Je že tako, da človeštvo (vsaj tisti, dobro materialno podprti del) postaja vedno bolj leno. Tako kot so včasih starši svoje otroke gnali od knjig, ker s(m)o za njihov okus preveč brali, zdaj mi svoje otroke ženemo stran od takšnih in drugačnih napravic h knjigam, ki naj bi jih morali prebrati. To je zanje trpljenje, saj se v vsebini (menda) nič ne dogaja. Tisto, na kar smo se včasih lepili kot otroci in uživali v dobrih akcijah, je sedaj brez zveze in dolgočasno. Edini relevantni stvari sta gledanje televizije in če se dosti hitro ne zgodi kakšna akcija, je film že v drugem planu. Drugo so igrice, kjer lahko igralec nekako celo vpliva na dogajanje, ki pa mora biti akcijsko.
Pravijo, da je Facebook v zatonu. Glavni razlog je menda dejstvo, da so filmčki predolgi in da je treba vsake toliko časa kaj prebrati in o tem celo razmisliti. Zato pa je v strahotnem vzponu Instagram, ki je 99 odstotkov omejen zgolj in samo na fotografije, ki jih ustvarijo uporabniki. Pravijo mi, da nekateri za dnevno obvladovanje Facebooka, Twitterja in Instagrama porabijo vsaj dve uri – če ne več. Važno je biti lep, popularen in pokazati, da je že vstop v trendovsko trgovino dogodek, ki ga je treba deliti vsem prijateljem.
Podobno se obnašajo tudi medijsko – informativne platforme. No, vsaj v Sloveniji je kar nekaj takšnih, ki teoretično veljajo za resne, so pa hudičevo „rumene“; če kdo danes ta pojem sploh še pozna. So brezplačne in uredniki v spregi s prefriganimi marketingarji vedo, da prodajo oglasov (le kdo jih sploh gleda) na njihovi novičarski strani zagotavljajo samo tisoči ogledov teh straneh. Zato je treba novice narediti šokantne, atraktivne in zapeljive, dodati čim manj besedila in ljudje bodo to morda res brali. Nekako jim uspe nategniti oglaševalce s pomočjo marketinških agencij, ki jim med drugim lažejo o ogledih televizijskih reklam v desetminutnih blokih, ki jih nihče ne gleda (skoraj vsi gledajo oddaje in filme v ponovitvah in reklame preskočijo). In težko verjetno – vrhunsko usposobljeni marketingarji v podjetjih oglasnim agencijam še vedno verjamejo, da so analize gledanosti njihovih oglasov zares tako visoke, kot jih navajajo. Najhujše pa je, da prav tako odlično usposobljeni marketingarji v podjetjih, ki oglase naročajo, tudi vsemu temu verjamejo. Kdo zdaj tukaj koga zajebava? Po mojem je vsem jasno, za kaj gre in igrajo donosno igro.
Kaj nam v Sloveniji še preostane glede informativnih portalov? Žal sta kvalitetna samo dva. Delo – ki je deloma plačljiv – in MMC RTV. Slednji trpi za drugim ekstremom – s predolgimi besedili in obupnim oblikovnim pristopom. Vse drugo je vredno zgolj hitrega pogleda in klika.
Vedeti moramo, da sta preostala dva velika portala (24 ur in Siol) zgolj dodatka televizijskim postajam in njihovim novicam. Zato boste med glavnimi svetovnimi novicami iz sveta zasledili zgodbe o nekih kvazi pretepih in poljubih nastopajočih v njihovih resničnostih showih, kajti tako svojim oddajam brezplačno dvigujejo gledanost.
„Nace je v kotu zašlatal Francko“ konča ob novici, da lahko pride zaradi nekega spora do tretje svetovne vojne ali tam, kjer je morilski cunami na oni svet spravil na tisoče ljudi. To je vrlim urednikom enako in se nekega novinarskega kodeksa (če so to obrt sploh kdaj delali ali študirali) ne spomnijo (več). Vsi pa poznajo zven denarja, ki je s tem močno povezan. Zavajajoči naslovi tamkajšnjih novic so že tako pretirani, da medija človek več ne more jemati resno.
Ko je recimo Elon Musk v enem od svojih dimastih agregatnih stanj izjavil, da razmišlja o tem, da bi delnice Tesle odkupil nazaj, je to bila zares novica tedna. Ko ga je ameriški urad za vrednostne papirje kaznoval z 20 milijoni dolarjev kazni (to je za tega milijarderja toliko, kot bi vi dobili 50 evrov kazni), je eden od teh silnih portalov objavil svoje videnje težave z naslovom: „S Teslo je konec.“ Tisti, ki vsaj malo poznate sodobne poslovne zgodbe, ste verjetno ob tem trznili in na koncu ste si oddahnili, kajti prav nič takega se ni zgodilo in sploh ni bilo objavljeno. Ampak ta portal je najbolj navijaški od vseh. Elona Muska in Tesle ne marajo. No, morda ga ne mara samo urednik, zato vedno lahko prebiramo zelo škodoželjne zapise o tem genialnem vizionarju, ki pa se rad poveseli tudi tako, da skadi kakšen joint.
Vse svetovne medijske univerze učijo, da naj se PR-zapisi, še posebej zelo direktni, ne bi mešali z resnimi vsebinami. Pri nas se to ne dogaja. Tako lahko v prvi vrstici novic zasledite vse možno, tudi zapis o genialnem ruskem kiropraktiku, ki vam bo v hipu pozdravil težave v križu, naslednja novica pa je zgodba o lepi ritki in njeni lastnici. Potem pa morda kakšna o terorističnem napadu v Parizu.
Da je ta portal zelo navijaški, pričajo tudi zapisi njihovega urednika za računalništvo, ki se seveda dotikajo tudi pametnih telefonov. Možakar odkrito lobira za Samsung in še bolj odkrito in škodoželjno tolče po Applovih izdelkih. No, ko na pol odgriznjeno jabolko enkrat letno na trg da novi izdelek, s stisnjenimi zobmi prizna, da je to najboljše, kar ta planet lahko dobi, peklenski srd prihrani za ceno. In kje je zdaj tukaj pregovorna novinarska objektivnost, ki bi se morala v 90 odstotkih besedila dotikati objektivnega poročanja? Je ni, ker je slovenskim bralcem to všeč. Čim več jeze in srda nad nekom – to gre pri nas za med!
In ko včasih res malce bolj pozorno pregledam te stvaritve genialnih umov, ugotovim, da na koncu, v rubriki, kaj priporočajo za ogled na televiziji, oni izpostavljajo reklamne bloke! Če jim je komercialist, ki je to prodal določenemu klientu, za to pridobil en evro, mu čestitam. Se pa bolj bojim, da je ta marketingar to dal nekemu podjetju kot dodatek „za dobro vago“.
V nebo vpijoče dejstvo je, da iz generacije v generacijo postajamo bolj plitvi, površni in butasti. Da so zgolj še podobice tisto, kar vrti svet naprej. Da se množice podrejajo nekim kategorizacijam, ki ga določa posameznikov videz. Drugo ni pomembno.
Podobno je tudi pri besedilih z ocenami gostiln. V Sloveniji je morda pet medijev, ki se to trudijo delati profesionalno in včasih je za podkrepljenost neke trditve treba napisati kaj več. Vseeno pa pri branosti vodi neki ocenjevalec enega od teh portalov, ki si še vedno ne upa nastopati pod svojim pravim imenom, objavlja zgolj fotografije jedi in podnapise, kaj na fotografiji je. Ja, na koncu sledi ocena, ki so jo menda dali drugi, ne on. Ker on menda ni strokovnjak, na ocene gostiln pa hodi s svojo partnerico. In to imajo Slovenčki za merodajno kritiko?
Tomaž Sršen, odgovorni urednik