Gostišče Grič – Šentjošt nad Horjulom. RADOSTI ZA DOBROJEDCE.

Naš drugi obisk samosvojega mojstra sredi hribov nad Šentjoštom je bil nekaj drugega kot prvi pred štirimi leti. Takrat je Luka Košir, bivši sous-chef Janeza Bratovža že plul po neznanih vodah in prejemal sramežljive aplavze, zdaj pa je Gostišče Grič že etablirana hiša zelo samosvoje kulinarike in posebnih okusov, ki jo dobrojedci poznajo.

Simpatična podeželsko hribovska gostilna je takšna kot včasih, ko so se Lukovi starši ukvarjali z gostinstvom, in prav je, da je Luka ni prav nič spreminjal. Prijetne in preproste slikarije po stenah dajejo prav poseben vtis, ki pa tistemu, kar dobite na krožnike, ni enak. Je pa presenetljiv.

Norišnica hladnih predjedi.

Že sam start – množica elegantnih in slastnih miniatur – je bil nezemeljski; po drugi strani pa čisto domač: miške, polnjene s skuto in rožmarinom, girice, ocvrte v želodovi moki, kimči (bolj začetna verzija), vrsta lokalnih vloženih gob, sašimi postrvi z repo in palačinke s humusom in curryjem, koruzni čips … Torej – male umetnine od tod in tam, s skupnim imenovalcem lokalnih sestavin, ki – tudi če niso lokalne – so pa lokalno dodelane (recimo silno slastne girice, ocvrte v želodovi moki). In tako je Luka na kratko pokazal svojo filozofijo, ki je brez meja in brez predsodkov. Vse pa je podrejeno dobremu in harmoničnemu okusu.

Tatar zorjene govedine z možgani in molejem (pikantno čokolado).

Potem pa so prišli prvi krožniki. Pri mesnem meniju je blestel tatar zorjene govedine na možganih z molejem. Prav krema iz možganov je bila tista, ki je slastno in uležano govedino še malce zaokrožila in umirila (no, svoje je dodala tudi z gorilnikom sveže izcejena mast iz suho zorjenega govejega hrbta), medtem ko je bil mole (tradicionalna mehiška jed s čokolado in čilijem) izvrsten in se je tatarju nečloveško dobro podal. Na ribji strani smo dobili koščke bele tune s topinamburjem in ikrami zlatovčice v neke vrste želatini, ki pa je delovala kot povezovalna sladica in ob pomoči vloženih špargljev in repičnim oljem je to originalno jed poslala v nebo.

Jezik krškopoljca s česnom in jagodami.

Vsi vedo, da je krško-poljski pujs slovenska avtohtona pasma in Luka ne bi bil zvest sam sebi, če te plemenite in okusne živalce ne bi uporabil pri vsaj eni jedi. Tokrat je uporabil mariniran jezik, ga na dolgo pokuhal in popekel na živem oglju in obložil s česnom (dve različni vrsti česna – črn in beli) in (za nasprotno serijo okusov) z jagodami. Sama tekstura je bila sanjsko mehka, meso se je kar stopilo na jeziku in umirjena skladnost dodatkov je paket užitkov lepo zavezala s pentljo nežne pikantnosti. Na drugi strani je z okusi plenila na žaru pečena lovka hobotnice v družbi bele repe, moussa iz kolerabe in ričke (stara, pozabljena poljščina, iz katere delajo tudi olje). Vsi okusi so se lepo povezali med seboj in brbončice so zadovoljno predle.

Solkanski radič (sukenski regut po domače) je bil v času našega obiska v zadnjih vzdihljajih, kar pa Luke ni motilo, da ne bi pripravil nekaj porcij. Se pravi – osnova; na dnu krožnika so bili ajdovi žganci (moka od soseda), ki jih na koncu zabelijo s hladno stiskanim bučnim oljem, lešniki in s sojo. Jasno, na vrhu kraljuje solkanski radič, ki mu nežnost poudari kuhano račje jajce. Okusi so tudi tukaj prefinjeno skladni, hrustljavost je slajša (zaradi jajca), ajdovi žganci z oljem pa vse skupaj zelo omehčajo.

Oslič, zorjen v koruznem kisu z ječmenom in kolerabo.

Luka je file osliča mariniral v koruzni miso juhi, zraven pa je postregel ječmen, kuhan v soku iz rdečega zelja in umetelno izrezljano kolerabo, ki je ribo obdala kot neke vrste zavoj. Tudi tukaj so bili okusi in teksture perfektno dodelani, jed pa se je dvignila v vsej svoji lahkotnosti. Na drugi strani pa je spet prišel na mizo pogledat krško-poljski pujs, tokrat v obliki zorjenega hrbta ob zloženki iz različnih podob peteršilja ter peteršiljevega soka in repina cima s črnim tartufom. Spet smo bili priča še eni prelepi zgodbi dodelanih okusov in tekstur, ki je v Sloveniji edinstvena in Luko Koširja postavlja v sam vrh. Tudi sladica je bila slastna – parjena čokolada s pomarančno kremo, ki je lepo zaključila presenetljivo kosilo.

Vinska karta je odlična – pameten izbor alternativnih vin in klasike, tako da lahko vsakdo dobi svoje. Ni kaj, ob prikazanem je tudi Luka Košir (še) en kandidat za zvezdico!