Nedelja. Sedma. Jutro mi da sonce. Že delam kilometre po sukenskih poljih z Bobom(moj pes, tisti, ki še ne veste;)). Dan mi bodo “pobrala” Brda. Misli so že tam. V Vipolžah. Komaj čakam, da se nrdi dan. Drugačen, poseben.
Ob 10.30h se začne v vinariji Edi Simčič.
Tle pr nas je to neki novega. V drugem svetu stalnica. Čez dan. Jest na počasi. Pit na počasi. Ni ne zajtrk, ni ne kosilo, večerja pa sploh ne! Je dan, ki ga daš hrani in vinu. Družini. Prijateljem. Poslovnim partnerjem. Ni sile. Ni panike. Je tisti mir, ki si ga v tem času ne znaš vzet, al pa ja;).
O, kje sem ostala?
Aja! Pridem domov iz jutra, se spuliram ( hihi, sej je nedjlja), oblečem na komot, spet v črno, poljubim Sandita, dam gor črna očala, usedem v avto, vžgem muziku in vija Brda. Dogodivščini naproti.
Sem tam.
Tle. Odprem vrata degustacijskega prostora. Poznam in vendar mi vedno zastane dih v pogledu na popolnost v mojih očeh. Vsak detajl se igra s tradicijo in išče moderen svet. Muzika polni prostor. Odlična in nemoteča. Ogenj sredi prostora da toplino. Domačnost. Vonj. Zemljevid čez steno lepo prikaže, kje so njihove trte, lege. Na kakšni zemlji trto obdelujejo. Plav(moder) klavir išče mojstra, ki si upa zaigrat melodijo. Vina za steklom pravih temperatur. Profesionalno! Nič ni naključje. Igra uspeha.
Sem zgodnja.
Prva. Čez prostor priprave. Ni kažina. Vse umirjeno. Vse z eleganco. Postavljanje dogodka. Pride Martina, ne vem, se reče gospodinja? V rokah cel šop rdečih listov divje trte. Pika na I dekoracije. Je takoj v akciji. Poljub pozdrava. Na mizo ena veja. Objem. Na drugo mizo list. Že skuha kafe. Gleda, če je res vse na mestu. Prjatlca. Una. Prava. Se usedeva za mizo najboljšega razgleda. Imam čast. Pri mizi bojo še Aleks, Jure, Jakob. Vsi trije pripravljeni na dan.
Oni delajo zgodbo Edi Simčič wines. Oni so ime!
Prihaja en mulo proti nama. Prej je obračal mize, postavljal krožnike, menije. Popravil narobe postavljen kozarec. Hoče popolnost. Ko sem prišla, me je skromno pozdravil in se srčno nasmejal. Oprosti za mulo, mlad ja, ma! Martina ga predstavi. Michele Simčič. Šef
Ristorante Orsone – Bastianich .
Danes bo vse na njegovem hrbtu. Bo vodil igro. Vržemo eno na jezik. Je iz Čedada. Zamejc. Mama iz Kozane. Tata iz Krmina. Trdno stoji na svojih nogah. Familja je važna. Znanje je iskal v svetu. Grčija. Španija. Amerika. Delal v Subidi(Lovec). Mišelinove zvezde, mu niso uganka. Promotor vin. Garač. Zdaj ima s sočotom Luko restavracijo!Njegova ekipa dneva, njegov odsev. Prijazni, nevsiljivi, profesionalni. Midve bi kar poslušali. Ima kaj povedati. Lepo naju opomni, da mora po delu. Prihajajo gosti. Vzdušje prijetno. Prostor zaseden do zadnjega stola.
In gremoooo.
Začnemo s slanimi mafini, poširanim jajčkom, slan….in se je že začelo.
Nenapisano na vinski karti.
Champagne Jacquesson 746. Mi že žarijo lica.
Kako naj opišem na kratko dan?
Poezija. Hrana in vino, hihi, pornič v ustih. Opisat krožnike nima smisla. Bom dala par fotk za oči. Okusit boste morali lih sami. Odlično.
Sedeti za mizo z ekipo Edi Simčič.
Debata. Okušanje vin. Zgine Jure in prinese vino, ki ni na meniju dneva. Primerjamo. Komentiramo. In jaz sedim pri isti mizi. Hvaležna. Znanje. Pride drugi krožnik. Domača klobasa, gobe….Fojana Chardonnay single vineyard 2019. Pospravijo. Nalijejo. Prinesejo topel kruh. Razmišljanje. Spoznavanje. Učenje. Pogledam po prostoru zadovoljnih ljudi. Debat, ki delajo dan čudovit, zdaj že popoldan. Aleks vstane. Poklepeta z gosti, ki se martinčkajo na terasi. Jakob naliva vino sosednji mizi. Sprejemanje. Misliti vnaprej. Martina in jaz v svoji debati.
Bodočnost. Jure in kuharji v analizi zadnjega krožnika in vina. In spet vsi pri mizi. Presenečenje na mizo. Težki noži. DIAFRAGMA ameriški angus Nebraska. Brez besed. Preklopi debat. Potovanja so učenje. Januarja Jakob v Južno Afriko na vandimu. Jure na izobraževanje v Trst. V bistvu, delajo. Ko je najlepše pri mizi, delajo. Debata je delo. Trenutek zmrzne Jakob. Prinese vino Afrike. Spet primerjamo. Se učimo. Tretji krožnik.
Cesar sendwich …s sladkim krompirjem in Edi Simčič Rebula 2021.
Dan že dela rdeče sonce zahajanja. Na mizo še sladko in kafe. Ura je štiri. Zahvale Michelu in ekipi. Vstajamo. Zavedanje lepega konca dneva, ki ni bil ne zajtrk, ne kosilo, še najmanj pa večerja.
Hvala!
Klena Solkanka, ki ima zelo svoj pristop do pisanja in dojemanja dogodkov. Zato njena besedila niso lektorirana.
Ps.
Se šušlja, da bodo taki dnevi še ….
Priporočam!
Napisala
Šuligoj Nataša Biča
