The Doors – mistična legenda ali psihedelična resničnost? Po mojem mnenju – vsakega po malo. Dejstvo, da po smrti najbolj izpostavljenega člana skupine, pevca in pisca besedil Jima Morrisona leta 1971 vsako leto prodajo po milijon albumov, govori o njihovi legendi in vplivu, ki so ga v šestih letih delovanja naredili na glasbeno sceno. Odlične skladbe, ki so variirale od lepih, prijaznih pop pesmic prek bluesovskega trdega rocka, do psihedeličnih vesoljskih »utrganin«, so okužile marsikatero generacijo ljubiteljev dobre glasbe, najbolj pa seveda tisto, ki so jih The Doors v živo doleteli v obdobju njihovega divjega delovanja. Tisti, ki jih The Doors okužijo, s tega vrtiljaka pridejo drugačni. Razmišljajoči, globlji, bolj razumevajoči in jezni, predvsem pa polni posebne energije, ki jo je njihov medij Jim Morrison znal preliti v nepozabna sporočila.
Skupino sta leta 1965 ustanovila študenta filmskih umetnosti na kalifornijski univerzi Ray Manzarek in Jim Morrison. To je bilo zlato obdobje hipijade, eksperimentov, iskanja samega sebe, iskanja bistva življenja in predvsem raziskovanja duhovnosti, podkrepljeno s takšnimi in drugačnimi substancami. Ko sta se bendu pridružila še kitarist Robbie Krieger in bobnar John Densmore, so bili The Doors rojeni. Ime za skupino pa so našli v naslovu knjige Aldousa Huxleyja – The Doors of Perception (Vrata dojemanja).
Album je izšel dokaj mirno. Prvi hit, Light My Fire, se je sicer sprehajal po sredini lestvice popularnih, kakšnega posebnega razburjenja pa (še) ni bilo. Začelo se je z nastopom v takratni najbolj popularni ameriški oddaji tistega obdobja, Ed Sullivan Show. V skladbi pa je dežurne dušebrižnike zmotila vrstica »baby we can get much higher«, kar v prenesenem prevodu pomeni »punčka, dajva se ga zadet«. Predstavniki televizije so zahtevali, da besedo higher – višje zamenjajo z better – bolje. Skupina se je s tem sicer strinjala, vendar so imeli v žepih figo. Ker takrat playbacka še niso poznali, so vso glasbo izvajali v živo in The Doors so seveda odigrali prvotno verzijo, kar je v konservativnih ZDA naredilo vraga in pol.
In prvi album, kateremu je posvečeno tole pisanje, tako ni bil samo hit in nosilec hitov – bil je šok. Odlične skladbe: Break On Through, Soul Kitchen, Crystal Ship, Take It As It Comes so z romantičnim popom, polnim dvoumnih besedil in izvrstnega petja & muziciranja, osvojile množice. Blues v rockovski preobleki je priredba klasike Willieja Dixona z naslovom Back Door Man, medtem ko je Light My Fire postala himna generacije, saj je Morrisonov ogenj zanetil fantazijo svobode iščočih mladih, ki do takrat na določene stvari niso mogli niti pomisliti, kaj šele to izreči. Konec, oh, ja, konec plošče pa je konec – The End. Niti ne skladba, prej drama in poezija, ki je v živo postala predstava. Traja 11 minut in 41 sekund. Začne pa se takole: »This is the end, my beautiful firend, the end…« (To je konec, moj prekrasni prijatelj, konec …) Konec koncev jo je kot začetno temo uporabil tudi legendarni režiser Francis Fred Coppola v epohalnem filmu Apokalipsa zdaj.
Morrisonov značilni, doneči mogočni glas, odlične melodije, katerih večino je prispeval Ray Manzarek, dobra ritem sekcija, kjer je polovico namesto baskitarista odigral Manzarek kar na orgle, in odlično kitarsko delo Robbieja Kriegerja so postali tako prepoznavni, da je bilo glasbo skupine težko zgrešiti. Zgodilo se je nekaj, kar je zelo redko. Kultna skupina je postala superpopularna.
Skoraj leto dni so preživeli na turneji, odšli so v studio, posneli nov album, spet odšli na turnejo in spet v studio …Vrtiljak je ušel izpod vsakršnega nadzora. Morrison je v nasprotju z drugimi člani, ki so v skladu s filozofijo tistega časa precej eksperimentirali z raznimi opojnimi sredstvi, uteho in inspiracijo največkrat iskal v alkoholu. Na koncertu v Miamiju so ga policisti odvlekli z odra, ker se je razgaljal in poskušal masturbirati. Večkrat se je izčrpan sredi koncerta onesvestil in tako je nehote poskrbel za hrano rumenega tiska.
Vedeti je treba, da so izvajalci v tistih časih snemali tudi po dva albuma na leto, zato so bili do konca izčrpani. Leta 1971 se je Jim Morrison odločil, da se bo za nekaj časa oddaljil od skupine. Posvetil se je pisanju poezije, kar je bil konec koncev njegov prvotni cilj. Z ženo Pamelo Courson sta se odselila v Pariz, kjer je začel na veliko pisati. Žal je imel slabo srce. Tretjega julija 1971 je med kopanjem v kadi umrl za posledicami srčne kapi. Pokopan je na pariškem pokopališču umetnikov Pere Lachaise med »prijatelji«, kot so Honore de Balzac, Guillaume Appolinaire, Gilbert Becaud, Sarah Bernhardt, Frederic Chopin, Molliere, Edith Piaf in podobni.
Skupine The Doors je neznansko vplivala na razvoj sodobne popularne glasbe. Če dobro premislim, nikoli niso šli iz mode, kar dokazuje vsakoletni milijon prodanih nosilcev zvoka po vsem svetu. V glasbo so strastno vnesli vse, kar jim je takrat neovirano rojilo po glavah, in to s stilom.
Piše: Martin Medved
