Prijatelj je pred časom pripravil slepo degustacijo. Moj zmagovalec večera je bil Sutorjev White 2016, ki me je zares povsem navdušil.
Hkrati pa mi je dal misliti, saj sem prisegel, da vino prihaja iz francoske Burgundije. Po tem dogodku res ni bilo več opravičil, da ne bi te kleti v zgornji Vipavski dolini tudi osebno obiskal. Rečeno, storjeno.
Če znaš prisluhniti vinu, ti pove marsikaj
Vedno, ko me neko vino še posebej navduši, začnem premlevati mnogo stvari. Kako je bilo pridelano, od kod prihaja, kakšna je sortna sestava, in tudi, ali predvsem to, kakšen človek je to žlahtno kapljico potegnil iz zemlje.
Ob vseh steklenicah z etiketo Sutor, ki sem jih imel do sedaj priložnost odpreti, sem tako na podlagi okušenega v svojih mislil ustvaril profil vinarja oz. njegovo osebnost.
Glede na to, kaj so mi posredovale brbončice, sem sklepal, da je ta oseba redoljubna, umirjena, preudarna, natančna, z obema nogama trdno na tleh. Čeprav Mitje nisem prej še nikoli videl v živo, sem na podlagi njegovih tekočih mojstrovin lahko dokaj natančno predvideval njegovo razmišljanje, filozofijo, ustvarjanje.
Mitja Lavrenčič
Zdaj, ko podoživljam obisk kleti Sutor, se lahko pohvalim, da sem si pravilno ustvaril večino slik o vinarju iz Podrage v zgornji Vipavski dolini.
Zato sem se že po nekaj uvodnih in spoznavnih besedah na posestvu počutil povsem sproščeno, povsem domače, ker se mi je zdelo, da Lavrenčiča poznam že vsaj nekaj let. In v samem bistvu sem ga skozi njegova vina res poznal, še preden sem ga spoznal osebno. Če znaš prisluhniti vinu, ti pove marsikaj.
Tudi celotno dogajanje v kleti in degustacijski sobi je bilo povsem sproščeno, prijateljsko. Osebno sem spoznal človeka, ki ima praktično do milimetra enake poglede na delo v vinogradu in kleti, kot jih imam sam. Stil Sutorjevih mojstrovin mi je zares zelo, zelo blizu. To so vsekakor vina za moj okus.
Ne pomnim, da bi se ob obisku katerega izmed vinarjev z njim strinjal v praktično vseh stvareh in detajlih. Tokrat ni šlo zgolj za podajanje vinarjeve zgodbe za vašo in našo revijo, tokrat je bila debata zares konstruktivna. In ja, praktično v vsaki točki sva se z Mitjo strinjala in imela zelo podobne, če ne celo iste poglede.
Ko so na mizo začele prihajati še steklenice, sem užival na polno in prešerno žvrgolel. Bilo je nepozabno. Tako popolno simfonijo bi si želel še kdaj izkusiti …
SUTOR
Posestvo Sutor se nahaja v samem središču majhne vasice Podraga. Na tem prostoru je zdajšnji gospodar, Mitja Lavrenčič, že četrta generacija.
Kolikor so raziskali zgodovino, le-ta nakazuje, da so potomci Uskokov. Uskoki so bili skupine ljudi, ki so se med 15. In 17. stoletjem umaknili iz svojih domovanj zaradi osvajanj Turkov. Predniki so večino živil pridelali sami, presežke pa prodali ali zamenjali za druge dobrine.
Vedno pa je bilo pri hiši tudi grozdje in vino. Z drugimi rokodelskimi spretnostmi je bila kmetija samooskrbna. Še vedno se po domače kmetiji pravi pri Šuštarjevih. Vsekakor je zaradi tega imena nekdo izmed prednikov bil čevljar in so se ukvarjali tudi s tem poklicem.
Iz tega je nastalo tudi ime blagovne znamke Sutor, ki je latinska izpeljanka imena čevljar.
Še do leta 1991 so posedovali travnike in njive, nato pa so se preusmerili samo v vinogradništvo in vinarstvo.
Ob samih začetkih novo začrtane smeri so na kmetiji družno delali oče Edvard in sinova Mitja ter Primož. V letu 2008 pa so se poti razšle.
Zgodba Sutor se je nadaljevala na isti lokaciji, mlajši brat Primož pa je z znamko Burja Estate začel novo zgodbo na svojem.
Sogovornik mi je z nasmehom na ustih zatrdil, da so se ločili v prijateljskem duhu.
Edini razlog je bila prostorska stiska, ne pa kakšne razprtije znotraj družine ali poslov, kot bi to morda kdo po slovensko pričakoval.
Da so zelo omejeni s prostorom, sem lahko videl tudi sam. Kot sem že omenil, leži posestvo s kletjo dobesedno sredi vasi in prostora za širjenje praktično ni. Naj na tem mestu kar takoj oznanim, da pride zgodba po imenu Burja Estate, s Primožem v glavni vlogi, na vrsto v prihodnji številki.
Z letnikom 2004 so začrtali nekakšno novo pot, ali bolje napisano stil, ki se ga držijo še danes. Nič pa ne kaže, da bi v prihodnosti to rdečo nit spreminjali.
Do stila, ki ga gojijo še danes, pa ni prišlo čez noč. Nova filozofija je bila pogojena z novimi vinogradi. Že v osnovi so na tem območju pogoji težavni in niso primerni za pridelavo svežih in masovnih vin. Klima je ostra, zemlja siromašna, v njej ni veliko dušika in je rast zelo počasna. Zato je bila posledična odločitev za pridelavo krepkejših, strukturiranih vin prava in edina primerna.
Kot mi je zatrdil Mitja, je sama tehnologija pridelave njihovih vin dobesedno naivno preprosta. Tako, kot to počnejo sami, ni neka velika znanost. Takšne besede nisem slišal prvič. Zanimivo pa je, da pridejo iz ust tistih vinarjev, ki imajo v večini zares vrhunska vina.
Tako tudi pri njih ne komplicirajo, ampak želijo v kozarcu predvsem manifestirati delo narave. Skratka, gojijo en stil, vsa njihova vina so si tako zelo podobna. Različne zaznave so posledica različnih sort, kako se le-ta izrazi skozi njihov stil, skozi njihov vinograd, različnih letnikov in detajlov, ki jih z vsakim letnikom vedno znova pilijo.
Ne glede na to, koliko trgatev in napolnjenih steklenic že ima za sabo vinar, se z vsakim novim letnikom nauči kaj novega, pride do novih spoznaj, ki jih nato želi vkomponirati in udejanjiti v svojem pridelku.
Posedujejo 6 hektarjev vinogradov. Trenutno pridobivajo grozdje za svoja vina iz štirih hektarjev in pol, hektar in pol pa še čaka na svojo pravo rodnost. Ne uporabljajo mineralnih gnojil, delajo po svojih smernicah, ki sicer niso stoodstotno ekološke, vseeno pa skušajo biti kljub stroškom dosledni. Ogromno je ročnega dela, zelenih trgatev, predtrgatev …
Gojijo tiste sorte, ki so za njihov stil sprejemljive. Z malvazijo in rebulo pokrivajo regionalno kvoto, da pa nimajo nič proti mednarodnim sortam, dokazujejo chardonnay, sauvignon, merlot, cabernet sauvignon, na svojo priložnost pa čaka lani zasajeni cabernet franc. Ne uporabljajo selekcioniranih kvasovk.
V tistem delu vinogradu, kjer vedo, da je grozdje najboljše, poberejo približno 10 odstotkov celotne mase grozdja, ki ga nato v kleti jagodo po jagodo ročno razpecljajo.
Opravilo je tako zelo pomembno in natančno, kot bi šlo za kirurško delo. Brez dodanega žvepla se nato začne fermentacija. Preostalo pobrano grozdje gre v stiskalnico, kjer pazijo, da pride v stik čim manj kisika. Maceracija brez kontrole temperature traja, odvisno od sorte in letnika, do največ treh dni, pri rdečih sortah pa do deset dni. V bistvu kmetujejo in pridelujejo vina naravno, vendar niso certificirana.
Bela vina zorijo eno leto v lesenih sodih, še za nadaljnje leto gre vino nato v inoks cisterne, da se stabilizira in pripravi za stekleničenje, ki se izvede brez čiščenja in filtracije. Cilj jim je, da vino ni motno, mora biti čim bolj čisto, vendar, da niso dodali bentonita-čistil in da ga niso filtrirali. Trdijo, da je čiščenje in filtracija dokaj grob poseg v vino, zato se temu izogibajo.
Čim več stvari tako želijo črtati, niso pa črtali npr. žvepla, in ga tudi nikoli ne bodo, saj je nenadomestljivo za samo zaščito tekočine in njeno dolgoživost. Rdeča vina so pa prvo leto polovica v novih barikih in druga polovica v enkrat rabljenih barikih. Nato vino združijo v večkrat rabljenih barik sodih še za nadaljnje leto zorenja.
Kot pri belih vinih sledi stabilizacija v inoks cisternah in nato stekleničenje brez čiščenja in brez filtracije. Vsi njihovi leseni sodi so bili izdelani v Franciji.
Na leto napolnijo 13.000 do 15.000 steklenic, z novim hektarjem in pol predvidevajo, da bodo preskočili mejo 20.000.
Zaradi vsem znanih zadev v zadnjih dveh letih se je povečal odstotek prodanih steklenic v Sloveniji, ki trenutno dosega 80 odstotkov. Pred situacijo po imenu covid pa so na tuje izvozili približno 40 odstotkov steklenic svojega vina.
90 – 96
Dogajanje se je preselilo v lično opremljeno degustacijsko sobo. Kot sem že omenil, sem bil priča zares vrhunskemu koncertu. Celoten koncert je minil brez ene same najmanjše napake.
Nobenemu izmed degustiranih vin nisem imel česa za očitati. Lahko sem se zgolj prepustil in preprosto užival. Prvič v življenju se mi je zgodilo, da so v moji beležki ob obisku katerega izmed vinarjev, vsa njegova vina prebila magično mejo 90 točk. Šlo je celo do 96-ice.
Najprej chardonnay 2018. Čeprav je še vedno kar nekaj tistih, ki ob tej sorti vzkliknejo anything, but chardonnay, pa moramo vseeno priznati, da na pravih legah in ob dobrih letnikih daje čudovite rezultate. Da o sami hvaležnosti sorte sploh ne izgubljamo besed. Kdor bo v tej burgundski sorti iskal slovenske kilograme masla in gozdove lesa, naj kar takoj pozabi na to vino. Seveda je tudi ta korenjak zorel v lesu, vendar je les čudovito vkomponiran v samo vino in ga praktično ni zaznati.
Tako kot pri drugih njihovih mojstrovinah se čuti predvsem zorenje na drožeh. Še enkrat več sem dobil potrditev izreka, ki gre nekako takole … more wood, less good. Ja, se strinjam, da vino sodi v les, vendar les ne sodi v vino, pika, sploh, ko je govora o belih sortah. A ni nekaj najbolj neumnega, dobesedno norega, da se človek najprej muči v vinogradu, si lomi križ, da bi pridelal čim boljše grozdje, nato pa to težko prigarano grozdje v svoji kleti prekrije, dobesedno zaduši, kontaminira z lesom.
Tako pa je ta chardonnay svež, sočen, poželjiv, z izjemno kislino in ravno prav maslen. Burgundski stil, ki sloni na eleganci in finesi, prefinjenosti, ne pa na mišicah in okorelosti.
Seveda premore tudi kompleksnost, vendar nikakor ne na račun svežine in pitnosti. Dokler so svoja vina še pošiljali na ocenjevanja, so največje rezultate in priznanja dosegali ravno s svojimi chardonnayji. Naj omenim zgolj Regionalnega šampiona na londonskem Decanterju za letnik 2008.
Sledila sta dva letnika sauvignona, letnik 2016 in 2018.
Še ena svetovna sorta, Lavrenčičevi ga imajo zgolj en vinograd, ki so ga zasadili leta 1994. Tudi tu gre za odmik od slovenske klasike, saj je največ te sorte pri nas pridelano kot sveže, enoletno vino. Hišni stil, katerega grozdje se je izrazilo brez pomoči selekcioniranih kvasovk, brez filtracije, z nizko vsebnostjo žvepla, že omenjenim starejšim vinogradom.
Sam bi ga opisal kot nekakšno nadgradnjo sauvignonov, kot jih večinoma poznamo. Na eni strani so sortne zaznave potencirane, na drugi strani pa bolj osredotočene in vkomponirane v sami tekočini.
Gre za old school sauvignona francoskega stila, ki z leti tudi lepo zori. Če jim pri chardonnayju letniki nikoli ne manjkajo, pa je za njihov stil sauvignona zelo zahteven za pridelavo, saj lahko eno deževje ob nepravem času dobesedno pobere celoten letnik. Bogato, rustikalno, lepo zaokroženo in seveda slastno, sočno in poželjivo.
Spet dvojec, tokrat po imenu White 2016 in 2017, ki je cuve malvazije, ki zavzema 70-odstotni delež, in rebule, ki ji je bilo odmerjeno 30 odstotkov vsebine.
Vse grozdje prihaja iz enega, 0,5 hektarja velikega vinograda po imenu Ravno brdo. Lahko bi napisal, da gre za nekakšno tradicionalno vipavsko zvrst. Spet sem lahko okusil vino, ki sem ga omenil že v samem uvodu, White 2016, in spet me je odpihnil v stratosfero. Tu človek obnemi, tu nastane šok, prisodil sem mu 96 točk. Sogovornik mi je povedal, da gre za letnik stoletja.
Ne vem, kaj naj sploh zapišem, to je enostavno treba okusiti. Sploh se ne čudim, da sem ga na slepi degustaciji prestavil v Burgundijo. Ta »kiks« si ne štejem v minus, ampak zgolj v plus. Intenzivno, fokusirano, spolirano, z impozantnim kislinskim oprijemom. Dobesedno brezčasno vino.
Poklon svojim prednikom in celotni regiji. Letnik 2017 je še zelo mlad, z nižjimi kislinami, seveda tudi zelo dober, okusen, čeprav po letniku drugačen od prejšnjega, vseeno pa ne more skriti svojega porekla.
White Primus 2015 je bil krivec na naslednji šok.
Polovica rebule in polovica malvazije iz posebej izbranih sodov. Odmik od stila kleti z višjo vsebnostjo zaznave lesa in malce daljšo maceracijo se zgodi na vsakih pet, deset let. Malce v smeri t. i. oranžnih vin. Izjemna intenziteta v vseh fazah, orehi, arašidi, mandlji … Občutijo se tanini, ki pa niso kričeči in trdi. Primus v vseh fazah dobesedno raztura, popolnoma neverjeten pa je pookus. Tako intenzivnih, preciznih in dolgih zaznav, ko tekočine ni bilo več v ustih, enostavno ne pomnim. Za meditacijo. Popoln odklop.
Lokalno, s pridihom svetovljanstva
Od vseh vin, ki mi jih je bilo dano degustirati na posestvu, sem se za podrobnejši opis odločil za dve vini. Od aktualnih letnikov sta naredili name največji vtis, zato sem ju v zavetju svojega doma še enkrat seciral samo za vas, drage bralke in bralci.
Malvazija 2018 bo šla prva v kozarec. Od nekdaj je ta sorta bila v teh krajih. Dokler so pridelovali odprta vina, je bila to masovka. V bistvu trta še vedno obilno rodi, vendar ima to značilnost, da se ob znižanju pridelka močno skoncentrira, sama kakovost pa strmo naraste. Tako je sedaj na njihovi trti malvazije za največ kilogram grozdja.
Odličen letnik tako po količini kot po kakovosti. Iz vinograda Jamence, kjer so trte stare dvajset let. Enodnevna maceracija, leto zorenja na finih drožeh v velikih, 2400-litrskih lesenih sodih, eno leto zorenja v inoks posodah in nato stekleničenje brez čiščenja in filtracije. Sijoče zlatorumena barva takoj pritegne. V nosu se sorta hipoma razkrije, mineralnost, zelišča, začimbe, zrelo rumeno sadje … preprosto navdušijo.
V ustih sledi popoln odklop. Intenzivnost, mineralnost, slanost, sočnost najprej dobesedno zmedejo. Sicer je prav vse na svojem mestu, med seboj skladno povezano, kljub vsemu pa je potrebnih nekaj požirkov, da se privadimo tako visokega kalibra vina. Nekje med srednjim in bogatim telesom, v vseh svojih fazah navdušujoče.
Kljub višjemu alkoholu, na drugi strani briljantne kisline zbalansirajo njihovo zaznavo. Suho, ravno prav masleno, z oljnato teksturo in seveda v stilu kleti tako zelo elegantno, fino in precizno. V tej malvaziji se izrazijo tako sama sorta kot hišni stil in celotna regija. Vse skupaj pa je zapakirano, pridelano v mednarodnem, burgundskem slogu. Ena najboljših kulinaričnih malvazij, kar sem jih kdaj srkal. Odlično, preprosto odlično.
Red 2018 je rdeča zvrst merlota, ki zavzema 95-odstotni delež in cabernet sauvignona s 5-odstotnim deležem.
V prvem letu 50 odstotkov novih lesenih sodov in 50 odstotkov enkrat rabljenih, naslednje leto zorenje v večkrat rabljenih sodih, nato eno leto v inoksu pred stekleničenjem brez čiščenja in filtracije. Prosojne barve rubina s svetlejšim robom in čudovitimi zorjenimi vonji slive, češenj, drobnega gozdnega jagodičevja, likviricije, malce vanilje in čokolade …
V ustih je vino srednjega telesa, suho, z višjimi kislinami. Tanini so občuteni, lepo sušijo predvsem ustno nebo, pa vendar kljub temu niso grobi. Ekstremno sadno in sočno, nakazuje se tudi mehkoba in eleganca, vendar bomo za preobrazbo v galanten merlot morali še malo počakati.
Nič ne bo narobe, če bomo kakšno steklenico odprli že sedaj, prepričan sem v precejšnje užitke. V še večje užitke sem pa prepričan čez nekaj let, ko se bo ta Red iz vihravega najstnika, preobrazil v preudarnega gospoda. Takrat, dragi moji, takrat bo šlo v nebo. Skratka, kupiti nekaj steklenic, ali še bolje, nekaj kartonov, in obogatiti osebni arhiv.
Prepričan sem, da je to vino čudovita naložba za prihodnost. Tako se pridela rdeče vino. Takšnih rdečin kronično primanjkuje na slovenski vinski sceni. Komplimenti!
Vina Sutor lahko kupite v Vinoteki Evino, Šmartinska cesta 53, Ljubljana, in na samem posestvu, Podraga 30, Podnanos, kjer se lahko dogovorite tudi za degustacije.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
