Tokrat bom nekaj napisal tudi o tisti manj lepi plati vinogradništva in vinarstva.
Ko ni vse tako lepo in romantično pri tem poslanstvu, kot se nam mogoče zdi na prvi pogled, ko uživamo v vinu.
Letos so nas naravni pojavi v Sloveniji zelo boleče opomnili, da imajo vinogradniki svoje tovarne na prostem in so zelo odvisni od posamezne letine.
Verjetno bomo z letnikom 2023 vsi še veliko bolj spoštovali vsak požirek najbolj žlahtne pijače na svetu po imenu vino.
Lojze Kerin
NARAVA ZELO VELIKO DAJE, VČASIH PA TUDI VZAME
Ko sem malo več kot 14 dni po usodnem dnevu obiskal Vinarstvo Kerin, v Straži pri Krškem, mi ni dajalo veliko slutiti, kako hudo je bilo v teh idiličnih krajih pred mojim prihodom.
Tudi Lojze Kerin mi ni kazal žalosti, obupanosti. Nasprotno, s stiskom roke me je pričakal prešernega nasmeha in poln optimizma.
Sicer ne vem, od kod tem ljudem moč, da se tako hitro poberejo po takšnem udarcu narave, lahko pa iskreno napišem, da jih občudujem in spoštujem.
Tistega četrtka je Lojzetova žena na radarski sliki spremljala t. i. nevihtno celico, saj je kazalo, da bo oplazila tudi njihovo območje.
Nevihtna celica se je premikala čez štajersko stran, čez Bohor, Lisco in potem na drugi strani do Celja. Kar naenkrat pa se je še ena celica naredila nad Rako.
Očividci, ki so spremljali dogajanje s krškega polja, so povedali, da sta se dve gmoti dobesedno združili ravno nad območjem, kjer so tudi Kerinovi.
Nato pa se je zgodil vesoljni potop.
V samem startu je sicer začela padati drobna toča, kot so jo sicer v teh krajih že vajeni, kmalu pa toča premera 7 do 10 centimetrov in tudi več. Z neba je grmelo na tla približno petnajst minut.
S streh je začela padati kritina, na avtomobilih so stekla v hipu popokala, ampak Kerinovi so najprej pomislili na svoje vinograde, na ves svoj trud in ljubezen, ki ga vlagajo vanje, na svoj vir zaslužka.
Svoje trse čuvajo kot zenico svojega očesa, saj ne morejo prešteti vseh mehanskih in ročnih ur, kolikor so vanje vložili dela, znoja, odrekanj.
Sicer imajo vse svoje lastne vinograde zaščitene z mrežami proti toči ravno zaradi vremenskih ujm, ptičev, divjadi.
Vendar so bile ob tokratnem neurju zaščitne mreže nemočne, enostavno je bila toča prevelika, pretežka, da bi ji bila kos. Za silo so sicer omilile škodo, vendar čudeža proti tako noremu neurju niso mogle narediti.
Na trsih je sicer ostalo nekje 20 do 40 odstotkov pridelka, ki pa bo seveda slabše kakovosti.
Letošnji letnik je tako praktično izgubljen, kar nekaj trt pa je vprašljivih za rodnost tudi prihodnje leto. Trtam so takoj po ujmi priskočili na pomoč z biostimulatorji, tj. algami, aminokislinami, eteričnimi olji, saj so s tem dobesedno dobile infuzijo.
Narava, rastline so trdožive, če jim še pomagaš, jih stimuliraš, večkrat dosežeš pozitiven rezultat.
Skratka, najstarejši krajani ne pomnijo takšnega neurja in tako debele toče. Zavedajo se, da so na območju, kjer v poletnih mesecih večkrat prileti kaj ledenega izpod neba, ampak letošnje dimenzije so bile povsem nekaj novega, še nedoživetega.
Ledena gmota, ki je tistega julijskega popoldneva grmela na njihove objekte, avtomobile, gozd, trse …, je naredila ogromno gmotno škodo.
Kerinovim je dobesedno sesula praktično vse.
Ni pa uničila tistega najpomembnejšega, njihove družine, volje in njihovega srca ter duha. Že naslednji dan so začeli z obnovo tako gospodarskih poslopij kot vinogradov.
Te vrstice sem napisal zato, da bi si vsaj za silo znali predstavljati, kako hudo je bilo pri Kerinovih.
Čeprav mi Lojze tega ni niti z besedo omenil, pa vseeno vem, da bodo za njih prihodnja leta izjemno težka.
Vedno poudarjam, da kupujmo lokalno, domače, slovensko. Tokrat je pa to še toliko bolj pomembno, da kupimo kakšno steklenico ali dve od vinarjev, ki so jih nedavne ujme najbolj prizadele. Da bomo lahko tudi v prihodnje uživali v sladkosti slovenskega vina. Hvala.
VINARSTVO KERIN
Zgodba Kerinovih, Hiše frankinje, ima temelje med obema vojnama.
Takrat sta prastarša zdajšnjega gospodarja pridelovala okoli 150 hektolitrov vina letno, ki sta ga veliko prodala tudi v Ljubljano.
Med drugo svetovno vojno so bili vsi prebivalci tega območja izseljeni. Ko so spet prišli nazaj na svojo zemljo, je bilo vse požgano in izropano.
V tistih časih ni nihče znova sadil vinogradov zavoljo prodaje vina, saj ne nazadnje tudi takratni sistem tega ni omogočal, bil je čas socializma in zadružništva.
Lačni sicer niso bili, saj so si hrano pridelali sami, kmetija je bila samooskrbna, vseeno pa je bila revščina velika, saj ni bilo možnosti za napredek.
Zadeve so se začele počasi premikati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so zgradili nov hlev in poslopje, hkrati pa začeli vlagati tudi v gozdove.
Tako imajo danes poleg 30.000 trt na dobrih šestih hektarjih, pri katerih so se odločili, da je to njihov limit, tudi 50 hektarjev gozda, ki ga vidijo predvsem kot svojo naložbo. Najstarejši vinograd, ki ga obdelujejo in ga imajo sicer v najemu, je bil zasajen leta 1960.
Najstarejši vinograd modre frankinje, iz katerega so pridelali šampiona te sorte, pa je star 40 let. Drugi vinogradi so starosti 10 do 20 let.
Zadnja leta so posadili tudi 10.000 trt interspecifičnih oz. tolerantnih sort, pri katerih so se odločili tudi za ekološko pridelavo.
V njihovem naboru so se znašli sauvignon gris, bronner in merlot khorus.
Zavedajo se, da imajo tudi njihovi otroci pravico živeti na tem svetu, zato bo en del njihove vinarske poti vsekakor šel po tej poti. Lojze meni, da bo ob siceršnjem prizadevanju to vsekakor en del vinogradništva v prihodnje, če bomo želeli ohraniti naš planet.
V prihodnje želijo pridelati vino iz trt, ki jih bodo z ekološkimi pripravki škropili enkrat ali dvakrat na leto, pri čemer za pridelavo ne bodo uporabljali nafte, plastike, herbicidov …
Kar polovica zasajenih trt je modre frankinje, zato tudi naziv Hiša frankinje, iz katere pridelujejo kar osem različnih vin.
Tako pridelajo rose, penino, belo frankinjo, zorjeno v inoksu, zorjeno v lesu, alkoholizirano po imenu Keros, iz sušenega grozdja po imenu Fantazija.
Kerin je ves čas verjel v sorto po imenu modra frankinja.
Ko pa je leta 2016 skupina nemških znanstvenikov prišla do zaključka, da gre za slovensko avtohtono sorto, je dobil še dodaten veter v svoja jadra pri pridelavi svoje muze.
Sogovornik mi je še enkrat več poudaril, da so se do nedavna na Dolenjskem praktično vsi pogovarjali samo o cvičku.
Za Kerina pa je cviček blagoslov in prekletstvo hkrati.
Že res, da so zaradi cvička zrasle kleti, hkrati pa ta dolenjski posebnež ni omogočil nobenega drugega razvoja. Zato je Lojze ves čas poudarjal, da bi morali Dolenjci imeti poleg cvička še kakšno železo v svojem ognju.
In sam vidi to železo predvsem v modri frankinji. Sicer cviček zelo spoštuje, je nanj še vedno zelo navezan, še vedno ga pridelajo 30 do 40 odstotkov celotne pridelave vsako leto in ga še vedno vozijo v gostilne, s katerimi delajo že več kot 40 let.
Gre za njihov ponos, posebnost, hkrati pa ni edini.
Njihove lege in njihovo znanje imajo potencial tudi še za kaj drugega. Tako je svojo diplomo na živilski tehnologiji pri dr. Mojmirju Wondri zagovarjal ravno iz modre frankinje. Sledila je še prva rose peneča modra frankinja na Dolenjskem, ki je prišla prav iz njihove kleti.
Za pravkar omenjeni cviček pridelujejo še žametno črnino, laški rizling in kraljevino.
Hkrati pa mi je sogovornik poudaril, da se vse tri sorte izjemno znajdejo tudi v penečih vinih.
Za osnovo svojih penin so zasadili tudi 3000 trt chardonnayja, ki skupaj s sivim in belim pinotom ter sauvignonom zaokroži njihov sortni sestav.
VEČ OBRAZOV ENE SORTE
Preden se temeljiteje posvetim tokratnima izbranima steklenicama, naj na hitro omenim še tri korenjake iz modre frankinje, ki so me ob degustiranju pri Kerinovih še posebej prevzeli.
Bela frankinja 2022 je sicer mirno vino, ki pa se spogleduje s Šampanjo in metodo blanc de noirs. Je pridelek, na katerega so Kerinovi zelo ponosni, saj priznavajo, da gre za najbolj prodajano vino njihove kleti, ki jim dobesedno daje kruh.
Lojze je zgodbo bele frankinje razvijal in pilil pet let, zdaj je pa to zgodba o uspehu z ostankom sladkorja. Gre za mlado, sveže, aromatično vino, polno energije in življenja.
Preprosto, na prvo žogo, da je blizu povprečnemu pivcu, ki se ne izobražuje in preveč poglablja v svet najžlahtnejše pijače na svetu.
Zato v beli frankinji ne bomo iskali strukture in kompleksnosti, ampak prvinski užitek in nekaj, kar bo veselo teklo po grlu.
Če imajo na Štajerskem v tej vlogi rumeni muškat in traminec, imajo pri Kerinovih modro frankinjo, pridelano na belo.
Posebnost njihove kleti sliši na ime Keros.
Če so se pri beli frankinji spogledovali s Šampanjo, so se pri Kerosu ozrli proti Portugalski in njihovemu znamenitemu portovcu.
Gre za alkoholizirano likersko vino modre frankinje, ki je pet do šest let zorjeno v lesenih sodčkih barik.
Fermentacijo ustavijo z dodatkom eno leto zorjenega vinjaka v sodu. Na začetku je vsebina dobesedno nepitna, grenka, pekoča, po nekaj letih v lesu pa nastane poezija arom, okusa in bogastva.
Po mnenju sommelierjev Slovenije je Keros najboljša kombinacija za popolno spajanje ob slovenski orehovi potici.
Okusil sem letnik 2018, ki je šele prišel na trg, zato je še neverjetno mladosten, šele na začetku svoje poti. Sadno, medeno, v ustih uravnoteženo in harmonično. Kljub sladkorjem in alkoholom se zaradi visokih kislin čudovito srka. Za meditacijo.
Bil sem deležen tudi arhive modre frankinje letnika 2011.
Ob njej sem še enkrat več dobil potrditev o trdoživosti sorte in njenem počasnem zorenju. Kljub zavidljivim letom ni bilo čutiti nobene opešanosti ali celo starikavosti. Nasprotno, v bistvu je šele začela dobro živeti.
Že res, da so sveže sadje zamenjale note zrelega sadja in kompota, o kakšni jesenski podrasti, mahu, listju pa ni še niti sledi.
Sadna, sočna, pitna, zaokrožena, dobesedno ‘speglana’.
Napovedujem ji vsaj še enkrat toliko let iskrivega življenja.
DOLENJSKI DVOJEC
V penini Maria brut 2020 si delijo enakovreden delež kraljevina, beli pinot in chardonnay.
Grozdje je bilo potrgano konec avgusta, ko je bilo razmerje med kislinami in pH-ji optimalno.
Sledilo je nežno stiskanje primerno pridelavi penečih vin in nato zorenje v inoks posodah na finih drožeh. Po sekundarni fermentaciji je vino 28 mesecev zorelo v samih steklenicah.
Maria je zlatorumene barve s kompaktno peno in srednje velikimi ter obstojnimi mehurčki.
V nosu resna, zelo kompleksna, poleg pričakovanih citrusov, vonjamo tudi kvasne in dimne note ter maslo. Tudi v ustih se nadaljuje zgodba iz nosu, večplastna, dobesedno globoka penina.
Zelo suha, z visokimi kislinami, zato je kljub izrazitejšemu karakterju neverjetno sončna, pitna in poželjiva. Navduši fina tekstura, ki čudovito objame celotno ustno votlino ter nato dolgo vztraja v pookus.
Pohvalim brezhibno pridelavo in pogum pri sami izpeljavi.
Mislim, da jo bo širokih rok sprejela celotna scena, kljub vsemu pa jo bolj vidim v kozarcu tistih vinoljubcev, ki imajo za sabo že nekaj kilometrine in izkušenj.
Tako kot večino drugih slovenskih penečih vin, je nikakor ne vidim kot aperitiv. V bistvu bomo morali biti sami dovolj pogumni, da si jo bomo upali natočiti ob bok široke palete jedi. Maria bo zmogla, o tem sem trdno prepričan.
Maja 2022 je bela zvrst, ki ji daje osnovo sivi pinot, sauvignona je 30 odstotkov in kraljevine 10 do 15 odstotkov za pečat lokalnosti, pitnosti, sočnosti.
Sorte so bile različno obrane in vinificirane ter zorjene v inoksu. Sijoče zlato rumene barve z vonji citrusov, cvetja in zelišč. Srednjega telesa, s pričakovanimi višjimi, dolenjskimi kislinami in lepo teksturo.
Maja bo nagovorila zelo širok krog ljudi.
Nezahtevna za uživanje, sočnost in pitnost sta tudi tokrat na prvem mestu, hkrati pa ima ravno toliko telesa, da jo bodo lahko secirali tudi zahtevnejši pivci.
Urejeno, zelo korektno pridelano, skozi vse svoje faze se lepo pelje in razvija.
Vino se bo podalo zraven zelenjavnih jedi in belega mesa, če bo zraven še kakšna zeliščna začimba, bo spajanje popolno.
Vina Kerin lahko kupite na samem posestvu, Straža pri Krškem 2 (031 306 053), v Trgovini dobrot – Dobrote Dolenjske in na www.pro-vino.com.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
