Naslov: Svijetiaoničarska 18 a, Savudrija
Splet: še nimajo
Telefon: 098 989 9594
Odprto: vsak dan od 12. do 22. ure, ob torkih in sredah zaprto
Marko Gorela je nedvomno dober chef. Po praženju tretje generacije v razvpiti seriji Gostilna išče chefa se je resno vrgel v kulinarični biznis, delal v portoroških prestižnih hotelih in recimo v hotelu LifeClass celo vodil zunajserijsko restavracijo Salina in zastavil koncept istrskih tapasov.
Marko Gorela
Kljub znanju kulinarike ni uspel dosegati navitih cenovnih linij direktorjev in ta zgodba je zvodenela.
Naša zgodba – med nedavnimi prazniki smo se potepali po severni hrvaški obali, kajti najboljše je biti tam, preden horde turistov zavzamejo vse okrog morja.
Po priporočilu prijatelja smo se ustavili v popolnoma neznani gostilni ob obali Savudrije z nenavadnim imenom Anna’s Garden (Anin vrt) in se odločili, da tam pojemo nekaj krožnikov.
Prvi debeli pogled je bil ob pojavi natakarja/ kuharja, ki je bil Marko Gorela osebno! Po nekaj uvodnih besedah je povedal, da se je s poslovnimi prijatelji odločil za najem te lepe vile tik ob morju, kar pri nas ni mogoče in da bodo tukaj poskusili tisto, kar jim v Sloveniji ni najbolj uspevalo.
Tuna s pastinakovo medenico.
Žepki, polnjeni z gorgonzolo in maskarponejem ob karpaču iz boškarina v dimljeni bučni omaki
Že prvi pozdrav iz kuhinje – brusketa iz tam spečenega kruha z oljčnim oljem, paradižnikom in buratto – je bila sočna in slastna.
Neke vrste karpačo iz surove kapesante s tartufovo majonezo je bil že nekaj korakov naprej in je čisto zadovoljil občutljive brbončice. Surovi kvarnerski škampi pa so lepo napovedali, v katero smer se bomo zapeljali.
Uživali smo ob preprostih in polnih morskih okusih, ki ne potrebujejo prav nič (morda malce oljčnega olja) za dodatek.
Podobno je bilo s tunovo potrebuševino, ki je bila pokrita s hrustljavo »mrežo« – zmes pastinakovega pireja, jajc in medu, pečena v modelčku v pečici. Prav ta sladkasto – a ne sladki del je naredil jed, ki je bila tudi začinjena z balzamičnim kisom in oljčnim oljem.
Ker imajo precej zelo svežih jakobovih pokrovač iz slovenskega gojišča, jih seveda nudijo brez sramu. In so res dobre – ta verzija je bila lepo popečena na vroči plošči in začinjena z na tenko narezanim karpačem iz cvetače. Kombinacija je bila vesoljska, saj so se nežni sladkasti okusi kapesant lepo povezali s podobnimi, samo malce bolj hrustljavimi in svežimi cvetačnimi, salikornija – solinarski šparglji pa s svojo nežno grenkobo dodajo piko na i. Fin krožnik!
Na grilu pečena svinjska ribica z listi mlade špinače in ocvirki s pečenim listom – čipsom iz ohrovta in pirejem iz pastinaka.
Kapesante na žaru s karpačem iz cvetače.
Karpačo iz istrskega goveda – boškarina, pečenim parmezanom in žepki polnjeni z gorgonzolo in maskarponejem so bili naslednja poslastica, ki jo je Gorela pred serviranjem še dodatno zadimil.
Osnovna ideja je bila sicer v redu, vendar je dimljenje preveč vplivalo na okuse krožnika, ki so bili zato preslani in seveda preveč dimljeni. Glavna jed je bila mesna – pravzaprav precizno pečena mehka svinjska ribica, obdana s svežimi listi špinače in omako iz drobljenih avtohtonih oljk sorte buža.
Piko na i je dodal še „čips“ ocvrtega lista ohrovta, ki je dodal še prepotrebni grenko – hrustljavi element, ki se je lepo razprostrl na pireju iz pastinaka.
Za sladice nam je zmanjkalo prostora in smo si raje ogledati mali hotelček nad restavracijo, ki je pravi izvor stare zgodovinske elegance.
Vinska ponudba je sicer skromna, velik plus pa je dejstvo, da prav vsa vina strežejo na kozarec, pa še precej slovenskih je v ponudbi – zaradi slovenskih gostov, seveda!
Obisk restavracije, ki so jo uradno odprli te dni, zelo priporočam!
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
