Skoraj nemogoče je, da bi sebe dojemal kot nekoga, ki dela recenzije vina, oz. nekoga, ki vina ocenjuje.
Najžlahtnejšo kapljico na svetu želim zgolj opisati tako, kot jo v danem trenutku občutim, začutim.
V samem bistvu mi niso pomembni parametri vina, ki ga imam v kozarcu, niti to, kako je bilo le to pridelano. Čim bolj nazorno skušam deliti tisto, s čimer in na kakšen način me vino nagovori. Če začutim npr. da so kisline višje, to tudi zapišem, ne glede na to, da po parametrih veljajo za srednje.
Pomemben mi je zgolj moj lasten občutek in moje lastno doživljanje tekočine.
Zato nikoli pred opisom ne pogledam, kako je bilo vino pridelano, kako je bilo šolano v kleti, nikoli ne pogledam niti morebitnih opisov drugih ljudi in strokovnjakov.
Enostavno ne želim zunanjih vplivov, ne želim biti kontaminiran.
Za moje pojme je vino najbolj liberalna in demokratična pijača – hrana na svetu, in jo ima vsak pravico čutiti na svoj način. Podobno kot v likovni smeri impresionizem, ko so Monet, Pissarro, Renoir, Sisley želeli na platno ujeti trenutek, poskušam tudi sam podobno storiti z opisi žlahtnih tekočin.
Tukaj in zdaj, impresija, kaj začutim ta trenutek in nato to tudi opišem.
Brez tega, kaj bo, ko bo, če bo. Vedeti moramo, da je vino živ organizem, na katerega vpliva nešteto dražljajev.
Če bom isto steklenico odprl čez pol leta, bo njena vsebina že drugačna.
Seveda ne bo šlo za popolnoma drugačno vino, tisti najbolj izkušeni pa bomo vsekakor opazili razlike in spremembe. Tu je še položaj zvezd, pa ciklusi lune in sonca, od katerega je odvisna dnevna forma predvsem t.i. naravnih vin. Pa naša dnevna forma za dojemanje in zaznave, temperatura okolice in tekočine, oblika in velikost kozarca, družba, znano – domače, ali neznano – tuje okolje, zračenje…
Vse to še kako vpliva na same zaznave in dojemanje.
Še enkrat torej, gre za opis tukaj in zdaj, ta trenutek. Če bi to vino opisoval jutri, bi bil opis sigurno drugačen.
90 odstotkov ali več zaznav bi vsekakor bilo primerljivih z današnjimi, prepričan pa sem, da bi kakšen delček zaznal drugače, kot sem ga danes.
Ja, tudi to je tisti velik čar vina, ko z vsako novo odprto steklenico širiš obzorja, znanje, prehojeno pot med griči in vinogradi.
Grozdje za to malvazijo je bilo v 90 odstotkih okuženo z žlahtno gnilobo, botritisom.
Po 60 – 90 dneh maceracije je vino najprej zorelo tri leta v velikih lesenih sodih, nato pa še eno leto v samo steklenici. Globoke zlatorumene barve z opojnimi vonji zelišč, cvetočega travnika, medu, zrelih rumenih sadežev, zaznamo tudi malce karamele in dima, pa zemeljskih not.
V ustih povsem v maniri Podveršičevih mojstrovin brezhibno urejeno, harmonično, poželjivo.
Sicer gre za karakterno, bogato malvazijo, ki pa je na drugi strani dobesedno mehka, nežna. Srednjih kislin, malce tanično, malce trpko, vse pa ovito v čudovito oljnato teksturo. Popolno zaokroženo, ne občutimo nobenih robov, prikliče občutek najbolj fine svile.
Okusno, slastno, zelo mineralno, že skoraj slano.
Zopet čutimo tisto nezgrešljivo napetost, ki pričara nekakšno tenzijo in vibracije v sami tekočini. Tudi pookus, ki je že dobesedno ošaben in dolg, nazadnje pritrdi, da imamo v kozarcu zares veliko vino.
Ni kaj, mojster ostaja mojster.
Še enkrat več me je Damijan z eno izmed svojih petard spravil v zen. Večer bo ob tej malvaziji in kaminu sproščeno zasanjan.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič