To, kar je zdaj gospa Joanne Rowling ali J.K. Rowling, avtorica mega uspešnih knjig o mladem čarodeju Harryju Potterju, je bil pred sto leti nemški pisatelj Karl May.
Govorimo o popularnosti in nakladah njunih knjig. Angleška pisateljica je seveda na vrhu s 500 milijoni prodanih izvodov, medtem ko jih je Karl v promet spravil slabo polovico manj. In jasno – takrat nemškega pisatelja angloameriško občinstvo ni bralo, pa tudi prvi filmi o njegovih zgodbah z Divjega zahoda so na filmska platna prišli v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Ko sem začel tekoče brati tam nekje v drugem ali tretjem razredu osnovne šole, je veljalo, da nisi pravi »knjižni molj«, če nisi prebral vseh Vinetoujev. In jaz sem bil veeeliki knjižni molj! Najprej mi je sosed posodil dve knjigi, potem pa sem dve dobil za rojstni dan, ki sem ju posodil sosedu. Starši so hitro ugotovili, da je otrok dobil »novo drogo« in mi priporočili bolj redno obiskovanje knjižnice, kjer sem si Mayeva dela manično izposojal. V slovenščini je bilo takrat na voljo vseh 47 knjig, ki so Slovence tako navdušile, da so jih prodali v nakladi 450 tisoč izvodov. Seveda govorimo o vseh dogodivščinah Old Shatterhanda ali Kara ben Nemsija (Efendija), kot se je človek z najbolj ubijalskim udarcem tudi imenoval, ko je bil na potovanjih po Arabiji. Jasno – Old Shatterhand (Stara grmeča roka) je bil belec nemškega rodu na potovanju po takratnih ZDA, ki je nasprotnika tako »užgal bo buči«, da se mu je svet še dolgo tresel. In kot tak je brez težav sklenil krvno bratstvo s poglavarjem Apačev po imenu Vinetou. Ko se je Karl May naveličal indijanaric, je svojega junaka preselil v nove dogodivščine na Bližnji vzhod, poimenoval pa ga je Kara ben Nemsi efendi (efendi je arabski izraz za belca). Kot veliki oboževalec Karla Maya sem hotel o njem izvedeti kaj več, toda vsak je (po)znal zgolj to, da so vse zgodbe izmišljene in da jih je avtor napisal v zaporu. To je še prililo bencina na ogenj moje radovednosti, ki se je vedno začela in končala s stavkom: »Kako za vraga je poznal geografijo Divjega zahoda, indijanska plemena in način življenja v divjini – čeprav nikoli ni bil tam?«
V tistih letih smo se mulci strastno radi igrali »kavboje in indijance«; skoraj tako radi kot partizane in Nemce. Tako kot sta po navadi Vinetou in Old Shatterhand bolečino ob mučenju prenašala tiho in s tem svoje mučitelje spravljala ob živce, smo tudi mi bili tiho. No, pravih mučenj ni bilo … Jaz osebno sem bil velik navdušenec zgodb z Divjega zahoda, medtem kot me arabske dogodivščine niso preveč pretresle. Vedno sem si želel, da bi Old Shatterhand šel nazaj v ZDA.
Karl May
Jugoslovansko–nemška filmska produkcija
Takrat (še) zahodnonemški filmski studio Rialto je prišel na idejo, da bi zaradi izjemne popularnosti Mayevih knjig, ki je bila skoncentrirana na srednjo Evropo, posneli nekaj filmov po Mayevih indijanaricah. Sicer so jih snemali že prej. Nekaj so jih posneli že okrog leta 1920, vendar se nobena kopija ni ohranila, saj so vse zgorele med strahovitim bombardiranjem Dresdna med drugo svetovno vojno. Nekaj poskusov je bilo tudi okrog leta 1950, vendar je ostalo le pri poskusih. Zato pa so bila šestdeseta zelo uspešna. Ko so nemški filmarji iskali lokacije za snemanje, so vse potrebno našli v nekdanji Jugoslaviji; bolj natančno na Hrvaškem. V letih od 1963 do 1967 so posneli kar sedem filmov v hrvaških nacionalnih parkih, kot so: Paklenica, Plitvice, nacionalni park Vransko jezero, park Velebit in podobno. Glavno vlogo apaškega poglavarja je igral Francoz Pierre Brice, nekdanji padalec in pripadnik francoskih specialnih enot, ki se je med drugim boril tudi v Vietnamu. Mayev alter-ego Old Shatterhand pa je bil ameriški, že zelo cenjeni igralec Lex Barker, ki je upodobil tudi Kara ben Nemsija v bližnjevzhodnem opusu štirih filmov.
Filmi so bili velike uspešnice in dandanes se (predvsem) nemški oboževalci Vinetouja srečujejo na prizoriščih snemanja teh filmov.
Ne smemo pozabiti tudi na televizijske nadaljevanke. Med leti 1973 in 1976 so Nemci posneli serijo o arabskih dogodivščinah Kare ben Nemsija Efendija, ki pa so jo predvajali samo v Nemčiji.
Leta 2015 pa so posneli še en film z enostavnim naslovom Vinetou in Old Shatterhand, kjer je poglavarja Apačev upodobil Nik Xhelilaj. Ker je bila v produkcijo vpeta tudi Hrvaška, so v filmu igrali tudi Hrvati in celo Sebastian Cavazza kot Magua.
Veliki pisatelj
Genialni mali Karl
Karl May je bil rojen 25. februarja 1842 kot sin tkalca v nemškem kraju Ernstthal. Zaradi slabih življenjskih razmer je že kot otrok oslepel, a jim ga je uspelo pozdraviti še pred vstopom v šolo. Kot učenec se je dobro odrezal in pridobil tudi nekaj glasbenega znanja. Pri štirinajstih letih je stopil v učiteljišče v Waldenburgu, a je bil izključen zaradi domnevne kraje sveč. Šolanje je nadaljeval v kraju Plauen in se prikopal do učiteljskega poklica. A že na prvem službenem mestu je prišel navzkriž z zakonom, ko je »zadržal« uro svojega sostanovalca. Dobil je šest tednov zapora. S tem je bilo onemogočeno njegove nadaljnje učiteljsko delovanje.
Francoski igralec Pierre Brice, ki je upodobil apaškega poglavarja
Nato je dve leti živel doma in se ukvarjal s poučevanjem ter glasbo. Ker pa to ni zadoščalo za preživetje, se je zatekel k posameznim krajam in prevaram, zaradi česar je bil obsojen na štiriletno (1865–1869) ječo. Zaradi spodobnega vedenja je bil izpuščen pol leta pred iztekom kazni. Dolgčas v zaporu je namreč izkoristil za branje potopisov in drugih knjig ter se odločil, da bo tudi sam postal pisatelj. Po izpustitvi leta 1869 je želel zaživeti na novo, a ni dobil službe. Zato je spet začel goljufati in krasti. Prijeli so ga, a jim je ušel in se potikal po odročnih krajih Saške. Ko so ga končno spet ujeli, je bil za štiri leta (1870–1874) poslan v waldheimski zapor. Tudi tam se je lepo obnašal, pisal in bil predčasno izpuščen.
Od zapornika do uspešnega pisatelja
Po izpustitvi iz zapora se je vrnil v domači kraj in uresničil zamisel o pisateljskem poklicu. Že med prestajanjem kazni je navezal stik z založnikom Heinrichom Gottholdom Münchmeyerjem iz Dresdna. Prva njegova povest je bila objavljena novembra 1874, potem pa je objavil še vrsto zgodb pod svojim imenom ali z raznimi vzdevki. Malo zatem je zamenjal založnika in se pri šestintridesetih letih končno odločil za svoboden pisateljski poklic.
Avgusta 1880 se je poročil z Emmo Pollmer, nekoliko prej pa začel objavljati v katoliškem tedniku Deutscher Hausschatz (Nemški družinski zaklad). Tu so potem izšle prve njegove pustolovščine z Orienta (Jutrovega), še nadalje pa je pisal tudi za druge časopise. Leta 1891 je založnik Friedrich Ernst Fehsenfeld v omenjenem Hausschatzu prebral eno izmed Mayevih zgodb in mu ponudil, da njegova časopisna nadaljevanja izda v samostojnih knjigah. Tako je nastala edinstvena Zelena zbirka, ki je v letih od 1892 do 1910 prinesla 33 Mayevih potopisnih del.
Končno je obiskal kraje, o katerih je pisal
Velika priljubljenost in dobra prodaja knjig sta Mayu prinesla tudi ugoden dobiček, zato se je odločil, da si osebno ogleda kraje, ki jih je prej tako natančno opisal v svojih romanih. V letih 1899 in 1900 je potoval po Jutrovem, leta 1908 pa še po Združenih državah Amerike. Tamkaj je dobil navdih za svojo zadnjo indijanarico, četrti zvezek knjige o Vinetouju. Umrl je v soboto, 30. marca 1912, v svoji vili Shatterhand zaradi zastoja srca, ki je sledil astmi in bronhitisu.
Kanjon reke Zrmanje, kjer so posneli večino filmov
Po Mayevi smrti je vdova z nekaterimi založniki osnovala novo založbo: Karl-May-Verlag, ki je do konca prve svetovne vojne objavila 41 njegovih del. Pozneje se je seznam še širil in danes zajema več kot 90 del. Leta 1918 je začel izhajati Karl-May-Jahrbücher, tj. Karl Mayev letopis, ki je v zajetni knjigi vsako leto prinesel vrsto sestavkov o njegovem življenju in delu. Njegove knjige so bile izdane v milijonskih nakladah. Žal se založniki niso vedno držali izvirnega besedila in naslovov, zato je zelo težko sestaviti njegovo natančno bibliografijo. Poleg knjižnih del pa so se pojavile tudi priredbe za gledališče, radijske igre, filme in televizijske nadaljevanke ter prireditve na prostem. Njegovo delo je tudi raj za zbiralce raznovrstnih predmetov, od knjig, značk, znamk, plakatov, kovancev, nosilcev slike in zvoka, poslikanih majic in drugih oblačil do notnega gradiva, saj je bil tudi skladatelj. Po svetu delujejo Mayeva društva in klubi, nekateri izdajajo tudi svoje časopise. Najbolj pa je obiskana njegova vila Shatterhand v Radebeulu.
Mladost ob Vinetoujevih dogodivščinah
Karl May je seveda priljubljen tudi na slovenskih tleh. Naših krajev pa ni obiskal kot Old Shatterhand ali Kara ben Nemsi, temveč kot običajen državljan. Mudil se je namreč v zdravilišču Dobrna. Na svojem orientalskem potovanju se je seznanil s Slovencem Furlanijem iz Štanjela na Krasu, ki je potem hranil mnogo spominov na pisatelja. Mladina v šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je navduševala nad Vinetoujevimi filmi nemško-jugoslovanske produkcije, ki so polnili kinodvorane. Nekateri so zbirali sličice in razglednice ter jih zvesto lepili v svoje albume.
Vzljubili so ga tudi Slovenci
V letih od 1918 do 1967 so se seveda izkazale tudi druge založniške hiše. Največji podvig je uspel Mladinski knjigi, ki je v letih 1967–1971 izdala zbirko 45 Mayevih del. Izhajala je letno po deset naslovov skupaj. Že po treh letih je bilo prodanih 450 tisoč knjig, kar je jasen dokaz, da so Slovenci njegove potopise sprejeli z zanimanjem. Prevodi niso najboljši, vendar je zbirka vredna branja.
Besedilo: Janez Jež
