Ko nekdo, kljub temu da prideluje vrhunska vina, ostane trdno na tleh, ostane v prvi vrsti predvsem človek, pri meni zares ogromno šteje. Šteje to, da s takim človekom za mizo povsem neobremenjeno srkaš čudovito žlahtno kapljico in zraven sproščeno kramljaš o teh in onih rečeh. Ko vmes poseže še prelepo okolje s svojimi naravnimi danostmi, je dobesedno vse postlano za tiste najbolj prvinske užitke, ki jih je v vsakdanjem norenju in pehanju vedno manj. Vabljeni na potep k pristnim ljudem, lepi naravi in dobri kapljici.
Čarobna Kozana in njeni iskreni ljudje
Moj tokratni obisk Goriških brd sem doživljal še posebej intenzivno. Ko sem se pripeljal v idilično vasico Kozana, so vsa moja čutenja postala še posebej dojemljiva. Nisem opazil zgolj vinogradov, temveč tudi palme, češnje, oljke … Je že tako, da se človek vsega dobrega zelo hitro navadi in nato tudi razvadi, zato so mi postali obiski vinogradniških krajev nekaj povsem normalnega, samoumevnega. Zdaj sem pa podzavestno srkal zares vsak milimeter čudovite narave, ki me je obdajala. Na eni strani sem bil obdan z naravnimi danostmi Brd, na drugi strani pa sem se srečal tudi s čudovitim človekom, ki je dal celotni sliki še dodaten pečat. Čeprav sva se s Tomažem Prinčičem v živo srečala prvič, pa sem po dveh sekundah in pol spoznal, da se nikakor ne vidiva zadnjič. Nekatere stvari in predvsem ljudi v svojem življenju pač drugače, bolj intenzivno začutiš. Veliko močneje se te dotakne energija določenega kraja in ljudi. In tokrat sta bili ti dve komponenti med seboj zares lepo prepleteni in povezani. Tokrat sem prepričan, da sta bila tako narava kot človek še posebej pristna, neizumetničena. In ko čutiš to pozitivno energijo, so tudi pridelki iz te narave in od teh ljudi še posebej slastni. Tudi kakšno morebitno pomanjkljivost v vinu veliko lažje oprostim in spregledam, ker vem, da zadaj stoji iskrenost.
Skratka, Tomaž me je najprej povabil v njihov mlad vinograd, da prebijeva začetno tremo in se po moško bolje spoznava. Takoj mi je začel razlagati o povezanosti do narave, o sonaravnem vinogradništvu in vinarstvu. Že res, da je v zadnjih letih zares strahotno popularno biti eko, bio in ne vem kaj še vse, pa ne zgolj v vinogradništvu in vinarstvu, ampak na vseh področjih bivanja. Pa vendar Prinčič misli še kako resno o ohranjanju narave za naše potomce. O tem ne nazadnje priča tudi vinograd, v katerem sva spoznavno kramljala. Gre za t. i. interspecifične sorte, katerih vinograd so zasadili pred tremi leti. Ker se klima vedno bolj spreminja, ker je vedno več vročinskih valov in na drugi strani neviht, neurij, pozebe, toče …, so zasadili trte, ki so veliko bolj odporne proti peronospori in oidiju. Zasadili so rdečo sorto, ki je v bistvu merlot in dozori kakšna dva tedna pred »navadnim« merlotom. Brez uporabe škropiv tudi pri teh sortah ne gre, a vendar je tega veliko manj kot pri običajnih sortah. Zato se vedno več vinarjev, ki želijo kmetovati trajnostno, odloča za sajenje novih, tolerantnih sort. Gre za povratna križanja, pri katerih je pomembno tudi v novi sorti ohraniti značilnosti žlahtne vinske trte, na drugi strani pa morajo ob križanju v njej ostati geni severnoameriških trt, ki dodajo novi sorti toleranco za določene bolezni. Nove sorte pomenijo na trgu pravo malo revolucijo, saj pri večini tudi sam še ne znam prav izgovoriti niti njihovega imena. Vsekakor bo v bližnji prihodnosti zanimivo spremljati, kako se bodo nove sorte obnesle v naših krajih in kakšno vino bomo iz njih pili. Pionir tolerantnih vinskih sort na Slovenskem je klet Batič iz Vipavske doline. Okusil sem že kar nekaj njihovih vin nove generacije in bil nad okušenim zelo prijetno presenečen.
Tomaž Prinčič
Sicer je Tomaž četrta generacija Prinčičevih, ki pridelujejo vino v Kozani. Pred več kot 170 leti je njegov praded Mihael z ženo Katarino začel plemenito poslanstvo. Pranono je bil tudi eden izmed začetnikov vinarstva v tem kraju s pridelovanjem kvalitetnih vin. Že takrat so bili njihovi vinogradi zatravljeni, da so se mikroorganizmi ohranjali v zemlji in tako dajali glavne sestavine za razvoj zdrave vinske trte. Tomažev oče Srečko je generacija Ščurka, Movie, Erzetiča, Čarge …, ki je orala ledino sadjarstva in vinogradništva v Brdih in tako dali mladi generaciji občutek do narave in njenih sadov. Tradicija pridelave kvalitetnih vin in skrb za zdravo okolje ter samo trto se je prenašala iz roda v rod vse do današnjega gospodarja. Ni treba prav posebej poudarjati, da so se Tomaževi predniki poleg vinarstva ukvarjali tudi z drugimi kmečkimi opravili. Poleg vinarstva je bila pri hiši tudi živina in drugo sadje. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pa so se orientirali zgolj v pridelavo vina.
Zanimiva je anekdota iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so k Prinčičevim prihajali kupovat vino trgovci in krčmarji. Pokusili so njihovo vino, ga nato nekaj pustili v kozarcu in odšli čez noč spat na senik. Ko so zjutraj vstali, so šli najprej pogledat v kozarec, ki so ga pustili prejšnji večer. Ko so videli, da vino v kozarcu čez noč ni spremenilo barve, kar je bil evidenten znak o kakovosti rujne kapljice, so razvezali mošnjo in sklenili posel. Šele nato so začeli pretakati žlahtno tekočino v njihove sode, iz katerih so v svojih gostilnah razveseljevali goste in obiskovalce.
Trenutno je na kmetiji štiričlanska družina, ki je vsa vpeta v vinogradništvo in vinarstvo. Tudi Tomaževa žena Andrejka prihaja iz vinarske družine, zato prihod v novo okolje tudi po tej plati ni bil preveč stresen, kvečjemu nasprotno. Hči je vpeta v promocijo in oblikovanje spletne strani ter etiket. Njeno delo je bilo oblikovanje za njihovo penino ter linijo Aurei, kjer je pustila svoj viden pečat. Sin, ki je najmlajši član družine, pa že tudi z zanimanjem spremlja rast trte in osvaja zakonitosti in lepote pridelovanja najžlahtnejše pijače na svetu. Družno želijo držati stik z naravo, poudariti domačnost in čim bolj usklajeno ter harmonično zreti v prihodnost.
Iz zemlje v kozarec
Njihove lege, kot praktično vsa Brda, so na prepihu dveh klim. Čez dan se čuti vpliv Sredozemlja s toplim zrakom, ki prinaša sol in posebno energijo. Ponoči pa jih doseže alpski zrak, ki poskrbi za hladnejše noči. Če k temu prištejemo še lapornata tla, ki jih Brici imenujejo opoka, dobimo zares zanimiva, večplastna, bogata in mineralna vina, ki pa kljub temu premorejo dovolj kislinskega oprijema, da so tudi sočna in pitna.
Zasajenih imajo do 6000 trsov na hektar vzgojne oblike enojni guyot, na trs pa nikoli več kot kilogram, do kilograma in pol grozdja. S tem lahko skozi leta ohranjajo konstantno kakovost, saj je predvsem vstopna kakovost pridelka, ki pride v klet, odločilna za vse nadaljnje procese in kasnejše donegovanje vina. Seveda se mora v vsakem letniku odražati sama letina in njegova specifika, vendar »slabši« letnik ne sme biti izgovor za slabšo kakovost končnega pridelka. Tako iz trt vedno odstranjujejo listje, ki preveč prekriva grozdje. S tem dosežejo, da so vsi grozdi na trti deležni sočnih žarkov, hkrati pa se grozdje hitreje suši ob padavinah, s tem pa se lahko v veliki meri izognejo prenekateri bolezni in pretiranemu škropljenju. Odstranjeno listje pa pomaga tudi ob sami trgatvi, saj je grozdje bolje vidno. Tako poteka trgatev hitreje, pridelek je hitreje v kleti, že v samem vinogradu pa se lahko opravi tudi selekcija grozdja oz. posameznih jagod.
Trenutno obdelujejo 8,5 hektarja vinogradov. Zasajenih imajo približno 60 odstotkov belih in 40 odstotkov rdečih sort. Bele sorte zastopajo rebula, sauvignonasse, chardonnay, sivi pinot in sauvignon. Pri rdečih sortah pa stavijo na merlot, modri pinot in cabernet sauvignon. Na leto napolnijo 20.000 do 25.000 steklenic svojega vina. Veliko večino steklenic prodajo na domačem trgu, nekaj pa jih roma tudi v Italijo, Poljsko, Dansko, Nemčijo, na Nizozemsko …
Nekako bi lahko razdelil njihova vina v dve glavni skupini. Sveža oziroma osnova linija Prinčič, kjer vina zorijo v inoksu in so hlajena pri nižji temperaturi, 14 stopinj Celzija, kar pripomore k večjemu ohranjanju arom, ki jih grozdje prinese iz vinograda. V tej liniji se znajdejo prav vse že naštete sorte. Čeprav gre za svežo linijo, pa vina nikakor niso lahkotna, enoletna, temveč ponudijo dovolj osebnosti in globine, saj zorijo na drožeh, ki poskrbijo za polnost. Po že omenjenem pradedu Mihaelu pa so poimenovali svojo donegovano linijo, kjer gre za strogo selekcijo tako posameznih vinogradov kot grozdja iz posameznih leg, vina pa zorijo v lesu. Uporabljajo zgolj slovenski in slavonski hrast, ter nekaj malega francoskega. Sodi so zgolj malo ali srednje žgani. S tem v vinu ne dobimo premočnih priokusov, ki jih pusti les. Prisegajo na to, da dobijo v kozarec predvsem grozdje in eleganco, ne pa okornosti in lesenih taninov. Bravo! Podrobneje sem bom tako belemu kot rdečemu Mihaelu posvetil v zadnjem delu. Pred nekaj leti pa so začeli polniti še Mihaela chardonnay in noir, kjer gre seveda za sorto modri pinot. Modremu pinotu posvečajo vedno več pozornosti. Skupaj še z eno kmetijo so ga tržili že pred tridesetimi leti.
Najnoveša linija, ki so jo začeli z letnikom 2018, pa sliši na ime Aurei. S to linijo so želeli vstopiti na vlak vin s podaljšano maceracijo. Vendar pozor! Macerirajo preudarno, po pameti. Ne gre za neživljenjske, večtedenske maceracije, ampak opravijo stik jagodne kožice z moštom v povsem sprejemljivih sedmih dneh. Nato vino zorijo v hrastu še nadaljnjih devet mesecev. Na tem mestu moram nujno omeniti sivi pinot letnika 2018, ki se skriva pod imenom Aueri. Sicer mi je dal Tomaž za pokusiti zares hudiča in pol, in še več bi mi dal, pa sem moral priti še nazaj domov, ampak najbolj pa me je zadelo prav to vino. Gre za enega izmed najboljših sivih pinotov, kar sem jih okusil v zadnjem času. V kozarcu in v ustih je bilo vse na svojem mestu, vse je dobesedno štimalo. Zaznave so bile mojstrsko prepletene med seboj, eleganca je bila izjemna, večplastnost zagotovljena. Kljub daljši maceraciji je bilo vse tipi topi. Perfektna, zdrava barva, brezhibna sortnost, popolna zaokroženost, čudovita sočnost in svežina, ki sta naredili ta sivi pinot zares briljantno piten. Še enkrat gredo veliki komplimenti Tomažu za to vino.
Mihael
Mihael belo 2018 je prvi od dvojice vin, ki ju bom podrobneje predstavil in nosi ime po pradedu. Naj kar takoj zapišem, da je obe vini priporočljivo najprej vsaj za nekaj ur prezračiti, da se nadihata svežega zraka, razpreta krila in brezskrbno poletita. Vino je zvrst, ki jo sestavljajo sorte rebula, chardonnay in sauvignon. Eno leto je zorelo v slovenskem in slavonskem hrastovem sodu. Barva tega korenjaka zelo spominja na intenzivno, globoko barvo starega zlata. Note so fine, nežne, nevsiljive, nič ne puhti iz kozarca, vse je lepo dozirano. Pritegne med, vosek, zrelo rumeno sadje, malce eksotične tropike, suho cvetje, vse skupaj pa zaokrožijo note zorenja v lesu. Prvi požirek nedvomno takoj sporoči, da gre za moj stil vina in da se bom ob srkanju le-tega imel zares lepo. Lepa, zrela kislina takoj poudari sočnost in pitnost. V navezi z lepo izraženo mineralnostjo in oljnato teksturo pričara zares poželjiv napoj. Ko prištejem še ravno prav bogato telo in brezhibno zaokroženost, je jasno, da je celotna kompozicija brezhibno urejena. Čuti se, da dominira rebula s svojo mineralnostjo in briškim pečatom, čuti pa se tudi, da daje chardonnay ravno prav telesa in maslenosti ter sauvignon aromatike. Ko sem ga prvič srkal, priznam, da nisem bil tako navdušen. Sicer je bilo vse na svojem mestu, vendar mi vino ni dalo tistega vau efekta. Nato sem si ga postregel pri višji temperaturi in ta Mihael je dobesedno poletel v nebo ter se uvrstil v sam vrh briških belih zvrsti. Lahko ga srkamo samega, lahko pa ga spajamo z zares neskončnim izborom jedi, saj zmore njegova širina ujeti zares nepredstavljivo.
Mihael rdeče 2017 je pa rdeča zvrst. Podobno kot Aleš Kristančič – MOVIA s svojim Velikim rdečim, je tudi naš Tomaž združil Bordeaux in Burgundijo. Se pravi, da imamo v istem vinu tako merlot in cabernet sauvignon kot na drugi strani modri pinot. Vse tri sorte zavzemajo enak, tretjinski delež. Bordojski sorti dajeta vinu hrbtenico, modri pinot pa eleganco, nežnost in pitnost. Zorenje je potekalo v hrastovih sodih dve leti. Že granatna barva s svetlejšim robom dovolj poučenemu daje slutiti, da bomo imeli opravka z žametnostjo napoja. Pa nato prekrasni zorjeni vonji s prevlado rdečega in črnega drobnega jagodičevja, sliv, zrelih češenj ter malce začimb, cigar in dotika vanilje. Prvi požirek potrdi tezo, da je vino zares čudovito žametno. V ustni votlini čutimo, kako tekočina objame dlesni, kako je dobesedno gosta. Pa brez skrbi, kljub temu ne gre za prezrele džemaste in marmeladne zaznave, ki se nam bi po dveh požirkih zataknile nekje v grlu. Nasprotno, ta Mihael prekipeva od radosti in življenja, saj tudi tu kislina enostavno raztura. Modri pinot svojo vlogo v tej zvrsti opravi z odliko. Nikakor se ne podreja moči bordojske dvojice, ampak strumno govori zase in ponosno daje pečat finese, sočnosti in pitnosti. Zanimivo in brezhibno sestavljeno vino, kjer je ravno prav vsega, kjer bo vsak našel svoj del, ki ga ima rad v določenem tipu rdečega vina. Dovolj pozorni najdejo tako mišice, tanine, ognjevitost, potentnost, večplastnost, kot na drugi strani nežnost, čutnost, eleganco … Že zdaj so vse komponente med seboj lepo povezane, glede na višji kislinski in taninski oprijem pa lahko v prihodnjih letih pričakujemo samo še nadaljnje lepo zorenje in dolgo življenje. Zares z občutkom pridelana rdeča zvrst, s katero lahko drvimo po dirkaški pisti, ali pa ležerno križarimo ob morski obali. Še en kozarec, prosim.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
