Ko smo v sredini osemdesetih, v zlatem obdobju MTV-ja med vsemi pop uspešnicami zagledali spota Livin’ For a Prayer in You Give Love a Bad Name, smo si rekli – rok je uspešno opravil skok v video vode!
Zdaj so Bon Jovi na splošno ena najbolj uspešnih skupin, podpisali pa so se pod množico hitov, ki so jih prodali na več kot 150 milijonih nosilcev zvoka.
Vendar pa je bil tokratni legendarni album več kot usoden, saj jih je katapultiral v orbito, ki je rezervirana za Velike.
Že iz samega imena skupine je več kot jasno, kdo je šef. Pevec in soavtor večine uspešnic se piše Bongiovi, bend pa se imenuje po njem (pravo ime je John Francis Bongiovi). Vendar to ni vse.
Bon Jovi – Slippery When Wet (1986)
Skupina Bon Jovi je njegova last. V mladosti je trdo delal tudi v drugih poklicih, da je svoje člane lahko dokaj spodobno plačeval, da so igrali z njim in ne s kom drugim. Čeprav so vsi člani benda milijonarji, so vseeno v njegovi službi. Revija Forbes, ki vsako leto naredi seznam najbogatejših ljudi na svetu, je njegovo premoženje ocenila na več kot 350 milijonov dolarjev.
Kljub vsemu pa imamo opravka z enim najbolj skromnih in prizemljenih zvezdnikov na svetu. Od začetka osemdesetih je poročen z eno ženo, s katero ima štiri otroke. Zelo redko se pojavlja na prestižnih zabavah, ameriški rumeni tisk ga označuje za “dolgočasneža, ki se ukvarja s človekoljubnimi projekti“. Ne kadi, ne jemlje mamil in pije v glavnem vino. Še več – v francoski Provansi ima veliko prijateljev vinarjev in je redno na njihovih trgatvah!
Po drugi strani pa je eden najbolj pomembnih znanih bogatašev, ki svoj denar množično daruje v dobrodelne namene, njegov glavni projekt pa je vrsta restavracij Soul Kitchen, kjer „zaposlujejo“ izključno brezdomce in ljudi na robu eksistence. Glavna ideja je v tem, da ljudje ne beračijo za hrano, temveč si jo „pridelajo“ z delom v kuhinji. Iz tega projekta je izšlo kar nekaj nadarjenih kuharjev in natakarjev.
Originalni ovitek
Smeli začetki mladega najstnika
Kot se sam rad pohvali, se je z glasbo „okužil“ v rosnih letih (Beatli, jasno) in v sebi je takoj vedel, kaj želi v življenju delati. V glasbo se je tako zaljubil, da je šola trpela in že sredi srednje šole je sklenil, da tovrstno izobraževanje ni zanj.
Vendar je imel srečo – tako oče kot mama sta ga v teh dejanjih podpirala, sam pa je pričel delati kot čistilec v snemalnem studiu svojega strica Tonya, ki se je imenoval The Power Station. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil to eden od najbolj znanih in pomembnih studiev na svetu, kjer so snemale velike zvezde. In mladi poba, ki je ribal tla in jim prinašal kavo, je bil Jon.
Ob tem delu je spoznal številne znane glasbenike, s takrat že uveljavljenim Bruceom Springsteenom pa sta postala prava prijatelja, saj tako kot Jon tudi Bruce prihaja iz New Jerseyja. Še preden je posnel svoje prve pesmi, se je kalil kot pevec reklamnih spotov za radijske postaje, ob tem pa je spoznal nekaj uveljavljenih in vplivnih radijskih urednikov, ki so pozneje vplivali na kariero skupine.
Bon Jovi 1985
Leta 1983 je sestavil skupino, ki je bila predhodnica benda, ki je pozneje zaslovel. V njej so bili njegov bratranec, klaviaturist David Bryan, bobnar Tico Torres in basist Hugh McDonald. Jon je takrat namreč sam posnel demo skladbe z naslovom Runaway, jo dal poslušati znanemu glasbenemu uredniku Chipu Hobbartu, ki jo je takoj uvrstil na božični album svoje radijske postaje WAPP 103,5 FM.
Ker je šlo zares, so radijci hoteli pravi studijski izdelek, zato je Jon s prijatelji mrzlično iskal kitarista. To je bil David Szabo, ki je sicer dobro odigral svoje dele, vendar v skupini ni ostal, ker je imel obveznosti drugje. Runaway je postal srednje velik hit, skupina pa ni mogla delovati, saj navzlic številnim avdicijam niso imeli kitarista.
Za to je poskrbel Torres, saj je prijateljeval z že uveljavljenim kitaristom, ki je v tistem času nastopal z Joejem Cockerjem. Richie Sambora je sprejel prijateljevo povabilo na vajo, kjer pa Jona ni bilo, saj jo je Torres sklical nekaj ur pred uradnim začetkom.
Ko je Jon stopil v prostor za vaje, je bil več kot presenečen. Imeli so kitarista in zveneli so boljše kot kadarkoli prej! Takrat se je bendu pridružil tudi novi basist Alec Jon Such in skupina je bila rojena.
Z Runaway in še nekaterimi drugimi skladbami so hitro dobili pogodbo za snemanje plošč in album Bon Jovi je leta 1984 ugledal luč sveta.
Leto dni pozneje je že izšel njihov drugi album z naslovom 7800° Farenheit, se prebil na sedemintrideseto mesto najbolj prodajanih albumov v ZDA in dobil zlato ploščo (pol milijona prodanih primerkov). Vmes se je izkazalo, da sta Jon in Richie Sambora odličen dvojec za pisanje pesmi in tako je ostalo tudi v prihodnje. Oba sta dobila tudi posebno nagrado za avtorske dosežke v popularni glasbi, ne smemo pa pozabiti orjaških avtorskih tantiem, ki sta jih dobivala za svoje skladbe.
Jon in Ritchie Sambora
Spolzko, ko je mokro
Njihova založba Polydor je bila prepričana, da so Bon Jovi veliko odkritje, ki ga je treba pravilno plasirati na glasbeni trg. Zato so najeli izkušenega hitmakerja – pisca hitov – Desmonda Childa (podpisal se je pod uspešnice izvajalcev, kot so Kiss, Aerosmith, Cher, Alice Cooper, Bonnie Tyler, Roxette in številni drugih), ki je Jonu in Richieju pomagal dodelati nekaj idej.
Iz teh sta nastala mega hita Livin’ on a Prayer in You Give Love a Bad Name, vedeti pa je treba, da sta Jon in Richie za potrebe albuma napisala kar trideset skladb, na albumu pa so jih objavili le deset.
Ko so pri Polydorju slišali demo posnetke, so ugotovili, da je vrag odnesel šalo in za producenta so najeli enega najboljših. Bruce Faibarn je bil takrat zakon, saj je v tistih letih definiral nov zvok roka, ki se je združeval s popom. „Na vesti“ je imel uspešnice izvajalcev, kot so AC/DC, Aerosmith, Poison, Scorpions, Van Halen, Yes in podobnih.
Zvok na tretjem albumu skupine Bon Jovi je bil precej mehkejši od tistega na prvih dveh in je bil bližje popu, za kar je imel veliko zaslug Desmond Child.
Jon je hotel, da je ovitek albuma malce bolj erotično obarvan, vendar Polydor ni hotel vojne z ameriškimi dušebrižniki, zato so morali ovitek, ki naj bi na pol razgaljal mokro majico na bujnem oprsju, zamenjati s tistim, ki ga poznamo. Ker izjeme vedno obstajajo, pa se je zgodilo, da je ta album na Japonskem izšel v obliki tega „inkriminiranega“ ovitka.
Še preden je album izšel, so na tržišče v razmiku treh mesecev plasirali oba hita, ki ju je pomagal napisati Child in postala sta tudi prvi uspešnici v zgodovini ameriške pop glasbe, kjer je prvo mesto na lestvici najbolj prodajanih po eni prevzela druga istega izvajalca.
Čez nekaj mesecev je spet na prvo mesto skočila odlična balada Wanted Dead or Alive, sam album pa je samo v ZDA dosegel 12-kratno platinasto odličje, kar pomeni, da so ga samo tam prodali v višini 12 milijonov izvodov!
Never Say Goodbye je kot četrti single iz tega albuma bil prvi, ki ni dosegel prvih pet najbolj prodajanih, vendar je pripomogel k temu, da se je album dobro prodajal več kot leto dni. Dinamični komadi, izvrstna interpretacija pevca in vrhunska produkcija (tonski mojster je bil sedaj legendarni Bob Rock) so bili elementi za uspeh.
Glasbeni stil bi lahko označil za rok pop, ki pa je bil vseeno toliko speven, da so ploščo kupovali tudi tisti, ki so imeli rajši pop skladbe kot tisti, ki so prisegali na rok. Richie Sambora je s svojim preciznim in melodičnim igranjem inspiriral mnoge mlajše kitariste, Jon Bon Jovi pa je postal velik zvezdnik in to je še vedno.
In kaj potem?
To je večno vprašanje, ki doleti večino glasbenikov po izidu prelomnega in mega uspešnega albuma, ki mu kot po navadi sledi enoletna turneja. Takoj po turneji pa se je skupina zaprla v studio, saj Jon ni hotel prevelikega premora med dvema albuma.
Ker pameten človek ne menja konja, ki zmaguje, je bila zasedba na albumu New Jersey, ki je izšel leta 1988, enaka kot prej – se pravi z Desmondom Childom kot soavtorjem nekaterih hitov (Bad Medicne in I’ll Be There For You) in Fairbarnom kot producentom.
Jon Bon Jovi zdaj
Tudi uspeh tega albuma je bil izjemen (prodali so ga le milijon manj kot Slippery When Wet), izidu pa je sledila mamutska turneja, ki je trajala slabi dve leti, izpeljali pa so 235 koncertov in obiskali 22 držav! Sicer pa so Bon Jovi znani kot eden najbolj delovnih bendov, saj so v svoji karieri imeli več kot 3.000 koncertov, v živo pa jih je videlo 40 milijonov ljudi!
Kljub vsem tem uspehom pa so se v skupini pojavile prve razpoke. Zaradi izčrpanosti jih je leta 1994 zapustil basist Alec John Such (leta 2020 je umrl za Covidom), namesto njega pa je prišel originalni član benda, Hugh McDonald, ki je v skupini še sedaj.
Skupina še vedno deluje in snema, vendar ne več v takšnem tempu kot prej.
Delno je vzrok temu tudi odhod kitarista Richija Sambore v letu 2013, ko je skupino zapustil zaradi „osebnih težav“ – alkoholizma. Čeprav se je John Bongiovi v zadnjem desetletju posvetil tudi zelo uspešni filmski in samostojni glasbeni karieri, so delovali naprej.
Najprej so leta 2016 posneli hit album This House is not for Sale, sledil pa je 2020 v istem letu. Kitarske dolžnosti je 100% prevzel studijski kitarist, zdaj redni član benda Phil X. Ker je Sambora avtorsko nenadomestljiv, je Bon Jovi k sodelovanju povabil Desmonda Childa, čeprav je veliko prispeval tudi studijski kitarist David Shanks.
Besedilo: Matjaž Medved
