kmetiji, ni naredil niti osnovne šole. Čeprav ni imel izobrazbe, pa je bil vseeno v teh krajih nekakšen vizionar, saj so pozneje imeli kot prvi pri hiši razne obdelovalne stroje, sodobno klet, urejene vinograde, avtomobil …
Tako smo prišli do sedanje, tretje generacije, ki jo vodi že omenjeni Jernej, na posestvu pa je polno zaposlena tudi njegova žena Lidija. V delo se počasi vključujejo tudi njihovi trije otroci. Najstarejši sin obiskuje drugi letnik kmetijske šole, tudi drugi sin bo po zaključku devetega razreda osnovne šole prav tako začel obiskovati kmetijsko šolo, hčerka pa zaključuje osmi razred osnovne šole. Tudi danes želijo biti korak pred drugimi, kar jim predstavlja glavno vodilo.
Ne skrivajo, da so v regiji prevzeli na svoja ramena vlogo nekakšnega trendsetterja oz. nekoga, ki se ne sramuje izpostaviti in oblikovati nove trende. Cilj jim je, da bi za časa svojega življenja iz dolenjske zemlje v vinskem smislu pridobili čim več. Ker je tudi Jernej, tako kot njegovi predniki izjemno natančen, usmerjen v prihodnost, se je blagovna znamka Albiana dobesedno morala zgoditi. Čeprav so danes celo posestvo, kletni in degustacijski prostori, sami vinogradi videti zares čudovito, pa se vendar za vsem tem današnjim bliščem skriva trdo delo in vizionarstvo treh generacij.
Še preden se je nova blagovna znamka rodila in zaživela z imenom, so bile zadeve povsem dorečene tako v glavah glavnih protagonistov kot v samih steklenicah njihovih vin. Zavedali so se, da ko si enkrat na trgu z novim imenom, ni več popravnega izpita, si v morju, obdan s takšnimi in drugačnimi ribami ter plenilci. Vina Albiana morajo v sebi nositi sortne značilnosti, čisto aromatiko, sadnost, svežino in pitnost. Pika.
Z rojstvom nove blagovne znamke pa sovpada tudi prihod Mihe Ritonje na posestvo
Žaren. Miha sicer prihaja iz Maribora, kjer je študiral vinogradništvo in vinarstvo. Priznal mi je, da ga je mikalo delo na tej posesti zaradi doslednosti in natančnosti v samih vinogradih in kleti. Takoj je uvidel, da se tu ne gredo polovičarstva in da želijo zgolj in samo najboljše. Tako je sprejel nov izziv, ker se je hkrati želel tudi sam naučiti kaj novega. Če je imel Jernej že dolgoletne izkušnje, je imel Miha sveža znanja, kar sta takoj implementirala. Ujela sta se tudi po človeški plati in začela plodno sodelovati.
Takšne in drugačne vertikale
Ob pogovoru v lično opremljeni degustacijski sobi so na mizo začele prihajati steklenice. Mirne vesti lahko zapišem, da je v šestih letih pisanja za revijo Dolce Vita, bila to zagotovo najbolj obširna degustacija. Jernej in Miha sta mi predstavila sleherno vino, ki je v liniji Albiana. Še več, pri prav vsaki sorti smo šli v vertikalo z vsaj tremi letniki. Ob prav vsakem vzorcu smo debatirali in izmenjevali mnenja o vinu, letniku, atributih … Več od obiska vinarja in degustacije enostavno ne moreš pričakovati. Zelo poučno in zelo profesionalno, Žaren in Ritonja vesta, kako se stvarem streže, kapo dol.
Seveda na tem mestu ni prostora, da bi opisoval prav vsak vzorec, ki se je znašel v kozarcu, na hitro bom preletel dogajanje in omenil tista vina, ki so se me še posebej dotaknila.
Začeli smo z njihovo penino Brut Rose in že kar takoj zadeli direktno v črno. Čudovita, senzibilna, nežna, ljubka penina iz žametne črnine, ki me je osvojila na mah. Dragi gospodje, nujno odprite to penino in jo ponudite nežnejšemu spolu. S svojim imenom in priimkom garantiram, da boste z njo našli pot do njenega srca in še marsikaterega drugega organa. Če je rose penina romantična, pa je na drugi strani Brut Nature njeno nasprotje. Brutalen, mišičast, zorjen, pa kljub temu natančno pridelan gospod, ki se spogleduje s Šampanjo. Za tiste, ki vedo, kaj iskati v penečih vinih najvišjega kalibra. Še enkrat več se je pokazalo, da zorenje na kvasovkah, v tem primeru 45 mesecev, pač naredi svoje. Njihovo tretjo penino Brut pa bi uvrstil med obe opisani penini, ki je prav tako pridelana z veliko mere občutka.
Ker je ob vseh steklenicah in kozarcih miza, za katero smo sedeli, kmalu postala premajhna, smo se prestavili za večjo, ter tam nadaljevali z vertikalo štirih zelenih silvancev.
Gre za staro nemško sorto, ki se ji v Sloveniji prav gotovo najbolj predano ter sistematično posvečajo in se želijo identificirati skozi njo. Poleg Nemčije jo najdemo še v Švici, Alzaciji in Avstriji, in seveda pri nas. Zeleni silvanec je sorodnik sauvignona in je precej zahteven. Pozno odganja, ob neugodnih letnikih je podvržen gnilobi, zaradi mesnatih grozdov se zelo slabo preša … Čeprav je težaven in trmast za pridelavo, pa so ga osvojili in obvladali tako v vinogradu kot v kleti, kar so ne nazadnje demonstrirali tudi vsi štirje vzorci, ki so se znašli v kozarcih. Podrobneje bom v zadnjem delu opisal letnik 2019.
Nadaljevali smo z vertikalo laškega rizlinga. Še vedno je to po krivici zelo, zelo podcenjena sorta. Tudi Albianini so se predstavili v zares lepi luči. Sortni, mineralni, jasni, čisti, tehnično brezhibno pridelani. Laški rizling je car! Sledile so še vertikale sauvignona, chardonnaya, roseja in modre frankinje. Tako kot za praktično vsa njihova vina, lahko tudi ob omenjenih potegnem zaključek, da so pridelana tehnično brezhibno, da izražajo sortnost, všečnost in pitnost. Nič ni prepuščenega naključju, zadeve morajo stati tako v vinogradu kot ob pridelavi v kleti. Če letnik tega ne dopušča, določenega vina oz. etikete ne napolnijo. Ker v nobeni fazi pridelave ne sklepajo kompromisov, so tudi vina trdoživa in dolgoživa. To mi je pritrdila vertikala rosejev, kjer smo šli do letnika 2017, ki ni bil niti slučajno utrujen ali celo starikav, kvečjemu se je razvil v uglajenega in zrelega gospoda.
Njihova najnovejša linija sliši na ime Alto. Ta hip sta na voljo chardonnay in modra frankinja, oba bom podrobneje opisal v zadnjem delu. Gre za nadgradnjo osnovne, obstoječe linije, kjer so izražene posamezne lege, vinogradi, dolenjsko rastišče in zorenje v lesenih sodih.
To linijo dojemam kot nekakšen poklon Dolenjski, pri kateri bo pivec ob znamki Albiana užil in uvidel, kako visoko lahko poleti.
Počasi bodo iz kleti začele v tej liniji prihajati tudi druge sorte.
Aja, skoraj bi pozabil na dolenjskega posebneža po imenu cviček, ki je prišel v kozarce zadnji. Kako je prijal, res mi je zelo prijal. Pozabite na neživljenjske kislice izpred dvajset, trideset let. Cviček Žaren je sodoben, saden, sočen, piten, pridelan v maniri sodobnega pivca in razen imena in sortnega sestava nima veliko skupnega s pijačo naših staršev.
Ni mi pa bila všeč zgolj sama tekočina, še bolj mi je bilo všeč nekaj povsem drugega. Všeč mi je bilo to, da se cvička Jernej ne sramuje, nasprotno, s ponosom mi je povedal, da še vedno zavzema več kot polovico njihove pridelave. Če ne bi bilo cvička, tudi nadgradnje po imenu Albiana verjetno ne bi bilo.
Že res, da je ta posebnež uspaval praktično vse dolenjske vinarje, ker so se naslanjali zgolj nanj in izgubili stik s preostankom slovenske vinske scene. Vendar za to ni krivo vino cviček, ampak človek, ki je zaspal ob prelahko pridobljenem zadovoljstvu.
Dolenjski tris
Zeleni silvanec letnik 2019 je prvo vino, ki se mu bom podrobneje posvetil.
Ob optimalnem času trgatve se je vsaka parcela vinificirala posebej z zorenjem 4–6 mesecev na drožeh, pred stekleničenjem pa so naredili blending vseh leg in vinogradov. Celotna pridelava je potekala ob odsotnosti kisika, žvepla pa ne uporabljajo do zaključne združitve pred stekleničenjem. Vino je sijoče zlato rumene barve z vonji jabolka, citrusov, zelišč in cvetja ter malce kresilnega kamna. Srednjega telesa, zelo suho, z višjimi, vendar zrelimi kislinami, ki doprinesejo k izjemni sočnosti in svežini. Ko k vsemu naštetemu dodamo še pečat mineralnosti in precizno pridelavo, dobimo osredotočeno vino z jekleno konstrukcijo, ob katerem se človeku zdi, da bi ga lahko ugriznil. Čeprav bi marsikdo mislil, da gre za lahkotno enoletno vino, pa ga sam ne doživljam tako. Sam ga doživljam kot nekakšnega dvojnika Chablisa, ki ga ne bodo vsi razumeli, tisti, ki že imajo za sabo nekaj vinske kilometrine, se bodo pa vanj dobesedno zaljubili. Zeleni silvanec za v učbenike.
Že smo pri chardonnayju Alto letnik 2018. V tem chardonnayju so želeli poudariti vinograd, se pravi, da gre za single vineyard, v katerem prevladuje lapor z nekaj ilovice
Odličen letnik z zares popolnoma zdravim grozdjem je dal vzpodbudo, da se je rodila ta esenca. Fermentacija je potekala spontano v leseni posodi, z enoletnim zorenjem na drožeh in nato še enim letom zorenja v lesu. Ob stekleničenju ni bilo filtrirano, dodana pa mu je bila zgolj minimalna količina žvepla. Navduši že globlja zlato rumena barva z leskom. Ko sem prvič v kozarec pomolil svoj nos, sem se takoj znašel v Burgundiji. Fine, ravno prav dozirane note masla, kruhove skorje, zelišč, zrelega rumenega sadja, mandljev … takoj razkrijejo sorto.
Tudi v ustih je vino umirjeno, elegantno, z lepo oljnato teksturo. Srednje do bogato telo brezhibno krotijo alkoholi z zmernimi 12,5 % in seveda dolenjske višje kisline. Celotna zgodba se zares lepo pelje, ob srkanju ničesar ne pogrešam, vsega je ravno prav. To vino nase ne bo opozarjalo s kričanjem, temveč s preudarnostjo. Tudi pookus je v maniri celotne kompozicije eleganten, precizen in zares hudo dolg. Ob srkanju nisem niti za hip pomislil, katero hrano bi ponudil zraven, vino me je preveč zaposlilo, preveč mi je bilo lepo, da bi razpredal o drugih rečeh. Prepričan sem, da bo ta Alto zaprl usta še zadnjim dvomljivcem glede vin, ki prihajajo z Dolenjskega.
Ker pa eden ni nobeden, za konec še en Alto, tokrat v obliki modre frankinje letnik 2017.
Spet izbira starejšega vinograda. Po štirinajstdnevni maceraciji so vsebino napolnili v lesene sode različnih velikosti, veliki sodi so bili narejeni iz njihovega lesa. Po dveletnem zorenju na drožeh so vsebine vseh sodov združili in brez filtracije ustekleničili, nato pa še eno leto počakali, da se je vino dokončno sestavilo in dozorelo v samih steklenicah.
Vino je srednje globoke barve med granatno in vijolično s svetlejšim robom. Ob vonjanju vsebine kozarca smo deležni prepleta primarnih in terciarnih arom, navdušijo dimne note in note po praženem, zrele češnje in višnje, podrast … To je stil modre frankinje, ki mi je najbližji in za katerega mislim, da sami sorti najbolj pritiče. Skratka, ta frankinja ni nabildana, po drugi strani pa ne izzveni plehko, s svojim srednjim telesom, lepo urejenostjo in prijetnimi kislinami zares lepo teče po grlu.
Pa mislim, da ne bo hudo narobe, če bomo spili kakšen kozarček več. Gre za slovensko avtohtono sorto, ki vsebuje največ resveratrola, antioksidanta med vsemi vini, zato nam bo srčno-žilni sistem celo hvaležen. Šolanje v lesu je bilo izvedeno brezhibno. Telo, tanini, kisline imajo med seboj pravo razmerje. Še ekstremno mlado, značilno za to sorto je, da zelo počasi zori, zato njen pravi trenutek šele prihaja. Vino bi ponudil zraven suhih mesnin, kolin, mesnih enolončnic …
Vina Albiana lahko kupite na samem posestvu, Nemška vas 1, Leskovec pri Krškem, kjer se lahko dogovorite tudi za vodene degustacije (031/652-3439), v Vinoteki Koželj in Vinskem baru Šuklje.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
