V Sloveniji je veliko »poznavalcev vin«, ki recimo poznajo Italijo in Francijo, Španijo, ki jim je predaleč, ignorirajo, za Avstrijo pa nimajo pohvalnih besed.
Čeprav so avstrijska vina dobra in v strašnem vzponu predvsem v ZDA.
Žal je tako, da ignoranca (pravi pomen besede je: nevednost) v glavnem prevladuje.
Pri nas je še vedno edino poznavanje glede naših severnih sosedov to, da imajo bela vina in prastari škandal z dodajanjem „antifriza“ (leta 1985) še vedno temen madež, ne glede na to, da je to že zdavnaj mimo?

Burgenland
Ker so prava vina tega stila dražja, so se nekateri vinarji domislili, da vinom z dodajanjem dietilen glikola (antifriza), lahko okrepijo strukturo in stopnjo nepovretega sladkorja.
To se je dogajalo pri vinih nižjega cenovnega ranga, pravih sladkih vin, ki so bili narejena iz grozdov, okuženih s plemenito plesnijo (botrytis cyrenea), pa zaradi visoke cene skoraj niso več prodajali.
Po analizah teh vin so ugotovili prevaro in Avstrijci so se od sramu pogrezali v tla.
Izvor tega »zla« je bil v Burgenlandu, saj so antifriz dodajali v primerke »ausbrucha«, njihovega najbolj plemenitega in najdražjega sladkega vina.

Prelepa pokrajina
To so seveda kar hitro uredili in trajalo je kar precej časa, da so se duhovi pomirili in od takrat so šla vina v nebo; tako in drugače.
No, v glavah naših malo bolj izobraženih pivcev vina pa je to še vedno prisotno. Zato od vseh treh velikih vinskih trgovcev pri nas iz Avstrije ni nobenega uvoza in le eden ima nekaj vin enega samega vinogradnika iz legendarnega Wachaua.
Prvič sem bil v tej regiji pred dvema desetletjema v restavraciji Taubenkobel, ki še zdaj slovi kot ena najboljših v Avstriji sploh.
Takrat je namreč Aleš Kristančič – Movia prvič predstavljal svoja vina Avstrijcem in spomin je nepozaben. Ob njemu pa se je takrat predstavljal tudi Alois Kracher, eden največjih vinarjev iz tega dela Avstrije sploh.
Prezgodaj umrli mojster predvsem sladkih vin nas je očaral in hudo nam je bilo, ko smo po slabem desetletju od dogodka izvedeli za njegovo smrt.
Vinsko klet je prevzel njegov sin, ki zgodbo nadaljuje v enakem; če ne še večjem tempu.
Še enkrat sem bili v Taubenkoblu pred slabimi petnajstimi leti, ko smo se z ekipo odpravili na koncert Rolling Stonesov, v Taubenkoblu pa so na pripravili sanjsko večerjo z lokalnimi vini.
Pred kratkim sem imel priložnost še enkrat oditi v kraje okrog Nežiderskega (Neusiedlersee) jezera, da malce obudim spomine na regijo, ki jo imam lepo zapisano v spominu.
Med preteklimi izleti sem dodobra prekrižaril vse tiste, ki zvezdniško slovijo. Umathum, Kollwentz, Krutzler, Kracher, Heinrich, Gesselman in še jih je, zdaj pa sem se odločil, da gremo pogledat vse, ki lepo sijejo že več kot deset let in niso zvezde.

Pogled na jezero
Burgenland ali Gradiščanska je prva avstrijska regija za rdeča vina.
Čeprav so po analizi DNA njihove glavne rdeče sorte modre frankinje, je blau fränkisch, kot jo tam imenujejo, pred dobrimi petimi leti prikazala, da je to pravzaprav avtohtona slovenska sorta.
In še več – iz naših pra vinogradov izvira tudi portugalka, ki je pa pri nas skoraj ne gojijo (več), v Avstriji pa je kar na vinskih kartah.
Modra frankinja pri nas počasi dobiva zagon, predvsem v Posavju, na Dolenjskem in v Beli krajini.
Druga velika rdečina iz tistih koncev je zweigelt.
Ne gre za staro rdečo sorto, pač pa za križanca, ki ga je leta 1922 sestavil Friedrich Zweigelt s križanjem modre frankinje in šentlovrenke – rdečin, ki jih pri nas uporabljajo za produkcijo – cvička!

Mladi Tribaumer
Ampak zweigelt je nekaj popolnoma drugačnega: bogato, strukturno rdeče vino, ki navdušuje!
Seveda številni pridelujejo tudi cabernet sauvignon, merlot in celo cabernet franc, vendar jih v glavnem mešajo s prej omenjenima sortama.
Seveda imajo tudi čisto šentlovrenko – Saint Laurent, ki jo ponavadi preveč intenzivno starajo v francoskih hrastovih sodih, tako da na račun lesa precej izgublja na svoji osnovni sortnosti.

Izbor vin v kleri Tribaumer
Vinska ponudba v kleteh je neverjetna!
Podobno kot pri naših Štajercih, je tukaj (vsaj za mene) vzorcev za degustacijo enormno. Z veseljem predstavijo po petnajst in več sort in vin, tako da so degustacije dolge.
Po navadi začnejo s suhimi aperitivnimi vini (suhi rumeni muškat, sauvignon ali zeleni veltlinec – Grüner Veltliner), končajo pa s sladkimi mojstrovinami vse do ausbrucha, vina, ki je tako kot tokaji ali sauternesi narejen samo iz jagod, okuženih s plemenito plesnijo.
Alkoholna stopnja tukaj je zelo nizka, cene pa visoke – pribl. 150 evrov za polovično buteljko.
Narava – vlaga iz jezera in posledično okužbe gozdnih jagod s plemenito plesnijo imajo blagodejni učinek za pridelavo tovrstnih vin.
Zgodovina in klasifikacija
Lahko rečem, da vinske trte na sedanjem območju Burgenlanda ali Gradiščanske obstajajo že od rimskih časov dalje, v glavnem pa so za njih skrbeli menihi iz okoliških samostanov; tako kot drugod po Evropi.
V šestnajstem stoletju je v regijo pribežalo mnogo plemen in narodov, ki so takrat naseljevali ozemlje današnje Hrvaške. Od leta 1530 naprej so ljudje bežali pred Turki, ki so naslednje stoletje in še več plenili vasi in mesta po Hrvaškem.
Razen manjšega dela, ki je preko Jadranskega morja prebegnil v Italijo (v regijo Molise; nad Apulijo), jih je večina šla proti Dunaju in se južno od njega nastanila na nenaseljenih ravnicah.
V glavnem so bili to prebivalci Like, Gorskega Kotarja, Slavonije in še kaj bi našli.
Že po eni generaciji so se popolnoma asimilirali in se niso vračali, svojo vero, jezik in kulturo pa so obdržali. Starinsko hrvaščino govorijo še sedaj.
Najbolj znani gradiščanski Hrvat je bil (zdaj že pokojni) Dietrich Mateschitz, ki je izumil energetsko pijačo Red Bull in postal milijarder.

Remuschof-Jagscitz
Gradiščanska se vinsko deli v pet okolišev:
- Neusiedlersee – okrog jezera (glavna sorta je zweigelt)
- Leithaberg – malce nižje od jezera (mineralni zweigelt, beli pinot in modra frankinja)
- Mittelburgenland – modra frankinja, cabernet sauvignon, merlot in zweigelt
- Eisenberg – ime je po hribu, kjer na pobočjih rastejo v večini trte. V glavnem so bela vina (sivi pinot, sauvignon, laški rizling), pa tudi rdeča.
- Rosalia – jugozahodna pokrajina, kjer pridelujejo v glavnem vina za rose in pikantna bela.
Letna produkcija: 6,500.000 hl
Razdeljeni, a vseeno skupaj
Ker sta bili Avstrija in Madžarska kar nekaj let združeni v veliko cesarstvo Avstro-Ogrsko, je nekako jasno, da delitve ne držijo dolgo in da se zdaj, v bolj svobodnih časih povezave še bolj krepijo.
Pravzaprav meja med državama poteka po južnem delu Nežiderskega jezera in tudi na madžarski strani lahko najdemo dobre vinske kleti.
Pomembno dejstvo je, da je na madžarski strani edino veliko mesto Sopron, ki je bilo v času skupne države regionalna prestolnica. Čeprav sta se obe državi v prvi svetovni vojni bojevali na isti strani, so leta 1921 izvedli referendum in šarmantno mesto je pripadlo Madžarski.
Za obiskovalce tega konca Avstrije pa je Sopron idealen, saj nudi vrsto izbranih prenočišč po zelo ugodnih cenah.
Mi smo si izbrali stari samostan, ki so ga preuredili v lični hotel, sama lokacija pa je dobrih dvajset minut oddaljena od Burgenlanda.
Žalostno pa je, da Madžari na vino in kulinariko ne dajo dosti, zato je bila »prčvarnica« z langoši kar pravšnja ideja za postanek.
Ker sem bil med prejšnjimi obiski v glavnem na jugu in vzhodu jezera, sem tokratne cilje izbiral okrog kraja Rust.
To je lepo srednjeveško mesto s številnimi kletmi in gostilnami, kjer prevladujejo t. i. osmice oziroma po avstrijsko Buschenschank.
Gre za preproste gostilnice z omejeno kulinariko, saj se – tako kot Primorci pri nas in v obrobni Furlaniji, v osmicah držijo nekuhanih domačih jedi in ne kupujejo jestvin v trgovinah).
To zakonodajo je uvedla legendarna cesarica Marija Terezija.
Pa še to – Rust je manjše mesto in pazite, da ga ne zamenjate z istoimenskim mestom v vinski regiji Wachau zahodno od Dunaja ob Donavi.

Pia Strejn
Pri rožnatem slonu
Na obrobju kraja Deutschkreutz nas satelitska naprava pripelje pred večjo hišo, kjer le skladovnice steklenic pričajo, da gre za vinsko klet.
Zmenjeni smo za obisk s Pio Strehn, ki je kljub svoji mladosti že zelo poznana.
Punca je del družinske zgodbe, ki se je začela leta 1950, ko je oče Joseph ustanovil vinsko klet v okrožju Mittelburgenland. Enolog je njen brat Patrick, ki je glede kletarjenja kot eden prvih začel uporabljati sode iz francoskega in madžarskega hrasta.

Pia
Največ vin, ki jih Strehnovi pridelajo, so roseji.
Pia je namreč velik del mladosti preživela v Provansi, na obalah Nice, kamor je odšla študirat slikarstvo. Roseji pa so v Provansi glavno vino, ki označuje referenco rosejev.
Ko je na počitnice domov v Avstrijo nosila steklenico za steklenico teh vin, je navdušila svojo družino, toda takrat v Avstriji pridelava rosejev ni bila del realnosti.
Zaradi tega je na etiketah tudi rožnati slon, ki je tudi njihov zaščitni znak.
Roseje Pia in njen brat Patrick pridelujeta iz modre frankinje, preostalo pa so mešanica te sorte z zweigeltom, cabernetom, merlotom in šentlovrenko.
Večina rosejev zori v sodih iz nerjavnega jekla, bolj prestižne linije pa zorijo v lesu, kjer imajo svojevrstne hladilne sisteme, da ima vino vseeno lepo svežino.
Polni in čisti vonji po češnjah in jagodah z dodatkom sredozemskih zelišč navdušujejo.
Pookus je dolg in kozarci kličejo po novih. Najmočnejši rose se imenuje Der Elephant in Porzellanladen (Slon v trgovini s porcelanom) in je leto dni zorel v lesenih sodih. Prijetne vonjave po limoni in zeliščih. V ustih je skoraj neskončen in dolg. Slasten in svež.
Sledilo je še nekaj modrih frankinj iz različnih leg, ki so navdušile vsaka po svoje, saj je ta sorta pri družini Strehn njihova osnovna in je del tradicije.
Strehnovi imajo 53 ha vinogradov in pridelajo povprečno po 320.000 steklenic, ki jih veliko izvažajo na Japonsko, saj so sommelierji ugotovili, da se njihova vina lepo prilegajo k jedem japonske kuhinje.

Strehnov rose
Pri biodinamikih
Naša osnovna ideja med zadnjim obiskom Burgenlanda je bila, da si ogledamo tri popolnoma različne vinske kleti, ki so si stilsko zelo različne.
Ker so Avstrijci verjetno prvo ekološko usmerjena država na svetu, imajo seveda tudi močno legijo biodinamičnih vinarjev.
Ena od glavnih je klet Ernsta Tribaumerja.
Klet sama je prav v centru Rusta in sprva se ob pogledu nanjo niti ne razlikuje od drugih hiš v okolici.
Toda že vhod iz ozke ulice nam govori o nečem drugem – smo v vrtu tisočih rožic in začimb, v višini prvega nadstropja pa je neke vrste most, obdan z rožami, kjer se zvirata dva otroka. Ja, to je dom družine Triebaumer, ki ima tako kot njihova vina globoke korenine.
Prvi prednik je iz Nižje Avstrije (Niederösterreich) v Rust prišel leta 1691, ker so ga preganjali zaradi veroizpovedi.
Zanimivo je, da je večina prebivalcev Burgenlanda evangeličanov; podobno kot so pri nas Prekmurci. Ker se je poročil s hčerjo kmeta, ki je imel tudi vinograde, je vino v tej družini vedno igralo pomembno vlogo, in jo igra še sedaj.
Kot se pri pravih biodinamikih spodobi, je vse skupaj videti kot nekak urejen nered. Zdaj posestvo in klet vodita dva brata, Gerhard in Herbert, ki nas je gostil v kleti in nas kasneje tudi zapeljal do vinogradov nad jezerom.

Vretje vina v kleti Tribaumer
Kot večina vinarjev v tistem okrožju, imajo tudi Tribaumerjevi izjemno veliko vinskih sort in vse dajo na degustacijo.
Začeli smo s klasičnimi belimi vini, kot so na primer sauvignon, rumeni muškat in chardonnay.
Tistih tipičnih arom (razen rumenega muškata) ni bilo in z vsakim vinom smo padali v svet naravnih vin, kjer sortnosti tako ali tako ni, so pa to zgodbe od posebej tretiranih vinogradov in kletarjenja, ki se požvižga na klasiko.
Vse je podrejeno filozofiji, ki je že postala vera; vina in njihove značilnosti so v drugem planu.
Končali smo s sladkimi vini, ki so izjemna, saj ima Nežidersko (Neusiedlersee) jezero odlične pogoje za pozne trgatve, kajti okuženost grozdnih jagod s plemenito plesnijo je vrhunska!
Še posebej nas je presunil Ausbruch 2015 s svojo močno kislino, nasproti kateri stoji medena sladkost in ustvarja veliko harmonijo. Se pa pri ceni vse ustavi – 150 evrov za polovično buteljko.
S Herbertom smo se odpeljali do njihovih vinogradov, ki se položno dvigajo nad jezerom in poslušali smo osupljivo zgodbo o njihovih skrbnikih vinskih površin.
To so ovce, kjer samce in samice razdelijo, da v miru pasejo travo in skrbijo za raznolikost vrst. To je njihova verzija naravnega oz. biodinamičnega vina, po katerem slovijo.

Brez Dunajca ne gre
Velja namreč dejstvo, ki ga vam prišepnejo tudi brbončice, da za odlično sladko vino velja tisto, kjer sta stopnja nepovretega sladkorja in kislina izenačena.
To pa na svetu lahko naredijo le vina, ki imajo ob dozorelosti grozdnih jagod veliko tistih, ki so okužene s plemenito plesnijo – botritisom.
Prva regija je na Madžarskem v regiji Tokayi, kjer med drugim pridelujejo sladka vina tokaj. Drugi so Francozi v južnem Bordeauxu v okrožju Sauternes, kjer mešajo botritično okuženi sauvignon in semillon in navdušujejo svet.
Prvi in najbolj znani prvak je Château d’Yquem.
Podobne pogoje – počasi tekoča reka ali jezero – pa imajo tudi v Burgenlandu, saj plemenita plesen zaradi bližine vode tudi tam zelo lepo okuži grozdne jagode.
Pri Gradiščanih
Tudi v kleti Remushof – Jagshitz vam bodo na mizo znesli šestnajst vzorcev.
Oni so drugačno pleme kot Tribaumerjevi, čeprav jih loči slabih dvajset kilometrov. Obdelujejo 17 ha vinogradov po klasični, a vseeno naravi prijazni metodi.
Najbolj zanimivo pa je bilo, da nas je gospa Dorothea Jagschitz že ob pozdravu ogovorila z lepo hrvaščino!
Kot je razložila, je njena družina ponosna Gradiščanska, ki je na tem ozemlju že nekaj stoletij.
Kot je razložila, so vsa ta stoletja otroci vedno govorili hrvaško in se jezika tudi učili v šolah.
Njihova kmetija je tudi turistično obarvana, saj gostijo predvsem kolesarje, ki se rekreirajo ob jezeru, pri njih pa dobijo streho nad glavo in lokalne jedi.
Eno boljših vin je bil otvoritveni zeleni veltlinec (Grüner Veltliner), sauvignon, rumeni muškat in dva izbrana chardonnayja so iz prve lige, pri rdečih pa smo kar mlaskali ob modri frankinji in zweigeltu.
Posebno vino se imenuje Žena in je čisti zweigelt iz izbranega vinograda. Bogato, sočno in zelo pitno!
Glavni enolog je njen mož Franz, hči in sin pa že aktivno sodelujeta v poslu.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen