Bordeaux

Bordeaux in vina te francoske vinske regije imajo status nekakšnih svetinj.

Tudi, če ljudje še niso okusili teh tekočih mojstrovin, o Bordeauxu in njegovih vinih govorijo spoštljivo, kot o kakšnih dragocenostih. Tudi tisti, ki vinske podobe poznajo le bežno, govorijo o velikih petih in morda celo znajo katero od teh kleti omeniti.

Da ne govorimo o Petrusu, enem od najdražjih vin na svetu (začetna cena je okrog 1500 evrov za steklenico) in drugih prestižnostih, ki jih je Bordeaux menda poln.

V centru Bordeauxa

Pa je res tako?

Poznam nekaj velikih bordo-skeptikov in velikih poznavalcev, ki tam še niso bili in še vedno zelo nekritično udrihajo po njih. V glavnem zaradi astronomskih cen …

Če v Sloveniji ne bi pred leti vsake toliko časa za vino ljubce Samo Kupljen izvajal svojih »likvidacij«, ne bi niti jaz niti številni drugi ljubitelji vina spoznali Bordeauxa v najbolj svetli in prestižni luči.

Naša sreča je bila tudi v tem, da je Samo skoraj vedno na pokušino dajal »velikih pet«, ob katerih smo si brusili vonjave in brbončice. Res je tudi, da se je to začelo dogajati že pred dobrimi petnajstimi leti, ko je bilo pisanje o vinih in ocenjevanje na drugačne načine v povojih. 

Napoleon tretji

Cene omenjenih vin dosegajo astronomske vsote in seveda se ob tem pojavlja večno vprašanje – ali so ta vina res toliko boljša od drugih?

Seveda vam bodo tudi najbolj zagrizeni »bordofili« zatrdili, da seveda ne. Vendar se legendarnost prodaja, predvsem tajkunom, ki (žal in v glavnem) vin ne poznajo in se z njimi hvalijo tudi takšnim, ki vedo samo to, koliko je kdo odštel za kakšno steklenico. 

Drugi razlog je dejstvo, da je teh steklenic malo. Tisti, ki misli, da so serije teh vin merjene v milijonih, se krepko moti. Zaradi velike selekcije grozdja v vinogradih in selekciji v kleti, številke petih velikih redko presežejo 200.000 steklenic na serijo.

V kleti Chateau Lafitte Barons de Rothschild

Petrus 2000

Razlike se manjšajo

Ko so bile leta 1855 opravljene te klasifikacije, so si bordojska vina z zlatom tlakovala pot na vrh. Vseeno pa je to veljalo samo in predvsem za kleti z levega brega reke Garonne oziroma Medoca, kjer deluje množica odličnih kleti in ne le velika peterica.

Vendar pa v zgodovini (predvsem še pred letom 1855) vinarji, ki so vina prodajali predvsem Angležem (spet levi breg in Medoc), množici kleti iz notranjega dela Bordeauxa (predvsem desni breg in še bolj Entre-Deux-Mers) niso dopuščali enakovredne igre na trgu. Ker je bil Bordeaux tudi glavno pristanišče za vinsko trgovino, so mestne oblasti pod vplivom proizvajalcev z levega brega uvedle carine in druge dajatve za proizvajalce iz notranjosti.

Posledično so bila njihova vina dražja in zaradi carinskih procedur so sodi dlje časa ležali v pristanišču in vina so se hitreje kvarila. Zato so se vina iz Medoca boljše prodajala, saj so bila ob »pomoči« teh ukrepov tudi boljša.

Po letu 1855 pa so te vinske kleti zares zacvetele. Zaradi cen, ki so se vedno bolj višale, so lastniki lahko zaposlovali najboljše enologe, strokovnjake za vinograde in kupovali so najboljšo tehnologijo.

Posledica so bila odlična vina, ki so dominirala na planetu, vendar cene pred npr. drugo svetovno vojno še niso bile tako ekstremno visoke, kot so v zadnjih dvajsetih letih. 

V zadnjih letih pa se razlike med bordojskimi vini in odličnimi vini z vsega sveta precej manjšajo. Veliko mladih enologov uspešno končuje izobraževanja v bordojski univerzi na enologiji, pa tudi študij drugje je zelo napreden. Tehnologije pridelave in predelave vin so zaradi globalizacije postale dostopne vsem in dejansko je kakovost tista, ki šteje, ne glede na to, od kod kakšno vino prihaja.

Ampak – Bordeaux je le Bordeaux in je eden in edini. Tamkajšnji vinogradi imajo edinstvene naravne pogoje, odlično klimo in tla, ki so tako imenovanim bordojskim sortam pisana »na kožo«.

Zakaj so vina iz Bordeauxa vseeno še vedno ena izmed najboljših na svetu? 

Prav vse tri sorte se tukaj počutijo kot doma. Čeprav jih vinarji sadijo povsod po svetu in iz njih delajo hudo nadpovprečna vina, vam bo po kratkem okušanju jasno, da v Bordeauxu žanjejo najlepše rezultate. Tukajšnja vina imajo tisto, po čemer hlepi svet – eleganco in neskončno harmonijo. Ampak … 

Vedno je nekje kakšen ampak. Ti dve lastnosti iz prejšnjega stavka pa vina iz Bordeauxa dobijo po mnogih letih staranja. Vsaj deset jih mora biti, če ne že dvajset. Takrat je pivec neštetokrat nagrajen; če je seveda vino pravilno starano in skladiščeno.

In zdaj pridejo na vrsto letniki. Nikjer drugje tako vinarji kot trgovci in kupci ne pazijo na kakovost letnikov tako kot v Bordeauxu. Od povprečnega letnika do dobrega se cena steklenice lahko loči za nekaj sto evrov. Starejše vino na trgu je, dražje je.

Mlada (starana do pet let) so recimo cenovno dokaj ugodna (če to lahko sploh rečemo), astronomski stampedo pa se začne ob starejših letnikih. Moj dober prijatelj, ki ima rad ta vina, pravi, da jih ne bo več kupoval, saj strokovnjaki pravijo, naj jih odpre okrog leta 2035. »Kdo pa mi zagotavlja, da bom takrat še sploh živ,« se priduša. Zato potrpežljivo čaka, da mu tista, ki jih ima v kleti, dozorijo do neke spodobne pitnosti. 

Tudi Bordeaux je žrtev globalnega segrevanja.

Poletja so vedno bolj vroča in legendarnih 12,5 odstotka alkohola, po katerih so ta vina slovela nekaj stoletij, lahko najdemo samo še pri starejših letnikih. Ta element je bil vedno močan zaveznik vin te regije, kajti dajal jim je tisto skladnost, ki jo tovrstna vina drugje po svetu težko dosežejo. In če to združimo z vsebino tehnološke zrelosti pri trgatvah vseh treh sort, je rezultat lahko samo izjemen.

Se pravi – zmeren alkohol, ravno pravšnja svežina, lepo oslajeni tanini (ob pravi meri let v kleti), ob sadnosti, ki je prešla v slastne kvartarne vonjave (čokolada, tobak, kakav, podrast in še kaj) ter stilski dodatek mineralnosti, zelišč in pikantnosti. Ob takšnem vinu pivcu preostane samo meditacija ali pa kakšen izvrsten krožnik. 

V zadnjih letih človek tam težko dobi vino, ki bi imelo manj od 13 ali celo 13,5 alkohola. Kljub temu pa so okusi še vedno izvrstni – le moči imajo več, ob tem pa malce trpi prej opevana eleganca.

Enkraten način prodaje

Če še malce pokopljemo po zgodovini, kaj hitro ugotovimo, da so Bordeaux naredili Angleži in njihovi vinski trgovci. Že Samuel Pepys, legendarni londonski vinski trgovec iz 17. stoletja, je opeval kakovost vina iz okrožja »High Brian«, kar je tisto, kar je v resnici Haut – Brion, ena najbolj hvaljenih kleti na splošno. Vsa vina je odlično prodajal na dvor in raznim velikašem, zato je dobro služil.

Seveda je zelo kmalu dobil vojsko posnemovalcev in Bordeaux je bil spet v angleških rokah – tako kot v 12. stoletju, ko je zares bil angleški. Konec koncev je najbolj znani angleški vladar, Rihard Levjesrčni umrl med obleganjem tega mesta, potem ko je s križarji uspešno zavzel Jeruzalem. Angleži so s francoskimi vinarji vzpostavili potrebno infrastrukturo, da je mesto Bordeaux cvetelo skozi mnoga stoletja in postalo je tudi zelo pomembno trgovsko središče.

Težava vsakega vinarja pa je obdobje, ko mu vina ne uspe prodati kupcem in mu ostaja v kleti. Zato je francosko-angleška naveza izumila nekaj enkratnega, kar pa lahko deluje samo tam.

Chateau Palmer

En Primeur je odličen vzvod vinskih nakupov, ki kupcem omogočajo najcenejši način nakupa vin vnaprej – za dve leti, ko kupcu denar leži v Bordeauxu, pozneje pa ta vina potrebujejo še vsaj slabo desetletje, da se vam postarajo v vaši kleti.

Če kupujete takrat, ko so vina že na trgu, pa seveda najbolj bogatijo trgovci – negocianti. Če ste kdaj imeli priložnost odpreti angleško vinsko revijo Decanter, boste na zadnjih straneh našli vinsko borzo, ki je sestavljena iz raznih letnikov petih največjih, kajti to ima pri kupcih ceno, pa čeprav so kakšni drugo- ali tretjeligaši morda celo boljši.

Kupuje se blagovna znamka in ne vino za pitje. Kupuje se letnica za preprodajo in ne za pitje. Seveda – nekdo, ki na koncu te verige plača največ, morda ta vina tudi kdaj popije; poznavalci in ljubitelji pa v jok! Sicer pa – ko človek vidi te cene, se res lahko zamisli! 

Ta angleški prodajni izum omogoča odlično življenje verigi trgovcev in posrednikov, vinarji pa tako izpraznijo kleti in jih lahko pripravijo za naslednjo trgatev. Prav v nobeni kleti nisem zasledil podatka, da bi vino starali več kot leto dni in pol v sodih, kot to delajo nekateri pri nas. 

Beseda chateau po francosko sicer pomeni grad, vendar je veliko kleti, ki so vse prej kot to. Chateau je v stoletjih v Bordeauxu postala oznaka za vinsko klet in ne za grad. Je pa res, da je kleti z gradovi malo morje, še posebej pa jih boste pogosto videvali v Medocu.

Da pa so Angleži tisti, ki najbolj »furajo« Bordeaux, priča tovrstni način prodaje in obsedenost njihovih vinskih strokovnjakov s to regijo. Čeprav tem mojstrom nihče ne oporeka znanja, se vse strokovne vinske knjige na svetu (ki jih pišejo v glavnem Angleži) začnejo s črko B (Bordeaux, Burgundija in še nekaj francoskih pokrajin, potem pa pride na vrsto abeceda).

Ko sem o tem spraševal svetovno znane MW (Master of Wine), je bil odgovor po navadi enak – Bordeaux je pač prvi, kjer so pridelovali dobra vina, ko jih drugje še ni bilo in profitabilna trgovina je za njih samoumevna. Steven Spurrier je lepo povedal, da tako njemu kot drugim mojstrom vina v žilah teče bordojec, saj je to bilo prvo spodobno vino, ki so ga pili. 

Bordeaux – osebna izkaznica

Bordeaux Slovenija

 129.000 ha vinogradov 18.000 ha vinogradov

7375 vinarjev 110 vinarjev

2 milijardi napolnjenih steklenic letno 80 milijonov steklenic letno

Zemljevid, ki pove veliko:

Bordeaux – zelo osebno

Malce planirano in nekaj po spletu okoliščin se mi je zgodilo, da sem v dobrem letu dni v Bordeaux letel trikrat. Za nekatere je to veliko, za druge, ki so tam še večkrat, pa je to malo. Pa začnimo najprej z levim bregom – se pravi – tla so v glavnem rečni prod z dodatkom peska, nadmorska višina je največ 25 metrov, gričevja ni in prevladuje cabernet sauvignon.

Če boste potovali po tem območju, vam toplo priporočam spanje v okolici Saint Estepha, Pauillaca ali Margauxa, saj boste s tem precej skrajšali potovalne poti. Res je, da tudi iz mondenega in z vrhunskimi hoteli polnega Bordeauxa ni daleč, vendar se promet ob konicah zelo zgosti in zamude pri obiskih so tu. Tu je tudi dom velikih pet in najboljše je, da stopimo v te legendarne dvorce. 

Château Mouton Rothschild – večino ste o tej kleti že lahko prebrali. Po obisku veličastnega vinskega muzeja, ki ga je urejala baronova hči Philippine, smo stopili v degustacijsko sobo, ki je za Bordeaux klasika – sicer lepo urejena in minimalno opremljena, brez stolov in z le nekaj steklenicami. Pri »velikih« so gosti deležni v glavnem najbolj svežih vin – se pravi tistih, ki so jih trgovci okušali na degustaciji.

En Primeur. V našem primeru je to bil letnik 2020. Château Clerc Milon in Château d’Armailhac sta kot prvi vini prikazali pričakovano. Zaradi mladosti – letnik 2020, jasno – sta bila tako prvo vino (zorjeno samo v sodih iz nerjavnega jekla) kot drugo (zorjeno v rabljenih in novih hrastovih 225-litrskih sodih) premlada in preveč tanična.

Je pa jasno, da bosta ti vini svojo veličino dočakali že čez dve do tri leta, medtem ko bo veliki Baron Mouton v polni formi čez kakšnih deset let. In seveda – letnik 2020 je bil eden najboljših v Bordeauxu in v primeru teh velikih in odličnih vin bo njihovo življenje brez težav do recimo 2060. Château d’Armailhac je peta lega in vinogradi, kjer raste grozdje za Mouton Rothschilda, so stari več kot sto let. 

Château Lafitte de Rothschild – prvi sosed Moutona v okrožju Pauillac. Posestvo je v lasti angleških Rothschildov, ki so bili do pred slabega desetletja »na smrt« skregani s svojimi daljnimi francoskimi sorodniki. Vina so ena izmed najboljših in tudi najdražjih na svetu. Njihov skok med superdrage se je začel pred osmimi leti, ko so v sicer zelo klasično oblikovano etiketo vpisali kitajski simbol za številko osem.

Ta številka pri Kitajcih velja za zelo srečno in kitajski kupci so vino tega letnika dobesedno razgrabili. Zdaj je cena teh vin letnika 2020 po sistemu ‘En Primeur’ okrog 350 evrov za steklenico in kot že rečeno – primerna za pitje bodo okrog leta 2025 do 2040. Ocene poznavalcev so ekstremno visoke – med 96 do 100 točk. Letnik 2020 stane zdaj 1050 evrov in cena še raste. 

Château Latour – eno najstarejših posestev, ki je bilo ustanovljeno leta 1323. Sedanji lastnik François Pinault se je umaknil iz aktivnega vinskega posla in se ukvarja z zbiranjem umetnin, medtem ko njegov sin François – Henri odlično vodi klet. Angleški vinski pisci vina tega prestižnega posestva označujejo za »žametno boksarsko rokavico«, kar odlično ponazarja moč in eleganco teh vin.

Glavnina trt za to vino je iz menda najboljših vinogradov v Bordeauxu na splošno, ki so stari več kot sto let. François – Henri Pinault se je intenzivno družil s supermanekenko Lindo Evangelisto, zdaj pa je poročen z igralko Salmo Hayek.

Château Latour 2019 je eno najboljših vin na splošno, saj ima vrsto ocen s sto točkami in cena ene steklenice tega letnika je 1300 evrov. Robert Parker njegovo dolgoživost ocenjuje od leta 2032 do 2078. Khm. 

Château Latour

Château Margaux – prvak prefinjenosti. Posestvo je na obrobju kraja istega imena, sama klet pa je od leta 1977 v lasti grškega ladjarja Andrea Mentzelopoulosa, vendar je vodenje posestva zaupal svoji hčeri Corrini, ki je ob intenzivni pomoči pred kratkim umrlega enologa in vodje posestva, Paula Pontallierja spravila vina na še višjo raven. Samo posestvo datira v leto 1021 in takrat se je imenovalo La Mothe des Margaux.

Pred dvema mesecema so odprli novo klet, ki je popolno nasprotje staremu tradicionalnemu gradu in hrambnim prostorom za sode za njim. To je najljubše vino Rolling Stonesov. Ko začenjajo z jaht v pristanišču Nassau na Bahamih iztovarjati lesene zaboje z napisom Chateau Margaux, je vsem takoj jasno, da bodo Stonesi snemali nov album v svojem studiu, ki so ga zgradili tam. Letnik 2018 so kritiki ocenili med 98 in 100 točkami povprečna cena te steklenice pa je trenutno 950 evrov, Parker pa je vinu predvidel pitno obdobje (že) od 2023 do 2053.

Château Margaux

Château Haut – Brion – edino posestvo, ki ni v Medocu, pač pa v južneje ležečem Gravesu oziroma okrožju Pessac-Leonan, ki je predmestje mesta Bordeaux. Posestvo, graščina in klet so bili že leta 1522 v takšni podobi in velikosti kot sedaj. Zanimivo je, da je bilo takrat v okolišu mnogo gozdov in polj, vendar je mesto Bordeaux raslo in raslo in danes lahko rečemo, da je zdaj ta klet v mestu in je seveda obdana z opečnatim zidom.

Vina so izjemna – tako kot vsa od prej opisanih prvoligašev. To je prava perfekcija od vina, ki pa ima eno samo slabost – ceno, ki je več kot 700 evrov za steklenico! Letnik 2018 je dobil ocene med 99 in 100 točkami, cena je 910 evrov, Parker pa je njegovo življenjsko in pitno dobo določil od leta 2024 do 2065. Še posebej nas je presunilo njihovo belo vino (vedeti morate, da ima vsaka od teh kleti tudi belo vino; po navadi je to mešanica sauvignona in semmiliona), ki se imenuje Château Haut – Brion Blanc. To je edinstveno in superiorno vino!

Nasproti, na drugi strani ceste pa je Château La Mission Haut-Brion, kjer pridelujejo ekstremno dobra vina, čeprav kleti ni v nobeni klasifikaciji. Zaradi odličnih ocen (Parker je dal letniku 2008 sto točk) in odlične prodaje so začeli z lobiranjem, da naj bi po vzorcu Mouton-Rothschilda to klet dodali prvokategornikom.

Letniki in kaj kupovati

Kot ste videli iz prebranega, so tukaj letniki tisti, ki določajo cene. V večini primerov pri nas to ni pomembno (čeprav v bistvu je!), saj se vina, ne glede na kakovost pogojev za vinarjenje vedno prodajajo po enakih cenah. V Bordeauxu velja, da če je letnik slab, se splača kupovati steklenice od najboljših, ker imajo najboljšo tehnologijo in ljudi ter cene takrat tudi niso pretirane.

Če pa je letnik dober, pa je boljše in tudi bolj zdravo za denarnico kupovati vina pri drugih kleteh, ki so tudi zelo dobra, če ne celo odlična. Najboljši zadnji letniki vin z levega brega so: 2018, 2015, 2014, 2010, 2009, 2006, 2005, 2003, 2001, 2000, 1995, 1990 in 1989. Nekateri od slednjih so že primerna za pitje!

Čakajoči ostali, ki so odlični 

Kot sem že prej pisal, pa ni nujno – in v zadnjih letih sploh ne – da bi vina posestev iz drugega, tretjega, četrtega in petega ranga pri označitvi iz 1855 bila slabša od zgoraj opisanih. Nekatera so še boljša in na ocenjevanjih redno dosegajo po sto točk in so precej cenejša! Tukajle je »top lestvica« meni najljubših: 

– Château Pontet-Canet – odlična klet iz okolice Pauillaca, ki s kakovostjo svojih vin izjemno navdušuje. Ne samo, da so vina (glede na Bordeaux) cenovno dokaj znosna (100 do 300 evrov za steklenico), navdušujejo z eleganco in skladnostjo.

Enolog Jean-Michel Comme je vinsko klet od leta 2007 spravil v ekološko pridelavo. Nič več traktorjev, nič več strojev. Vinograde obdelujejo s konji (v hlevu jih imajo trenutno 17), večino dela v kleti poteka na način gravitacije, delo v vinogradih je podrejeno ekološkemu načinu.

Vendar – z razliko od nekaterih naših vinarjev, ki prisegajo na tovrstno pridelavo, Pontet-Canet na ta način prehiteva najboljše, ki imajo tudi najboljše tehnologije. Pri nas jih zastopa Gašper Čarman v Evinu.

– Château Cos d’Estouriel – malce severneje od Pauillaca – v okrožju Saint Estephe, druga lega. Impozanten in nenavaden grad, ki je le slab kilometer severneje od obeh Rothscildov, jemlje sapo obiskovalcem. Posestvo in grad je leta 1811 ustanovil Louis Gaspard d’Estournel, ki je bil zelo premožen, ker je uspešno trgoval z Indijo.

Konjska vprega na posestvu Pontet – Canet

Zaradi tega je zgradil ta velikanski in nenavadni dvorec, ki nosi množico indijskih elementov z vso ikonografijo, vključno s kipi slonov iz žive meje. Prostrana notranjost je urejena v neke vrste velikansko dnevno sobo, medtem ko je klet v novejših zgradbah blizu dvorca.

Vina so odlična in hitreje dozorijo, pa tudi cene so (za Bordeaux) zmerne – med 80–120 evrov za steklenico.

– Château Ducru Beaucaillou – Saint Julien; druga lega. Impozanten dvorec in še bolj impozantna nova klet, ki se drži dvorca. V tej kleti uporabljajo gravitacijski način kletarjenja, staranje vin pa je klasika – leto dni in pol v novih barikih.

V mešanici prevladuje cabernet sauvignon iz pribl. sto let starih vinogradov, preostalo pa je merlot. Tudi tukaj vina dozorijo hitreje, cene pa so (spet za Bordeaux) zmerne. Letnik 2019 ima skupno oceno 97 točk, prerokujejo pa mu življenje do leta 2060. Dobite jih tako v vinotekah Koželj kot Evino. 

– Château Pichon Longueville Baron – spet Pauillac; druga lega. Tik pred mejo s Saint Julienom boste ob cesti naleteli na dve prelepi graščini. Na eni strani je baron, na drugi baronica Château Pichon Comtesse de Lalande.

Njega dni (na začetku obstoja tega posestva leta 1790, ki ga je ustanovil Jacques de Pichon Longueville, prvi predsednik parlamenta mesta Bordeaux, sta bili ti dve posestvi eno. Ker pa je imel pet otrok (dva sinova in tri hčere), je dve petini zapustil sinovoma (Baron), tri petine pa hčeram (Comtesse).

Razlike med vini skorajda ni, čeprav sta zdaj v različnih lastništvih. Vina so bogata, polna, tanična in pikantna, vsa pa imajo zelo lep potencial za staranje. Ena redkih kleti, ki ima degustacijski prostor s sedišči! Pri nas jih prodaja Koželj.

– Château Lynch Bages – Pauillac, peta lega. Eno redkih posestev, ki je še vedno v rokah družine oziroma njihovih potomcev, ki so ga ustanovili. Irski gospod Lynch se je leta 1749 priženil v vinarsko družino Bages, posestvo pa zdaj vodi družina Cazes.

Vedeti moramo, da je zdaj Jean-Michel Cazes eden od najbolj vplivnih ljudi v bordojskem vinskem poslu. Začel je kot negociant (trgovec), zdaj pa je delni ali pa celotni lastnik številnih chateaujev.

Pri obnovi vinogradov tega chateauja je uporabil tehnike potikanja – selection massale (vzgoje lastnega genetskega materiala na svojih vinogradih, kjer nove trte pridobiva iz starih ob sajenju vej določne rastline v zemljo, od koder potem požene nova rastlina, le da v tem primeru to delajo le iz ene same rastline). Lynch – Bages je ena najbolj popularnih bordojskih vinskih znamk v Aziji in na Kitajskem, tako da so cene rahlo višje od drugih. Naprodaj je tudi pri nas v trgovini Evino. 

Na desnem bregu

Geografsko gledano tisto, kar se uradno označuje za desni breg (reke Garonne) v bistvu ni desni breg. Vzporedno z Medocom so okrožja, kot so Cotes de Blaye in Cotes de Bourg – direktno čez reko – medtem ko je tisto, kar naj bi bil neke vrste antipod levemu bregu, bolj jugovzhodno, pod mestom Bordeaux na jugovzhod.

Vsi, ki se boste z levega brega ali mesta samega vozili v okrožja, ki dejansko najbolj zaznamujejo desni breg – se pravi v Pomerol ali Saint Emilion, se pripravite na prometni stampedo in zastoje, saj gredo vse glavne prometnice po obvoznicah mimo mesta samega, kjer je promet živce parajoč. Zato k preračunavanju poti in točnosti prispetja do kleti na desnem bregu dodajte še kakšno dodatno uro. 

Desni breg ima najprej drugačna tla. Tukaj je več ilovice, peska in apnenca z le malo proda. Seveda gojijo vse tri dominante sorte regije, vendar se odstotek tukaj precej menja. V Pomerolu je več merlota, v Saint Emilionu je več cabernet franca.

Konec koncev najbolj prestižni kleti iz Pomerola – Petrus in Château Le Pin temeljita skoraj izključno na merlotu, medtem ko je ekskluzivni velikan Château Cheval Blanc skoraj v večini cabernet franc.

Chateau Ducru-Beaucaillau

Cene vin teh kleti močno prekašajo velikih pet z levega brega. Najdražji je Château Le Pin, katerega zelo omejene serije lahko kupujete od 1600 evrov dalje, dobri letniki pa so že blizu 10.000 evrov za steklenico. Malce manj, vendar vseeno veliko stanejo Petrusi, medtem ko so vina (cabernet franc) iz Belega konja (Cheval Blanc) že polovico manj – vendar še vedno ekstremno draga. 

Ob klasifikaciji iz leta 1855 vina teh območij sploh niso bila zaobjeta, zato so kljub svoji odličnosti imela stransko vlogo.

Sicer so jih prvič klasificirali let 1878, vse pa se je spremenilo leta 1954, ko so tudi to območje klasificirali v dve različni kategoriji: Premiere Grand Crus Classes A in Premiere Grand Crus Classes B. Vendar je tudi tukaj tako kot na levem bregu, kjer številne kleti z označbo B pomenijo več kot tiste z oznako A. 

Tudi tukaj lahko v zadnjih nekaj letih kar mirno pozabite za alkoholne stopnje z 12,5 odstotka alkohola. Zato bodo zdaj najbolj trpele prednje brbončice, saj so alkoholi pogosto okrog 15 odstotkov in še več – daleč od klasičnega Bordeauxa.

Chateau Pichon Longueville Comtesse de Lalande

Je pa res, da imajo kitajski milijonarji takšna vina zelo radi in se izjemno dobro prodajajo za prava bogastva. Sicer pa so ravno v teh okrožjih ptevilni kitajski milijarderji kupili svoja posestva za mastne denarce. 

Pomemben je tudi podatek, da so tukaj posestva manjša, serije vin so manjše in ob tem lahko z dobrim PR-om vina prodajajo za visoke cene. 

Saint Emilion je odlična postojanka za bivanje, saj imate dejansko vse kleti na dosegu roke. Mestece je majhno, prijetno in zelo slikovito. Imajo nekaj hotelov, ki pa se dobro zavedajo svoje pozicije in cene niso ravno nizke.

To je verjetno tudi mesto z največ vinotekami na svetu, kjer lahko na barantaški način kupujete najboljše izbore vin – če ste seveda tako dobro finančno podloženi. 

Briljantna klet La Conseillante v Pomerolu

• Château Rocheryon – St. Emilion. Butično – garažno presenečenje, za katerim stoji veliki mag – Peter Sissek, danski enolog, diplomiran na univerzi v Bordeauxu, ki je kot pomočnik svojemu stricu (prav tako enologu) prišel v špansko Ribero del Duero, klet Hacienda del Monasterio. Tam je poleg svojega dela kupil zelo staro posestvo (povprečna starost trt je blizu 100 let), in ustanovil Domino del Pingus, verjetno najdražje in najbolj prestižno špansko vino. Podoben prijem je leta 2010 uporabil tudi v Bordeauxu, ko je k sodelovanju prepričal svojega sošolca s fakultete, Silvia Denza. Poslovni model tukaj je identičen španskemu – za zdaj sta pokupila 8,45 ha zelo starih vinogradov, kjer dominirata merlot in cabernet franc. Produkcija je skorajda 100-odstotno bio in v improvizirani kleti ni sodobne vinske mašinerije. Vina so kljub temu več kot odlična in cene zaradi majhne prepoznavnosti še – vedno nizke (med 80 in 100 evri). Letno napolnijo okrog 10.000 steklenic in lahko rečem, da je Sissek s svojim »garažnim pristopom« spet trdno v sedlu.

• Vieux Château Certan – Pomerol. Eden najbolj prijetnih obiskov, predvsem po zaslugi lastnika in enologa Alexandra Thienponta. Jasno, vina so briljantna, mogočno sadna – a še vedno lepo sveža s poudarkom na neverjetni globini in večplastnosti okusov. Ocene vin so v stratosferi (nad 95 točk), cene pa med 150 in 200 evrov za steklenico. Robert Parker za letnik 2015 predvideva začetek pitja čez deset let, trajal pa naj bi do leta 2060! 

Chateau Angelus s svojimi zvonci in zvončki

• Château Angelus – Saint Emilion. V lasti družine de Bouvard je že od leta 1782. Ime in znak na etiketi (Angelus = zvon) je klet dobila po svoji lokaciji, kajti nahaja se ravno med Pomerolom in Saint Emilionom in ob vsaki uri se tam srečujejo zvonjenja cerkva iz obeh vasi. Vina so svilenega in žametnega okusa, so bogata in polna ter zelo kompleksna – od gozdnih sadežev, črnega janeža, zelišč in tartufov v starejših letnikih. Na prenovljeni strehi so postavili vrsto zvoncev in zvončkov, ki v čast gostom odigrajo himno države, iz katere prihajajo. Ocene vin so med 97 in 100 točkami, cene pa okrog 250 evrov za steklenico. So tudi lastniki najboljše restavracije v Saint Emilionu, Logis de la Cadene.

Legendarni Alexander Thienpoint, lastnik odličnih vin iz Pomerola, Vieux Chateau Certain

• Château L’Evangile – Pomerol. Zametki kleti segajo v leto 1748 in zadnje desetletje je klet v lasti angleške veje družine Rothschild, tistih, ki imajo na levem bregu klet Lafitte. Vino je izjemno elegantno, sadno in kompleksno z odličnim potencialom za staranje. Letniku 2021 predvidevajo življenjsko dobo do 2065 ali še dlje. Večina zvrsti je sicer merlot, vendar je notri vedno vsaj 30 odstotkov caberneta franca. 

• Château Figeac – St. Emilion. Ena najbolj simpatičnih in prijetnih kleti. Je ena najstarejših posesti v Bordeauxu, saj zametki segajo v rimske čase, posestvo pa so imenovali Figeacus. Ko se boste sprehajali po posestvu, boste za dvorcem videli ostanke rimskega akvadukta. Lastnica posestva je prijazna vdova, gospa Marie-France Manoncourt, ki goste osebno povabi na kozarček v svoj dvorec z besedami: »Naša vrata so vedno odprta.« Prodajni in vinarski del zdaj vodi Frederic Faye, s katerim smo napravili intervju in ga boste prebrali v eni od prihodnjih številk te revije. Vina so kombinacija obeh cabernetov, s francom na čelu in v večini ter dodatkom merlota. Letnik 2009 ima edinstvene in nepozabne vonjave po zeliščih z žajbljem v ospredju, podobno pa je tudi na okusu. 

Gospa Marie-France Manoncourt. lastnica posestva Cgateau Figeac in diektor Frederic Faye

• Château Cheval Blanc – St. Emilion. Ena najbolj slavnih in prestižnih kleti na desnem bregu, katere zgodovina se začne v letu 1832, ko je bogataš Ducasse kupil nekaj vinogradov od sosednje kleti Figeac. Leta 1998 je posestvo kupil najbogatejši Evropejec, Bernard Arnauld, lastnik skupine LVMH (Louis Vuitton Moet Hennesy) za 138 milijonov evrov. Leta 2011 so klet popolnoma prenovili in velja za najbolj sodobno v Bordeauxu. Zanimivo – pri izbiri »posod« za fermentacijo so odšli »nazaj v beton« in ti sodi so unikatno oblikovani. Vino je 60-odstotni cabernet franc z dodatkom merlota, ki mu ni para. Verjetno tudi zaradi tega, ker grozdi prihajajo iz vinograda, ki so ga posadili leta 1920. Ker so serije steklenic majhne (med 80.000 do 100.000 steklenic), so cene teh vin zelo visoke – med 600 in 700 evrov za eno.

102 leti star vinograd verjetno najbolj razvpitega cabernet franca na svetu

• Château Lassegue – St. Emilion. Čeprav začetki kleti segajo v leto 1600, se je prava zgodba začela šele pred petnajstimi leti, ko sta moči združila ameriški vinski investitor Jess Jackson in Francoz Pierre Seillan, ki je tudi enolog. Obisk te kleti je svojevrstno doživetje, saj vas bo sprejel vsaj en član družine Seillan in vam z odlično predstavitvijo in kakovostjo vin zlezel pod kožo. Pierre daje poseben poudarek lesu, iz katerega so sestavljeni njegovi sodi, ki prihajajo skoraj iz vseh hrastovih regij sveta, in s tem posledično tudi mešanju okusov vin iz različnih sodov. Možakar je tudi glavni enolog posestva Verite v Kaliforniji in še enega v Toskani. Njihova vina pri nas za zelo zmerne cene dobite v trgovini Evino.

Pierre Seillan, solastnik vin posestva Chateau Lassegue

• Château Valandraud – St. Emilion. Pravzaprav so ta vina tako kot njihov stvaritelj, Jean-Luc Thunevin prava senzacija. Možakar je pred tridesetimi leti začel kot negociant (trgovec), potem pa sta z ženo kupila najprej majhno, zdaj pa 10 ha veliko posestvo s starimi trtami na obrobju St. Emiliona. Začel je kot tako imenovani »garažist« in s Petrom Sisseckom iz posestva Roceryon sta takšen način vinarstva globalno spopularizirala. Thunevinova hiperaktivnost in pogosto »kršenje pravil« mu je prineslo aplavz s strani Roberta Parkerja, ki ga je poimenoval Bad Boy, Thunevin pa je »v zameno« takoj dal na trg dve odlični nizkocenovni vini s tem imenom. Prideluje pet vin – dve beli in tri rdeče, od katerih je Château Valandraud seveda najboljši. Cena tega vina so glede na druge zelo zmerne (okrog 200 evrov). 

Beli Bordeaux

Čeprav smo tokrat v glavnem predstavljali rdeča vina, lahko v tej regiji najdete tudi množico dobrih belih vin. V večini jih pridelujejo iz sort sauvignon blanc in semillon, ki zelo tipično označujeta karakter belih vin iz Bordeauxa. Ne moremo mimo dejstva, da so v letu 1855 naredili tudi klasifikacijo za bela sladka vina iz okolišev Sauternes in Barsac, ki ležita južno na desnem bregu.

Zaradi specifičnih pogojev tam veliko grozdja jeseni napade plemenita plesen (phyloxera), to pa je osnova za pridelavo vrhunskih sladkih vin. Tukaj domuje tudi razvpiti Chateau d’Yqem, katerega vina veljajo za ena najboljših sladkih na svetu, cene pa so nekje v druščini z velikimi petimi.

Bad Guy

Namesto zaključka 

Bordeaux je velik in to je le del vinskih kleti, ki sem jih obiskal. Če bi opisoval vse, kjer sem bil (Leoville – Barton, Beychevelle, Pavie, Ausone, Gazin, Rauzan Segla, d’Issan, Haut Bailly, Mazerat, Teyser in podobne), bi takšnih opisov moralo biti še enkrat več. Vsa vina so izjemna in kot ste opazili – tudi izjemno draga.

Zato sem hvaležen vsem, ki so mi pomagali pri organizaciji mojih treh poti v Bordeaux, da sem lahko sploh okusil ta vina, ki bi si jih drugače zelo težko privoščil. Ob tem pa je res, da so vina, o katerih sem pisal v tem članku, pridelava slabih 10 odstotkov Bordeauxa.

In to ne samo glede kakovosti, pač pa tudi zaradi cene. To so blagovne znamke, za katerimi se podi večina petičnežev tega planeta in zaradi tega so vina vedno precenjena. 

Poznamo pa tudi drugi Bordeaux iz manj razvpitih okolišev (recimo Entre-Deux-Mers, Fronsac, Blaye, Bourg in še nekatere), kjer so vina precej cenejša, a še vedno zelo, zelo dobra. Vendar so imena teh proizvajalcev znana le posvečenim poznavalcem, saj neki ljubitelj iz Slovenije žal ne pozna imen vsaj prvih tisoč.

Vedeti moramo, da je večina bordojskih vin v cenovnem rangu do 5 evrov za steklenico.

Po drugi strani pa nam je digitalna tehnologija dala v roke pametne telefone in s tem vrhunski vzvod pri iskanju dobrih vin za zmerne cene (med 10 in 20 evrov). V katerikoli vinoteki lahko uporabljate aplikaciji Wine Searcher ali Vivino, ki sta v osnovi brezplačni.

Gre za sistem, da enostavno fotografirate etiketo vin in program jo primerja z nekaj 10.000, ki jih ima v spominu. Ko jo najde, si lahko ogledate opise in ocene svetovno znanih ocenjevalcev in takrat dejansko vidite, ali se vino splača kupiti. In verjemite mi, da je vin z ocenami nad 85 točk ogromno in da boste domov prinesli steklenico dobrega vina.

Besedilo: Tomaž Sršen

Fotografije: Katja Groleger in Tomaž Sršen