Vsi vemo, da so nekatera vina na našem planetu izjemno, pregrešno draga. In tisti, ki nam vina pomenijo več kot zelo običajen požirek tekoče mojstrovine, se vedno sprašujemo, ali so steklenice tega denarja tudi vredne. Zelo zgodaj smo ugotovili, da je odgovor nikalen. Ampak, zakaj so potem tako hudičevo drage?
Prestiž, hvalisavost in zbujanje zavisti med drugimi so zgolj trije vzroki za to. Med preostalimi so seveda tudi njihova nesporna kakovost, ki pa jo prepoznavajo tisti, ki teh vin ne kupujejo oziroma o njih pišejo. Ne kupujejo pa jih zato, ker bodisi nimajo toliko denarja oziroma zato, ker vedo, da lahko za ta denar kupijo vsaj tako dobro steklenico; in to več njih! Je pa res, da te alternativne verzije ne nosijo tako prestižnih etiket in so manj cenjene. Lahko pa so vsaj tako dobre, če ne celo boljše.
To se ne dogaja samo pri vinih. Poznamo vrste avtomobilskih blagovnih znak, oblačil, čevljev, kozmetike, hotelov, plovil, turističnih destinacij in še bi lahko naštevali. Francozi so za vse to »izumili« besedo luksuz. Tisti, ki se kopajo v denarju (ne sprašujemo, kako so prišli do njega), so s tem obkroženi. Obkroženi so z neke vrste prijatelji, ki jim kimajo in živijo na njihov račun, podobno pa je s prelepimi dekleti, ki svojo lepoto unovčujejo kot njihove spremljevalke, pri naših bivših južnih bratih bolj poznane kot »sponzoruše«. Jah, na tem svetu pač ni nič zastonj.
Vseeno so vina iz Bordeauxa med najdražjimi.
Osnova vseh svetovnih nepravičnosti – pa tudi razvoja in vzpona naše rase – se je pojavila v neolitiku, ko so se naši predniki ustalili v vaseh in se je pojavila zasebna lastnina. Vedno se je našel kdo, ki je imel nečesa več kot drugi in zaradi tega si je lahko nakopičil tudi moč. Postal je poglavar, kasneje kralj ali cesar. Osnove pa so bile roparske. Konec koncev – prvi evropski plemiči po padcu Rimskega imperija so bili roparji; uspešni roparji. Tako se je rodilo plemstvo in na podobnih osnovah deluje tudi današnja elita. In kako se predstavniki tega sloja lahko postavljajo pred svojimi »kolegi«? Ravno z luksuzom, recimo z nakupom nekaj deset milijonov evrov vrednih unikatnih slik, ki so prej krasile stene galerij in so si jih ogledovale znanja željne množice, zdaj pa se nad njimi naslaja lastnik in občasno njegovi prijatelji, ki so mu za takšno pridobitev izjemno nevoščljivi.
Visoke cene določenih steklenic pa postavljajo Angleži. Vedeti moramo, da so bili tako angleški dvor kot bogataši nekaj stoletij »odvisni« od francoskih vin, predvsem tistih iz Bordeauxa. Seveda so bila vina vedno dobra in boljša od drugih, zato so jih Angleži in Nizozemci vedno z veseljem kupovali in preprodajali. Prišlo je do tega, da velika večina kupcev vin iz teh pokrajin niti ni pivcev, ampak nakupe dojemajo kot investicijo. Slovita vinska revija Decanter ima na zadnjih straneh vsak mesec prikaz vinske borze in cenovnega gibanja steklenic določenih letnikov znanih in prestižnih vinskih kleti, ki so v veliki večini francoske; od drugih pa so tukaj le portovci iz Portugalske. Se pravi – vina, katerih vrednost z leti raste in novim lastnikom lahko prinese dobiček. Po neki logiki pa se tudi življenje še tako dolgo živečemu vinu izteče. Vendar to niti ni tako zelo pomembno, saj steklenic vina, starega več kot 100 let, nihče ne bo odpiral, jih bo raje preprodajal kot starino za spet večje denarje. Potem se seveda postavlja vprašanje – ali ta draga vina sploh kdo pije? Odgovor je pozitiven.
Bordeaux
Bolj premožni ljubitelji vin jih kupujejo (vsaj bordojce) kot »en primeur«. Gre (spet) za angleški »izum«, ki najdražjim in tudi zelo dobrim kletem vsako leto omogoča prodajo »vnaprej«. Vsak začetek aprila se v Bordeaux zgrne na tisoče vinskih trgovcev, novinarjev in kupcev njihovih vin. Tudi najbolj prestižne kleti odprejo svoja vrata in obiskovalci imajo priložnost pokusiti vina zadnjega letnika iz sodov. Po svoje je to rahlo pedofilsko, saj bodo vina na trgu šele dve leti po tem okušanju, za resno pitje pa bodo pripravljena čez kakšno desetletje ali več. Ampak strokovnjaki lahko že zdaj ocenijo, kaj se bo z njimi dogajalo v prihodnosti, kleti pa jim ponujajo »en primeur« ceno, ki je kakšnih 20 do 30 odstotkov nižja od cene, po kakršni bo vino čez nekaj let v redni prodaji. Zato kupci (v glavnem francoski trgovci, ki se imenujejo »les negociants«) pokupijo vse, kar je na razpolago, pri cenah pa se naslanjajo na ekspertna mnenja svetovne vinsko ocenjevalne elite in ob tem že priobčijo svoje ocene. Ker se cene letnikov v Bordeauxu od leta do leta razlikujejo – letine so od leta do leta drugačne; so bolj ali manj dobre, nekateri letniki veljajo za odlične in dražje, drugi pa ne.
Cenovni kralj bordojcev.
Kolumbijsko milijarder Alejandro Santo Domingo je predlani kupil 20 % deleža kleti Petrus.
Bill Koch, ameriški milijarder ima v svoji privatni zbirki 45.000 najdražjih steklenic na svetu vključno z 30 letniki Petrusa (po 12 steklenic).
Petrusovi vinogradi.
Jean – Peirre Moueix, lastnik vinarije in posestva Petrus.
No, pri nas tega ni, in po cenah sodeč so vsi letniki zelo dobri in enaki, kar seveda ni res.
Vedeti moramo, da bordojske hiše ne objavijo cen prej, preden jih ne objavi Eric de Rothschild, dedič znamenite bankirske družine, ki obvladuje velik del svetovnega finančnega bogastva. In seveda – Rothschildovi imajo v Bordeauxu dve prestižni vinarni – Lafitte Rothschild in Mouton Rothschild, ki pa izvirajo iz dveh vej te rodbine – iz angleške in francoske.
Od začetka
Vinopolis, deset let trajajoč živi muzej o vinih v Londonu, je bil nedvomno odlična ideja, ki pa se je zaradi množice napak pri trženju po desetih letih delovanja sfižila in zaprla. Po drugi strani pa lahko tudi rečem, da je bil to ptič, ki je prezgodaj zapel, saj vina takšne popularnosti, kot jo imajo sedaj, še niso imela. Pustimo podrobnosti – v recepciji, kjer so ljudje čakali na vstop, sta bila kipa dveh srednjeveških bojevnikov, spodaj pa je bil napis: »Najbolj tragični trenutek angleške zgodovine.« Vedeti moramo, da je bil Bordeaux skoraj dve stoletji (od 12. do 15. stoletja) v angleških rokah in kot tak bogato črpališče vin za angleško gospodo in dvor. In prav ta boj dveh vitezov, ki je odločil o tem, komu bo ta pokrajina pripadla, je bila ključna za umik Angležev iz Francije, saj je angleški vitez bitko izgubil. Od takrat dalje so morali vina kupovati po cenah, ki so jih določali Francozi. Ker je bil Bordeaux po zaslugi Angležev že veliko vinsko trgovsko središče, so Francozi oziroma bordojski trgovci na novo pisali in postavljali pravila. Čeprav so bila vina iz notranjosti, predvsem iz okoliša Entre-Deux-Mers (Med dvema plimama, ne morjema), takrat najbolj iskana in popularna, zdaj ni tako. Čeprav leži med rekama Dordogne in Garonne, so v tistih časih (14. stoletje) tam pridelovali dobra bela in rdeča vina, ki pa so jih na ladje nalagali v Bordeauxu. Zaradi pohlepa in nevoščljivosti so jim vladarji mesta Bordeaux navili tako visoke dajatve za izvoz vin, da je okoliš zaradi tega skozi stoletja precej stagniral in zdaj ni več konkurenčen.
In potem se je leta 1855 zgodila velika klasifikacija. Na predvečer velike svetovne razstave v Parizu je hotel takratni francoski kralj Napoleon III. pomembnim obiskovalcem in vsemu svetu dokazati, da ima francoski Bordeaux najboljša vina. Za to je pooblastil posebno komisijo, ki pa dlje od prepirov ni prišla, saj je vsak vlekel na svojo stran. Ko je kralj videl, da iz tega nič ne bo, je ubral drugačno pot. K sebi je poklical vinske trgovce, nepremičninske posrednike, bankirje in bogate kupce vin, ki so morali po svojih merilih določiti vinske kleti oziroma posestva, ki naj bi bila najboljša. Velika večina glasovalcev je prikazala Bordeaux kot prvo regijo Francije, obenem pa so ugotovili, da so najboljše lege in kleti na levem bregu reke Garonne, ki se izliva v Atlantik. Tamkajšnja tla (nekdanje prodnato dno starega toka Garonne), podnebje in bližina Atlantika so dejansko najboljša kombinacija za gojenje odličnih rdečih vin. Cabernet sauvignon, cabernet franc, merlot in petit verdot so prava kombinatorika za zmagovalna rdeča vina po vsem svetu; tudi pri nas. Takrat so vinske kleti razvrstili v pet kategorij, ki veljajo še danes, čeprav je kritik za slepo držanje te razvrstitve vedno več. Seveda so največjo slavo pridobili chateauji iz prve razvrstitve (first growth): Chateau Lafitte (zdaj Lafitte Rothschild), Chateau Margaux, Chateau Haut – Brion in Chateau Latour. Chateau Mouton Rothschild se je po zelo vztrajnih pritiskih bankirja in grofa Philippa Rotschilda tej druščini pridružil leta 1973, kar je tudi edina sprememba pozicij v tej železni razvrstitvi. Šele sto let po prvi klasifikaciji, se pravi 1955, so podobno razvrstitev naredili na desnem bregu reke Garonne in klasificirali tamkajšnja posestva.
Na podlagi teh klasifikacij in kakovosti letnikov slonijo vinske borze vsega sveta in cene se neredko dvigujejo do neslutenih višin. Dražja ko so vina, več kupcev imajo, saj se v zadnjih desetletjih za njih potegujejo bogati Rusi in v zadnjem času še Kitajci, ki pokupijo kar 35 odstotkov proizvodnje Bordeauxa. Še več – Kitajci so za astronomske vsote pokupili nekatere vidne chateauje, kjer pa niso spremenili ničesar, saj vedo, da se na vina ne spoznajo in tukaj šteje le eno – prestiž!
Ni pa vse tako črno – zelo dobre bordojce iz ene od petih kategorij iz leta 1855 – lahko kupite za dobrih sto evrov, nekatere iz prve lige pa za kakšnih 300–400 evrov za steklenico (Haut – Brion). Latour in Margaux sta na prodaj od 600 evrov dalje, najdražji pa je Lafitte, ki je zaradi izredne popularnosti na Kitajskem od 800 evrov dalje za steklenico po ceni en primeur.
Najdražji bordojci pa prihajajo iz občine Pomerol na desni strani reke Garonne. Pomerol je sinonim za odlične merlote, kar Le Pin in Petrus nedvomno sta! Petrus (ne Chateau Petrus, kot nekateri radi zapišejo) stane po ceni en primeur od 2.000 evrov dalje za steklenico, Le Pin pa še nekaj sto evrov več. Petrus je marketinški produkt trgovca po imenu Jean-Pierre Mouex, ki je takoj po drugi svetovni vojni odšel v ZDA in to vino promoviral kot nekaj najboljšega na svetu. Po slabem desetletju zelo intenzivne kampanje so njegovi kupci to verjeli in za to tudi mastno plačevali. Kmalu te astronomske cene niso ušle pogledom drugih vinskih kupcev in ta blagovna vinska znamka je zdaj simbol visokega vinskega prestiža. Pomembno pa je vedeti, da tega vina ne pridelajo veliko – okrog 40.000 steklenic letno. Podatek, da samo v Las Vegasu letno prodajo enako število Petrusov, pa tudi kaže na količino vinskih ponaredkov, ki krožijo po svetu.
Če je Petrus 100-odstotni merlot, je njihov sosed Chateau Le Pin, tudi sestavljen samo iz te sorte. Njegova ekskluzivnost je v tem, da ga letno pridelajo okrog 10.000 steklenic. Povprečna cena steklenice tega vina je približno 4.000 evrov in borzni posredniki ga ocenjujejo za eno izmed najbolj stabilnih in hitro rastočih naložb. Jasno, skoraj vsak letnik dobi pri ocenjevalcih po 100 točk.
Vsekakor pa je pitje kateregakoli bordojca veliko veselje za pivca z vinskim predznanjem. Vina iz vseh petih kategorij levega brega (teh je 58) in izbranih iz desnega so poosebljena eleganca, grandioznost, harmonija in neskončna paleta vonjev in okusov. Povprečna cena hektarja vinogradov v Bordeauxu je pribl. 2 milijona evrov.
Burgundija
Če mislite, da ste s tem, ko ste malce bolj podrobno pogledali rdečemu Bordeauxu pod kožo, izvedeli vse, se hudičevo motite. Cesarstvo najdražjih svetovnih vin je tudi v nekdanji angleški regiji v Franciji, v Burgundiji. Tukaj pa so sicer v manjših količinah, vendar za višje cene kupovali predvsem bela vina in deloma rdeča.
Burgundija je v primerjavi z Bordeauxem manjša regija, ki pa je zelo posebna. V geološki zgodovini se verjetno nikjer na svetu ni na tako majhni površini zgodilo toliko sprememb – od potresov, zemeljskih vdorov, rojstev hribov in gora in še kaj bi se našlo. To pa pomeni, da se tla na sto metrov razdalje lahko zelo razlikujejo, kar seveda za seboj potegne zelo raznolike kakovosti vin, ki tam uspevajo. To so ugotavljali že prvi vinogradniki in enologi – menihi iz samostanov, ki so skrbeli za pridelavo vedno boljših vin. Skozi stoletja pridelave so ugotovili, da glavne razlike prihajajo iz tal, kar so začeli beležiti in kasneje klasificirati v vaška vina (village), vina prvih leg (premier cru) in vina velikih leg (grand cru). Ker so imeli veliko časa in so bili neskončno potrpežljivi, so to skozi stoletja beležili in nekako prišli do ugotovitev, ki v glavnem veljajo še danes. Za večjo zmedo je poskrbela Napoleonova kmetijska reforma izpred dobrih dveh stoletij. Bonaparte je morda za nekatere bil tiran in diktator, pri določenih stvareh pa se je obnašal zelo socialistično. Ker je bil tudi sam doma iz podeželja, ga je strahotno motilo, da so kmetije vedno dobili prvorojenci, drugim pa je v glavnem ostala vojaška služba ali životarjenje v počasi industrializirajočih se mestih. Zato je bil eden prvih ukrepov, ko je v Franciji prevzel oblast, njegova kmetijska reforma, ki jo je začel najprej v Burgundiji. Ne tako velike kmetije so se drobile (takrat je bilo otrok veliko) in na koncu so postale osnova posestev parcele. Ravno tako so delili tudi vinograde, zato so zdaj osnove burgundskih posestev prav parcele z oznako ene od zgoraj omenjenih treh kategorij. Ker je vinarjev z enim priimkom veliko, mora kupec dobro vedeti, katerega vinarja želi; pogosto je treba poznati ime vasi in vinograda – parcele, če želimo dobiti res pravo vino. Zato je kupovanje burgundskih vin precej zapletena reč, če seveda ne poznate vsaj glavnih vasi in njihovih leg vinogradov.
Tipična vas v Burgundiji, pogled na premier in grand cru vinograde.
Najdražja vina so okoli vasi Vosne, kjer prednjači klet Domaine de la Romanée-Conti, v nadaljevanju DLRC. Kot je v Burgundiji v navadi, imajo glavne kleti v lasti velike in prve lege v vsej regiji in tudi DLRC niso izjema. Njihovo osnovno posestvo je lega Romanée-Conti, ki je grand cru modrega pinota. To vino je po besedah vseh, ki so ga okusili, nekaj najboljšega na tem planetu. Sicer pa je konec koncev modri pinot ena od najlepših in najbolj harmoničnih sort v vinskem svetu in verjetno je ta zares hudičevo dober. Ta lega ima 1,88 ha in letno pridelajo 3.500 steklenic, za katerimi se podi ves svet. Ena steklenica aktualnega letnika 2009 stane 15.000 evrov. DLRC imajo v lasti še veliko prvih leg (grand cru) in nič drugega. Se pravi – samo najboljše.
Modri pinot iz lege La Tache (2010) stane okrog 4.000 evrov za steklenico, prihaja pa iz vinograda, velikega 5 ha. Letno napolnijo 12.500 steklenic. Medtem pa je modri pinot iz okrožja Cote de Nuits iz grand cruja Les Echezaux na trgu po 1.500 evrov za steklenico, kar je v primerjavi s prej omenjenimi zelo »ugodno«.
DLRC je seveda sinonim za svetovni prestiž, tako kot sta recimo Petrus in Le Pin v Bordeauxu. Sicer pa je velika večina vin iz Burgundije belih, ki so vsi po vrsti chardonnayji in se prodajajo pod imeni vasi, v okolici katerih so prestižni vinogradi oziroma njihove parcele.
Pa tudi sicer burgundci (tako beli kot rdeči) dosegajo na trgu dosti višje cene. Zatorej pri nakupih pazite na geografske oznake, ki so na etiketah najbolj vidne. Seveda iščite premier cruje (od 40 do 100 evrov) in seveda grand cruje (od 100 evrov dalje). Oznake vasi, kjer pridelujejo te tekoče prestiže, so recimo: Pulliny Montrachet, Chasagne Montrachet, Mersault, Vosne, Aloxe-Corton, Richeborg in še številne druge.
»Prvi Panevropejec«, kot pravijo največjemu evropskemu vladarju Karlu Velikemu, je Evropi, vključno z ozemljem Slovenije, vladal okrog leta 800. Kot vsi vladarji je seveda imel rad vino, njegova težava pa je bila, da je imel svetlo rdečkaste lase in tako tudi brado. Ker se je na dvorih vedno pilo rdeče vino, so se sledi popivanja rdečih vin očitno videle na njegovi bradi, zato je enkrat v popijančevalskem besu prepovedal rdeča vina. Vinski trgovci so se potem iz Bordeauxa preusmerili v Burgundijo na bela vina. Najrajši je imel chardonnayje iz okolice vasi Corton in zaradi tega so eno lego poimenovali po njem: Charlemagne (Karel Veliki), ki obstaja še sedaj. Zaradi razdrobljenosti posestev več različnih vinarjev prideluje vina te velike lege (grand cru), ki so tudi danes ena izmed najboljših iz Burgundije. Ta prepoved pitja rdečih vin na dvoru je trajala skoraj 400 let do velike suše (reke Ren skoraj ni bilo in so ljudje čez reko hodili peš), ko so se spet preusmerili v Bordeaux.
10.000 vinskih ponaredkov iz Bordeauxa so našli v zapuščeni hiši v Pekingu.
Vsa ta vina so odlična za staranje in seveda so starejši letniki še dražji. Zanimivo je, da bogati zbiralci teh vin ne pijejo, ampak imajo v svojih kleteh le zbirke po letnikih, saj so kolekcije v primeru prodaje na licitacijah še več vredne.
Hektar vinograda z oznako velika lega (grand cru) v Burgundiji stane 26 milijonov evrov!
Šampanja (Champagne)
Pitje šampanjcev je bilo že od vsega začetka te pijače velik prestiž, šampanjec so pili na evropskih dvorih, za njimi pa na domovih zelo bogatih ljudi. Zaradi velikih donosov na trtah pa šampanjci nikoli niso dosegali takšnih cen kot burgundci ali bordojci. Preračunano v današnji denar – izbrani letniki iz leg grand cru ali tisti, ki se imenujejo blanc-de-blancs (čisti chardonnay) stanejo od 120 do 500 evrov za steklenico pri uvoznikih. Gostinci dodajo svoje marže in cene se hitro približajo tisočaku. Posebni izbranci, kot so recimo Dom Perignon P2 in Krugove selekcije (Clos de Mesnil in Clos d’Ambonnay), pa se vzpnejo do 3.000 evrov za steklenico. Predvsem slednja dva sta tako draga zaradi zelo omejenega števila steklenic, saj vina prihajajo iz manj kot hektar velikih vinogradov. Vina so odlična, zaradi redkosti dosegajo astronomske cene, vinski snobi in hvalisavci pa jih takoj pokupijo.
Krug – Clos d’Ambonnay je na trgu vreden skoraj 3.000 €.
Dom Perignon P3 1971 stane 2.100 €.
Koliko bi nadstandarno vino morali stati – brez človeškega dela in hranjenja v kleti, kar pa spet doda svoje stroške.
Popolnoma drugačno zgodbo pa ima šampanjec Armand de Brignac. Vedeti moramo, da imajo šampanjci v ZDA, predvsem v Hollywoodu, posebno kultno vrednost. Do pred desetletjem je bil odlični šampanjec Roederer Cristal med najvišje ocenjenimi in odlično prodajanimi. V glavnem so ga množično pili temnopolti rapperji in v francoske blagajne so se stekali milijoni. Ko pa je vodja ameriške promocije teh vin na neki predstavitvi svojo publiko označil za »black Americans« namesto za »Afroamericans«, kot si zdaj temnopolti Američani želijo biti imenovani, so glavni rapperji skočili v zrak in zaukazali bojkot šampanjcev Roederer. Jay Z., eden izmed vodilnih, je tudi že izbral naslednika – v zlato odeto steklenico do takrat popolnoma neznanega šampanjca Armand de Brignac. Vino vsako leto temnopolti bogati Američani takoj razgrabijo in Jay Z. je z velikim finančnim deležem (50 milijonov dolarjev) hitro postal eden od lastnikov te šampanjske hiše, katerih osnovni šampanjci dosegajo ceno 400 evrov, letniški in roseji pa so nad 1.000 evrov. Seveda jih v Evropi skoraj ni moč dobiti.
Kalifornija
Seveda pri tovrstnih naštevanjih Američani ne manjkajo. Konec koncev so tudi oni tisti, ki so šli prvi Francozom na luksuzne limanice, saj so bili po drugi svetovni vojni prvi, ki so postali zares bogati in so zapravljali čez vso mero. Ko so kalifornijska vina leta 1976 v slepi degustaciji premagala velike Francoze, se je plaz vsul. Ta vina so imela vse – všečnost, dolgoživost, odličen vonj in okuse in takrat so bila relativno poceni. Vse te odlike (razen cenenosti) imajo še zdaj in poznavalci jih postavljajo med najboljša rdeča na svetu. Predvsem kalifornijski cabernet sauvignoni so lahko vsemu svetu za vzor! Cene najdražjih vin te prve ameriške vinske dežele (predvsem iz dolin Napa in Sonoma) so lahko prav nesramno zabeljene. Če so recimo neki Opus One (skupni projekt Francoza Philippa Rotschilda in Američana Roberta Mondavija) okrog 500 evrov za steklenico, so recimo Vreščeči orel (Screaming Eagle), Harlan Estate in Bryant Estate precej dražji. Američani so prvaki marketinga in so določene letnike nekaterih od teh kleti označili za »kultne«. Ob ocenah 100 točk Roberta Parkerja je neki cabernet sauvignon kleti Screaming Eagle lahko tudi po 7.000 evrov za steklenico (letnik 1992). No, osnovne cene njihovih vin niso tako visoke – samo 2.500 evrov za eno.
Kjer je veliko denarja, so tudi prevare. Indonezijec Rudy Kurinawan velja za največjega vinskega goljufa, saj je za velike denarje prodajal vinske ponaredke.
V vinarni Schrader Cellars pridelujejo ekstremno dobre cabernete, njihova glavna ideja uspeha pa je dejstvo, da pridelajo precej manj steklenic, kot bi jih ljudje radi kupili. Če verjamete ali ne, v vrsti za naročila čaka več kot 7.000 ljudi, povprečna cena ene steklenice pa je 1.600 evrov.
William Harlan je sredi sedemdesetih let na nekem pobočju v dolini Napa doživel videnje; vsaj tako pravi. Na tem pobočju je zasadil trte cabernet sauvignona in prerokba se je uresničila. Tam prideluje več kot odlična vina, ki jih prodaja po povprečni ceni 1.200 evrov. Možakar ni lakomen in ni kupoval še več vinogradov. Sicer pa – zakaj bi, saj pridela vsako leto okrog 25.000 steklenic. Če to pomnožite s 1.200 ugotovite, koliko zasluži vsako leto.
Preostali
Druge vinske velesile, predvsem Španija in Italija, takšnih cen s svojimi, zelo dobrimi vini ne dosegajo. Morda je izjema nekaj Špancev (Dominio de Pingus, Alvaro Palacios in Contador), katerih vino je po okrog 1.000 evrov, vendar je to predvsem zaradi izjemne kakovosti in majhnih serij.
Pri nas tega ni, morda so izjeme kakšne res zgodovinske steklenice iz ptujske kleti, ki pa takšnih cen ne dosegajo oz. sploh niso na prodaj. Od aktualnih vinarjev pa je trenutno najdražji magnum (1,5 l) rdeče Caroline iz kleti Jakončič za 150 evrov.
Absolutno najdražje, kar obstaja
10. mesto – Chateau d’Yqem – 1811; 117.000 dolarjev
Znamenito sladko vino iz južnega dela Bordeauxa. Ta vina se imenujejo Sauternes (izg.: sotern). Večinoma gre za sladka vina z veliko mero botritisa (plemenite plesni), ki prav zaradi izjemno visoke stopnje sladkorja živijo izjemno dolgo in so še pitna. To steklenico je na neki avkciji za takšno ceno kupil Christian Vanneque, vrhunski poznavalec in človek z veliko denarja, ki natančno pozna takšna vina.
9. mesto – Romanee Conti 1945; 123.000 dolarjev
Ko je ob koncu 19. stoletja trtna uš iz Amerike prišla v Evropo, je povzročila razdejanje v vinorodnih deželah (pri nas je največ škode utrpelo Bizeljsko, takrat prva vinska regija). Največ originalnih trt izpred epidemije te uši je še vedno aktivnih v Španiji, v Franciji pa so se te trte ohranile do konca druge svetovne vojne. Gre za izbrani modri pinot tega posestva iz zadnje trgatve, preden so uši uničile vse trte. Takrat so vinograde popolnoma prenovili in prva naslednja trgatev je bila leta 1951. To steklenico je lastnik posestva, Albert de Villaine podaril Christijevi avkcijski hiši, ki je jo prodala za to vsoto leta 2007 na licitaciji v Ženevi.
8. mesto – Chateau Lafitte – 1787; 156.000 dolarjev
Steklenice je med službovanjem v Parizu tam kupil takratni ameriški veleposlanik, kasneje tudi predsednik ZDA, Thomas Jefferson. Bil je velik poznavalec vin, ljubil pa je predvsem bordojce. Pred odhodom v domovino je kupil večje število steklenic, vendar vse niso prišle v ZDA. Odkrili so jih 200 let kasneje v neki pariški kleti, kupil pa jih je medijski magnat Malcolm Forbes leta 1885 za 156.450 dolarjev za eno steklenico.
7. mesto – Penfold’s Ampule 2004; Block 42 Cabernet Sauvignon; 168.000 dolarjev
Ena najbolj ekskluzivnih in posebnih polnitev v vsej zgodovini, saj je degustacija tega vina ene izmed najbolj proslavljene avstralske vinske kleti res nekaj posebnega. To oblikovno čudo ni zaprto ne s plutovinastim zamaškom in ne z navojnim. Vsebuje izjemno dober cabernet sauvignon, ki je na dražbi v Londonu dosegel to astronomsko ceno. Lastnik ga odpre samo tako, da razbije spodnji del »pakiranja«.
6. mesto – Chateau Margaux 1787; 225.000 dolarjev
Ena od petih legendarnih prvih leg levega brega Garonne. Še ena Jeffersonova steklenica, ki pa je uspešno prišla v ZDA, kjer jo je dvesto let pozneje za ta denar kupil vinski trgovec William Solokin. Na neki zabavi v hotelu Four Seasons jo je hotel podeliti in popiti s prijatelji, pa je bil zaradi razburjenosti malce neroden. Ko se je sklanjal čez steklenico, je duhovičil, da jo bo razbil. Ob tem mu je spodrsnilo in steklenica je padla na tla in se razbila. Očividci znajo povedati, da so vinski strokovnjaki s prsti zajemali vino s tal in ga poskusili okusiti.
5. mesto – Chateau Lafitte 1879; 230.000 dolarjev
No, ta steklenica ni iz Jeffersonovih zbirk. Steklenico so za 7.000 dolarjev kot izklicno ceno dali na licitacijo v Hong Kongu. Ker pa so Kitajci zares popolnoma usekani na Lafitte, je končna cena dosegla 230.000 dolarjev. Kar tako.
4. mesto – šampanjec Hiedsieck 1907; 275.000 dolarjev
Pred sto leti je bila šampanjska hiša Hiedsieck dosti bolj pomembna in popularna kot zdaj. Kupec te steklenice je bil zadnji ruski car Nikolaj II., ki je bil velikanski ljubitelj teh penečih pijač iz Francije. Leta 1916 je ruska trgovska ladja preko Severnega morja vozila materiale za Ruse, vendar jo je torpedirala nemška podmornica in jo potopila. Leta 1997 so ostanek našli norveški potapljači in izvlekli kar precej stvari na kopno; med drugim tudi nekaj sto tovrstnih šampanjcev, ki so se starali v absolutni temi na dnu zelo mrzlega morja. To pa so pogoji, ki jih šampanjci potrebujejo za uspešno staranje. Ko so strokovnjaki pokusili vsebino teh steklenic, so bili osupli in navdušeni. Steklenice so po tej ceni v trenutku prodali zainteresiranim.
3. mesto – Cheval Blanc 1947; 304.375 dolarjev
Še en bordojec, tokrat iz desnega brega; občina Saint Emillion. Ta znamenita klet s sto let starimi vinogradi cabernet franca velja za eno najboljših na splošno. Zanimivo je, da je bil letnik 1947 v Bordeauxu na splošno zelo slab in tudi v Cheval Balncu so morali poseči po zelo primitivnih tehnoloških prijemih, da so sploh rešili letino. Čez čas pa se je izkazalo, da je v steklenicah vino tega letnika postalo njihovo najboljše vino. Za to ceno so steklenico prodali v avkcijski hiši Christie’s neznanemu kupcu.
2. mesto – Jeroboam (velika steklenica za 6 buteljk) Chateau Mouton Rothschild 1945; 310.700 dolarjev
Poznavalci pravijo, da je bil letnik za konec druge svetovne vojne eden izmed najboljših. Morda je to res, morda pa je k temu pripomoglo dejstvo, da je bilo druge svetovne vojne kot največje morije v zgodovini človeštva zares konec in so zmagovalci s tem letnikom proslavljali dolga leta vnaprej. Takšna velika steklenica pa ima svoj šarm, saj je znano, da se vina v velikih steklenicah dosti bolje starajo kot v navadnih buteljkah.
1. mesto – Screaming Eagle – cabernet sauvignon 1992; 500.000 dolarjev
To je absolutni rekorder iz Kalifornije, ki ga je kupil – Američan. Kultna vinska klet je z enim izmed najboljših letnikov prebila strop in samo blagovno znamko še bolj utrdila v samem vrhu. Vino so prodali na vinski licitaciji leta 2000 v San Franciscu in ta dogodek je šokiral vse.
Besedilo: Tomaž Sršen
Fotografije: arhivi vinskih kleti
