Iron Maiden – The Number of the Beast (1982). Legendarni albumi.

Kot so napisali v angleškem „resnem“ časopisu The Observer, so Iron Maiden ena najboljših in najbolj priljubljenih heavy metal skupin vseh časov. In to brez dvoma tudi drži.

Od prvega, istoimenskega albuma, ki je izšel leta 1980, in do zadnjega zadnjega, Senjutsu (izšel je pred mesecem dni), so prodali malo manj kot 100 milijonov plošč, kar je za ta žanr absolutni rekord. Še enkrat – so zapriseženi metalci! Delo, ki si je priborilo tokratni naziv Legendarni album, se ponosno hvali s 15 milijoni prodanih kopij. In se še prodaja, kajti Iron Maiden so svojevrsten fenomen. Po 40 letih skoraj neprestanega dela še vedno polnijo stadione in navdušujejo stare in mlade metalce. Da, lahko bi rekel, da so generacijski metal bend, kajti poslušajo jih poslušalci, ki so v osemdesetih rasli z njimi, in njihovi otroci!

Eddie je kot vedno nad vsemi

In potem se odpre pekel. Nabrušene in strupene kitare se zapodijo pod nebo, glas pevca Bruca Dickinsona jih umetelno prevpije in prepoje, peklenski ritmi pa poslušalca, zaprtega v Iron Maiden (srednjeveška mučilna naprava, podobna mumiji; s kovinskimi iglami obrnjenimi navznoter – v žrtev), odpeljejo v ekstazo heavy metala najvišje kakovosti. Ja, to je naslovna pesem istoimenskega albuma tega benda, tretjega po vrsti, ki ima največ zaslug, da so Iron Maiden priplezali tako visoko in se na vrhu obdržali toliko let. 

Iron Maiden iz leta 1982 (iz leve) – Adrian Smith, Clive Burr, Brice Dickisnon, Dave Murray in Steve Harris

Glavni trije – Steve Harris, Eddie in Bruce Dickinson

Leta 1981 sem kot radovedni študent v stilu „še pujsa bom razbil“ pobral ves drobiž, ki sem ga imel, in se odpravil za mesec dni v Anglijo – po koncertih in festivalih. In verjemite – takrat je bilo tega veliko, saj so poletna prizorišča bogato vabila. Knebworth je gostil Led Zeppelin, Donnington je razgrajal z Rainbow, na Wembleyju so se ob spremstvu AC/DC predstavili prenovljeni The Who in legendarni festival v Readdingu je ponujal tri dni rock’n’rolla. Vsak dan od 11. dopoldne do 1. ure zjutraj. Na dveh odrih, tako da tihih trenutkov ob menjavah nastopajočih skorajda ni bilo. 

Ker sem se že takrat ukvarjal s pisanjem o muziki, sem v klubu Marquee, ki je bil organizator tega festivala, dobil tudi prepustnice za zaodrje. Tam je bila šele veselica, o kakršni človek lahko danes samo sanja. Vsaka večja založba, katere varovanci so nastopali, je imela šotor, kjer si lahko srečeval zvezdnike, ki smo jih gledali samo na fotografijah in uživali ob njihovi glasbi. Povsod pa je bilo tisto, česar si zaradi „investicij“ v plošče nisem mogel privoščiti – hrana in pijača. Zastonj! Vse – vino, pivo, žgane pijače. Prigrizki, kanapeji, sendviči, bifteki, ribe … Oh, ja …

In potem sem v šotoru gramofonske založbe Polydor zagledal nekega čudnega zakrinkanega tipa v spremstvu glasnega nastopača, ki je slišal na ime Bruce Bruce. Zakrinkani tip pa je bil bobnar skupine Samson, za katero še nisem slišal. Oba pa sta nas prišla vabit, naj jih gremo poslušat, kajti menda so bili najbolj vroči. Pa smo šli. Nastop in glasba nista bila nič posebnega, če izvzamemo, da je bil bobnar z bojnim imenom Tinderstick ves čas nastopa zaprt v jekleni kletki in se je med premori rjoveč pridno zaletaval v rešetke in da je Bruce Bruce odlično pel. 

In ko smo se odpravljali v zaodrje, je z desnega odra zagrmelo. Uigrano, hitro, skladno in intenzivno. Vau, kar obstali smo in hiteli listat programe, da se podučimo, kdo za vraga je to. Iron Maiden je pisalo. Spogledali smo se, saj še nihče ni slišal za njih. Ampak nismo šli zadaj. Navdušeno smo jih poslušali, skakali v zrak, navdušeno vpili in občudovali vragolije dveh kitaristov. Čeprav so nastopili okrog 16. ure, so ves avditorij (okrog 80.000 ljudi) dvignili v zrak in poželi fenomenalen aplavz. Basist Steve Harris ni mogel skriti zadovoljstva na obrazu in tudi drugi so zelo nasmejani zapustili oder. Zadaj sem jim čestital in obenem izvedel, da so pravkar izdali drugi album z naslovom Killers. „Hudiča,“ sem si rekel. „Še teden dni moram preživeti v Londonu, denarja pa imam za vzorec. Ni kaj, pet funtov bo šlo za to ploščo in en dan ali dva bom stradal.“ Ubijalci (Killers) so šli z menoj v Ljubljano in kmalu sem s to ploščo in bendom uspešno zastrupil vso svojo družbo. 

Čez leto dni pa sem izvedel, da je pevec Paul DiAno zapustil skupino in da se jim je pridružil malo znani Bruce Dickinson, ki je prej pel pri metalcih Samson. „Hej, tele tipe pa poznam. Skoraj osebno,“ sem si mislil!

NWOBHM

New Wave Of British Heavy Metal je bila skovanka, ki so jo na začetku osemdesetih lansirali angleški glasbeni novinarji. Ja, heavy metal smo že poznali, saj so bendi, kot so Led Zeppelin, Deep Purple, Black Sabbath in podobni (vse smo že predstavili v tej rubriki), orali sceno že konec šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih. Potem je v drugi polovici tega desetletja na sceno za hip privršal pank, ki je trdil, da so vsi „stari prdeži“ in da je pank „tisto pravo“. Žal je živel nekaj let, se spečal z denarjem in izgubil ostrino svojih zob. Rock pa je neovirano živel dalje. Po panku pa je na sceno prišla brigada mulcev, ki so v mladosti poslušali zgoraj omenjene. Znali so igrati hudičevo dobro (pri panku je bila to prej izjema kot pravilo), bili so mladi, jezni in polni energije. Kot nalašč za tisto, za kar jih je označil britanski glasbeni tisk: NWOBHM.

Ko Steve Harris izganja hudiča iz svojega basa

Obetajoči nogometaš Steve Harris je bil eden tistih, ki ga je rock začaral. Pravzaprav ga je začaral album Deep Purple in Rock, ki je zastrupil tudi Bruca Dickinsona, s katerim pa se takrat še nista poznala. Najprej je hotel igrati bobne, potem pa je presedlal na bas. Skoraj leto dni je vadil do dvanajst in celo petnajst ur na dan, skladal pesmi na navadno kitaro in ugotovil, da ima izreden talent. Sestavljal je razne skupine in kmalu znal ločiti seme od pleva – člane je menjal toliko časa, dokler ni izbral tistih, ki so tvorili prvi Iron Maiden. Od teh je zdaj v skupini poleg Harrisa, ki je glavni komponist, tekstopisec in producent, le kitarist Dave Murray. 

Prvi, istoimenski album iz leta 1980 je potem, ko so nekajkrat dobro prekrižali Otok, takoj skočil na četrto mesto najbolj prodajanih albumov. Uspeh je presenetil prav vse in v stilu „kuj železo, dokler je vroče“ so se lotili pisanja materiala in snemanja Ubijalcev (Killers, 1981). Tu so bile skladbe še bolj dodelane in jasno je bilo, da smo imeli opravka z bendom, ki bo prikazal še marsikaj. In potem izvemo, da je Paul DiAno, katerega glas je bil eden najboljših od vsega, kar je ponudil NWOBHM, odšel. In kot sem zapisal prej, izvemo tudi, da je v bendu zdaj Bruce Dickinson z bojnim imenom Air Raid Sirene (Sirena za zračni napad), kajti že med nastopom na Readdingu, kjer se je spoznal z Maidni, je na odru iz glasilk izvabljal te vratolomno visoke tone. Kaj si lahko heavy metal bend od pevca, ki zna tudi peti, sploh lahko še želi? Visoko, kontrolirano vreščanje, seveda!

Znak zveri

Ko je skupina šla v studio, je bila že na vrhu. Res pa je tudi, da so bili vedno izredno delavni in so veliko nastopali na turnejah. In ker so odlično prodajali svoje albume, so lahko založbi postavljali pogoje. Prvi in glavni pogoj, ki ga je Steve Harris postavil svojim delodajalcem, je bil – neomejeno število ur za snemanje in producent po njihovi izbiri. Pri EMI, za katero so Iron Maiden takrat snemali, niso delali težav, saj so vedeli, da imajo kokoš, ki nese zlata jajca. Harris pa je zahteval v tistem času najboljšega in najbolj vročega producenta. Človeka z zlato roko in ušesom. Človeka, ki je imel že takrat „na vesti“ nekaj sto milijonov prodanih plošč. Martin Birch je bil že takrat legenda, saj je težki rock ali heavy metal, če želite, naredil za enega najbolj prodajanih žanrov na splošno. Večina uspešnic bendov, kot so Deep Purple, Rainbow, Black Sabbath, Whitesnake in še koga, je prišla izpod njegovih prstov na njegovih mešalnih mizah. Ker pa se je sodelovanje z Iron Maiden razvilo v enega najbolj uspešnih, ga je njihova gramofonska družba z izdatnim honorarjem kasneje prepričala, da dela samo za njih. In to je počel do leta 1992, ko je z njimi posnel album Fear Of The Dark. Potem se je, rahlo naglušen, upokojil in pred tremi leti je na zasebnem otoku na Bahamih v miru umrl.

Iz zagrebškega koncerta leta 2018

Številka zveri je poleg Harrisa, Dickinsona in Murrayja na krovu nastajala ob pomoči bobnarja Cliva Burra in drugega kitarista Adriana Smitha. Na albumu je osem skladb, od katerih so tri končale v obliki singlov in dodobra zatresle takratne lestvice popularnosti. Prvo so na mali plošči izdali prej opisano naslovno temo, ki se je takoj uvrstila na prvo mesto najbolj priljubljenih malih plošč v Veliki Britaniji. To je bil precedens, saj metalci nekako niso posegali po tako visokih mestih. Podobno se je zgodilo tudi z albumom, ki je že prvi teden pristal na prvem mestu. 

Čez dva meseca so izdali drugi hit z naslovom Run to the Hills, energično, toda zelo spevno skladbo, ki govori o angleški zgodovini v obdobju vikinških napadov – plemena so se pred njimi umaknila v hribe – Run to the Hills, pač. Tudi ta je skočila na vrh. In še nekaj mesecev kasneje je tak prodor poskušala Hallowed Be Thy Name, a je na žalost pristala na „samo“ petem mestu. 

Na albumu ni slabe skladbe: Invaders, Children of the Damned, The Prisoner, 22 Acaccia Avenue in Gangland so mojstrsko zaokrožene celote, odlično komponirane (pri treh skladbah je tokrat Harrisu pomagal Adrian Smith), virtuozno zaigrane in odpete. 

S tem albumom so Iron Maiden nehote postavili nove mejnike v svojem glasbenem stilu, ki so jih prihajajoči novi izvajalci s pridom uporabljali.

Skladbe so postajale daljše in večplastne, instrumentalne vloge niso bile zreducirane zgolj na kitarske solo izlete, pač pa na melodična muziciranja.

Preskočili bomo vrsto albumov in kadrovskih menjav članov, ki so odšli in se spet vrnili. Lahko pa rečem, da je njihov predzadnji izdelek, Book Of Souls v stilu vsega tega muziciranja, s katerim so začeli pri Number of the Beast. Odlični instrumentalni deli, križani s simfonijami (najdaljša skladba z naslovom The Red and the Black je dolga več kot 13 minut!), so nekaj posebnega, Res je tudi, da je album nastajal več kot leto dni, saj so zdravniki lani pri Dickinsonu v grlu našli tvorbo, ki pa k sreči ni bila maligna, in so v studiu ustvarjali instrumentalni album. Ko pa je Bruce, sicer tudi pilot, ki sam pilotira letalo (Ed Force One), ko so na turnejah, ozdravel, so takoj naredili še toliko materiala, da je album dvojni. 

Nova turneja je v pripravi (v Evropi bodo poleti 2022), in verjemite mi, splača se jih videti. Na nastopih ne manjka njihova maskota Eddie (pošast, ki jih spremlja na vseh ovitkih od prvega albuma dalje) in dobra doza odličnega rocka. So eni najbolj delavnih bendov. Po štetju iz leta 2013, ko so bili na predzadnji turneji, je pedantni Steve Harris razgalil podatek, da so Iron Maiden od začetka svojega obstoja leta 1979 zaigrali več kot 2000-krat. Člani benda s težki vsak po 60 milijonov dolarjev, Harris kot glavni avtor pa več kot 100. 

Jasno – ko bo corona zapora padla, bodo spet na največjih svetovnih odrih in Bruce bo „šofiral“.

Besedilo: Martin Medved