Čeprav jih zunaj voda rock glasbe le malokdo pozna, je treba vedeti, da so Lynyrd Skynyrd (izg.: Linrad Skinard) eden največjih ameriških bendov vseh časov! Še več – so edina še živeča ikona zlatih sedemdesetih let, ki po mnogih inkarnacijah še deluje in polni stadione; predvsem po ZDA. Mislim, da v zgodovini rock glasbe ni bilo skupine, ki bi imela tako veliko zvezdniških vzponov, osebnih tragedij in predvsem smrti. Tisto, kar jim je preprečila ena največjih tragedij – letalska nesreča leta 1977 –, so dosegli dvajset let pozneje, in nič ne kaže, da bi sestopili s kultnega prestola, ki ga suvereno držijo že toliko let. In predvsem – so lastniki enega najboljših koncertnih albumov vseh časov, katerega vam predstavljamo v tem besedilu.
Vedeti je treba, da tako kot v Sloveniji, kjer se v glavah mnogih druga svetovna vojna še ni končala, se tudi za milijone prebivalcev južnih držav ZDA še ni končala državljanska vojna, v kateri so se v šestdesetih letih 19. stoletja spopadle severne države pod vodstvom predsednika Abrahama Lincolna in južne države, ki so se hotele odcepiti in obdržati suženjstvo. Južnjaki poraz še vedno objokujejo in množično izobešajo svoje konfederacijske zastave, veliko bolj zaradi deželne pripadnosti, nekaj pa je še vedno zadrtih konservativcev, ki bi vrnili suženjstvo.
Ker so južnjaki bolj zadrgnjeni, je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja fantom, ki so nosili dolge lase in poslušali drugačno glasbo, precej težko. Tako težko, da je recimo Gary Rossington, ki je odlično igral kitaro, zapustil gimnazijo Robert E. Lee High School. Njegova dva kolega, Ronnie Van Zandt in Allen Collins, s katerima je že pri trinajstih letih ustanovil prvo skupino, sta si zaradi ultimata učitelja telovadbe Leonarda Skinnerja lase sicer ostrigla, skupina, takrat imenovana The Noble Five, pa je delovala dalje. Leta 1970 se jim je pridružil še basist Leon Wilkeson, ki je v šoli prav tako trpel Skinnerjevo šikaniranje, in izbrali so nove ime za skupino: v ‘čast’ zategnjenemu učitelju so se poimenovali z njegovim popačenim imenom in priimkom – Lynyrd Skynyrd.
Postajali so vedno boljši, leta 1972, tik pred snemanjem prvega albuma, pa so se jim pridružili še pianist Billy Powell, novi bobnar Bob Burns in tretji kitarist Ed King.
Tretji kitarist?!
Če sledimo znameniti rockerski rimi kitarist = egoist, se seveda lahko upravičeno sprašujemo, zakaj so v že tako burno skupino burnih značajev dodali še enega? Znano je, da je eden kitarist v skupini za pevcem prvi človek benda. Če sta dva, sta potrebna zelo precizno sodelovanje in velika disciplina, da si ne ‘skačeta v zelje’, kar v primeru dobre skladnosti postane huda umetnost. Rock pozna kar precej izvrstnih kitarskih tandemov iz skupin, kot so: Allman Brothers Band, Thin Lizzy, Aerosmith, Rolling Stones, Wishbone Ash in še bi lahko naštevali. Toda tretji kitarist v skupini? Znano je, da so se člani Lynard Skynard ob prevelikih količinah viskija večkrat stepli med seboj, še rajši pa so prišli v kakšen bar in namlatili druge. Toda v studiu in na odru so delovali najbolj disciplinirano in uigrano. Z odličnimi skladbami in uigranim muziciranjem so postavili nove standarde v južnjaškem blues rocku, ki so ga duhovito križali z boogijem. Ta slog je postal njihov zaščitni znak, po njih pa so ta izraz prevzeli številni bendi.
V zvezdnih višavah
Že prvi album iz leta 1972 z naslovom Pronounced ‘Lĕh-‘nérd ‘Skin-‘nérd,katerega so naslovili (in posvetili) svojemu učitelju telovadbe, je brez težav dosegel dvakratno platinasto naklado. Dve uspešnici pa sta se kljub zelo rockerski podobi in dolžini (Tuesday’s Gone in Free Bird; več kot 9 minut) uspeli zavihteti na lestvice najbolj priljubljenih. Zanimivo je tudi, da je gospod Leonard Skinner, ki jim je v mladosti grenil življenje, potem postal njihov oboževalec. Na enem od koncertov v rodnem Jacksonvillu pa se jim je celo enkrat pridružil na odru! Še bolj uspešen je bil drugi album (Second Helping; 1974), na katerem je veliki hit Sweet Home Alabama, s katero so priplezali na osmo mesto ameriške lestvice priljubljenosti. Postajali so eden najbolj vročih bendov in pričeli nastopati tudi v Evropi. Še bolj kot njihovi studijski posnetki pa so pričeli sloveti njihovi energetski nastopi, ki so bili mešanica eksplozivnega rocka, virtuoznega igranja vseh članov in peklenskega nastopa pevca Ronnieja van Zandta, ki je pričel nastopati bos. To določitev je utemeljil s stavkom: “Želim čutiti, kako oder pod menoj gori!“ In seveda, za južnjake – v ozadju in na naslovnicah albumov je plapolala konfederacijska zastava!
Seveda brez menjav ni šlo in za bobne je sedel čudaški perfekcionist Artimus Pyle iz Kentuckyja. S tremi spremljevalnimi pevkami (The Honkettes) so okrepili vokalno linijo, tako da je zvok postal še bolj poln in okrogel. Naslednja dva albuma (Nuthin’ Fancy in Give Me Back My Bullets) sta dostojno, ne pa hiperuspešno nadaljevala zvezdniški začetek in skupino je zapustil kitarist Ed King. Pevka njihovih Honkettes, Cassie Gaines, je za nadomestilo predlagala svojega mlajšega brata Steva Gainesa, ki je prinesel mnogo svežih idej in nove energije. Čeprav so bili vsi zunajserijski glasbeniki, so si bili edini, da je Gaines najboljši od vseh. Van Zandt je v nekem intervjuju celo povedal: „Ta poba nas bo vse nesel, in če bo kdo od nas kdaj naredil uspešno kariero, bo to Steve Gaines.„ Ne samo da je bil odličen kitarist, bil je močan avtor in zelo dober pevec.
Koncertna plošča
Album One More from (for) the Road so snemali na treh koncertih (od 7. do 9. junija 1976) v dvorani Faboulous Fox Theatre v Atlanti (zvezna država Georgia). Najboljše izvedbe treh identičnih programov so izbrali in brez kakršnih koli olepšav izdali na dvojnem albumu, ki je v trenutku dosegel trikratno platinasto naklado. Ploščo začenja poskočna in udarna Workin’ For MCA, ki v slabih petih minutah prikaže, kaj se bo dogajalo naprej. Oster, brezkompromisni, toda zelo melodičen rock, odlično zapet, zaigran in aranžiran, v hipu osvoji poslušalca in ga v krču navdušenja drži skozi vse skladbe. Prvo stran veličastno konča ena najlepših rockovskih balad, Tuesday’s Gone, kjer si kitarski mojstri svoje ‘mašine’ šele dobro ogrejejo in uskladijo občutke ob nežnih virtuoznih poskokih. Druga stran nikogar ne pusti ravnodušnega in pri miru – odličen boogie Saturday Night Special, kateremu sledi Wilkesonova skladba Travelin’ Man, ki s svojim ritmom povabi na ples in se potem nadaljuje v rokenrol Whiskey Rock-a-Roler, kakršnega znajo na tem planetu zaigrati samo južnjaki – z občutkom in slogom, kjer je vsega dovolj in ničesar preveč. Konec prvega dela (prve plošče) konča himna Sweet Home Alabama, ki je neštetokrat boljša kot sicer odlična studijska različica. In šele sedaj Lynyrd Skynyrd dobro vzletijo in zadenejo s tretjo stranjo: Gimme Three Steps, Call Me The Breeze in ‘T’ for Texas. Tukaj delujejo kot odlično naoljen stroj v šesti prestavi. Kitarska pirotehinka je že v stratosferi, The Honkettes briljantno vlečejo zborovske linije pod čistimi Van Zandtovimi vokali in Billy Powell na podlagi armirane ritem sekcije Pyle/Wilkeson prikaže vse odlike prvega ‘honky – tonk’ pianista.
Naslovnica albuma Street Survivors, ki je izšel po nesreči, ovitek so zamenjali, ker je pokojni Steve Gaines najbolj obdan z ognjem.
Zadnja, četrta stran je veliki pok – začetek ali konec vesolja: The Needle and the Spoon, Crossroads in Free Bird. Slednjo so iz devetih minut, kolikor traja studijska različica, podaljšali na trinajst in pol; vse na račun edinstvenih kitarskih solov, ki že niso več to, ampak so prave kitarske ejakulacije! V reviji Rolling Stone so končni del te sicer čudovite balade označili za tretji največji solo v zgodovini rock glasbe!
Opisi so približna stvar, priporočam vam poslušanje ploščka ali vsaj ogled koncerta te postave pred 370.000-glavo množico na angleškem Knebworthu leta 1976 na portalu YouTube:
Lynyrd Skynyrd iz leta 1977
Letalska nesreča
Po izidu tega albuma so bili Lynyrd Skynyrd večji kot kdajkoli. Sredi razprodane ameriške turneje, ki so jo razdelili na dva dela, so šli v studio in posneli album Street Survivors (Preživeli s ceste). Načrt je bil, da album izdajo ob koncu turneje, ki pa je bila tako hvaljena, da so morali drug del koncertov iz dvoran prestavljati na stadione. Postali so tako veliki, da so si za potovanja med mesti lahko privoščili letalo. In to je bilo usodno.
Po petem koncertu drugega dela ameriške turneje (Greenville v južni Karolini) so odleteli v Louisiano (Baton Rouge). Iz neznanega razloga pilot ni napolnil goriva in tik pred pristankom mu ga je zmanjkalo. Poskušal je prisilno pristati, vendar je namesto na cesto priletel v gozd in letalo se je razbilo. Ker ni bilo goriva, se na srečo ni vnelo. Vendar je bil izid grozljiv: šest mrtvih (od tega trije člani skupine – pevec Ronnie Van Zandt, kitarist Steve Gaines in njegova sestra, pevka Cassie Gaines), njihov menedžer ter pilot in kopilot. Vsi ostali so sicer preživeli, vendar so bili hudo ranjeni. Amerika je bila osupla in zgrožena, njihova založba MCA pa je na trg takoj dala še neizdani, a za prodajo že pripravljeni album z zdaj zelo pomenljivim naslovom Street Survivors. Na željo družin preminulih so zamenjali ovitek, saj so na naslovnici vsi člani v plamenih, še največ jih je okrog kitarista Steva Gainesa. Seveda so se potem pričele pojavljati mnoge okultne teorije, da so plameni nakazali, kdo bo umrl, in še mnogo drugih neumnosti.
Inkarnacije
Skupina je seveda razpadla in preživeli so pričeli delovati po svoje. Rossington, Wilkeson, Collins in Powell so ustanovili Rossington-Collins band in izdali dva albuma. Pela je Dale Krantz, s katero se je pozneje Gary Rossington tudi poročil. Glasba pa je bila podobna glasbi velike skupine – energičen južnjaški blues rock. Za tem je Billy Powell ustanovil skupino Vision, se preobrnil v vernega kristjana in tudi glasbo podredil svojemu novemu prepričanju, Artimus Pyle pa je tudi ustanovil svojo skupino, v kateri sta prepevali preživeli dve članici The Honkettes.
Reinkarnacija in smrti
Allen Collins je pozneje zapustil Rossington-Collins band in pričel svojo kariero. Kljub temu pa je nesreča v njem pustila globoko sled. Vedno hitreje je tonil v svet alkohola in mamil. Pijan je povzročil prometno nesrečo, v kateri je umrlo njegovo dekle, sam pa je ostal hrom od pasu navzdol. Leta 1990 je umrl zaradi pljučnice.
Ronnie Van Zandt pa ima precej mlajšega brata. Johnny Van Zandt je mlajša kopija starejše legende in tudi poje odlično. Zato je bilo vprašanje časa, kdaj bodo Lynyrd Skynyrd spet poleteli, saj so zaradi odličnih plošč in tragične usode postali množično kultni in strahovito priljubljeni. Uporabi imena sta najbolj nasprotovali vdovi pokojnega kitarista (Teresa Gaines) in pokojnega pevca (Judy Van Zandt). Da denar uredi vse zadeve, priča sporazum med skupino in vdovama, da od vsakega koncerta dobita 30 odsotkov zaslužka …
Collins, Van Zandt, Rossington
Ronnie, Gary
Reklama za Jack Daniels
V začetku so bili v skupini še vsi preživeli; razen Collinsa: Wilkeson, Powell, Pyle in Rossington, in celo prvi kitarist Ed King se je vrnil. Potem pa so pričeli odhajati in tudi umirati. Ne samo posledice nesreče, tudi močno uživanje alkohola in mamil je naredilo svoje; čeprav je tukaj viski žel največji davek. Konecv koncev so bili prvi »manekeni« za Jack Daniels in še sedaj imajo nekatere kitare v obliki steklnic Jacka, pa tudi Jim Beam je njihov neuradni sponzor, saj imajo na zadnjih turnejah oder za bobne podložen s sodi za whiskey. Res pa je, da so zdaj vsi »čisti«. Toda posel je posel…Basist Leon Wilkeson je umrl v hotelski sobi leta 2001, ker so mu odpovedala jetra. Pianist Billy Powell se mu je pridružil leta 2009 – umrl je zaradi srčne kapi.
Bobnar Artimus Pyle se je leta 2005 prenehal ukvarjati z glasbo in je še vedno trpel zaradi stresa, povezanega z letalsko nesrečo, in se tudi zdravil. Leta 2012 je odšel na travnik, kjer je padlo letalo, in tam ga je ustrelil lokalni kmet, ker ga je zamenjal za roparja. V bolnišnici so ga komaj rešili.
Lynard Skynard so lani končali skoraj dve leti trajajočo ameriško turnejo z Garyjem Rossingtonom kot edinim originalnim članom. Od leta 1981, ko se spet pričeli delovati, so v raznih zasedbah posneli še devet dokaj uspešnih albumov, vendar uspeha, kakršnega so želi prej, ni ponovil noben. Zato pa so turneje, na katerih seveda v večini igrajo stare skladbe, razprodane. Ampak konfederacijske zastave ni več., saj jo zdaj uporabljajo le zadrti rasisti in južnajsški »rednecki«. Pred štiridetsii leti pa je bila to dobra fora. Zdaj so pa legende in legende morajo biti dokaj čiste.
Besedilo: Martin Medved
