Rasputin. Ime, ki vsakemu kolikor toliko razgledanemu človeku naredi cmok v grlu. Človek – hudič ali peklenšček osebno?
Menih z nadnaravnimi močmi? Nepismeni kmet izjemnih naravnih danosti? Zdravilec s čudežnimi močmi?
Ali zgolj neizobražen, a vseeno zelo bister kmet, ki je pred natanko sto leti na samosvoj način vladal eni največjih in najbolj pomembnih držav na svetu – carski Rusiji.
Je bil prav zaradi nepovezanosti v politični in ekonomski koruptivni sistem te države mnogim trn v peti in so se ga zato znebili?
No, tale zapis ne bo ponudil popolne razlage fenomena Rasputin, bo pa zadevo vsekakor osvetlil iz verjetno najbolj objektivih vidikov in očistil precej nesnage, ki se je ob tej osebi nabrala v zadnjih sto letih.

Rasputin
„Ra-ra-rasputin, Russia’s greatest love machine“ (Rasputin, največji ruski ljubezenski stroj) je iz zvočnikov odmevalo sredi diska polnih sedemdesetih.
Mulariji nam takrat ni bilo mar, kdo ali kaj je Rasputin, saj je bila skladbica prijetna za uho in plesno usmerjena.
Pa sem vseeno – firbčen, kot sem bil – sem šel gledat v takrat nam znano Wikipedijo.
V Splošni leksikon in našel podatek, ki se je glasil nekako takole:
Jasno vedeti moramo, da je bil ta leksikon objavljen sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo vse podvrženo komunizmu in izgradnji popolnega družbenega sistema. Zato se načinu objave nisem čudil in na to kmalu pozabil.
Ko pa sem v raznih besedilih dvajset in več let pozneje občasno prišel do omembe njegovega imena, pa so bili podatki vedno bolj podrobni in obsežni. Še bolj zanimivo pa je bilo, da so bili vedno bolj tudi kontradiktorni, kar mi je vedno vzbujalo še dodatno radovednost.
In za zdaj, med pisanjem in raziskavo za tole pisanje, sem tudi nekako prišel do konca „raziskave“.
Veliko je teorij in zgodb, ki se tičejo življenja tega zelo posebnega moža, tako veliko, da mora človek zares najprej prebrati mnogo stvari in potem iskati rdečo nit, ki se nekako logično vije skozi vse dogodke.
Čudodelec ali konjski tat?
Za začetek – prej prvo kot drugo. Čeprav je mnogo podatkov o njegovem življenju spornih, je menda vsaj datum rojstva točen – 21. januar 1869. Grigorij (Griša) Rasputin je bil peti otrok v družini devetih, ki so se rodili kmetoma v sibirski vasici Pokrovskoje.
Žal je bila v tistih časih smrtnost med otroki velika in poleg njega je od vseh preživela samo ena sestra.
Nikoli ni hodil v šolo in po štetju iz leta 1897 so bili prav vsi v vasi nepismeni. Ker je bil njegov oče kočijaž – so mu pozneje določeni biografi obtožujoče dodajali dejstvo, da je bil tudi mali Griša, tako kot oče, konjski tat.
To ni bilo res, ker je oče vozil kočijo za lokalne mogotce, ki so bili lastniki konj in kočije. Je pa lokalni pop opazil, da ima mali Griša določene odlike – izvrstno moč koncentracije, ročno spretnost in veliko sposobnost hitrega umirjanja, če ga je kaj zanimalo.
Leta 1887 se je poročil s Fjodorovno Dubrovino in imela sta pet otrok – od katerih sta dva umrla. Rasputin je poleg dela kočijaža vedno bolj pogosto hodil v cerkev, se pogovarjal s popom in postal goreč vernik.
Ko mu je leta 1892 umrl drugi otrok, je mladi žalostni Rasputin za sedem mesecev zapustil svojo družino in je kot romar odšel v samostan Verkoturje, kjer se je zelo zbližal s puščavnikom Makarjem.
Grigorij je v želji za dosego boga prenehal piti in jesti meso in se kot takšen vrnil domov. Vera in prepričanje vanjo sta ga tako spremenila, da je postal stranik, božji popotnik. Obiskoval je svete kraje in cerkve ter skladbo z izročilom stranikov.
Zelo redko je govoril. In se kljub temu vračal domov in pomagal družini.
Eden od njegovih sodobnikov, Andrej Amalrik, se spominja:
Leta 1903 je v iskanju boga prišel najdlje na zahod – v Kijev. Tam je s svojo bistrostjo in neverjetnim spominom očaral cerkvene patriarhe, v slabem letu dni se je naučil brati in pisati in – kar je najbolj pomembno – Sveto pismo je znal na pamet!
Zaradi vseh teh odlik so ga predstavili črnogorski kraljici Milici in njeni sestri Anastaziji, ki je bila poznavalka okultnega, perzijskega misticizma in spiritizma.
Ob njej je Rasputin postajal drugačen in ne več tako svetniški. Leta 1905 pa sta ga sestri predstavili cesarskemu paru – carju Nikolaju II. in njegovi ženi, carici Aleksandri.
Čudež na dvoru
Cerkveni dostojanstveniki so cesarskemu paru povedali vse o njegovem hitrem učenju in sposobnosti sklepanja. Slučajno je bila takrat na dvoru mlajša, bolehna hči ministrskega predsednika Pjotra Stolipina.
Ko je Rasputin opazil, da je otrok vse prej kot zdrav, ji je pristopil in šepetal molitev v uho. Punčka je naslednji dan ozdravela.
To pa je šokiralo carico, saj sta z možem imela sicer tri zdrave hčere, a bodoči prestolonaslednik, cesarjevič Aleksej, je bolehal za hudo hemofilijo. Boleznijo, kjer je lahko vsaka poškodba, kjer teče kri, za bolnika usodna, saj se kri ne strdi in na koži se ne morejo formirati hraste.
Takoj naslednji dan so Rasputina odpeljali v letno cesarsko rezidenco Cesarsko selo, kjer se je srečal z mladim hemofilikom.
Najbolj zanimivo je bilo dejstvo, da je bila ta bolezen med evropskimi plemiči (ki so si bili več ali manj vsi v sorodu) zelo razširjena. Ženske so prenašalke in ne obolevajo, medtem ko moški zbolijo in je ne prenašajo.
Kakor koli že, dan po Rasputinovi molitvi ob carjevičevi postelji se je otroku zdravje občutno izboljšalo.
Carica Aleksandra je bila več kot navdušena!
Zaradi te bolezni so ji umrli dva strica in brat, zato je na to ozdravitev gledala kot na čudež. Ko je Aleksej leto dni pozneje spet zelo zbolel in Rasputina ni bilo v bližini, ga je „ozdravil na daljavo“. Kako je to naredil, ne ve nihče, dejstvo pa je, da si je mladenič dokaj hitro spet opomogel.
Seveda so takšna ozdravljenja najprej jezila dvorne zdravnike, kajti Rasputin je bil za njih šarlatan, nekateri pa so ga obtožili, da Alekseja hipnotizira in ga na ta način ozdravi.
Še preden je Rasputin prišel v Sankt Peterburg, ki je bil takrat prestolnica carske Rusije, je bilo okultno v modi visokih krogov in plemstva.
V času, ko je Rasputin prišel na dvor, je bil v fazi pripadnosti sekti Klistov, obskurni sibirski krščanski verski ločini, ki je nekako združevala prastaro šamanstvo plemena Skitov in zgodnjega krščanstva.
Ker je odlično govoril in prepričeval, je postal izjemno priljubljen, še posebej med ženskami. Zdravil, in to uspešno, jih je na vse mogoče načine, tudi s spolnostjo.
Bolj so ga ženske ljubile, bolj so ga moški sovražili. Pa ne samo zaradi zapeljevanja žensk. Od vseh ljudi v Rusiji je bil on zaradi naklonjenosti cesarskega para kar naenkrat človek z največ privilegiji na dvoru.

Rasputin s cesarico in dvorjankami iz filma
Lahko je imel vse in lahko je delal vse! In to – neuki kmet iz Sibirije!
Med vsemi temi opravili pa je Rasputin potoval po vseh možnih svetiščih in je odšel celo na romanje v Jeruzalem. Klisizem, religija, ki ji je bil privržen, pa uči, da mora človek najprej grešiti, šele potem se lahko pokesa.
Kesanje in obžalovanje brez greha je nesmiselno!
Zato je svoje vedno večje število vernikov pozival v sveti greh. Tukaj pa je na površje prišel njegov nepopisni spolni apetit, saj je velikokrat spal z več kot dvanajstimi ženskami dnevno!
Ko mu je „zmanjkalo“ dvornih dam, je odšel v javno hišo in obdelal vse uslužbenke. Ker je pitje alkohola tudi greh, je grešil tudi na ta način in seveda vse to ni ostalo neopaženo. Kot so ga prej častili in slavili, so se sedaj tudi plemiči odvračali od njega.
Najmočnejši človek v Rusiji
Plemič Kotovsov mu je ponudil neverjetnih 200.000 rubljev (današnjih 100.000 dolarjev), da zapusti Sankt Peterburg, a denar Rasputina nikoli ni mikal in je ponudbo odklonil.
Še posebej, ker je spet rešil življenje carjeviču Aleksiju, ki se je poškodoval med skokom na čoln. Duhovniki so ga že mazilili, ko je prišel Rasputin in krvavenje ustavil.
Čeprav je dvor govoril drugače, je bil za cesarico Aleksandro svetnik! Ko je car izvedel za Kotovsovo ponudbo, ga je odpustil, Rasputina pa so morali klicati „Sveti človek“.
Cesarski par ga je zdaj vabil na seje vlade in ga spraševal o političnih odločitvah. Preko cesarice je vodil največjo evropsko državo, Rusijo.
Njegove odločitve niso bile slabe, saj so govorile iz ust nekoga, ki je vedel, kaj je revščina. To pa seveda ni bilo všeč politikom, ki so v tistem času imeli vedno več preglavic z vzhajajočim boljševizmom, ki je brbotal pod površjem.
Nič čudnega torej, da so julija 1914 nanj izvedli prvi atentat, ki ga je preživel. Napadalka z nožem je bila Kionina Guseva, ženska, ki se ji omračil um in je bila nekaj let prej njegova goreča privrženka.
Pozneje so se pojavile teorije, da jo je tako kot mnogo drugih spolno zlorabil, vendar tega niso uspeli dokazati. Ker so mu hoteli podtakniti razne afere, da bi ga diskreditirali, sta ga venomer sledila dva policista v civilu.
Takrat je naokrog hodil s hčerko Marijo in najti niso mogli nič; tudi v skrbno nastavljene pasti ni padel.
Očividci pa so vedeli povedati, da so od takrat dalje njegove oči dobile poseben, predirljiv in strašni lesk, kar je vidno iz nekaterih fotografij. Drugi so govorili, da je takrat nad njegovim telesom zavladal hudič.
Začela se je 1. svetovna vojna in Nemci so napadli tudi Rusijo.
Rasputin, takrat cesarjev prvi svetovalec, ga je svaril pred vstopom v vojno, saj je slutil upor na domači fronti.
Car ga ni poslušal in je slabo izurjene in slabo oborožene čete poslal proti Nemcem, ki so Ruse masakrirali. Situacija je postala kritična in car se je opravil na fronto reševat tisto, kar se je rešiti dalo, Aleksandri pa je prepustil vodenje države.
V bistvu pa je Rusijo takrat vodil Rasputin in je po svoje državo vodil v kaos. Carica Aleksandra je z njegovo pomočjo mesečno sestavljala in odstavljala vlade, ministre in ministrske predsednike. Kaos je bil vedno hujši.
Nič boljše ni bilo na fronti, saj so Rusi v zelo kratkem času izgubili 1,5 milijona vojakov. Pod površjem pa so vreli boljševiki z vedno močnejšimi idejami o odstranitvi carske družine in spremembi družbenega sistema.
Bogataši in plemiči so Rasputina odkrito sovražili in mnogi časopisi so objavljali karikature njega kot lutkarja, ki ima na vajetih carja in carico.
Del plemstva in dvora, ki je bil tudi sorodstveno najbližji cesarski družini, pa je sklenil, da je treba Rasputina spraviti s poti.
Glavna pri tej zaroti sta bila tudi ubijalca – cesarjev prvi bratranec, veliki vojvoda Dimitrij Pavlovič in princ Feliks Jusupov.
Uboj svetnika ali kriminalca?
Oba plemiča sta Rasputina 29. decembra zvečer leta 1916 povabila na večerjo v Jusupovo palačo. Razlog povabila so bili pogovori o okultizmu, Rasputina pa je neskončno privlačila Jusupova žena, princesa Irina, ki pa je bila samo v vlogi vabe in se večerje ni udeležila.
Pogovor je tekel in Rasputin je med jedjo popil nekaj litrov vina, ki sta ga oba zarotnika izdatno zastrupila s cianidom.
v svoji knjigi Izgubljeni lesk piše princ Feliks Jusupov.
No, in potem se začnejo bajke. Oba udeleženca sta truplo vrgla v ledeno reko Nevo, ki ga je čez nekaj dni naplavila.

S svojima morilcema
Glede obdukcije ni jasno, ali je Rasputin navzlic hudi zastrupitvi, razbiti lobanji in štirim strelom še živel.
Prva avtopsija trupla je pokazala, da so bila pljuča suha in da je bil mrtev, še preden je padel v vodo. Po drugi teoriji pa so bila njegova pljuča polna vode, kar dokazuje, da je kljub poškodbam, ki jih je dobil, v vodi še živel.
Za cesarja in cesarico je bila novica, da je Rasputin mrtev, velik šok. Ker sta bila morilca njuna sorodnika, sta za začetek dobila hišni pripor, kajti cesarski par se je moral ukvarjati z državljansko vojno, saj so boljševiki odkrito napadli državo.
Zato je Nikolaj podpisal predajo na fronti z Nemci in se bojeval doma, oba zarotnika pa sta pobegnila v Pariz.
Ko so boljševiki zmagali, so cesarja z vso družino vred odpeljali v Sibirijo, v Jekaterinburg, kjer so jih 17. julija 1918 vse postrelili.
Namesto epiloga
Vsekakor je bil Rasputin izjemen človek z mnogimi darovi, po vsej verjetnosti tudi z določenimi zdravilnimi močmi in visoko inteligenco.
Vedeti moramo, da sta bila njegov vzpon in padec posledica nestabilne družbe, ki je bila kruta do svojih, kaj šele do nekega prišleka, ki ni bil modre krvi.
Veliko nasprotujočih dejstev je nastalo po njegovi smrti, saj je večina podatkov iz knjige Izgubljeni lesk Feliksa Jusupova (knjiga se v glavnem ukvarja s pregonom ruskih plemičev v izgnanstvo po revoluciji), kjer Rasputinov morilec sebe na neki način opravičuje, ko sibirskega čudodelca slika v najslabših možnih podobah.
Za svoji dve hčeri je bil Rasputin ljubeč in skrben oče.
Za cesarja in cesarico je bil čudodelnik, ki je nekajkrat rešil življenju sinu, ki je bil edini prestolonaslednik in to je za monarhijo bilo življenjskega pomena.
Za sovaščane je bil posebnež in dobrodelnež. Za cerkev je bil krivoverec, saj se je s svojo naklonjenostjo ločini Klistov oddaljil od osnovnega poslanstva. Za plemiče in bogataše na dvoru pa je bil zgolj moteč element, ki jim je hodil v zelje in jih je odrival v ozadje, saj je bil le neuki kmet iz Sibirije.
Besedilo: Janez Jež