Popotniški dnevnik skupine Dolce Vita po pirenejskem polotoku

Še preden je bila revija, ki jo berete ustanovljena, smo vsaj enkrat letno odšli na eno do dve vinski poti in to delamo tudi sedaj.  Udeleženci so nabrani iz vseh vetrov, največ pa je svetovljanov in ljubiteljev dobrih vin in jedače izbranih dežel, kamor potujemo. Jasno – kar velik delež sodelujočih so gostinci, precej pa je tudi vinarjev, ki si upajo pogledati izza domačih ograj in iz teh ogledov tudi kaj pametnega pridobijo. 

Tole so utrinki iz ene od poti, ki smo jo obdelali pred leti.

Večinoma so (vsaj v Evropi) reke tiste, ki označujejo najboljše vinske regije. Kar poglejmo Francoze – Garonna in Dordogna  označujeta Bordeaux, Rhona zaznamuje Chateauheuf du Pappe, Cote Du Rhone in še marsikaj in Loira je zakladnica množice okolišev. Ren je zakon za renske rizlinge in množico nemško – avstrijskih prestižnih regij. Na Iberskem polotoku pa je glavna reka Duero, ki po prestopu meje s Portugalske postane Douro. In to je bila vsebina takratnega potovanja, kjer smo za prevozna sredstva uporabili vse, razen koles in podmornic.   

Osnovna ideja je bilo popotovanje vzdolž te 897 km dolge reke, ki izvira  v osrednji Španiji (Picos de Urbion, pokrajina Castilla y Leon – od  prve tretjine te reke ob kraju Aranda de Duero) do znamenitega pristanišča Porto na Portugalskme, kjer se reka izlije v Atlantski ocean kot zares mogočna predstavnica svoje vrste. In Douro/Duero je zares vinska reka, saj teče skozi pet prestižnih vinskih regij obeh držav. Prva je Ribera del Duero (Obrežje Duera), ki velja za eno najbolj cenjenih španskih regij. Tukaj domujejo velike superzvezde, vina pa so izjemna. Druga regija je Toro, s svojimi starodavnimi, več kot 130 let starimi vinogradi. Potem sicer ni poimenovanja, vendar so vinogradi vsenaokrog in tudi tam je mnogo izvenserijskih vinarjev. Sledi Arribes, o katerem smo obširno pisali pred časom, potem pa reka prestopi mejo, spremni ime v Douro in začne se nova zgodba – velikih rdečih vin in legendarnih portovcev. Skladno z vini se spreminja pokrajina, arhitektura in predvsem jedi, ki so zelo raznolike. 

Prvi dan

Najboljše izhodišče za pot, ki jo lahko začnete v v Riberi del Duero, je prav gotovo Madrid. Tudi če ne boste obdelali vsega tega, kar smo mi, si tam lahko sposodite rent-a-car in v središču Ribere ste v slabih dveh urah vožnje. 

Torremilans –  legendarna in ena ena najstarejših kleti okrožja, ki je bila ustanovljena leta 1903, leži tik ob mestu Aranda del Duero, ki je bilo znano po vinih že v srednjem veku. V več kot 400 let starih kleteh, ki se kot pajčevina razprostirajo pod vsem starim delom mesta, lahko še danes okušate lokalna vina manjših pridelovalcev, ki pa so zelo korektna in žepu prijazna. 

Glavna ulica v kraju Toro

Torremilanos

Današnji prvi človek tega posestva je Ricardo Peñalba, ki v sklopu svoje družine prideluje izvrstna vina. Posestvo obsega 200 ha in imajo tudi nekaj zelo starih vinogradov, katerih pridelki so osnova nekaterih njihovih najbolj cenjenih vin, kot so Grand Reserva ali Cyclo.  Gre za vinograde, ki so starejši od 150 let in datirajo izpred velike vinske kuge, kot so rekli epidemiji trtne uši iz konca devetnajstega stoletja.  Večinoma so ti vinogradi precej oddaljeni in izolirani, saj ležijo na višini 800 m (to je za vinograde v Evropi zelo visoko); po drugi strani pa spet ne, saj je Ribera del Duero planota na povprečni nadmorski višini 500 m. Glavna sorta je seveda tempranillo oz. regionalni klon z imenom Tinto del pais (Deželno rdeče), ki daje izjemne rezultate v kombinaciji vročih dni in mrzlih noči – to pa Ribera del Duero vse ima! 

Ricardo nam je v kleti priredil pravi rock’n’roll – najboljše vino kleti, Cyclo, ki je čisti tempranillo, smo zmešali vsak v svojem kozarcu in dojeli njegovo veličastno preprostost. Vino je sestavljeno iz treh različnih leg te sorte. Sadna in prijetna aromatika prijaha iz grozdja okoliških vinogradov, pikantna je iz starih trsov in zeliščna je iz tistih vinogradov, ki rastejo na 800 metrih višine. Že vsak vzorec sam, po staranju enega leta v hrastovem sodu je bil izjemen, ko pa smo jih na koncu združili v eno vino, pa smo bili naravnost osupli nad harmonijo, ki nam jo je dalo vino, ki še sploh ni bilo narejeno do konca. Sicer pa Ricardo v zadnjih letih krepko niža količino pridelanih litrov in se intenzivno posveča zgolj in samo kakovosti. Del vinogradov že nosi ekološko oznako, ostali pa so na poti do tega.  

Torremilanos ni samo vinska klet – je tudi izvrsten hotel s štirimi zvezdicami in odlično restavracijo – tako, da vinski popotnik mirno in brez težav pozno v noč okuša izbrana vina, uživa v legendarnih španskih pršutih in se na koncu prijetno utrujen zavali v posteljo ene od sob, ki nimajo številk, pač pa imena vinskih sort.    

Kulinarika te regije in skoraj vseh, ki so v deželi Castilla y Leon pa po eni strani temelji na odličnih tapasih, po drugi pa na jedeh, ki slišijo na ime „lechuga“. Po špansko je mleko leche – se pravi gre za mesnine iz živalic, ki se dojijo pri mamah. Priznam – tudi meni je prvič, ko sem to slišal, bilo hudo neugodno in skorajda jedi nisem hotel jesti. Toda – vedno je zraven ta frdamni toda – ko sem poskusil jagnječjo nogo, pečeno v krušni peči je hedonist v meni premagal moralista. V eni sami rundi. Takšne mehkobe in slastnosti še nisem imel priložnost okusiti. Poleg jagenjčkov so na jedilnikih tudi majhni pujski, ki so še bolj slastni in to je glavna kulinarična poslastica celotne regije. V kraju Aranda del Duero je vsekakor vredno obiskati tradicionalno gostilno El Pastor (Pastir), kjer so največji specialisti za jagenjčke iz krušne peči, „ubili“ pa vas bodo že s predjedmi – tipičnimi španskimi iberico (meso iz črnih pujsov, ki se hranijo samo z želodom) poslasticami in recimo odličnimi popečenimi koleščki krvavic, ki dokazujejo, da to absolutno ni slovenski izum. 

Ricardo Penalba

V kleti Pago de los Capellanos

Tapas

Sicer pa Ribera del Duero ponuja obilico zares izvenserijskih kleti. V nekatere – recimo v Pingus, ki ga vodi Danes Peter Sisseck – človek zelo težko pride, v ostale,  tudi v butično Vego Siclio pa nekako gre. Seveda vse to ob predhodnih najavah, ki jih opravite preko spleta. 

Zanimivo je, da je v regiji odličen razpon kleti, ki so ostale v prejšnjih stoletjih, vina pa so super (Val Sotillo), ki ima sode v starih jamah iz peščenjaka, ki je več kot idealen izolator in vse leto drži enako temperaturo do super modernih arhitekturnih mojstrovin kot je recimo Pago de los Capellanos, ki smrt seje že z dizajnom in z okusi vin popotnika pokonča. In še jih je: Protos, Hermanos Perez Pasquas, Vina Pequera, Hacienda Monasterio, Arzuaga, Emilio Moro, Alion…. Tule sem naštel samo tiste, ki redno za svoja vina dobivajo po 90 točk in več. Sicer pa je v regiji 600 vinskih hiš…

Drugi dan

Po kraljevskem zajtrku v hotelu Torremilanos smo gosti ene najboljših španskih vinskih kleti Vega Sicilia, ki obstaja že od leta 1864. Če se človek v ostale kleti lahko pripelje dokaj normalno, tukaj veljajo vojaška pravila vstopanja. Avtobus (ali avto) se mora ustaviti pred zaprtimi visokimi kovinski vrati, kjer nas je uniformirani vratar vprašal kdo smo, s kom smo domenjeni in ob kateri uri. Potem vse to preveri po telefonu in vrata se neslišno odmaknejo. Prav počasi se odpeljemo ob veličastnem vrtu, ki je urejen v stilu japonskih in parkiramo. Puri Mancebo, direktorica oddelka za PR nas prisrčno počaka in velika zgodba se prične.   

Sledijo ogledi kleti od začetka – se pravi – sprejema grozdov v klet, dvakratnega sortiranja (pred in po pecljanju) in nenehnega pregledovanja  nastajajočega vina. V kleti namreč ne uporabljajo kultiviranih; kupljenih kvasovk (to je v Španiji zelo redko), pač pa v glavnem gojijo svoje. Prav zaradi tega tekom vrenja vsakih trideset minut jemljejo vzorce in če kvasovke „zaidejo“ , takoj dodajo nove kulture, ki so jih že prej vzgojili, da glavnino nekako umirijo.  To je eden od glavnih razlogov, zakaj so si vina kleti, ki so si geografsko zares zelo blizu, tako različna.  Vsaka klet je namreč tekom let vzgojila svoje klone tempranilla in dela s svojim kvasovkami. Ob uporabi malce drugačnih tehnologih od sosedov pa lahko dobijo precej različna vina.  Eden glavnih tvorcev uspeha te kleti je bil njihov upokojeni enolog Mariano Garcia, ki je to blagovno znamko pripeljal na svetovni vinski prestol že leta 1966 in to počel do leta 1996. Zdaj ga je nadomestil izvrstni Xavier  Ausas. 

Peter Sisseck – oče španske biodinamike in vin Dominio de Pingus

Jose Maria v svoji restavraciji v Segovii

Mlečni pujsek iz pečice

V tej kleti ni nič prepuščeno slučaju – od lesenih tramov v kleti, kjer so razkužili les, da ne pride do okužb v vinu, do pedantne selekcije plutovine, ki jo bodo uporabili za zamaške. Pa še nekaj – Vega Sicilia in še mnoge španske kleti vin ne prodajajo takoj (kot recimo Francozi), ampak jih hranijo precej let, preden gredo na trg. In ko jih kupite, so vina v glavnem že zrela. Vega Sicilia je zdaj dala v prodajo letnik 2011. In cena? Za Unico, ki je biser biserne ogrlice je treba odšteti okrog 450 €, medtem ko je Valbuena 5 (grozdje iz mlajših vinogradov; vino je starano po pet let) ocenjena za 160 €. Če pa imate srečo, pa boste dobili na pokušino Unico reservo especial, ki ponavadi vsebuje zvrst treh najboljpih letnikov od katerih so nekateri lahko stari tudi po trideset let.  Cena? Okrog 800 €. 

Še dražji je Pingus od že prej omenjenega danskega enologa, ki je bolj za šalo kot zares kupil nekaj hektarov zelo starih vinogradov in naredil vina, ki so večkrat dobila po 100 točk. Sam Sisseck pravi, da mu je žal, ker je teh 8.000 steklenic tako dragih, ampak po tej ceni  „jih morda lahko prodajam skozi vse leto. Če bi bila po 80 €, kolikor sem v začetku hotel za steklenico, bi vso letino prodal v eni uri. “ 

No, med degustacijo superiornih vin te kleti, ki so nas navdušila  z večplastnostjo in eleganco smo poskusili tudi suhi in sladki madžarski furmint (šipon). Lastniki te kleti, družina Alvarez, so pred desetimi let na Madžarskem kupili vinsko klet Oremus, kjer pridelujejo odlične suhe Furminte in sladke tokaje. 

Ker je degustacija potekala v izjemnem ambientu – v lesenih japonskih lopah, smo posestvo kar nejevoljno zapustili, vendar je bila pred nami še dolga pot. Najprej smo se odpeljali na slikoviti grad Peñafel, ki že stoletja bedi nad peščenimi, s trtami obraslimi hribčki. Zdaj je spremenjen v vinski muzej, ob vznožju hriba pa domujeta kleti Protos in Pago de Carraovejas, podzmeljeskih votlinah pa dumujejo prijazne domače gostilne, kjer za zelo zmerne denarje dobro jeste, med drugim seveda tudi lechuge.   

Po kosilu smo se odpravili proti robu Ribere del Duero in prestižno vinsko regijo kmalu zapustili. Navzlic temu, da je to območje „brez imena“ se na oseh straneh ceste vijejo neskončni vinogradi in v kraju Tudela de Duero je naš novi postanek. Tam domuje mala, toda zelo ekskluzivna klet Moro, ki jo vodi Mariano Garcia. Ja, prav tisti Mariano, ki je bil trideset let prvi enolog Vege Sicilie. In tako kot v Riberi tudi tukaj, na svojem starem posestvu, ustvarja čudeže iz osemdeset let starih trt tempranilla. Vina go globoka in imajo nešteto nivojev zaznav vonjav in okusov. Vse od sadne svežine do globin, ki nas popeljejo v podrast, usnje, cigare, kavo in kakave in še kam. Diapazon je neskončen in vina so ena najbolj cenjenih v Španiji! Cene so (glede na Vego Sicilio) dokaj zmerne (med 50 in 80 € za steklenico), skrivnost svojega uspeha pa Mariano razloži z besedami:“ Tako kot moj ded in moj oče, sem tudi jaz v teh vinogradih odraščal. Tudi, ko sem delal v Vegi, sem delal tudi na domačem vinogradu. Ko sem se upokojil, so bili vinogradi ravno pravšnji za nadaljevanje.“

Zaklepetali smo se in okusili še nekaj starejših letnikov, ki so nas popolnoma prevzeli.  Doživetje je bilo popolno in vedeli smo, da bi obisk katere od še planiranih klet bil napor in bi pokvaril razpoloženje. Zato smo se počasi odpeljali v bližnji kraj Tordesillas in se namestili v prijetnem paradorju.

Tretji dan  

Dan za bika. Oziroma za pokrajino Toro, kar po špansko pomeni bik. To je ena najbolj suhih španskih vinskih pokrajin, zato se je tam tempranillo, kot ena najbolj prilagodljivih sort,  temu lepo prilagodil. Kožice grozdja so zaradi tega precej bolj debele in vino ima zaradi tega mogočno strukturo in višje alkohole, saj dežja skoraj ne poznajo. Se pravi – višji sladkorji = višji alkoholi, kajti kot pravi vinarji tukajšnji mojstri vse povrejo do konca! So pa zato rdečaki iz Bikove pokrajine zelo sadni in deloma pikantni, močni in obstojni. 

Pa to še ni vse. Toro je edina španska regija, kjer so skoraj vse trte stare okrog sto let in več – to pa pomeni, da so še vedno na originalnih koreninskih osnovah, saj trtna uš v svoji ubijalski invaziji med evropskimi trami izpred dobrega stoletja teh rastlin ni dosegla. In zakaj?  Tla v Toru so v večini pesek (mivka), to pa je za te insekte nepremostljiva prepreka in do trt  sploh niso prišli!

Toro – več kot 100 let stari vinogradi na mivkastih tleh

Mariano Garcia

Pingus

Najprej smo pokukali v klet izvrstnih vin Pintia, ki je vrhunsko dizajnirana (je iz „družine“ kleti, ki so v lasti Vege Sicilie), druga klet pa je bila pravo nasprotje. 

Juan-Pablo Peñalba, brat Ricarda Peñalbe iz Torremilanosa, je lastnik kleti Valpiculata, kar v prevodu pomeni Trtna uš.  Ko je ata  Peñalba pred dobrimi desetimi leti modro gledal v prihodnost, je ugotovil, da dva sinova, ki sta oba študirala enologijo, pač ne bosta mogla voditi ene, sicer velike kleti. Vedeti moramo, da so kapacitete te kleti približno milijon litrov vina, vendar sta oba sinova pristaša manjših količin in višje kvalitete in oba pa sta pozitivno obsedena z „naravnimi“ pristopi k vinoreji. Zato je modro razdelil in starejši sin, se pravi Juan-Pablo, se je odločil za nakup zelo starih trt v pokrajini Toro. Te trte pa so osnova njegovih vin, ki so verjetno najboljši nakup, saj za ceno 17 € lahko dobite izredno vino Valpiculata (iz zelo starih vinogradov), za pol cene teh vina pa dobite Puertas Novas (Nova vrata), ki temeljijo na grozdih iz mlajših, cca. 50 let starih vinogradov.   Seveda so te cene brez davkov in prevoza do Slovenije, vendar so tudi ob  teh dodatkih zelo sprejemljive do slovenske publike. So ena redkih vin iz Tora, ki imajo tudi lepo svežino in poseldično s tem pivsko harmonijo, ki se ponavadi ne konča pri eni sami steklenici.  

Parador v Zamori

Čas za kosilo –  tapas v mestecu Toro, prestolnici istoimenske regije. Mesto je izredno slikovito, in stari center, kamor z avtomobili nihče ne sme, je v obliki enega samega večjega trga, ki se v svojem centralnem delu še razširi. Množica trgovin in trgovinic, vinotek in prodajaln slastnih iberico pršutov in seveda tapas barov se bohoti pred našimi očmi in gosta prehrambeno vinskih lokacij se ob približevanju v center samo še gosti. Skok v dva, tri tapas bare določi pravega in kmalu vsi sedimo pod senčniki. V času opoldneva  sonce kljub pozni pomladi že žge in zdaj si lahko samo predstavljamo, kaj se dogaja poleti. 

Ponudba v lokalu je neizmerna. Vel kot deset metrov dolg šank se dobesedno šibi  od raznih dobrot, ki pa so vse lično zaščitene  s strani gledalca s pleksi steklom. Cene? Od 70 centov do 2,50 € za kos dobrote, ki vsaka lahko očara. In verjemite mi, da je ob okušanju štirih ali petih takšnih prigrizkov lahko že spodobno sit. Izbor vin je veličasten, cene vin pa hudo zmerne. Od 10 € do največ 20 € za izbrano buteljko. Morda je to lahko kakšen namig za slovenske gostince? 

Astronavt v okrasu katedrale v Salamanci

Puertas novas – Nova vrata iz kleti Valiculata (Toro)

In naprej – še ena klet v Toru – Numanthia. Staro posestvo, ki je tudi edino, kjer za prvo vino, imenovano Thermantia, grozdje še vedno prešajo z nogami; tako kot Portugalci še vedno počnejo na oni strani meje. Vino je pred desetimi leti veliki arbiter Robert Parker ocenil s 100 točkami in skok med zvezde je bil več kot uspešen. 

Že rahlo utrujeni od degustacij smo se pozno popoldne pripeljali v mesto Zamora. Gre za eno najlepših zgodovinskih mest Španije, kjer ima človek kaj videti – stare palače, katedrale, in bogata zgodovina se popotnika dotika skozi vsako poro mesta. Še posebej, če biva v paradorju, ki je narejen na osnovi starega samostana, ki stoji v samem centru starega dela mesta. Sobe to tako kot vedno – edinstvene in se druga od druge precej razlikujejo. Imajo pa en skupen imenovalec – so razkošne in zelo udobne. Na dvorišču je velik odprti bazen, ki nudi prelep pogled na spodnji del mesta, vrli natakarji pa vam bodo vljudno prinesli lepo ohlajeno cavo (špansko peneče vino). Večerja štirih hodov je zadovoljila tudi največje izbirčneže, kulinarična usmerjenost kuharja pa je bila tokrat bogata tradicionalna osnova z duhovitimi skoki v moderne tehnike kuhanja.  

Četrti dan

Zjutraj nas je  prevzel portugalski šofer minibusa, kajti že čez tri ure smo imeli napovedan prvi obisk na Portugalskem. Reka Duero zdaj ni več tako majhna in nebogljena, kot je bila na začetku poti. Tekom tisočletij je izdolbla veličastne kanjone v kamnito podlago, zato smo jo lahko občudovali od zgoraj. Najprej nas je pot popeljala v okrožje Arribes, o katerem smo v naši reviji pisali (številka 55; marec 2015). Ob poti smo padli v zen  čistega miru, ki preveva pokrajino. Prostrani hrastovi gozdovi se širijo  vse naokrog, notri pa mirno in stoično postopajo veličastni španski črni prašiči pasme Iberico, ki so osnova za najboljše  pršute na svetu. Živalce v glavnem jedo samo želod, so vedno zunaj in imajo do zadnjih nekaj trenutkov izvrstno življenje. Seveda – sami pršuti pa so edinstvenega okusa; ravno zaradi želodove diete, ki jo imajo. Svoje doda tudi minimalno soljenje in staranje – sušenje, ki lahko traja do pet let!

Portugalski pogled na reko Douro

Francisco Javier de Oalazabal s hčero – Quinta do Vale do Meao

Quinta dos Malvedos

Čez španski pršut – jamon – ga ni!

Potem pa pokrajina postane bolj divja, saj se pripeljemo do nacionalnega parka Arribes. Tam je Duero že globlji in primeren za rečne ladje in izlete skozi park, ki se počasi razlije v globoke soteske, kjer rečni padec ustavijo hidroelektrarne s svojimi jezovi. In tu je tudi meja s Portugalsko. Pričnemo se spuščati in po dobri uri dosežemo dolino reke Douro (tukaj se ime že spremeni). Bogastvo rastja je neizmerno. Pravzaprav skorajda ni poljščine, sadja ali zelišča, ki tukaj ne bi raslo. In jasno – vinske trte so vedno bolj pogoste. Sorte ne spremenijo samo imena, ampak tudi karakter. Tempranillo postane tinto roriz in je tukaj še bolj saden, saj so temperature v dolini še višje kot recimo v Toru.  In ta podobnost je tudi edina, ki jo ima Portugalska s Španijo. V dolini reke Douro kraljujejo predvsem touriga national, tinta barocca,  tourga francesca, bastardo in še kaj bi se našlo.

V večernih urah se počasi prebijemo do izvrstne kleti Quinta do Vale do Meão, ki je lasti družine Olazabal. Firmo vodi oče Francisco, človek jeklene volje, briljantnega uma in predvsem širokega svetonazora. O Soveniji ve veliko in to njegovo znanje nas popolnoma osupne. Kot je rekel eden od udeležencev: “Tale se je pa na nas dobro pripravil!“  

Francisco mlajši je enolog, skupaj pa tvorita nepremagljivo ekipo, ki je v zadnjih dvajsetih let vina te kleti pognala v sam vrh portugalskih tekočih umetnin.  Po ogledu kleti nas družina Olazabal povabi na večerjo in prav naslajamo se nad posebnostmi in raznolikimi okusi. Še najbolj nam je v spominu ostala hladna predjed, ki ji zaradi pritajene svetlobe nismo mogli določiti porekla. Zdelo se nam je, da gre za hrustljav krompirček nenavadnega ekstrakta in nismo bili daleč. Uživali smo ob ocvrtih olupkih naravno pridelanega krompirja iz okolice! Ko je Francisco videl naše presenečene obraze, je hitel pojasnjevati: „To ni nič nenavadnega – če imate pri vas čist, naravno pridelan krompir, olupke preprosto ocvrete in predjed je pripravljena!“ Vina so bila fenomenalno usklajena in harmonična, končali pa smo s portovci, ki na tem območju pričenjajo svoj zmagoslavni pohod. Družina Olazabal se je komaj pred desetletjem lotila teh vin, saj drugače vedno zmagujejo z mirnimi mojstrovinami. „Ne bi bili pravi vinarji iz doline reke Douro, če jih ne bi imeli“, pribije Francesco starejši in srkne mogočen požirek.  Spanje v vili sredi bližnjega kraja Vila Nova de Foz Coa je bilo najbolj sproščujoče in brezmejno. V bistvu še en dotik z vsemirjem….

Peti dan

Po razvajanju v bazenu in savnah smo točno opoldne že v kraju Pocinho, kjer se vkrcamo na vlak. Avtobus s kovčki odpelje dalje in nas bo počakal v več kot 100 km oddaljenem Piñau. Zakaj vlak, če do zahoda s Portom na koncu vodi cesta ob reki? Cesta pelje skoraj vedno ob zelo vijugasti reki, medtem ko je proga speljana bolj ravno, skozi predore in viadukte. Zato lahko človek z vlakom pride do svojega cilja dosti prej kot z avtom ali avtobusom, pa še pot ni tako hudičevo vijugasta. In še glavni plus – iz vlaka je popotnik lahko priča veličastnim pogledom v strme soteske, v divjo in skrivnostno reko in neokrnjeno naravo, ki so jo zadnjič zmotili delavci, ko so pred šestdesetimi leti gradili progo. Malce utrujeni, a polno zadovoljni klepetamo v vagonih in vsake toliko časa kdo opozori „Poglej to!“ Jasno – vsi oboroženci s fotoaparati letimo na tisto stran vagona in besno beležimo. Na koncu izpade, da tisti prizori, ki naj bi bili najbolj spektakularni ne izpadejo najbolje, kakšni drugi, popolnoma „levi“ pa.

Naš cilj je ena najbolj znanih Quint – vinskih posestev – v dolini reke Douro. Grahamova Quinta dos Malvedos.  

Strmi vinogradi za portovce

Njegovo visočanstvo Jamon

Škotska brata Graham sta v Porto namesto po zlato prišla davnega leta 1820. Njuna želja je bilo prodajati ta posebna vina v domovino, kjer je bilo takrat po teh vinih izredno veliko povpraševanja. Projekt jima je več kot uspel in šele njini pra-pra vnuki so potem posestvo prodali drugi škotski družini Symington, v katere lasti je Graham’s tudi sedaj. Ti angleški Portugalci so tam pognali globoke korenine in odlično obvladujejo svoj posel. Toda punčica v njihovem očesu je posestvo Quinta dos Malvedos, od koder prihajajo tudi najbolj dodelani portovci te hiše. Polnijo jih ekskluzivno kot letniške in  redno pobirajo najvišje ocene in šampionske naslove.  

Barco Rabello na reki Douro v Portu

Malvedos

Do tam pa ni šlo drugače, kot z ladjo; z barco rabello, kot so bile ladje, s katerimi so dolga stoletja vozili sode portovcev do luke in skladišč v mestu Porto. Malo smo bili na trnih, kajti vlak je malenkostno zamujal. Izkrcali smo se v vasici Tua in na obali nervozno čakali čolna, ki sta se končno prikazala. Po pol ure veslanja po reki smo pristali smo pod Grahamovo Quinto. Gustavo Devesas, ki je veliki promotor te portske hiše, je lepo poskrbel za nas – v dolino je po nas poslal tovornjaček, v katerega smo se nagnetli in stroj je z nami vred komajda odsopihal v strmi klanec. Ja, nakloni vinogradov od reki Duero so morilski! Traktorji tja ne pridejo, mule tudi ne, saj jih je preveč padlo v reko. Edinole človeška spretnost in moč štejeta. 

Bazen ob vinski kleti

Na vrhu pa – dom v Angliji! Dehteča, skrbno pokošena zelena trava na svoji preprogi sprejema goste in jih posadi v ležalnike. Na drugi strani reke se bohotijo slikoviti vinogradi, spodaj pa misteriozna reka leno teče dalje in vsake toliko časa nakaže položaje vrtincev.  O sobivanju dveh narodov (mimogrede, Angleži in Portugalci imajo že 400 let podpisano pogodbo o zavezništvu) pričata angleška in portugalska zastava sredi zelenice, kjer pijemo dobrodošlico – suhi beli port s suhim tonicom, kar se izkaže za odlično grenkasto uverturo in nas lepo usmeri v množico portovcev, ki sledijo. Od popolnoma preprostih do letniških rubijev (šli smo tja do 1960)  do 40 let starih tawnyev, ki so bili res zvezdniški. Koliko nivojev imajo ta vina, koliko okusov in presenečenj dajo pivcu! Res, briljantno!

Kot ponavadi smo se zadržali dlje kot bi bilo treba in Perdo Cardoso, lastnik obeh barčic je bil na privezu že nestrpen. Še z nekaterimi steklenicami v rokah smo se vkrcali v čolne in tiho srkajoč nektar bogov opazovali prelepo pokrajino in vse prestižne Quinte, ki so jih spremenile v vile – restavracije, kjer za zelo zmerne cene lahko tudi prespite. Vila Nova in Quinta do Crasto sta med najboljšimi, slednji pa se ponašajo z enimi najboljših mirnih vin Portugalske. Dostop do teh turističnih biserov je bolj ugoden iz Porta in bivanje v njih je pravi užitek, saj ima tam človek vse, kar si zaželi. Začenši z bazeni med vinogradi, in kasneje s kolesarskimi in pohodniškimi potmi po obronkih visokih gričev, ki zaznamujejo ovinke Doura. Dolgčas vam ne bo!

Lampraia – največji piškur iz reke Douro – svojevrstna poslastica

Prijetno utrujeni smo se posedli po avtobusu, ki nas je popeljal v Porto, center teh magičnih vin. Pogled na Porto je pravzaprav podoben pogledu na največje svetovne blagovne znamke. Vse hiše, ki imajo tam skladišča – lodges – imajo visoko nad strehami izobešene svoje logotipe in za hip se zdi, da je človek v neki velikanski enoteki, ki prodaja samo portovce.  Obiskali smo še dve kleti – prvo nizozemsko – Niepoort in drugo norveško – Krom – ki nas je zelo presenetila, saj so eni redkih, ki pridelujejo tudi letniške tawnye (drugače so tovrstni portovci mešanice različno starih sodov, ki v skupini vrednosti dosegajo 10, 20 30 ali 40 let povprečne starosti vin v njih).

Ker je Porto staro pristanišče na robu atlantskega oceana, je večina jedi, ki jih strežejo ribjega izvora. Največja posebnost je hudo nenavadna – lampraya – velikanski piškur (krvoses), ki doseže velikost več kot meter v dolžino in je videti hudo grozno. Zato so ga nam pokazali šele po večerji, saj te ribe drugače nihče ne bi jedel.  Okus? Nekakšna pikantna krvavica z bolj kompaktnim mesom, katerega glavna esenca je – kri. Tista, ki jo je riba popila ostalim ribam. 

Tudi tokrat nas je v posteljah zmanjkalo, naslednje jutro pa smo odleteli svojemu domu nasproti. 

Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen