Prvič sem se srečal z vini Gjerkeš ob degustaciji za Vinskega svetovalca naše revije. V zelo lepem spominu so mi ostale njihove ocenjene penine. Drugič sem v stik z njihovimi vini prišel na lanskem Koželjevem Festivalu vin na Brdu. Takrat mi je ob degustaciji renskega rizlinga in chardonnaya, ki se skriva pod imenom Woodstock, padel mrak na oči. Razblinili so se še zadnji dvomi. Pod nujno sem v najkrajšem možnem času moral svoje koordinate nastaviti proti skrajnemu severozahodu Goričkega in doživeti vina Gjerkeš v njihovem domačem okolju.
POGUMNO NAD USODO
Priznam, da me je malo stisnilo pri srcu, ko sem na zemljevidu Slovenije pogledal, kam me bo tokrat vodila pot do vin za moj okus. Čeprav je iz Laškega, kjer sem doma, pot do meni bolj poznane Vipavske doline ali Brd precej daljša, se mi je zdelo, da grem tokrat na konec sveta. Tudi to je res, da sem na svoji poti kar dvakrat prečkal državno mejo in se vozil po krajih, ki so mi bili popolnoma neznani. Ko pa sem prišel na cilj, sem se ob gostoljubju Leona in Helene, lepotah narave, tamkajšnjega umirjenega življenja počutil zares zelo prijetno in sproščeno. Takoj sem si rekel, da se na Goričko zagotovo še vrnem.
Vinska klet Gjerkeš je torej locirana v Fikšincih, na severozahodu Goričkega, praktično ob meji z Avstrijo. Družil sem se Leonom in njegovo ženo Heleno. Čeprav je pogovor že od prvega stiska rok lepo tekel, so nas kljub vsemu tokrat preglasila vina. In tako je tudi prav. Ves čas trdim, da morajo biti vina tista, ki povedo največ o kraju, kjer so bila pridelana in o ljudeh, ki so jih napolnili v steklenice. Degustirali smo zares hudiča in pol, ne sprašujte me, koliko steklenic se je zvrstilo, ker ne vem. Vem samo to, da bo tokrat manj tistega teoretičnega dela o zgodovini, prednikih, delu v vinogradu in v kleti. Tokrat se bom bolj posvetil vsebinam v steklenicah. Pa saj je to tudi osnovni namen mojih vtisov ter naše in vaše revije na splošno.
Že predniki so kmetovali, vendar so se ukvarjali predvsem s sadjarstvom. Ker je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja Leonova babica na kmetiji ostala sama, je kmetija začela propadati. V devetdesetih letih je nato oče staro hišo obnovil in posadil prvih 1500 trt povsem zase, za svoj hobi, da bo imel kaj početi, ko bo odšel v pokoj. Prve steklenice so pod njihovo etiketo prišle na trg leta 1994. Leta 2007 pa je udarila črna usoda. Oče se je pri delu na kmetiji ponesrečil in ostal priklenjen na posteljo. Dobesedno čez noč je bila zdajšnja generacija postavljena pred težko odločitev. Ali bodo delo v vinogradu in v kleti nadaljevali ali pa bodo delo opustili. Ker sta imela tako Leon kot Helena redni zaposlitvi, je bila odločitev še toliko težja. Odločili so se, da bodo z delom na kmetiji nadaljevali. In ne samo to. Odločili so se tudi, da bodo zadeve peljali naprej malce drugače in jih nadgradili. Če bodo nadaljevali, bodo nadaljevali zares, ne bodo se šli polovičarstva.
Tako je sledila razširitev vinogradov za tretjino. Z letom 2011 so začeli gradnjo novih prostorov, v katerih so klet, degustacijski prostor, manjša konferenčna soba, sobe za goste pa še čakajo na zaključek. S tem novim objektom so si zagotovili zares dobre pogoje za delo, saj so se prej stiskali v starem objektu in nefunkcionalni kleti. Zdajšnja klet ima kapaciteto 50.000 litrov, z možnostjo povečanja na 100.000 litrov.
Podvig, ki so ga izvedli od očetove nesreče leta 2007, je še toliko večji, če upoštevamo, da Leon v tistem času ni niti vozil traktorja niti ni škropil, ni bil vešč kletarjenja … Tako je moral vino, ki ga je tega leta še pridelal oče, donegovati in nekako dobesedno spraviti v steklenice. Kljub vsem mukam in začetnim težavam je bil letnik 2007 napolnjen v steklenice in uspešno prodan. Letnik 2008 je bil prvi letnik, za katerega je v celoti poskrbel Leon. Za njihov chardonnay tega letnika so dobili celo šampiona na ocenjevanju v Gornji Radgoni, na ocenjevanju Chardonnay du Monde v Franciji pa zlato medaljo. To je bila takrat prva zlata medalja v vsej zgodovini slovenskega vinarstva v kategoriji normalne trgatve. Ob tej medalji pa je dobesedno počilo. K njim so začeli prihajati ljudje, ki jih niso prej še nikoli videli ali poznali. Bila pa je seveda tudi potrditev, da delajo dobro in prav ter zares velik zagon in brca za nadaljnjo pot.
Sledila je odločitev, da so se iz polsuhih vin preusmerili v pridelovanje suhih vin. V celotnem asortimanu so tako znižali sladkorje. Izjema je njihov rumeni muškat, pri katerem vztrajajo na polsuhi stopnji sladkorja, ter kakšna polnitev renskega rizlinga, saj tako zahteva trg in tudi sorta sama nima ob malce višjem sladkorju nič proti. Vsa druga vina so suha.
FESTIVAL VRHUNSKIH VIN Z WOODSTOCKOM NA ČELU
V svojih vinogradih skrbijo za pet sort. Njihovo sortno sestavo zastopajo chardonnay, sivi pinot, renski in laški rizling ter rumeni muškat. Vse sorte so količinsko zastopane približno enako. Na leto napolnijo približno 15.000 steklenic vina, od tega zavzemajo penine približno tretjino te količine. Pridelujejo praktično samo eno linijo svojih vin, ki zorijo najprej v inoks cisternah, nato pa še v steklenici, preden pridejo na trg. Macerirajo 12–48 ur, pač odvisno od letine in stanja grozdja. Kljub temu pa so njihova vina polna, bogata, kompleksna, seveda pa na drugi strani tudi sortno zaznavna. Polnost, strukturo in karakter svojih vin dosežejo s trgatvijo zrelega, večkrat celo prezrelega grozdja in zorenjem vina na drožeh. Svojih vin ne uniformirajo, vina so iz letnika v letnik drugačna. Grozdje, kot ga je dala narava v nekem letniku, se mora odraziti v samem vinu. V ta proces v kleti z raznimi postopki in kemijo ne želijo posegati. Grozdju, moštu in nazadnje vinu zgolj omogočijo, da se kar najbolj samo izrazi, da izrazi tisto, kar se je dogajalo na trti skozi določen letnik. Dovolj, gremo k vinom. Kot sem že obljubil, bodo tokrat vina imela glavno besedo. Pika.
Začel bom z verjetno najbolj odbitim chardonnayjem, kar sem jih kdaj okusil. Skriva se pod imenom Woodstock. Gre za zares izjemno posebnost, ki je odmik od njihove edine linije vin, ki zori v inoksu. Pri Woodstocku so poleg zorenja v inoksu dodali še tretjino chardonnayja, ki je zorel v ameriškem hrastovem sodu, in tretjino, ki je zorel v francoskem hrastovem sodu. Avtor vina mi je priznal, da so prvič z letnikom 2012 delali dobesedno poskuse, kako se bo vino obneslo v kakšnem lesu. Z nobenim od posameznih sodov niso bili najbolj zadovoljni. Zato so že prej omenjene sode združili in tako je nastalo vino Woodstock. Vino je dobilo ime po znamenitem festivalu, ki je potekal leta 1969, saj so ga prvič polnili 15. avgusta, ko je obletnica tega festivala. Wood pomeni tudi les, samo vino pa je zares odštekano, prav takšen pa je bil pred pol stoletja tudi sam festival. To posebnost napolnijo na vsaka tri leta. Po letniku 2012 je sledil letnik 2015, v kleti pa že zori letnik 2018, ki so mu dodali še delež iz soda slovenskega hrasta. Čez nekaj mesecev bo prišel na trg, bralke in bralci naše revije pa boste prvi, ki boste izvedeli za to. Takoj, ko bo letnik 2018 na voljo, ga zagotovo pokusim in delim z vami. Kdor je že kdaj pokusil vino Woodstock in trdi, da ga razume, je navaden blefer. Jaz priznam, da mi pri tem vinu ni veliko jasnega. V usta sem s prvim požirkom dobil neko razstavljeno tekočino, ki pa se je hip zatem čudežno sestavila v skladno in harmonično celoto. Vino je zares odbito. Vino je tako noro, kot bi te po koncertu na Woodstocku napadla preznojena Janis Joplin in te pod odrom želela posiliti. Seveda ti ob tem ne more biti kaj dosti jasnega. Gre za vino, ki ga niti slučajno ne znam pravilno ubesediti ali opredeliti. Niti pod razno ga ne znam nikamor umestiti ali opredalčkati. Lahko napišem zgolj to, da mi je v vsej svoji neukročenosti in bizarnosti neizmerno prijal. Ne znam natančno opisati, zakaj mi je prijal, enostavno mi je bilo ob srkanju lepo. Gre za neukročeno zver, vino je izjemno dolgoživo in trdoživo. Mislim, da nas bo vino Woodstock preživelo. Čista norišnica. To morate pokusiti!
Gremo od zadetega hipija k peninam. Tudi pri peninah so se zadeve zasukale povsem v nepričakovano smer. Prvo penino se pridelali leta 2014 predvsem za svoje lastne potrebe in poželenja. Da bi v miru, pred hišo lahko ob njej uživali predvsem sami. Že prva pridelana penina pa je tako lepo uspela, da so se tudi peninčarskega posla lotili dobesedno na polno. Tudi trg danes dobesedno hrepeni po penečih vinih, saj smo jih začeli uživati skozi celo leto, in ne zgolj ob raznih praznovanjih ter prehodu iz starega v novo leto. Vse njihove penine so letniške, vse so tudi pridelane po klasični, šampanjski metodi, s sekundarnim zorenjem v sami steklenici. V liniji penečih vin imajo štiri penine. V Brut nature, Brut in v Sec je 100 % chardonnayja, v penini Brut rose pa 100 % sivega pinota. Osnova pri belih peninah je enaka, na koncu z ekspedicijskim likerjem zgolj uravnavajo sladkorno stopnjo same penine. V primeru penine Brut nature pa gre seveda za penino brez dodanega ekspedicijskega likerja in je popolnoma suha z zgolj 1,5 g/l ostanka sladkorja. Njihov cilj je, da bi svoje penine zoreli vsaj 36 mesecev na kvasovkah, vendar jim zaradi potrebe trga to ne uspeva vedno. Podroben opis penine Brut nature sledi v zadnjem delu.
Ostajamo pri sorti chardonnay. Degustiral sem kar nekaj različnih letnikov iz njihove linije, in vsi po vrsti so me zares navdušili. Tudi in predvsem v njihovih chardonnayjih se čuti vpliv podnebja, ki je značileno za to območje. Imajo namreč enako število sončnih dni kot npr. Koper, noči pa so bolj vlažne in hladnejše. Njihovi vinogradi ležijo v smeri jugovzhod in se praktično cel dan kopajo v soncu. Tako je njihov chardonnay na eni strani topel, strukturiran in bogat, na drugi strani pa svež, aromatičen, sočen. V letniku 2017 se slikajo eleganca, maslenost, kremna tekstura … Letnik 2018 pa že sedaj zares navduši. Izjemen fokus in finesa z neverjetnim potencialom za zorenje. Na splošno praktično vsa Gjerkeševa vina zares lepo zorijo. So sicer popolnoma pripravljena za pitje, ko pridejo na trg, vendar dobesedno odskočijo do neba po nekaj letih zorenja v steklenici. Pa še nekaj. Čeprav gre verjetno za najbolj popularno in razširjeno svetovno sorto, nosi Gjerkešev chardonnay povsem svoj prstni odtis. V njem se zrcali rastišče, iz katerega prihaja, v njem se zrcalita podoba in vizija Leona ter njegove filozofije pri pridelavi vina. In to danes v času uniformiranih vin, vsaj zame, šteje zares veliko.
Na hitro se pomudimo še pri njihovem renskem rizlingu. Bom kar takoj zapisal, da gre za enega izmed najboljših slovenskih rencev. Tudi tu je zares vse tako, kot enostavno mora biti. Čudovit fokus, sortnost, sadnost, svežina, pravšnja kislina, fin dotik mineralnosti … in po nekaj časa odležani steklenici tisto, kar ljubitelji rencev nestrpno pričakujejo. Zares briljantne note petroleja, kresilnega kamna, ki niso agresivne, ampak tvorijo čudovito kompaktno podobo celotnega vina. Ob renskem, naj omenim še laški rizling. Tudi tej sorti posvečajo veliko pozornosti, kar se odraža tudi v samem vinu, saj sodijo njihovi laški rizlingi v sam vrh slovenske piramide. Vsekakor priporočam, da preverite Gjerkešev laški rizling. Gre za sorto, ki je zadnje čase po krivici na stranskem vinskem tiru.
Aha, še sivi pinot. Velja podobno kot za druga njihova vina, čakati, čakati, čakati … O tem sta me prepričala letnika 2012 in 2015. Kot bi srkal kakšno zares izpiljeno vino iz sfere t. i. oranžnega stila vin. Neverjetna kompleksnost in globina na eni strani, na drugi strani pa še vedno čudovita sočnost, svežina in pitnost. Navduši vsesplošna urejenost, čistost samih zaznav. Popolnoma nič ne štrli iz teh dveh korenjakov, vse je lepo zaokroženo in harmonično. Meditativno vino, ki si ga bomo privoščili, ko bomo potrebovali odklop od neumnosti in norij v vsakdanjem življenju.
ELEGANTEN DVOJEC
Penina Brut nature 2017 je prvo vino, ki sem se ga tokrat odločil podrobneje predstaviti. Kot že omenjeno, gre za 100 % chardonnay, ima zgolj 1,5 g/l sladkorja, pridelana pa je po tradicionalni metodi s sekundarnim zorenjem v steklenici. Torej brez ekspedicijskega likerja, brez šminke. Tu gre povsem zares, tu gre na glavo. Pri takšnem tipu penečega vina se vinar ne more skrivati za sladkorjem, tu zadeve stojijo ali pa se podrejo. Le najbolj pogumni se lotijo tovrstne pridelave. Takšen tip penine tudi ni za vsakogar, nekaj izkušenj že mora imeti človek za sabo, da bo popolnoma sproščeno užival v brutalno suhem napitku. Skratka, gre za najbolj neposreden športni avtomobil brez vseh elektronskih pomagal in drugih nepotrebnih pritiklin. Vse je v znanju in drznosti voznika. Penina je zlato rumene barve, s finimi, drobnimi mehurčki. V nos dobimo zares lepe note citrusov, cvetja, medu, briošev. V ustih suho, zelo suho, kakopak. Tudi kisline so višje, vendar nič ne motijo, niso agresivne, penino naredijo sočno, poželjivo, pitno. Všeč mi je tudi tekstura vina, lepo objame ustno votlino, nato pa se prelevi v dolg pookus. Penina je zares lepo, natančno pridelana, niti za sekundo nisem pogrešal dodatnega sladkorja. Mogoče malce na robustnejši strani. Čeprav ima nekaj mišic, pa je vseeno elegantna in fina. Za zjutraj, na tešče, namesto kave. Če vas Gjerkešev Brut Nature ne predrami, vas tudi klofuta Dejana Zavca ne bo. Človek dobi s to penino energijo in elan za cel dan. Bravo, Leon! Najprej za pogum, nato pa še za brezhibno izpeljavo oziroma pridelavo.
Sivi pinot 2018 pa še povsem za konec. Nekje med čebulno barvo in barvo lososa. Vonji iz kozarca ne puhtijo, ampak so precej zadržani in umirjeni. Vseeno vonjamo nežne note suhega cvetja, grenivke, jabolka. V ustih takoj zaznamo urejenost samega vina, nič ne štrli, vse je lepo povezano. Suho, živahnih, zrelih kislin, malce pikantno. Zelo lepo pridelano, dobesedno čisto vino. Gre za sivi pinot srednjega telesa, ki ga lahko ta trenutek postrežemo kot aperitiv, ob solatah, zraven morskega življa, testenin, perutnine. Tako strokovno publiko, kot ljubitelje, bo ta trenutek očaral. Prepričan pa sem, da bo še bolj očaral, če že ne kar začaral, čez nekaj let. Še enkrat vam polagam na srce. Dajte kakšno steklenico ali dve, ali še bolje karton ali dva, nekje založiti. Zagotavljam s svojim imenom in priimkom, da ne boste razočarani. Še več, trdim, da so vina Gjerkeš ena izmed najbolj primernih slovenskih vin za srednjeročno zorenje. O tem sem se na lastne brbončice prepričal v njihovi kleti. Pa niti slučajno, da njihova vina ne bi znala opraviti skoka na manjši skakalnici, kje pa. Vendar za moj okus povsem zaživijo šele takrat, ko se spustijo po planiški velikanki in poletijo daleč čez 200 metrov.
Vina Gjerkeš lahko kupite na posestvu, Fikšinci 49, Rogašovci, v vinoteki Koželj, v Grajski vinoteki na Ljubljanskem gradu, v trgovinah Hofer, v prodajalnah Kodila in Expanu Murska Sobota.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
