Naslov: Vrh pri Boštanju 8, Vrh pri Boštanju
Splet: www.gostisce-dolinsek.si
Telefon: 07 81 41 595
Odprto: vsak dan od 9. do 22. ure, ob sobotah in nedeljah od 11. do 23. ure, nikoli zaprto
Pred mnogimi leti smo Dolinška ocenili zelo dobro in v navalu množice gostiln od tod in tam nanj tudi malo pozabili.
In tokratni obisk se je izkazal za lepo presenečenje in obuditev starega doživetja. Razen zasedbe se ni spremenilo kaj dosti.
Dolinškovi (iz leve) – Martin, Tadeja in Marija.
Za krmilom je mlada družina (Martin in Tadeja Dolinšek) in večno mlada mama Marija še vedno vlada v kuhinji.
Jedi so iskrene, energija ekipe tudi in jasno, da smo se imeli lepo.
Dolinški so začeli preprosto in avtohtono. In zelo okusno – krožnik domačih suhomesnatih dobrot nas je kar pretresel in prav vse mesnine so sestavljene iz prestižnega mesa krškopoljskega pujsa. Navdušila je domača salama, ki jo dela Martin.
Sestavljena je iz krškopoljskega pujsa (60 %) in po 20 % iz jelena in 20 % govedine. S tem je možakar ustvaril redko videno in okušeno kombinatoriko tekstur, ki gredo odlično skupaj, in kar je najbolj pomembno – salama je minimalno slana.
Hladi krožnik velikih poslastic.
Prav sočna in mehka je bila na rezine narezana kuhana krača iz krškopoljca, katere mastni del je bil enkratno sočen in masten. Tukaj je mesnina pokazala svoj pravi, pozitivni obraz, saj se je po eni strani lepo hrustala, se ni vlekla in ob žvečenju so se usta polnila s slino, kar je klicalo po svežem čemaževem kruhu.
Tudi sira sta kraljevala – oba iz sirarne Podpečan. Prvi z grškim senom in zelišči in drugi z mediteranskimi zelišči, oba sta lepo dopolnila perfektne mesne prigrizke. Jasno, brez vloženih jurčkov in brusnične marmelade ni šlo.
Juhe pa niso bile iz tega sveta.
Že prva, domača goveja z rezanci, je bila »za vikat«, obe drugi, kremni (pastinakova z ješprenjem, grahovim pirejem in čemaževim pestom in česnova juha z na maslu popečenimi kruhovimi kockicami), pa sta prikazali visoko kuharsko znanje in precizno oko za ravno pravo razmerje okusov in tekstur.
Kot je potihoma povedala ena od jedk:
Aromatike in začimbe z zelišči v njih so se magično prepletale in v ustih pustile ravno takšno sled, da bi tudi požirek dobrega vina bil preveč.
Pastinakova juha
Kategorijo toplih predjedi je zastopal en sam krožnik, saj smo slutili, da bodo porcije velike.
Osnova so bili ravioli, polnjeni s prekajeno skuto, nad njimi pa množica okusov, ki so jo tvorili koščki prekajene postrvi, jurčkov, parmezanove kreme z dodatkom čemaževih njokov. Ne glede na prvi pogled precejšnje zmede okusov, se je to v ustih vse požlahtnilo.
Prav vsak element smo čutili, ničesar ni toliko bilo preveč, da bi oviralo druge okuse in kar je najbolj pomembno – bilo je skladno in sočno! Bravo, Marija!
Ker je gostilna Dolinšek domača gostilna, tam seveda kraljujejo mesnine.
Pa ne katerekoli, pač pa tiste, ki jih Martinu pomaga izbirati njegov prijatelj, veterinar na terenu. Žrebičkov ramsteak na žaru je bil kot iz kuharske knjige – ravno prav na zunaj hrustljavo zapečen, notri pa roza sočen in to tako, da tudi kapljica krvi ni šla na krožnik.
Priloga v obliki pečenega krompirja in zelenjave je bila tudi super. Na drugi strani pa so tri jagnječje zarebrnice v omaki prikazale drugo mesno zgodbo, ki je sicer bila tudi sočna, toda omaka je bila močno preslana.
Ampak kot pravijo:
Solnograški žličnik
Sladic ne nudijo veliko, toda tiste, ki so – so odlične! Ko smo okusili superiorni solnograški žličnik, davno izgubljeno poslastico stare slovenske gostilniške klasike, smo ugotovili, da ga nismo polomili. Bil je rahel in sočen, ravno prav kremast in s krožnika je izginil s svetlobno hitrostjo. Res, fino.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
