Že nekaj desetletij že vrabci po strehah čivkajo, da je gostilna Rajh ena izmed najboljših v Sloveniji. In po vseh teh letih lahko spet potrdimo, da so te govorice popolnoma utemeljene in resnične. Ko se je naša ekipa prvič odpravila v Bakovce leta 1997, je ladjo suvereno krmilil Naci Rajh in dobili so petico. Kasneje, ko sta bila ob naših obiskih za volanom njegova hči Tanja in njen mož Damir Pintarič, so petice spet padale. Zdaj, ko kuhinjo vodi Nacijev vnuk in Tanjin sin Leon, so še vedno v stratosferi. Ne samo, da do potankosti poznajo kuharijo – predvsem vedo, kako bogato prekmursko kulinariko posodobiti in jo narediti moderno in okusno. Če so sestavine tiste prave – pa je zmaga tukaj!
Tri generacije Rajhov – z leve Damir, Tanja in Leon Pintarič ter Naci Rajh.
Ajdovi kruhki z orehi in tako koncentriranim bučnim oljem, da je kot majoneza iz tube, so prvi pozdrav iz kuhinje, ki ga poznamo in ga vedno z veseljem pojemo. Ampak ta dobrota ni bila sama, kajti pozdravov iz kuhinje je še kar nekaj: odlične nasekljane kumare v jogurtu, posute s prahom dimljene rdeče paprike in bučnim oljem (čarobno slastno), hrustljave ocvirkove pogačice s hrenovo peno in na koncu »špehec, da popravite okus«, kot je šarmantno povedala Tanja. Tudi tukaj drži, da pozdravi iz kuhinje prikažejo usmeritev kuharja in jedilnika. Pa smo šli do prvega krožnika – surovih na tenko narezanih karžljev s kremo dimljenega karamelnega zenfa in drobno narezanega parmezana – okus krožnika je sekal – krema je bila sicer dosti močna, a ne preveč, saj je pustila karžljem, da so povedali svojo zgodbo. In dalje: krema pečenih jajčevcev z dodatkom limone in mete je bila obdana z narezanimi doma vzgojenimi paradižniki in posuta s kozjim sirom in svežo meto s praženimi oreščki. To so bili okusi, da bi vegetarijancem kar prihajalo, če bi slučajno prišli do Rajhovih. Zaradi zmečkanih jajčevcev v bučnem olju je imel krožnik neko fino, trdno osnovo, kjer so skupaj s paradižniki z zelišči in oreščki za hip prikazali mojstrstvo sobivanja. Zakaj za hip? Ja, prehitro smo jih pojedli in bi jih še, če bi bila porcija večja. In – hvala bogu ni bila – kajti že naslednji hod je bil v obliki manjšega tornada okusov: rdeča postrv, marinirana v lešnikovem (!) olju s tenko narezanim gomoljem zelene in »čalamado« – ostanki vrtne zelenjave narezani in kuhani, ter potem vloženi v kisu – zdaj bi temu rekli »fermentirana zelenjava« in čebulica, vložena v malinovem kisu.
Surovi karžlji s kremo dimljenega karamelnega zenfa.
Domači paradižniki s kremo pečenih jajčevcev z meto in limono.
Valovi usklajenosti so prelili brbončice, ki so se, kljub temu da so strašno razvajene, prebudile v novo življenje. Ja, res je bilo slastno!
Naslednji krožnik je imel okus začinjene in pečene teletine (podobno kot bližnjevzhodna šavarma), a je bila jed dosti bolj sofisticirana, saj je bilo meso modro prekrito z oparjenim zeljnim listom, pod katerim je bila slastna mešanica majoneze bučnega olja, priloga pa je bila hrustljavo (drobljenec) – okrogla (poširano jajce). Še en izbor enkratnosti!
Zarebrnica mangalice v pikantni omaki z gobovim paprikašem.
Med, ajda in mleko po Rajhovo.
Glavna jed pethodnega menija je bila sicer bližje klasiki, a je bila izvrstna – kotlet mangalice v omaki iz pikantne paprike in kulena (tipična slavonska pikantna klobasa) ter s paprikašem iz lisičk in jurčkov. Ker smo v Prekmurju, brez njihovih »žgancev«, ki jih imenujejo dödöli, ne gre. Ocvirkom so dodali še pečen lük (čebulo). Jasno, tudi to je hipno izginilo s krožnikov. Čeprav so senzorji na želodčkih z rdečo lučjo opozarjali na prenapolnjenost, smo z velikim veseljem pojedli lahkotno sladico, ki nosi bojno ime: med, ajda, mleko. Osnova je hrustljavček, s kremo iz ajdovega medu, polnjen s svežim sadjem in mlečnim sladoledom ter prahom rdeče pese. Pravzaprav sladica ni bila sploh pretirano sladka in z lahkotnostjo svežega sadja in hrustljavostjo nas je čisto očarala.
Vsekakor je Rajh ena od najboljših slovenskih gostiln in je še vedno trdno v sedlu – morda zdaj zaradi Leonovega široko svetovnonazornega gledišča še bolj sodobna in morda celo avantgardna.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
