V znanstveni fantastiki, posebej tisti sodobnejši, je možno prav vse. Pravzaprav je možno še več, kot ste si lahko kadarkoli predstavljali. Če pa je to dogajanje mojstrsko vpeto v televizijski show, da po ogledu postane kredibilno, je moč emocij ob ogledu še večja. In Nightflyers je natančno to!
Netflix, katerega dela smo skozi preteklo leto kar intenzivno predstavljali, je ob tej kratki seriji (samo ena sezona in deset nadaljevanj) spet presegel samega sebe. Računalniška televizija je s svojimi filmi in nadaljevankami odprla nov medij, ki je vedno bolj vpliven. Konec koncev njihove serije zelo natančno merijo na prav določene ciljne skupine, ki so daleč nad tem, kar gledajo povprečni TV konzumenti. Za spremljanje teh serij mora imeti gledalec kar bogato podlago za razumevanje vsebine. Če ne drugega – ne sme imeti predsodkov klasičnih gledalcev, ki se omejujejo s stavkom: “Znanstvene fantastike pa ne maram“ in ob tem mislijo na široko razprostrt žanr t. i. space opere, v katero spadajo Vojna zvezd in vsi njeni kloni. Jasno, prave znanstvene fantastike ne poznajo in je niti nočejo spoznati. Ker pa je popularnost žanra v glavnem odvisna od profitov filmskih studiev, se slednji v glavnem zagrevajo za akcijske pravljice in ne za globoke, razmišljujoče zgodbe, kjer je treba – misliti! To zdaj nekako ni IN.
Naslovnica knjige iz leta 1985.
Glavni protagonisti
Vedno bolj pogosto pa se dogaja, da individualni razsvetljenci množično obožujejo takšne vsebine, čeprav jih uradna kritika zaničuje. Prav to se je zgodilo z lansko serijo Nightflyers, ki so jo kritiki precej raztrgali, ker se niti oni niso več potrudili razmišljati. Akcije je premalo, mrtvih tudi, saj se večina dogaja v glavah in računalniških programih. Ampak gledanost tega projekta je bila presenetljivo velika in je tudi dokazala, da ljudje znajo ceniti tudi malce bolj poglobljene vsebine.
Nightflyer …
… je zelo posebna vesoljska ladja, ki so jo na Zemlji ustvarjali nekaj generacij in zdaj, ko človeštvu grozi izumrtje zaradi neozdravljive bolezni, jo pošljejo v vesolje blizu Jupitra (nič nadsvetlobnih pogonov), kjer so zaznali ladjo tujcev, ki so jih poimenovali Volcryni. Torej – spet imamo opravka z distopično (negativno in temno) verzijo prihodnosti. Ne glede na to, da nekih razvozlanih signalov od njih ne dobijo, telepati na Zemlji trdijo, da jim bodo Volcryni pomagali zaustaviti bolezen in s tem rešiti civilizacijo. Pravzaprav Volcryini nimajo vesoljske ladje, so čista energija za Jupitrovo orbito, ki zemeljskim telepatom sporočajo, da morajo nekako priti do njih in dobili bodo odrešujočo rešitev.
Posadka je sestavljena iz zelo posebnih ljudi, ki to tudi niso. Ljudje namreč. Kako to? Torej – kapitan, temnopolti Roy Eris je povsod prisoten in kmalu ugotovimo, da s posadko komunicira kot hologram (laserska tridimenzionalna podoba). Kot tak se prosto giblje povsod po ladji, vendar se fizično ne more vplesti v nič. Vsaj tako je videti.
Pilotka oz. kapitanka ladje Lommie (igra jo izraelska igralka Maya Eshet) s svojim androgenim ne-ženskim videzom sporoča, da je nekaj drugačnega. Ladje ne pilotira iz kontrolne kabine, pač pa se na ladjo dobesedno „priklopi“ z neke vrste sondo, ki gre v njeno žilo in tako z ladjo postaneta eno.
Telepat Thale
Hologramski poveljnik Roy Eris
Karl D’Branin (igra ga irski igralec Eoin Macken) je astrofizik, ki v bistvu vodi celo zgodbo. Z ženo sta se razšla zaradi smrti njune hčere, kar je tudi njegova glavna nočna mora, saj se mu hči redno prikazuje.
Dr. Agatha Matheson (igra jo Gretchen Mol) je psihiatrinja in bivša žena Karla D’Branina. Je telepatka, ki zaznava sporočila Volcrynov, predvsem pa ima iskren odnos z nevrotičnim telepatom, ki je tudi glavni komunikator s tujo raso.
Thale (Sam Strike) je psihično moteni telepat kategorije L1 (Agatha Matheson je samo L3), ki vse, ki se mu približajo s kakšnimi negativnimi nameni, psihično poškoduje oz. uniči. Razen dr. Mathesonove, seveda.
Temnopolta Melantha Jhirl (Jodie Turner – Smith) je najbolj posebna – je produkt genetskega inženiringa z določenimi strojnimi dodatki. Seveda tega do določenih prizorov gledalci ne vidimo in jo dojemamo zgolj kot čutno žensko, ki je v intimni zvezi s kapitanko ladje, Lommie.
Ključno dogajanje
Tisti, ki se boste pričakovali razne vesoljske trike in akcije, boste prikrajšani, saj je dogajanje v glavnem neke vrsta dramska igra, ki bi jo lahko uprizorili v kateremkoli gledališču. To je tudi glavni šarm teh desetih epizod, kjer je akcije in efektov malo. Kjer pa so – so v ravno pravi meri in se vklapljajo v zgodbo.
Skozi dogajanje izvemo, da v ladji niso sami in da je v računalniškem sistemu kot program prisotna gospa Cynthia Eris, poveljnikova mama, ki pa ima z ekspedicijo čisto svoje načrte. Biva namreč v stari veliki vili, kjer je obsojena na življenje s svojim tiranskim in sadističnim očetom, ki ji je skozi vsa ta leta (je praktično nesmrtna) popolnoma okvaril psiho. Ona je tista, ki povzroča večne okvare motorjev, navigacije in odklope računalnikov. Zato mora Lommie, ko se poveže z ladjo v program, vstopiti v vilo in se tam psihično in tudi fizično spopasti z njo, da jo ustavi.
Tudi njen sin, Roy Eris ni samo hologram, saj se lahko teleportira kot človek v katerokoli situacijo in podrejene preseneča z dejstvom, da ni samo računalniški program, kot so sprva domnevali.
Čez čas izvemo, da je Mel (Melantha) narejena iz DNK elementov Cynthie, ki je Royeva naravna mama in nekako sta potem Roy in Mel brat in sestra. To ju seveda ne ovira, da ne postaneta ljubimca, kar Lommie seveda ni všeč. Drugi strastni par postaneta dr. Mathesonova in Karl, bivša zakonca, ki na ta način utapljata žalost.
Na dolgi poti do območja, kjer so Volcryni, se na ladji odvijajo številne drame, od katerih so nekatere tudi precej krvave. Jasno, krivi niso tujci, ampak ljudje so si sami nakopali vse težave, da o boju za prevlado na ladji ne govorimo. Na koncu, ko se približajo tujcem, se stvari začnejo podirati, saj pride do telepatskega boja med Agatho in Thalom na eni strani in Cynthio Eris na drugi, saj slednja na drugi fronti obračunava tudi s kapitanko ladje Lommie, ki se je vtihotapila v vilo in se mora soočiti z obsedenim in sadističnim Cynthiinim očetom. Takrat Cynthia tudi odkrito pove, da je ladja njena in da so jo ljudje delali po njenih načrtih. Njeno „dušo“ so, potem ko je umrla, kot računalniški program vgradili v glavni računalnik ladje. Konec koncev se tudi njen sin – poveljnik Roy Eris – razkrije, ne kot hologramski program in tudi kot človek ne, ampak kot kiborg – robot s človeško podobo.
Konec je tak, kot takšnim filmom pritiče – precej nejasen in daje misliti, da to ni dokončni konec.
O avtorju
To novelo je leta 1985 napisal sedaj svetovno znani pisatelj George R. R. Martin, ki ga je svet spoznal kot avtorja ene izmed najbolj popularnih serij zadnjega desetletja, Igra prestolov (The Game of Thrones). To delo, ki ga je v originalu napisal bolj za šalo kot zares, je padlo na plodna tla v Hollywoodu in Martin je z lahkoto in veseljem pisal nove epizode, po katerih so posneli kar sedem sezon in menda zadnja, osma po vrsti, prihaja na programe letos spomladi.
Martin je s pisateljevanjem začel v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja (rojen je bil leta 1948) in večino prvih uspehov je doživel kot pisec trde znanstvene fantastike. Za svoje mojstrovine (Pesem za Leo, Peščeni kralji, Drugačen način samote in še vrsto drugih) je dobil vrsto najbolj pomembnih nagrad v žanru znanstvene fantastike – Hugo in Nebula. Sredi osemdesetih je začel pisati tudi zgodbe iz žanra „sworld and fiction“ (Meč in fantazija), s katerimi je bil precej bolj finančno uspešen. Naslednja njegova dela so postajala vedno bolj tesno povezana s filmom, saj je naredil veliko odličnih scenarijev, kar je na koncu privedlo do Igre prestolov.
No, žanra, kjer je začel – se pravi znanstvene fantastike – ni opustil, vendar je tega pisal manj. Leta 1985 je kot novelo objavil zgodbo Nightflyers, ki pa jo je Hollywood zagrabil z obema rokama in leta 1987 so že posneli film, ki pa ni požel vidnih uspehov.
Zato ga je dejstvo, da so pri Netflixu iz njegove kratke zgodbe naredili kar deset enournih nadaljevank zelo presenetilo. Sam pravi: „Tega si res nisem mislil, vendar sem, potem ko sem prebral vse scenarije, z veseljem stopil k snovalcem in jim pomagal dodelati situacije. Videti je, da ne bomo ostali zgolj pri eni sezoni, saj se v prvi Volcrynov še dotaknili nismo. No tudi jaz se v originalni verziji nisem zapeljal tja, sem imel pa v glavi številne različice, kaj bi se lahko dogajalo.“
Besedilo: Jernej Omahen
