Za številne so Benetke nočna mora – labirint turističnih pasti, neprebavljive gneče, prav nič avtentično italijanskih pic, podpovprečnih turističnih menijev in smrtnikom nedostopnih teras z razgledi na Canal Grande z belliniji za 25 evrov.
»La Serenissima« kot ena izmed največjih globalnih turističnih destinacij je seveda vse to, a skriva ne tako globoko pod površjem še veliko več.
In če osvojite vse trike in naštudirate vse odcepe z bermudskega trikotnika okoli Trga svetega Marka, Benetke lahko naglo upravičijo sloves najlepšega mesta na svetu – in cenovno povsem dostopnega.
Ampak, preden se spustimo v drobovje mesta na laguni, ki se je vedno znalo prilagoditi potrebam in nagonom človeštva, pa naj si je šlo za bančništvo, kockanje, prostitucijo ali, zadnja desetletja, turizem, nekaj praktičnih napotkov, kako preživeti v Benetkah.
Kako do Benetk?
Če nameravate izkoristiti vse danosti mesta in se med vašim obiskom ustaviti v kar čim več bacaretih (verjemite, se nameravate), pa nimate abstinentskega prijatelja, ki bi ga lahko zadolžili za šoferja, je najbolje, pa tudi najmanj zapleteno, izbrati kar prevoze v tuji režiji. Če ste locirani v Gorici ali Trstu, imate to srečo, da vas z Benetkami povezuje vlak, če pa ste iz drugih koncev Slovenije, priporočam kar obisk strani prevozi.net ali enega od uradnih kombi prevozov (GoOpti, DRD ..). Večina vas pripelje naravnost do Piazzale Roma.
Če se vseeno nameravate odpraviti v lastni režiji, je cenovno ugodnejše parkirišče v Mestrah (od tam vozi vlak 10 minut do beneške postaje S. Lucia) ali pa parkirišče v beneškem pristanišču kot pa tisto pregrešno drago na Piazzale Roma.
Prespite v Benetkah
Benetk ne morete zares doživeti, če v njih (vsaj eno noč) ne prespite. Dnevni turisti in potniki s križark namreč mesto običajno zapustijo do 19. ure in od takrat si Benetke delite z domačini. Penzionov in hotelčkov je po vseh beneških četrteh na pretek, tako da si nikar ne rezervirajte sobe v Mestrah, kar občasno zamika Slovence. Cene nihajo glede na sezono – najdražje so običajno v času karnevala in poleti – povsem korektno sobo za dva pa običajno dobite za 70–90 evrov na noč.
Bancogiro
V Giardinettu
Al Portegon in Da lele
Kako se izogniti kavam za 35 evrov?
Vsi smo že brali izpovedi turistov, ki so jih beneške restavracije olajšale za 500 evrov za kosilo, kavarne na Trgu svetega Marka pa za 35 evrov za espresso. Če poznate nekaj nenapisanih beneških pravil, se temu lahko zelo enostavno izognete. Še več, v resnici je redkokatera zahodnoevropska metropola v resnici tako cenovno ugodna – kava v Benetkah običajno stane 1 evro, hišno vino (ombra) do 2 evra na kozarec, vseprisotni aperolspritz pa do 3 evre, ker je Benečanom pač jasno, da ta priljubljena mešanica prosecca in grenčice pač ne sodi med koktajle.
A, pozor – če hočete piti po takih cenah, morate običajno piti stoje, ob točilnem pultu (al banco) – čim se usedete, cena naraste običajno dvakratno.
Pravilo velja tudi v takih petičnih institucijah, kot je znamenita 300 let stara kavarna Florian z razgledom na »najlepšo dnevno sobo Evrope«, Trg sv. Marka. A medtem, ko vas bo kava za zunanjo mizico, še posebej, če vam igra orkester, stala 35 evrov, boste zanjo za pultom v kavarni odšteli zgolj dobra 2 evra.
Gondola, ki vas ne bo orubila
Benetke, mesto brez avtomobilov, imajo najdražji javni prevoz v Evropi – ena vožnja z vodnim avtobusom (vaporettom) vas bo stala 8 evrov – in je v resnici nepotrebna, saj boste šli peš hitreje kot po vodi. Izjeme so, jasno, okoliški otočki, kot so Murano, Burano, Lido ipd. Do tja drugače kot z vaporettom ne gre. Na srce vam polagam tudi, da se ne omejite na območje svetega Marka, ampak raziščete vse, še tako odročne četrti, kjer kača turistov naglo usahne in se lahko mirno sprehajate med starinarnicami, obrtniškimi delavnicami, lokali, v katerih priletni starčki že ob 10. uri srebajo prvo ombro, in neobljudenimi mostički nad kanali.
Druga točka so gondole – res je, da so zelo romantične, a tudi pregrešno drage – ena krajša vožnja vas bo stala med 80 in 100 evrov. Alternativa? Pri ribji tržnici Rialto prečkajte Canal Grande z lokalno transportno gondolo, za katero vozniku na palubo vržete 2 evra, pa imate izkušnjo, za nameček pa si še skrajšate pot med Rialtom in Canareggiom. Ljubiteljem gondol priporočam še dva postanka – dva ovinka za svetim Markom je nočno parkirišče gondol, v četrti Dorsoduro pa najdete Squero di San Trovaso, še edino delujočo popravljalnico in ladjedelnico gondol.
Kje jesti in piti kot domačin?
Glavna točka. Če veš, kje iskati (in se po pravilu izogniti lokalom, pred katerim vas vabi v gondoljerja oblečen postrešček), so Benetke prava zlata jama odlične lokalne (lagunske) kulinarike in impresivno založenih vinskih barov. In če so bile Benetke (in Italija na splošno) še nedavno bolj konvencionalno naravnane, se v zadnjih letih pospešeno odpirajo naravni bacareti – če ste seveda pristaš organskih in biodinamčnih vin, kar zgoraj podpisana je.
Sicer pa se je v Benetkah najbolje prepustiti toku dneva in si ne postavljati omejitev s klasičnim programom kosilo-večerja.
Raje raziskujte različne lokale, spijte kozarec prosecca tu, kozarec rebule tam, sproti pa prigrizujte »cichettije« in »tramezzine«.
Prvi so prigrizki, ki segajo od povsem običajnih kruhkov s kuhanim pršutom in sušenim paradižnikom do pravih malih mojstrovin, ki pokažejo vso ustvarjalnost in identiteto lokala (surovi gamberi, bakalar na črni polenti, mesne kroglice …). Tramezzine po drugi strani sestavljata dve polovički belega, puhastega mlečnega kruha, bogato napolnjenega z domiselnimi nadevi. Verjemite, po šestih postankih boste tako polni, da o kosilu ali večerji sploh ne boste razmišljali.
Nabor cichettijev v al Portegonu.
Restavracije:
Če bi se v Benetkah vseeno radi usedli in klasično obedovali, je v mestu kar nekaj restavracij, ki jih gre izpostaviti. Quadri, o katerem je naš urednik pisal v prejšnji številki, je odličen, a za navadne smrtnike kar precejšen finančen zalogaj, zato priporočam Alajmovo cenovno dostopnejšo izpostavo Quadrija na Markovem trgu, bistro ABC. V mestu je tudi kar nekaj Michelinovih zvezdic, pri čemer so poleg Quadrija najboljše izbire Da Fiori, Venissa in Antica Osteria Cera.
– Ena izmed boljših restavracij je sicer z zvezdicami neovenčana Alle Testiere, ki se skriva za vrati brez izveska v četrti Castello in ki je gostila že take zvezdnike, kot je Meryl Streep. Testiere ponuja kratek meni, v celoti zgrajen na sofisticirani beneški kulinariki, kot so male sipice s cimetom in pomarančo. V zadnjem času sta sicer najbolj trendovski restavraciji (tudi zaradi vinske karte, bazirane na naravnih vinih) Local in CoVino – za obema stoji mlada, zagnana ekipa, pri čemer je CoVino v lasti Andree Lorenzona, sina beneške žive legende Maura Lorenzona (o njem malo kasneje).
Kar nekaj odličnih restavracij z zmernimi cenami najdemo v četrti Canareggio: Anice Stellato, 40 Ladroni, Ostaria da Rioba
Lokalni favoriti:
Alla Madonna, ki se nahaja v stranski ulici le nekaj korakov od Rialta, je osteria stare šole – z natakarji v belem vred. Tu ne pričakujte modernih interpretacij, vendar pa je to pravi naslov za italijanske klasike, od testenin s svežimi morskimi sadeži do lazanj. Če boste imeli srečo in boste ujeli pravo sezono, pa priporočam moecche, beneško poslastico. Gre za rakovice, ki jih ocvrejo, še preden jim oklep otrdi.
Paradiso Perduto – to je še ena zadnjih res pristnih ošterij v mestu, katere glavna klientela so mladi in študenti. Paradiso Perduto nedvomno upraviči ime – tja pojdite v ponedeljek, ko imajo jazz koncerte v živo, nujno rezervirajte, strežejo pa testenine, ostrige in cvrtje. Karafa hišnega vina je smešno poceni, kar pojasni tisto, kar se govori o Paradisu Parditu – da ga vedno zapustite po vseh štirih.
Vecio Fritolin – naj podrem mit – niso bili Britanci tisti, ki so izumili fish&chips, ker so to storili Benečani že davno pred njimi. In Vecio Fritolin (Stari cvrtek) je matična izpostava beneškega originala, le da tu vedno namesto krompirčka dobite ob ribah popečeno polento.
Ribja tržnica Rialto
Ribja tržnica Rialto – Če ste v Benetkah več dni in ste si najeli apartma, v katerem lahko kuhate, je legendarna ribja tržnica na Rialtu vaš edini relevanten supermarket. Na tej tržnici ob vznožju mostu Rialto, kjer Benečani kupujejo ribe, školjke in rake že tisoč let, najdete vse, kar si lahko zamislite – beneške lagunske rakce, orjaške mečarice, male filetirane girice, ostrige, sipice, hobotnice, vse. In ceneje kot na ljubljanski tržnici. Tik ob njej je tudi tržnica s sadjem in zelenjavo, kjer se lahko oskrbite s prvovrstnimi italijanskimi pridelki, od mini bučk do sušenih paradižnikov s Sicilije.
Bacari (bari) in vinski bari s chicettiji:
All Arco – moj osebni favorit. Ta družinski bacaro je eden tistih res pristnih, toplih lokalov z nepretencioznim vinom na kozarec in morda najboljšimi chicettiji v mestu, ki jih šefica sproti zlaga, tako hitro poidejo. All Arco sicer ni več ravno skriti biser, saj so ga pred leti odkrili Britanci, o njem napisali knjigo in v Londonu odprli po All Arcu skoncepirani Polpo, ki ima danes v britanski prestolnici tri izpostave. Na srečo ekipi All Arca slava ni stopila v glavo.
Bancogiro – V stavbi, ki je v 16. stoletju gostila prvo banko na svetu (od tod ime Bancogiro), je danes umeščen eden boljših bacarov v mestu, ki je hkrati tudi restavracija z odličnim menijem in nič manj impresivno vinsko karto, na kateri Slovence zastopa Klinec. Če nič drugega, se v Bancogiru vsekakor ustavite na aperolspritzu in najboljšem, kremastem bakalaju v mestu.
Estro
Vino Vero – Lokal, ki ga že nekaj let suvereno vodi simpatični Diego Carraro, je bil tisti, ki je v Benetkah utiral pot naravnim vinskim barom. Dolgo časa je bil Vino Vero samotni jezdec, zdaj pa ima že kar precejšnjo konkurenco, a saj veste, težko je preseči izvirnik. Carraro je veliki ljubitelj slovenskih naravnih vin, ki v Vinu Veru zasedajo osrednji prostor, bar pa v zadnjem času tudi prireja uspešne večere degustacij s povabljenimi vinarji. Zunajserijski so tudi chicettiji.
Estro – eden od tistih, ki so na krilih Vina Vera zajahali naravni vinski val. Tudi v Estroju je velik poudarek na Slovencih oz. zamejskih Slovencih, so pa tu cene malce višje. Začnite s penečo glero na usedlinah Costadila (beneška stalnica), nato pa preidite na Radikona ipd. Estro ima verjetno najboljše tramezzinije v Benetkah, ponujajo pa tudi odličen degustacijski meni.
Adriatico Mar – le nekaj metrov od Estroja najdete enega izmed prijetnejših naravnih vinskih barov v mestu – ne samo, da imate v njem občutek, kot da pijete v prijateljevi dnevni sobi, lokal ima majceno teraso, na kateri lahko srebate vino, hkrati pa namakate noge v laguno (če vas mika).
Vino Vero
Al Botegon/Cantinone Già Schiavi – V tem družinskem bacariju nasproti ladjedelnice gondol, kjer sta se pred leti, v času družinske idile, ustavila tudi Angelina Jolie in Brad Pitt, je izbira chicettijev največja in med najbolj domiselnimi. Po smrti glave družine vse kruhke pripravlja mama (aktivna je že pol stoletja), za vina pa skrbijo sinovi. Ombra stane poldrugi evro, lokal pa deluje tudi kot vinoteka, kjer boste za Gravnerja odšteli pol evra manj kot pri Jošku doma.
Al Portego – Skrit v stranski ulici, a s super vzdušjem in poceni aperolspritzem. Prigrizki so slastni, nasitni in bogato obloženi.
Osteria Alla Ciurma – Odkar ne delajo več svojega najboljšega prigrizka, v lardo ovitega in ocvrtega gambera, so prigrizki v Ciurmi sicer izgubili na mikavnosti, a naj vas to ne odvrne. Ta lokal ni med starejšimi v mestu, se pa je naglo prijel med domačini, ki ga oblegajo že dopoldne.
Enoiteca Mascareta – Kultni vinski bar, predvsem zaradi šefa, karizmatičnega veseljaka Maura Lorenzona, ki obiskovalce očara s svojo teatralnostjo in poznavanjem vin.
Al Merca – Tu ni miz, ni stolov, samo pult, odprt na trg med Bancogirom in tržnico Rialto. Al Merca je lokal, kjer se domačini običajno ustavijo za prvi kozarček vina in panini s kuhanim pršutom.
Ostaria dai Zamei – Med domačini priljubljen bacaro, ki ga vodita dvojčka Franco in Giovanni in je polepljen s fotografijami dvojčkov in dvojčic z vseh vetrov, ponuja širok nabor domiselnih chicettijev.
Alla Toletta – Še eden od tistih lokalov stare šole, pri tem, da ga je treba izpostaviti, ker so v njem izumili koncept tramezzinija, tako da ga vsekakor ne izpustite. Nabor tramezzinijev je res izjemen.
Da Lele – Majcena, dva kvadratna metra velika luknja, prva, ki vas pozdravi, ko s Piazzale Roma zavijete v notranjost. Ker je Da Lele premajhen, da bi stali notri, gostje s kozarci zasedejo trgec pred njim. Dober uvod za vašo beneško avanturo, saj se boste poleg svežih paninijev tu okrepčali z nedvomno najcenejšim vinom (65 centov!) in proseccom (90 centov!) v mestu
Osteria Alla Vedova – Še ena znamenita beneška oštarija, ki si je sloves pridobila predvsem zaradi njihovih mesnih polpet.
Mezzopieno – Eden novejših in manjših naravnih vinskih barov, a z odličnim poznavanjem lastnika in prijazno postrežbo.
Benetke, kam še?
– Harry’s Bar – Beneška institucija in verjetno eden najslavnejših barov na svetu. Harry’s bar je leta 1931 ustanovil sloviti Giuseppe Cipriani in tu izumil koktajl bellini, narejen iz prosecca in kaše bele breskve. V bar so zahajala tako zveneča imena, kot so Charlie Chaplin, Humphrey Bogart, Peggy Guggenheim, Rita Hayworth, Woody Allen, Alfred Hitchcock, Orson Welles in Truman Capote, Ernest Hemingway pa je sem umestil vrsto prizorov iz svojega romana Čez reko in med drevje. Harry’s bar v resnici ni videti tako impresiven, kot je njegova zgodovina, za nameček pa za njihov bellini računajo 19 evrov, res pa je, da ga boste spili za istim pultom, ob katerem je slonel Hemingway.
– Gritti Palace bar – Postojanka vseh zvezdnikov. Če želite uzreti Reese Witherspoon in podobne, je to pravi naslov. Aperolspritz vas bo sicer na terasi z razgledom na Canal Grande in muzej Peggy Guggenheim stal okoli petkrat več kot drugje.
– Caffe Rosso – Popolno nasprotje Grittija je Caffe Rosso, med domačini, zlasti mladimi, kultna kavarna/pivnica na turistično neobleganem trgu Santa Margerita. Caffe Rosso (izveska ni, samo rdeče pobarvan vhod z obledelim napisom Caffe) vas bo osrečila s poceni aperolspritzi, camparispritzi in pristnim vzdušjem.
– Pražarna kave Torrefazione Cannaregio – V Canareggiu se ustavite v skoraj sto let stari pražarni kave, kjer lahko spijete še zadnji espresso pred odhodom domov in si kupite zavojček kave za domov.
– Pivoteka Il Santo Bevitore – Italijani sicer imajo kar nekaj odličnih craft pivovarn, a pivo je pri njih precej drago, tako da jo boste z vinom odnesli ceneje. A če vas zamika presekati, je najboljši naslov Il Santo Bevitore, »Sveti pivec« v Canareggiu, kjer imajo res lep nabor piv – jasno, tik ob kanalu, da lahko uživate še v razgledu.
Besedilo in fotografije: Kaja Sajovic
